Ko so nas s policije zaprosili, da iz jame Njivina pri Zapudju izvlečemo psa, smo seveda najprej pogledali v kataster jam JZS in ko je načrt pokazal dokaj mogočno brezno, skoraj 70 m globoko, kakšnih velikih upov, da bo uboga žival živa, seveda ni bilo. Posledično se potem tudi v jamo odpraviš z drugačnimi občutki kot bi šel, če bi še obstajala možnost, da bitje rešiš.
Vhod je dokaj velik, ampak stene so pa povsem gnile in blatne, prav težko sem našel primerno mesto za pritrdišče. In kljub temu, da ni deževalo, je v jami kar dobro zalivalo. Nekje na spodnji tretjini brezna je bila večja polica, kjer sem moral zavrtati še eno pritrdišče in ko sem se malo vstran potegnil, da linijo umaknem iz direktne vertikale, sem ga že opazil. Žal ni kazal znakov življenja. Verjetno sem bil živčen, kaj pa vem, ampak ko sem hotel vzeti rinko, da naredim pritrdišče, mi je vponka, na kateri so bile nanizane, padla iz rok. Kakšnih 20 m niže …
Okoli skalnatega roglja sem z gurtno napravil zasilen štant, na katerega sem se obesil, da sem počakal Tanjo, ki mi je prinesla drugo rinko. Sva bila pa itak že prej dogovorjena, da pride dol, da bova psa, ki je tehtal skoraj 40 kg, skupaj pripravila na transport.
Ko sem se spustil na dno brezna, sem seveda takoj opazil ogromno količino raznoraznih kosti in živalskih lobanj in nekaj napol razpadlih ovčjih kož ter podobnega sranja. A šele ko je Tanja prišla do mene in zastokala, da se že vnaprej opravičuje, če bo morda bruhala, mi je postalo jasno, da je moralo smrdeti ko vrag! Evo, ena redkih dobrih plati prebolelega covida pred skoraj tremi leti, meni ni nič smrdelo. Kar seveda ne pomeni, da se bom zdaj specializiral za tovrstna opravila!
Ne bom vas moril s tem, koliko časa in truda sva potrebovala, da sva ubogo žival pripravila na dvig, ko smo jo izvlekli, sva pa še brezno razopremila.
Policista sta medtem ugotovila, da je bil pes ustreljen (kar so že prej sumili) in iskreno upam, da bodo oboroženega idiota, ki strelja pse in jih nato meče v jame, našli, ter ga debelo kaznovali! Tudi v opomin drugim oboroženim idiotom, ki mislijo, da je hosta njihova in nihče drug v njej nima kaj početi! Pa če ga najdejo, bom na JRS predlagal, da mu še mi izstavimo račun. Realen!
Lastnik psa je bil hvaležen, vsaj ne bo imel lažnih upov. Sem pa izkoristil priložnost, da sem vse tam opozoril na to, da odpadki absolutno ne sodijo v jamo in da naj malo opozorijo vaščane bližnje vasi, še posebej zato, ker je malo pod breznom kal, ki so ga čudovito obnovili z evropskimi sredstvi in ki je včasih služil kot napajališče za živali in vaško kopališče. Zakaj bi kar koli metali v jame, če lahko kadar koli zastonj odpelješ na deponijo, po poginulo žival pa ravno tako brezplačno celo na dom pridejo?!
Domov sem prišel ravno pravi čas, da sva se s kuzlico sprehodila in me, tokrat, moram priznati, ni nič ob živce spravljala, čeprav je bila še bolj razpoložena kakor običajno …
Ko je noč padla, je pa Grdin poklical in sva se za njegov računalnik spravila ter Jamarja sfiniširala, da ga je v zgodnjih jutranjih urah lahko v tiskarno poslal. Ko sem, malo se je že dan delal, končno pred hišo zavil, bi se pa kmalu zaletel v dostavljalko časopisov, sva očitno za volanom oba malo dremala. In mi je Dnevnik kar v roke dala, ne v nabiralnik, pa dobro jutro je voščila, jaz pa njej lahko noč …
Sem časopis odložil na mizo v dnevni sobi, potem pa kot po navadi kar sedel in malo pogledal, kaj je novega po svetu in okolici. Šele predraga mi soproga me je v posteljo nagnala, ko se je v službo odpravljala …
