Obisk

Zadnjič mi je nekdo poslal posnetek ene tetice, ki suvereno razlaga, da so vse te poplave in zemeljski plazovi in garanje gasilcev samo blef. Priznam, kar nisem mogel nehati buljiti v monitor! Pol Slovenije ali več poplavljene, ljudje ostali brez vsega, porušeni mostovi in uničene ceste, gasilci, pripadniki Civilne zaščite, Slovenske vojske, Policije, nešteto drugih reševalcev in “navadnih” ljudi, ki so priskočili na pomoč, gostinci, ki brezplačno delijo hrano lačnim, vse to je le blef!

Nisem si mogel kaj, prav začarano sem strmel v njen obraz in mimiko, poslušal, kako je naglaševala besede, kje in kako je poudarjala, kam je gledala, bil sem kot uročen.

Potem sem si rekel, da je čisto res, da so na psihiatriji žal samo tisti, ki jih ujamejo ter naslednjo uro preživel v gledanju še drugih posnetkov podobnih modrijanov! Bemti, kako hitro te v zajčjo luknjo potegne, če ne paziš!

Ste vedeli, da lahko naredite (se mi zdi) oregonski top (ali nekaj takšnega, ne ljubi se mi še enkrat poiskati posnetka!), samo štiri palice potrebujete točno določenega premera in nekaj kristalov in odženete točo!? Načrti z vsemi dimenzijami in potrebnimi elementi so na voljo na internetu, dobri ljudje, ki bi sicer morali nositi srajce s predolgimi rokavi, ki se jih zaveže na hrbtu, jih nesebično delijo z vsemi! Pa verjetno ti še kakšne čakre odpre, da spoznaš, da so reševalci samo butlji, ki zavajajo slepe ljudi, ki ne želijo videti …

Sem odhitel v dnevno sobo, ker se je ravno na nevihto pripravljalo in okregal predrago mi soprogo (sem ji še vedno malo gorak, ker je na najino obletnico poroke pozabila!), zakaj je tako neodgovorna, da sedi v dnevni sobi in knjigo bere, namesto da bi oregonski top sestavljala in pomagala v boju proti toči in ostalim nevšečnostim! In ne boste verjeli, je vedela, kaj je to! Je iste posnetke gledala, so res zasvojljivi …

A kljub temu, da se je pripravljalo k nevihti in kljub temu, da nanjo nismo bili pripravljeni, nimamo topa, pa tudi zavretega kisa nisva postavila na koncu vrta, sem bil dobre volje.

Zakaj?

Ker smo bili na obisku pri Ani.

Ana je tista mlada ženska, ki smo jo sredi aprila letos rešili iz Vranjedolske jame, ko se je poškodovala na globini nekaj čez 100 metrov. Ko smo prišli ponjo, je kazalo slabo, poškodbe so bile res hude, jama pa ozka in zahtevna, da si tudi predstavljati ne morete in čeprav se je poškodovala v petek popoldne, smo jo ven uspeli prinesti šele v ponedeljek zjutraj!

Odpeljali so jo v bolnišnico in ko je po ne vem koliko časa prišla toliko k sebi, v Sočo na rehabilitacijo. Vse, ki smo sodelovali pri reševanju, je seveda zanimalo, kako je in kar redno smo dobivali informacije, da ji gre na bolje. Kar je zadostovalo, da smo se za nazaj počutili boljše!

Ta teden pa smo se lahko odpravili k njej na obisk, da jo končno spoznamo. Priznam, da smo bili kar živčni. Celo predsednik Jamarske zveze, čeprav ga imam na sumu, da predvsem zato, ker je nosil šopek. Ga sumim, da če domov prinese šopek, je moral nekaj groznega ušpičiti in ga predraga soproga zagotovo sumnjičavo opazuje! No, saj mene bi tudi …

Dobili smo se v lokalu rehabilitacijskega centra. Ana je poslala podrobna navodila, kako do tam. Sem se ji zahvalil in ji seveda tudi zagotovil, da ne bo pomagalo, da smo reševalci, da se bomo kljub podrobnim navodilom zihr enkrat ali dvakrat izgubili … A se nismo in ko je prišla, ni bilo nič kakšnih čudnih in nerodnih občutkov. Mislim, lahko bi bilo vse skupaj tudi čudno, ampak Ana je tako pozitivna in optimistična oseba, da smo se že po treh minutah vsi krohotali. Seveda smo se morali predstaviti, ker nas je vse prvič videla, le samozavestni predsednik Jamarske zveze Slovenije se ni predstavil, ker da se že poznata. Mlado dekle se je opravičilo, da ji spomin po nesreči še kdaj zagode, zato ji je osvežil spomin na nek daljni nepomembni jamarski dogodek, kjer je bilo sto ljudi, kar pa seveda ni pomagalo in je bil kar malo surlast. Pa ne za dolgo, seveda, saj je tudi on že v situaciji, ko kakšno ime mimogrede pozabi, pa ni dobil udarca v glavo …

Povedala je, da so zdravniki tam čudoviti in da delajo čudeže (kar smo seveda vedeli že od prej), da je pa seveda veliko odvisno tudi od posameznika. In njej gre odlično, verjame in želi si, kar se vidi takoj, kajti hoditi je začela šele pred mesecem dni. Zdaj je pa že skoraj povsem samostojna in suverena in upa, da bo že konec tega leta lahko začela delati!

Nesreče se na srečo ne spomni, mi pa tudi nismo šli v detajle, ker ti niso pomembni. Edino, kar je pomembno, je to, da ona pride povsem nazaj. Ker mi smo jo samo ven prinesli, vse ostalo pa je bilo in je še odvisno od nje.

Spomnim se, kako sem bil v jami presenečen, ko se je naša medicinka Ema, preden se je pripela na vrv in po ne vem koliko neprespanih urah začela plezati ven, obrnila proti šotoru ter glasno skoraj ukazala: Ana, drži se, bori se!

Ne vem, ali jo je slišala, a se je borila. Ves čas. Očitno! Vso težko in naporno pot ven iz jame ter še potem, ko smo bili mi že zdavnaj doma. Ja, seveda so tukaj še odlični zdravniki in vsi, ki so pomagali in še pomagajo, a na njej je bilo največje breme. In je na najboljši poti, da bo, kot mora biti. Željo in voljo in trmo ima, pa vso pomoč strokovnjakov. Prijateljev, znancev, vseh.

In kot reševalca, ki sem kot majhen delček sodeloval pri tej zgodbi, me zanima predvsem to. Da bo okej, ker potem noben mater na tem svetu ni bil prevelik!

Razmišljal sem, da bi tisti tetici, o kateri sem govoril na začetku, predlagal, da tudi ona poišče pomoč strokovnjakov, morda lahko pomagajo tudi njej, psihiatrija je danes že daleč prišla! Krka dela čudovite tablete, sem prepričan.

A sem nehal razmišljati o njej, ker me je poklical Jure, ki z drugimi jamarskimi reševalci, gasilci, prostovoljci …, pomaga pri čiščenju. In me je njegova pripoved o delu, ki ga je opravljal in ga bo jutri spet, skoraj v jok spravila! Ti je skoraj nerodno, ker si jo pri tokratni ujmi odnesel brez prask …

Walter je Ano ob koncu obiska povabil na zaključno večerjo JRS, ki jo vsako leto organiziramo konec leta in takoj je obljubila, da pride. Ponavadi sicer na zaključni večerji ne plešemo, na srečo, a če bo pri volji in bo želja, sem prepričan, da se bo naš predsednik rade volje žrtvoval …