Moja predraga soproga nima zelo veliko zahtev. Ali želja. A vsake toliko se pa najde kakšna, ki naj bi ji jo izpolnil. Ker sem pameten, seveda takoj skočim! Tako je kakšen mesec (in dan ali dva) nazaj sporočila, da ji Volvo sporoča, da zavorna luč ne dela. Če lahko malo pogledam.
Sem ji itak odgovoril, da bom pogledal, a da naj se ne sekira preveč, ker Volvo ima najmanj ene pet zavornih žarnic in če ena ne dela, še ni konec sveta. In ker je bilo zunaj vroče za znoret in posledično tudi svetlo, sem ji obljubil, da si bom zadevo ogledal, ko pade mrak.
Saj veste, kar lahko preložiš na kasneje brez slabe volje, preloži!
Je bila z odgovorom zadovoljna in ko je padel mrak že ene desetič, me je spet spomnila. Da ji Volvo še vedno sporoča o pregoreli žarnici, vsakič ko na zavoro pritisne.
Sem v sebi zatrl prav bolečo željo, da bi ji odgovoril, da potem naj pa ne pritiska na zavorni pedal in ne bo težav, ker, saj veste, z leti človek k pameti pride. Če hoče ali noče …
A sem bil tokrat v prednosti. Da kaj me opominja na to, ko je zunaj svetlo, ker ne bom videl, katera ne dela, da naj me spomni kasneje, ko bo mrak.
Je malo pomislila, priznala, da je res ona kriva, da žarnica še ni zamenjana in ko se je čez par dni, ko sem ravno ven se na kofe odpravljal, opomnila, naj sproti pa še pogledam, katera žarnica ne dela, ker zunaj je bila tema, sem se pa vdal. Da bom to takoj napravil, da ona naj gre pa ven na zavorni pedal pritisnit, ker jaz bom za vozilom stal in oprezal za pregorjeno žarnico.
Itak da ni šla, ker je bilo že pozno in je bila že v postelji in smo torej zadevo prestavili, spet ne po moji krivdi. Ni se pa spomnila, da bi mi naročila, naj recimo Grdin pogleda, ko bova iz gostilne odhajala. Je že malo spala, jaz se pa takrat tudi tega nisem spomnil …
Ampak se je moja predraga ravno prav naživcirala, da je naslednji dan počakala, da mrak pade in me povabila pred hišo. Preden se spet kam odpeljem. Sem ravno nek podcast buljil in se mi ni ljubilo, a ko je malo glas povišala, da se pa to zdaj vleče že več ko en mesec, sem skočil. Vem jaz, kdaj vrag šalo vzame, nisem zaman že sto let na tem svetu!
Je pritisnila zavorni pedal, jaz sem zadaj ugotovil, da leva zavorna žarnica ne dela in se takoj dela lotil. A ga nisem opravil. Ne zato, ker mi je moja predraga pod prste gledala (verjetno si je mislila, da se bo tako naučila in naslednjič sama zamenjala, kakor da ne obstaja YouTube!) temveč zato, ker točno takšne žarnice nisem imel. Niti v garaži, kjer imam še kar nekaj kompletov žarnic od prejšnjih avtomobilov …
Načeloma bi se lahko na Petrol odpeljal in kupil frdamano žarnico, a kar ne kadim več, sem tam ne več tako pogosta stranka. In je spet par dni minilo, dokler se ni v trgovino odpeljala in se vrnila z rahlo kadečimi ušesi, da ji Volvo pripoveduje, da še nisem kupil žarnic. In sem res kar takojci v avto sedel, dim iz soproginih ušes ni dobro znamenje, vam povem, če še niste dovolj dolgo na svetu, da bi to sami ugotovili, ter kupil kar štiri žarnice. So bile poceni.
Doma sem potem žarnico zamenjal, predraga je prav nekako svečano na zavorni pedal stopila, žarnica pa ni zasvetila! Saj sem se ji hotel zlagati, da dela, ampak ji je švedski hudič povedal, da ne!
Mah, kaj bi tajil, sem potem kakšno uro tiste žarnice balinal not in ven plus WD-40 povsod pošprical, pa nič! Dokler predraga ni obupala in se odločila, da moram vozilce k Andreju odpeljati.
Saj vem, vi mislite, da je prizadela moj moški ego, ker me je k mojstru napotila, ampak me ni! Sem imel poln kufer tega problema in žarnic plus s prijateljem tu in tam na kofe iti tudi ni nič narobe. Potem, ko ti zamenja žarnico, kakopak!
Da me pa Stibro že desetletje ali dva v glavo drka, da nič ne znam, sem pa itak navajen. Ker ima po svoje kar prav …
Sem se torej ob ravno pravi uri za en četrti kofe pozno dopoldne torej do njega zapeljal in mu potožil o problemu ter tudi priznal, da me je predraga mi soproga k njemu poslala. Se mu je fajn zdelo, se mu je videlo na obrazu, a preden je, ves moker po glavi, ker je bilo res peklensko vroče, strokovno pristopil k problemu, sem odprl prtljažnik Volva in ven potegnil nekakšno ploščico, na kateri so bile štiri žarnice. Da se on ne matra, ker jaz sem ravno natreniral, kako se tista zadeva ven potegne, saj razumete.
Prijatelj si je strokovno ogledal zadevo in strokovno iztaknil oranžno žarnico.
Sem protestiral, da tisto je žarnica za žmigavec in da ta dela, ker Volvo ni nič cvilil o tem, da cvili o zavorni žarnici, a me je prijatelj samo grdo pogledal in še malo bolj moker po glavi postal. Kaj imam jaz njega za učiti pa to.
Ampak jo je potem vseeno vrnil, oranžno žarnico, ter zahteval, da pritisnem zavorni pedal. In je nato vzel tisto žarnico, ki sem jo novo kupil in zamenjal, kar sem mu tudi povedal.
Me je spet grdo pogledal, ker mi ni verjel, da prodajalcu nisem povedal, kakšno žarnico potrebujem (kar itak ne vem) temveč sem mu pregorjeno pokazal.
Je skočil v delavnico in se vrnil z novo žarnico, ki jo je mimogrede zamenjal ter mi naročil, da naj spet pritisnem zavorni pedal. Sem ga pritisnil in Šved je takoj napisal, da še vedno ni zadovoljen. Kar sem povedal mojemu prijatelju avtomehaniku. Kar je povzročilo še nekaj več potnih kapljic na njegovi glavi, pa sina je poklical, da je on pritisnil zavorni pedal. Ker jaz niti tega ne znam.
Saj najprej sem se malo zabaval, nič ne tajim, ko je ugotovil, da takšen idiot pa res nisem, da ne bi znal žarnice zamenjat in da gre zgleda za večji problem, a ko sta oče in sin čedalje bolj švicala in tiste žarnice menjala, sem tudi jaz malo švicnil. Ker je njegov sin enkrat zaklel in očetu povedal, da nima pojma ter mu pokazal, v čem je problem!
Volvo ima zadaj milijon žarnic, a so v dveh vrstah, na nekakšnih ploščicah. Zavorna luč je bila na zgornji ploščici, jaz sem ven vzel pa spodnjo!
Itak da je prijatelj še bolj zapihal čez ušesa in zamenjal tapravo žarnico, a ko ga je sin še kar veselo drkal v glavo, da ne zna zamenjati žarnice, je znorel.
V bistvu na sina, ampak dejansko pa name. Ki sem se, zaradi varnosti, umaknil za en tretji avto, da me ni dosegel.
Je pizdakal na sina, da je res bumbar, ampak ne, ker ne zna zamenjati žarnice, temveč ker je meni dovolil, da sem mu pokazal, katero žarnico mora zamenjati! Meni!
Meni, ki sem ga enkrat poklical, da mi je kolo od avta med vožnjo na cesti odpadlo! Da jaz sem samo za nočnega vratarja na psihiatriji, ko vsi bogeci globoko zadrogirani spijo, pa še tam bi znal kaj zajebati!
Medtem ko je bentil, se je počasi pomikal proti meni, ki sem se za tretjim avtom skrival, ker sem takoj vedel, da bom po malinah dobil, ko sem videl, kako se stvari razvijajo, a sem se mu umikal in upal, da je prevroče, da bi se dolgo okoli tistega avtomobila lovila. Da bi mu pod nos vrgel, da sem jaz enkrat ugotovil, kaj je narobe z računalnikom avtomobila, si pa nisem upal. Kaj bi bencil pil in na ogenj scal …
Pred leti sem se pripeljal domov, parkiral avto in se potem s Klemijem odpeljal v jamo. Predraga je bila tudi službeno nekje. Zato sin, ki je bil doma, zvečer, ko je padel mrak in so luči zasvetile v hišo, ni mogel ugasniti luči, ker sva imela vsak svoj ključ s sabo. In se je akumulator izpraznil. Zato sem zjutraj poklical prijatelja Stibrota, da je prišel s kabli, vmes ga pa še poprosil, če mi lahko montira tisto trobilo, če pozabiš luči ugasnit. Saj ni drago. Se je prav zgozil, da Safran ima računalnik za to in mi pove, če luči niso ugasnjene. Sem mu pritrdil, a mu tudi povedal, da kakšen mesec ta računalnik ne dela več. Da se je pokvaril. Kar moj prijatelj sploh ni mogel verjeti, da za takšen primer še ni slišal in da mora biti kaj tretjega. Ter se lotil diagnosticiranja. Vse je razšravfal in preveril, po treh urah švicanja pa priznal poraz. Da, evo, prvič, ampak je zgleda res računalnik šel. Potem je pa še zamrmral, bolj zase, da edino še, če se je zvočnik pokvaril, ampak da zvočnik se pa še redkeje od računalnika pokvari. Itak sem takoj zastrigel z ušesi. Da o kakšnem zvočniku to govori?! Je pojasnil, da ima Safran poseben zvočnik, prek katerega računalnik pove, če nisi ugasnil luči, če imaš odprta vrata ali žarnica ne dela ali pa imaš ročno med vožnjo zategnjeno … In sem mu takoj povedal, da je zvočnik šel. Brez kakršnega koli diagnosticiranja! Moj ves prešvicani od dela in razmišljanja in iskanja napake prijatelj me je začudeno pogledal ter vprašal, kako to vem. Itak da sem vedel, saj sem ga jaz ven vrgel! Sem iskal, kam bi skril napravico za prostoročno telefoniranje (takrat radii tega še niso imeli) in je bil prostor pod volanom, le nek mali brezvezni zvočniček je bil tam. Ker sem vse zvočnike zamenjal z nekimi novimi za hud sound, so bili celo zelo dragi, sem si rekel, da tega starega pa res ne potrebujem, ker zagotovo samo sound kvari, in sem ga vrgel ven, da sem dobil prostor … Tehnično sem torej jaz odkril napako, ampak mu tega, kakor rečeno, nisem vrgel pod nos!
Za kavo potem ni imel časa, jaz sem se pa odpeljal in šele nato predrago poklical in povedal, da žarnica je zamenjana, ampak da je bilo kar komplicirano, da je imel tudi Andrej težave. Ji nisem v detajle razlagal, naj se ve, da nisem totalni pocar, čeprav sem prepričan, da ji bo on vse pojasnil, ko se bosta prvič srečala. In ji tudi (spet) predlagal, naj si pametnejšega najde …
No, takšno imamo zdaj. Mislim, takšen sem zdaj in od vedno, tle ni kej.
Kakšen sem bil pa prej, sem izvedel pa zvečer, ko sem se povsem naključno znašel pri kolegih potapljačih, ki imajo svoje prostore v isti zgradbi kakor novomeška jamarska reševalna.
Že kar nekaj dolgih let se ne potapljam, enostavno ni časa za vse neumnosti, ki jih počnem, ampak prijatelji smo pa še vedno. In sem malo sedel med njih, smo na hitro malo spomine na začetke obudili, kar nekaj jih je bilo, s katerimi smo skupaj začeli podvodni svet raziskovati.
Saj nekaj je bilo kar simpatičnih zgodbic. Kako sem recimo na prvem potopu v morju, ko smo se morali potopiti na osem metrov in kleče na dnu čakati, da se vsi zberemo, za maline krepko zagrabil prijatelja Kristjana, da ga je kar odneslo proti površju. Ampak prijatelja Kristjana, ki je klečal levo ob meni, je ven odneslo šele potem, ko je ugotovil, da sem pomotoma za maline zgrabil človeka na moji desni, ki ga sploh nisem poznal, ker je takoj vedel, da sem se hotel pohecati z njim.
Pa cel prvi potop je bil potem kar hecen, ker kako pod vodo ljudem pojasniti, zakaj si naredil, kar si naredil ter jim razložiti, da si se v bistvu samo zmotil!?
Ampak to ni bilo najhuje. Najhuje je bilo, ko smo potem prišli na jamarsko reševanje in sem moral malo pojasniti zadeve in so me vsi gledali kot pravega reševalca pa to, prijateljica Diana, s katero sva skupaj žulila gimnazijske klopi (pa gostilniške tudi!), se je pa odločila deliti nekaj spominov iz tistih časov. Daljnih časov.
Ko sem bil res drugačen!
A se spomniš, ko smo šli na izlet s šolo in si že nažgan prišel na avtobus? Navsezgodaj zjutraj! No, verjetno še od prejšnjega dne …
Sem kot mimogrede zamahnil z roko, da se ne spomnim, ker da že sto let sploh ne pijem alkohola in hotel nadaljevati zgodbico o tem, kakšen carski jamarski reševalec sem zdaj, kar je vse zanimalo, a ni šlo.
Ker nje pa to ni zanimalo.
Kako se ne spomniš?! Ko smo potem prišli do morja, si v naročje zagrabil učiteljico to in to in ji povedal, da bo šla (oblečena) v morje. Ona je vpila, Diana, povej mu, da tega ne sme storiti, jaz sem ji pa vpila nazaj, da meni nihče ne more reči, kaj smem in česa ne, ker itak nobenega ne poslušam in kako ona, učiteljica, misli, da mi Diana lahko to pove …
No, pa je šla moja podoba jamarskega reševalca v maloro, ker je potem vse zanimalo, če je šla v morje ali ne.
Itak da je šla, skupaj z mano! Saj se ne spomnim, a so mi to zgodbico tolikokrat povedali … Se imam pa malo na sumu, da morda sem hotel samo njo zabrisati, jaz sem pa ponesreči padel.
Res ne vem …
Sem dobil potem ukor, sem skoraj prepričan. Ker enkrat sem ga dobil, pa me sploh na izletu ni bilo. So take štale delali, da so zaukorili ene deset mojih prijateljev, vmes pa še mene, ker sem bil itak vedno kolovodja!
Ampak, kakor rečeno, to so bili res eni drugi časi, zdaj sem človek, ki ne zna zamenjati žarnice na ženinem avtomobilu …