Dnevi kar letijo, vikendi polni vsaj še en mesec! V soboto smo imeli vajo reševalnega centra Ljubljana v Šolnovem, super akcija in čudovito razpoloženje, ker pa je bila sobota torej že zasedena, smo vajo reševalnega centra Novo mesto udarili na nedeljo.
S sestro sva se k bivaku pri Čaganki odpravila proti večeru, saj naj bi bila vaja v Dvojni katedrali. Nekaj mesnin sva nad žerjavico vrgla in malo poklepetala, potem pa še nekaj prebrala, potem se pa kar v postelji spravila. Čeprav sva vedela, da bosta gor prišla še Tičar in Remih. Sta, tam okoli enih zjutraj, uvidevno sedla zunaj k ognju, žejna, ker na otvoritvi bivaka JK Brežice menda nista dobila nič za po grlu! Itak sem se jima pridružil (ne pri gašenju žeje) in smo čebljali do treh zjutraj, ker se že dolgo nismo videli, pred sedmo zjutraj je pa Tico klical, kje se dobimo. Sem mu pošteno povedal, da naj kar do mene pride in spet zaspal, a ko je kakšno uro kasneje Tanja klicala, da so že gor, smo kar za kofe pristavili. Ker ko šefica pride, ni več šale …
Po nekaj kofetih smo se spravili v opremo in z vso robo na hrbtih proti Dvojni katedrali, dobre pol ure je do tam. Je bilo kar toplo, čeprav so bile napovedane plohe! Odločili smo se potrenirati reševalni manever z motornim vitlom, ki pride prav predvsem za prostorna vhodna brezna. Kar Dvojna katedrala je. 60 m šusa. Opremil je smer Den, ostali smo postavili dvojno tirolko nad brezno in vlečno, varovalno ter popuščevalno vrv. Še preden smo končali, je bil Den že zunaj in je nekaj razlagal, da dol mu je šlo dokaj težko (od roba brezna je 40 m dolg šus brez pritrdišč), da gor je pa špricnil. Pri meni je drugače, meni gre dol super, gor pa bolj težko …
Prva žrtev sem bil jaz, pome je prišel Klemi. Naju je pripel na vrv in sva šla lepo motoristično in enakomerno gor. Brez truda! Motorni vitel dela, je pa zelo zelo pomembna komunikacija. Ker motor vleče in se vrv mimogrede strga, če nisi pozoren! Zato varovalno vrv, ki jo načeloma uporabljamo samo pri tem manevru …
Nama je šlo okej, celo Klemi je začel uživati, čeprav je prej nergal, da kakšen je to trening, če motor dela. Ker kljub vsemu ni tako enostavno. No, celo zelo komplicirano je, samo moči manj porabljaš …
Smo se vsi v vseh vlogah preskusili, da se naučimo, le ko se je Tičar pripel, da ga v jamo spustimo, se je majhen incident pripetil. Je zahteval, da popuščevalno vrv popuščevalec Anži popusti za meter in pol in ta jo je popustil s polnim gasom, da je Tičar za meter in pol zanihal proti robu jame, v hlačke pa zagotovo vsaj enajst cm dolgo črtico potegnil. Mi, ki smo to gledali, pa tudi, morda samo kakšen centimeter krajšo …
Anži je seveda edini ni, čeprav se je izgovarjal, da je hitro popustil po nesreči, Tičar pa je potem, ko se je pomiril, priznal, da je med padanjem že stegnil rokice, da se s krempeljčki prime za rob brezna, čeprav jaz tega nisem videl, pa sem stal čisto blizu njega. Videl sem samo tisto potem, ko si je hlačke skrivoma iz riti vlekel …Pa potem smo ga komaj prepričali, da ni bil popuščevalec, kar si je nadvse želel, ko je bil spremljevalec poškodovanega Anži!
Reševalci smo načeloma odgovorni ljudje, ki se držimo pravil in vse delamo po reglcih, improviziramo pa le takrat, ko res ne gre drugače. In ko sem se pripel na tirolko, da me spustijo v brezno, so opazili, da nimam najbolj pomembne zadeve – radijske postaje. Ker, kakor sem že omenil, komunikacija je pri tem reševalnem manevru najbolj pomembna zadeva. In je Daniela stopila do roba brezna, da mi jo poda, a me seveda ni dosegla. Lahko bi me kolegi spet dol spustili, da vzamem postajo, a ker znamo improvizirati, se je odločila, da mi jo bo kar za nogo zapela, ker z nogo sem pa skoraj segel do roba brezna, kjer je stala. Le kakšen švoh meter se je morala stegniti …
A ni bilo nevarno, jo je zadaj za pas junaško držal Den, je bilo vse varno. Ko so ju pri analizi pokarali, da to ni bilo najbolj varno, da bi lahko dva omahnila v brezno, je pa Den kar malo poprotestiral – da v brezno bi omahnila samo ena oseba, ker če bi ona omahnila v prepad, on ni bil pripet nanjo, bi se lahko rešil …
Smo, zadovoljni z delom, nehali in vse pospravili, ko so se želodci oglasili in se pri bivaku nasitili s prebrancem, ki ga je pripravila Jasna, ko so se vsi domov odpravili in bi s sestro samo še bivak pospravila na hitro, mi je pa telefon zazvonil. Klical je moj najmlajši sin.
Da se je viseči stol, ki sem ga pred časom obesil pod strop na vrtu in v katerem najraje visi moja predraga soproga s knjigo v roki, strgal in da je mamica padla ter z glavo udarila ob okensko polico in če lahko pridem domov. Itak da me je panika in ker sem bil skoraj uro proč, sem poklical bolničarja Grdina, če lahko on pomaga, dokler jaz ne pridem domov in seveda je, imam zlate prijatelje! Me je klical kakšnih petnajst minut kasneje, da si je kar dobro presekala kožo, da jo je obvil ter na urgenco odpeljal in da bo okej.
Moram priznati, da mi ni bilo smešno, šele potem, ko sem šel ponjo in mi je povedala, kako strokovno jo je obvil kot ranjenko s Sutjeske, prav kakor smo se učili na tečaju, nisem mogel zadržati smeha, čeprav njej ni bilo najbolj smešno. Še posebej, ker je ven prišla s tisto mrežasto plavalno čepico in je najprej nisem spoznal, sem kar mimo zapeljal! Sem jo potem pomiril, da granitna okenska polica je cela, da je ni poškodovala, kar se ji je vsaj malo zdelo smešno, samo se preveč ni mogla smejati, ker jo je pri smehu glava bolela in vseh šest šivov menda, pa tudi iz avta sem ji moral pomagati, saj je dobila tudi inekcijo proti tetanusu, saj je moj prijatelj Grdin zdravniku na urgenci izdal, da si krvavitve ni zaustavila s sterilno gazo, temveč kar s kuhinjsko krpo, in so jo za vsaj slučaj še proti zastrupitvi piknili …
Na srečo je tudi povedal, da je le prijatelj in da jo je zato on pripeljal, ker njenega moža, torej mene, ni doma. Kar je okej, vsaj tamodri ne bodo jutri zvonili na vratih!
Ko sva potem sedla na vrt h kofetku, je pa priznala, da se je guncala na visečem stolu in da se je verjetno matica odvijačila, jaz sem pa ji, ker sem neumen, povedal, da se ni, ampak da se je fiks, ki sem ga v strop zabil, prav kakor ga zabijem v jami, odlomil. In me je potem, povsem upravičeno, vprašala, inštruktor kerga klinca sem jaz, če še enga fiksa ne znam zabiti kakor se zagre in potem ni pomagalo moje stokanje, da obremenitve guncanja pač niso predvidene pri jamarski opremi, ker da bi ji to moral že prej povedati, ne šele kasneje, potem je pa še Klemijevo sporočilo prišlo, da vsak dober jamar vedno naredi dva pritrdišča in da to pravilo ni zaradi lepšega in sem, dokler ne zabijem dveh in spet obesim stol, z zidu v kabinetu začasno res snel diplomo jamarskega inštruktorja …
Aja, pa še to mi je zabičala, da če kje objavim njeno fotko z mrežasto plavalno čepico, da jo bom tudi jaz dobil, za dlje časa kakor ona …
Pa še en aja: Naslednji dan sem pred hišo pral jamarsko opremo in ko je tamali prišel ven, sem takoj vedel, da je nekaj spet narobe! Mamico je na vrtu, ko je brala knjigo, pičil sršen …
