Ko dežuje

Kaj naj počne človek na deževen dan? Na njivi delati ne morem (saj ne, da imam njivo), potem je pa že bolje iti pod zemljo kot pred TV, mar ne?!

Ko smo prišli v bivak, še ni padalo, smo dež prehiteli, a ko smo se obirali s kavicami pa to, nas je tudi dež ujel. Na srečo jama ni daleč od bivaka, namesto v Čaganko sva se z Mojro podala v Akustično, da bo malo razlike. Tone naj bi pa za ogenj skrbel, to je tudi pomembno pri jamarstvu …

Sem si na glavo zadegal svojo čelado, čeprav ni bilo toče, ampak malo pomaga tudi pri dežju, a ko sem luč prižgal, se ni zgodilo nič.

Že zadnjič enkrat sem opazil, da je na notranji strani stekla vlaga in sem si rekel, da jo moram doma odpreti in posušiti, a sem pozabil. Zdaj je bilo vlage še več, verjetno zato ni delala.

Saj bi vzel svojo rezervno svetilko, brez katere jamar naj ne bi šel v jamo, a sem bidon, v kateri se nahaja, pustil doma. Ker sva šla itak v majhno jamo, kjer ni potrebe po dodatni opremi …

Zadevo je rešil Tone, ki mi je posodil svojo čelado, s super hudo Petzlovo svetilko, je zatrdil. Kar je morda bilo res, Petzlovih svetilk ne poznam, poznam pa Petzlove čelade in sem takojci videl, da je namontirana na model čelade, ki so jo že pred ene petnajstimi leti nehali izdelovati. Pa nisem kompliciral, čeprav pri nobeni čeladi rok uporabnosti ni daljši od 10 let, saj poleg mene nobenega jamarskega inštruktorja ni bilo poleg. Ker sem pa ravno jaz inštruktor, sem seveda Mojri imel odgovornost zatežiti z vprašanjem, če ima rezervni vir svetlobe. Ga je imela, pa še sreča, ker je moja svetilka nehala svetiti morda kakšnih deset metrov v globino. Od nameravanih devetdesetih …

Mojra se je že malo prestrašila, da sva z jamarjenjem končala v roku od pet minut, a nisva, ker sem jo poprosil za njeno rezervno svetilko, odločen, da greva dol, če sva se že namenila. Si je oddahnila in sva lepo v globino napredovala, a še preden sem se čez zadnjo krušljivo ožino nad zadnjim breznom spustil, da ga opremim, je packa parkrat zažmrkala in se v varovalni način postavila. Svetilka, ne Mojra …

Kakor vsi jamarski pripravniki pravila upoštevajo samo navzven – rezervna svetilka je, a samo za podnevi …

Ker sem imel samo še kakšnih 40 m spusta, sem se kar spustil in mi je Mojra od zgoraj svetila, da sem videl, kdaj se z vrvi odpeti, ko sem na tla prišel, potem se je spustila še ona. Sva malo pogledala po dnu jame, potem se pa kar proti ven odpravila. Zadnje brezno sem jaz razopremil, naprej je pa razopremljala ona, ki se tega itak mora naučiti, plus boljšo luč je imela od mene. Saj nama je kar šlo, če gre človek počasi, ne potrebuje luči …

Zunaj je še bolj scalo in sva do bivaka prišla popolnoma premočena, čeprav sva imela dežnik, a me je grela misel na mesnine, ki jih bova začela v rito metati. Sem bil prepričan, da jih je Tone že scmaril, saj sem mu povedal, da prideva nazaj v treh ali največ štirih urah.

A mesnine niso bile scmarjene, ker je bil Tone malo utrujen in je malo počinil v bivaku, sva ga zbudila, ko sva prišla, ogenj je vmes pa seveda skoraj ugasnil. Tako da smo morali počakati, da se je spet žerjavica naredila, vmes sem pa slišal, da je tista Petzlova svetilka na njegovi čeladi največji drek, iz najcenejše pločevine narejena, pa še naučil me je, kako se jo popravi.

Nisem bil zelo pozoren, ker je ne bom več uporabljal …

Medtem ko so mesnine švicale nad vročino, smo pa izvedeli, kako je poleti dve mladoletnici v kopalkah peljal v eno vodoravno jamo, da so se malo pohladili, ker je bilo zunaj vroče ko v peklu. Na koncu jame mu je seveda pa karbidtka crknila, ki je ni mogel več prižgati, saj je bil tudi on samo v kopalkah brez žepov za vžigalnik! Ven so prišli po vseh štirih, prvi se je kobacal Tone, za njegov gleženj se je držala prva mladoletnica, tudi na vseh štirih, za gleženj prve mladoletnice se je držala pa druga mladoletnica.

So kar dolgo ven potovali, v popolni temi v kopalkah in brez čelad gre počasi.

Pa preden skočite, kaj se to pravi tako mladoletnice voziti v jamo, moram pojasniti, da je tudi on šele ravnokar vozniški izpit napravil in da sta obe mladoletnici zdaj že debelo babici. Ne hodita več po jamah, še posebej v kopalkah ne.

No, sem skoraj prepričan v to …

Ker sem še pred mesninami dobil majico Dolenjskega jamarskega tabora, ki so ga organizirali ribniški jamarji (ja, Tone in Mojra sta iz Ribnice, včasih se pogovarjamo s pomočjo slovarja, ampak res!) in na katerega me je moj predragi prijatelj povabil z besedami, da naj grem z njim, da se ga bova malo nažgala, sem se spomnil Mojro povprašati, kako se je moj prijateljček obnesel.

Ker jaz, znani pivec, nisem mogel iti, čeprav ga argument, da ne pijem, ni prepričal, je odvrnil, da bo on za oba pil!

Je Mojra zavzdihnila, da je čisto v redu, čeprav malo boječ, da pil je tudi bolj tako, kot da je na antibiotikih, spat se je odpravil pa še prej, kakor otroke z Debelega rtiča domov pripeljejo.

Sem bil kar presenečen. Ne da je moj prijatelj scagal, to sem itak vedel, da bo, ampak da otroke z Debelega rtiča bolj pozno domov vozijo …

No, potem smo krepko pomalicali, še nekaj popili, potem pa kar domov.

Ker kaj pa češ početi gor v dežju …