Vsaj pred izpiti za jamarske reševalce pripravnike ne! Ta vikend smo preživeli v Hudi luknji in čeprav so napovedovali vesoljni potop, ga tam na srečo ni bilo. Še v petek podnevi smo postavili šotor, v katerega smo zmetali poljske postelje, potem smo se pa na pico odpravili. Najjači mi je bil Gregor, ki je vegan, je naročil pico z veganskim sirom. Ko sem ga vprašal, kaj moraš pomolsti, da dobiš veganski sir, je pa mirno pojasnil, da krompir …
Do pozno pozno v noč smo teorijo utrjevali, ko se je okrog dveh zjutraj uscalo, smo se pa v šotore odpravili. Nekateri v tavelikega, jaz v svojega bolj majhnega. Saj ne, da se separiram, a ker smrčim, nočem motiti ljudi, ki garajo od zore do mraka in še naprej v noč. Pa še sreča, da sem se separiral, ker je v tavelikem šotoru nekdo tako žagal, da je še bučanje hudourniškega potočka in ploho preglasil …
V soboto zgodaj zjutraj po zajtrku smo se kar kmalu v steno odpravili (je prišel šef in ni bilo več heca!), tam se je pa potem delalo na polno, do kosila. Najprej smo vse ponovili, saj ni bilo veliko, a za nekoga, ki se na novo uči, ogromno. Pa še izpiti se bližajo …
Jaz sem se komaj premikal, ker sem zjutraj ob kavi celo nekaj pozajtrkoval, kar ponavadi ne, potem me je na poti Erki s trojanskimi krofi zabremzal (čokoladnimi!), vmes je pa še Katarina prišla s palačinkami in domačim pecivom. Pa se ti potem premikaj, ko se napokaš do grla …
Malo pred večerjo smo še nosila spakirali, da se jih naučimo na tirolko vpeti, ko so bila spakirana, smo jih pa še do koče odnesli. In da ne bi bilo prelahko (kar itak nikoli ni), smo pot izbrali pod delovnim odrom, pot urejajo tam. In je bilo kar pestro, kakor je ponavadi pestro v jami, z ožinami in podobnimi preprekami …
Za večerjo nam je vodja operative kepe mesa na žaru pripravil, da smo dihali na škrge, potem smo pa kar zunaj, ker na srečo ni deževalo, prvo pomoč ponovili. Osnovni pregled poškodovanca pa to. So vsi hoteli poskusiti, edino Žan je malo zatrokiral, ker je bila pri njem žrtev Maja, on je pa bolj sramežljiv. Ko je opravil pregled (pri pregledu prsnega koša ga je bolničar Mitja opozoril, da se ne rabi z njo igrat, da naj kar krepko pregleda oz pritisne), smo pa skoraj njega morali postaviti v položaj za nezavestnega, ušesa je imel čisto vijolična. Na srečo sta se potem z Matjažem odpravila spat v kombi, kjer sta se, upam, malo ohladila, čeprav, okna so bila zjutraj povsem zarošena …
V nedeljo za zajtrk mesnine, ki so ostale od večerje, pa tone sladic in peciva, potem pa kar v steno, smo se naučili naš najbolj uporaben reševalni manever, protitežo. Kjer imaš v rokah tri življenja in prostora za napako ni! Česar smo se vsi še predobro zavedali, zato smo švicali tako tečajniki kakor inštruktorji!
Ob petih smo najprej pospravili steno in opremo, nato šotore, nato pa še jamarsko kočo. Dekleta so bila najbolj pridna tudi kasneje pri bolj gospodinjskih opravilih, čeprav smo jih opozarjali, da je pri nas emancipacija in da lahko tudi kakšnemu možaku kaj pustijo,pohvaliti moram pa tudi Silvota, ki je pomil vso posodo. Le prosil je, da naj ga ne fotografiram, da fotke ne bo videla njegova žena, ker bo potem moral pomivati tudi doma …
Da je bilo res naporno, sem pa uvidel med vožnjo domov, ko se Mitja, ki letos dela za reševalca, mojim šalam sploh ni smejal. Da sem izgubil smisel za humor namreč ni možno …
