Poslušal sem podkast znanega ameriškega komika, ki je razmišljal, kako so današnji otroci zaviti v vato in ves čas za računalnikom. Da nekoč je bilo pa povsem drugače …
Saj je vedno tako, nekoč je bilo povsod vedno vse drugače, ampak si nisem mogel kaj, da ne bi zajadral v svoje spomine. Ko še ni bilo televizije (v vsakem stanovanju, izumljena je pa že bila!) …
Nimam blage veze, koliko sem bil star, verjetno tam v petem ali šestem razredu osnovne šole, ko smo s prijatelji odkrili Dinos. Odpad. Ne daleč od naših stanovanj. Itak smo bili ves čas zunaj, staršem se niti sanjalo ni, kje smo in kaj počnemo, pomembno je bilo le, da si se doma prikazal za kosilo ali večerjo.
No, ob nedeljah smo kar naenkrat začeli hoditi na Dinos. Čez ograjo. Itak so imeli samo enega čuvaja, pa še temu je po pravilu manjkala ena roka ali noga (za čuvaja je bil pa še vedno dober, jebajga) ali pa je bil alkoholik. Če je bil alkoholik, se mu je itak žvižgalo za vse, če mu je manjkala roka, se ni zelo trudil pregnati nas, da le nismo prevelike štale delali ali po strojih skakali, en brez noge je bil pa pravi težak, ne vem, zakaj. Prav želel si nas je ujeti, verjetno zato, da samemu sebi dokaže, da njegova funkcija ni povsem brez smisla. Ali kaj tretjega, kaj pa vem, nisem psiholog.
Na Dinos smo morali prek železniške proge, tam se kaj dosti nismo obirali. Dokler smo na tračnice postavljali manjše kamne ali kovance, se nihče ni sekiral, ko smo se tega naveličali, se je pa nekdo spomnil, da bi legli med tirnice, da bo vlak peljal prek nas. In smo to naredili. In itak da je strojevodja ustavil vlak in čeprav smo zbežali (je peljal čez nas, je rabil veliko prostora, da je povsem zaustavil), nas je sprevodnik prepoznal. No, enega od nas. Kar je bilo dovolj. Ga je našel, mu jih dal par okoli ušes, razložil, da lahko z vlaka kaj visi, kar nas lahko ubije in smo razumeli. Ter tega nismo več počeli.
Čez progo smo šli na hitro, da smo do Dinosa prišli.
Evo, če me zdajle vprašate, kaj smo tam počeli, se mi tudi sanja ne več. Res. Vem, da smo več nedeljskih dopoldnevom tam preživeli, a se spomnim samo enega. Smo hodili ob gori v velike bale stisnjenega papirja, ki so tam čakale na odvoz na recikliranje, in ker je bilo med njimi kar nekaj praznega prostora, saj niso bile zložene natančno ena na drugo in tesno druga ob drugo, se je nekdo spomnil, da bi se lahko tam notri v tistih luknjah malo skrivali. Pa še čuvaj nas ne bi našel …
Je bilo zabavno, a ker je bila tista gora stisnjenih papirnatih bal res velika, smo se kmalu naveličali, saj nihče ni nikogar našel in se spomnili nove igre – kdo od nas se bo med balami spustil nižje?!
V spominu imam, da so bile naložene vsaj deset metrov visoko, če so bile stisnjene v kocke meter krat meter in ko smo se z vrha zapodili v razpoke in špranje ter tu in tam na robu ven pomolili roko ali glavo, je bilo prav zabavno. V tistem labirintu razpok in razmikov iskati pot v globino. Kot jamarstvo!
Sem prišel morda do polovice globine in potem nikakor nisem našel poti nižje dol, zato sem odnehal in se nekako splazil nazaj ven ter od zunaj ocenjeval prijatelje, ki so tu in tam pokukali čedalje nižje. Pa potem en za drugim odnehali, ker niso našli poti naprej, le eden, med nami najbolj droben, je vztrajal ter se prebil do dna.
Se še kot danes spomnim, kako smo se navdušeno smejali, ko smo čisto na tleh zagledali njegovo roko! Ampak je bil zabit za kocko, ni je uspel povsem ven poriniti, pa tudi slišali se nismo povsem dobro, ker je papir dobro dušil zvoke iz globine.
Smo mu zagotovili, da je zmagal in da naj ven pride ter potem tam čakali, da se prikaže na vrhu, kar se pa ni zgodilo. In smo malo pokukali med tistimi balami papirja, dokler nismo nekje iz globin zaslišali otroški jok.
Prijatelj ni našel poti nazaj ven in se je nekje vmes povsem zataknil!
Saj smo poškušali z nasveti, a ni šlo.
Ko nam ni preostalo drugega, je eden od nas odcepetal do čuvaja. Itak je eno takoj po ušesih dobil, ko je pa pojasnil, kaj se je zgodilo in je možak tudi v živo videl, kje naš prijatelj cvili, je pa skoraj crknil od strahu in šoka.
Na srečo je ohranil mirno kri, pa ker so bili telefoni tudi že izumljeni (prenosni še ne, kakopak), je poklical par delavcev, ki so tudi prišibali na nedeljski šiht v sekundi. In potem par ur s stroji previdno premetavali tiste papirnate bale, dokler prijatelja niso odkopali.
Mi smo stali ob strani in opazovali in ko se je prikazal na vrhu odkopanih bal, smo prestavili direktno v četrto pa na mrežo in prek nje, za vsak slučaj pa še čez progo. Delavci, ki so ga odkopavali, so se zaradi našega manevra malce zmedli, kar je izkoristil odkopani prijatelj, ki je prestavil pa direkt v šesto in se nam pridružil v roku od takoj.
So nas delavci vabili nazaj, da nas na tortico ali kaj peljejo, zdaj, ko smo rešeni, a nismo mi po župi priplavali. Smo vedeli, da ne bi dobili tortic, le uhlje bi nam potrgali, ker smo jih primorali, da so v nedeljo garali, kot med tednom nikoli niso …
Verjetno smo tudi domov prišli še pravočasno za kosilo, ker se ne spomnim, da bi jih zaradi tega od očeta kdaj dobil, verjetno nikoli ni izvedel …
Na Dinos pa tudi potem nismo več hodili, so nekaj časa zadevo varovali mlajši čuvaji, z vsemi okončinami …
