Kar vem zase, sem pisatelj ali pa sem si želel biti pisatelj. A mi ni vedno uspevalo.
Ko sva se z mojo predrago soprogo, tedaj še z bodočo mi soprogo, že kakšno leto zabavala, mi je nekako uspevalo ne srečati njenega očeta. Ki je bil evropsko znan arheolog in intelektualec, ki je začel z izkopavanji na Kapiteljskih njivah (saj veste, novomeške situle in Halštati pa to) in je tudi knjige pisal. Samo ne takšnih kot jaz. On je pisal strokovne, celo več njih, jaz sem imel pa en romanček objavljen.
In ker je Novo mesto majhno, sva, kakopak, v eni od restavracij kakopak enkrat naletela nanj. In itak je takoj ugotovil, koliko je ura, ker sva bila zlimana skupaj, v tistih daljnih časih sva bila pogosto. In je izkoristil priložnost ter malo poklepetal s hčerinim fantom. Sem švical, kako ne bi, pa še dolge lase sem imel takrat (ja, vem, to je za poscat smešno!) in ko me je vprašal, kaj počnem, sem se malo zmedel in bleknil, da sem avtomehanik. Monika je crknila od smeha, njen oče me je pa pohvalil, da avtomehanik je biti okej, da imajo dobro plačo in dobre avte.
Kar jaz nisem imel, ne eno ne drugo.
Ampak to je izvedel šele kasneje. Pa tudi knjigo je prebral in mu je bila menda všeč …
Potem sem bil dolga leta glavni urednik v novomeški založbi s knjigarno, kjer sem največ časa pravzaprav preživel (v kavarni, da ne bo pomote) in ker sem bil (no, saj sem še) kar priročen (direktor pa malo škrt), sem neko nedeljsko popoldne sam belil knjigarno. Ker kao to ni veliko dela pa čas sem imel, ampak se je pozneje izkazalo, da je bilo dela kar nekaj plus priročen tudi nisem bil, kakor sem mislil, ker sem vse posvinjal, še najbolj pa sebe. In ko sem se smilil sam sebi, ves bel od barve, s kavico in čikom v roki, so se pa vrata knjigarne odprla, noter je stopil pa ameriški veleposlanik. V nedeljo, ko smo bili zaprti. Za njim pa, kakopak, direktor. Ki je tudi kakor malo padel na rit, ker me tam ni pričakoval, še posebej ne tako belega.
Ameriški veleposlanik je seveda buljil v mene, potem mi pa podal roko, se predstavil ter vljudno vprašal, kdo sem. Saj veste, vljudni Američani pa to …
Še preden mu je direktor uspel vse pojasniti, kar mu seveda ne bi mogel, ker v Ameriki glavni uredniki ne malajo knjigarn (vsaj zdi se mi), sem se, ker sem se tudi jaz malo zmedel, predstavil kot malar.
Me je pohvalil, da je občudovanja vredno, da pridem delati tudi ob nedeljah, ko smo pa potem čez čas skupaj sedeli na nekem dogodku, se me pa, verjetno ker sem bil čist, na srečo ni spomnil. Ker bi zagotovo cel čas razmišljal samo o tem, kaj tam počne malar …
Pa enkrat nas je v isti knjigarni obiskala danska princesa, za katero nas je protokol dve uri masiral, kako se moramo obnašati in kako se z njo nikakor ne smemo pogovarjati, zato sem se kar za šank skril in tam čakal, da bodo zunaj končali. Ko sem si menda že tretjo kavo cmaril, je pa vstopila ženska iz njenega spremstva in malo firbec med knjigami popasla, ko so zunaj še govorance trajale. Potem se je pa z mano zapletla v pogovor in sva kar prijetno kramljala, celo kofe sem ji skuhal, ko me je vprašala, kaj pa jaz delam v knjigarni, sem ji pa mirno pojasnil, da sem kelnar.
Ker sem se malo zmedel, kako naj ženski iz Danske razložim, kaj urednik počne za šankom ob kofeavtomatu, namesto da bi bil zunaj, kakor je protokol zahteval?!
No, se je potem pokazalo, da ni bila ženska iz spremstva temveč princesa, ampak ker jaz tega nisem vedel, se nisem nič po protokolu obnašal, pa tudi samo pomahal sem ji, ko je odšla, na srečo, ker kaj pa jaz vem, kako se priklanja …
Ampak ni bilo težav, se nisva nikoli več srečala …
Zmagovit sem bil pa pred kratkim, ko me je ena gospodična, ki smo jo peljali v jamo in je bila navdušena nad dogodivščino, vprašala, kaj počnem drugače, ko nisem jamar. Saj bi lahko rekel, da sem pisatelj, ampak včasih se mi ne da poslušati o tem, kako je ona tudi pisala, ko je bila v osnovni šoli in jo je učiteljica vedno pohvalila, kar se mi dokaj pogosto zgodi, zato sem se, tokrat se nisem pa nič zmedel, mirno zlagal.
Pa ko se zlažeš, kakšen poklic opravljaš, lahko rečeš kar koli in ne vem, kaj to pove o mojih podzavestnih željah, ampak sem v hipu bleknil, da sem mesar. Ni nič rekla, ampak sem videl, da potem ni bila več tako navdušena nad mano (nad jamarsko izkušnjo pa še vedno), se mi zdi, da zato, ker je bila vegetarijanka.
V mojo obrambo moram povedati, da sem to izvedel šele kasneje …
Ampak, ja, v prostem času najraje pišem.