Kondicije primanjkuje (ja, vem, iz zraka ne more pridt) in vsaka priložnost za malo okrepiti jo je dobrodošla. Pa čeprav Mojra povabi v Čaganko …
Ne, nič nimam proti Čaganki, to itak veste, ampak ženska, ki je še med bolj frišnimi jamarji, je tipična ženska in hoče vsakič več. Torej, v bivaku na 250 je že bila, zdaj hoče v Južni rov, ker za na dno še ni čisto pripravljena.
Okej, saj morda je, ampak jaz definitivno nisem tako olimpijski, da bi šel dol na uro pogledat!
Sem si pa v bistvu sam kriv, ker sem ji zadnjič pokazal rov, ki vodi v Južni rov in ji rekel, da naslednjič bova šla pa tja. Kaj sem pa jaz vedel, da bo tisti naslednjič tako hitro prišel, jaz včasih jezik vrtim, le da je veter …
Ampak, ne, saj sem bil vesel, najbolj zaradi kondicije, ampak ko sva se v opremo vrgla v soboto (čeprav je bilo hudičevo težko vstat!) pri bivaku, me je malo v trebuhu začrvičilo. Saj imam res spomin ko zlata ribica, a je Južni rov tako zahteven, da celo jaz ne morem kar tako pozabiti tega.
Dol nama je šlo, ko sva v Akustično dvorano prišla, sem ji pa dal na voljo dve možnosti – ali najprej kofe spiti v bivak v Severnem rovu (ker ga zadnjič ni dobila) in po kofetu v Južni rov, ali pa najprej v Južni rov in pri vrnitvi šele kofe v bivaku v Severnem rovu. Na srečo je izbrala prvo možnost in sva pokofetkala, saj sem dol pritrogal nov gorilnik (starega, vsega zasiganega in nedelujočega pa ven odnesel), ker po Južnem rovu se mi zagotovo ne bi ljubilo še na kofe …
Kofe je pasal, potem sva pa kar pot pod noge vzela, smer Južni rov. V akustični dvorani sva slekla pasove in tudi prasico sem pustil tam (Mojra je šla poleg, da ne bo kdo to narobe bral!), skozi porušen obokan vhod sva bila pa potem zelo hitro v Južnem rovu.
Do prve ožine je kar šlo, tudi čez prvo ožino sem sprva še kar žvižgal, ko sem se pa vse bolj tenstal in guzil in zvijal čez tisti rovček, se je pa zgodilo!
Krepko mi je zakrulilo v trebuhu in celo trebuh me je malo zabolel! Sem sprva ignoriral dogajanje v trebuhu, potem me je pa prešinilo, da me je Remih začaral! Sem mu zjutraj ob štirih, preden sem se v posteljo vrgel, poslal sporočilo, da sem ravnokar skidal njegov kebab s podebeljenim čilijem in da ni nič peklo (pa res ni), zjutraj me je pa čakal njegov odgovor, da naj počakam na Čaganko in drugo kidanje …
In itak mi je takoj postalo jasno, da tistega frdamanega kebaba ne bom ven prinesel!
Sem se stenstal iz ožine v drugo dvorano in razmišljal, kaj mi je narediti. Mojra je radovedno raziskovala dvorano v napačno smer in spomnil sem se, da ji non stop iz nosa teče in da ima pri sebi vedno robčke. Zato sem jo poklical dol in jo poslal v pravo smer, jaz sem se pa z njenimi robčki podal v napačno smer in tisto pekočo kebabsko pizdarijo potem zakopal v blato. In itak da se je ostanek kebaba, kakor je že prijatelj žačaral, pekoče boril do zadnjega …
Potem sva se zapodila v drugo, najdaljšo ožino, ki smo jo skoraj 3 leta kopali in se vleče ko kurja čreva, ampak mi je kar šlo, sem bil in lažji in manj obilen okoli pasu. Pa kar nekakšna ganjenost se me je lotevala v tisti cevi, za vsak kamen sem vedel, od kod sem ga odbil, za vsako ožjo pasažo, s kom sem jo širil!
Nekje na sredini sem se še na Tičarja spomnil, ki je v res nemogočih razmeral en kamen razbil, za katerega se meni niti sanjalo ni, kako bi se ga lotil, ko sem prišel do njega! On se je pa tja podal s svojo soprogo (ne vem, če sta bila takrat že poročena) in tisto zadevo razbil, da smo potem lahko nadaljevali s kopanjem.
Aja, pa za njegovo ženo, ki je bila ene dvakrat manjša od njega, je bil tisti rov preozek in ga je čakala v dvorani, da je on naredil, kar je moral narediti. Še danes je tam astrofolija, v katero je bila zavita, ker če poznate Tičarja, potem veste, da je kmalu pozabil, da ga par deset metrov stran ene 250 m globoko sploh čaka (kljub foliji vsa zmrznjena!), ker ko človek začne delati, potem dela, dokler ne naredi …
No, čez ta del do prehoda v tretjo dvorano (kjer je kamen istemu junaku, torej Tičarju, pa kar velik del prvega zoba odkrušil) je kar šlo, tam se pa tisti ozek blatni prehod postavi pokonci in moraš zbrcati navzgor, da ven prideš. Tam sem se pa prvič zaustavil. Neprostovoljno!
Saj dokler sem imel zalet, je šlo, čisto na vrhu, ko sem imel roki, glavo in ramena že zunaj, je pa nekdo ročno potegnil. Z nogami nisem našel nobenega odrivka, da bi se še kakšen centimeter dvignil in se ven potegnil. Najmanj ene deset minut sem dobesedno crkoval, pa ni šlo. Mojra je pa potrpežljivo čakala nad mano in sem se ji verjetno zdel kot raca v hitrem rečnem toku – zgoraj vse mirno, pod gladino pa akcija …
Ker roke sem imel stegnjene tik ob glavi, ker je bilo ozko in si z njimi nisem mogel pomagati, z nogami sem pa po blatu v prazno drsal, drugega pa ni bilo.
Tam je ena stopnička, je hotela z nasvetom pomagati ene pol metra manjša ženska.
Ja, vem, sem jo zatipal s prsti, a če sem poskusil nanjo stopiti, se mi je koleno zabilo v kamen nad njo in se nisem mogel zravnati. Ona ima krajše noge in ji je kakopak šlo …
Itak da sem obupal, ker sem užival kot človek, ki se za štos s kladivom po prstu tepe, ženska, ki je šele švoh leto jamarka, pa čaka, kdaj se boš ven izkopal, dolgoletni jamar pa to, in sem ji predlagal, da jaz bom kar tam čmuril, ona naj si pa sama ogleda Južni rov, da nima kaj zajebat.
Itak da se je otepala, ji je bilo skoraj malo nerodno in me je hotela še malo spudbujati z motivacijskim vzpodbujevanjem (kar pri meni vedno, ampak res vedno doseže kontra učinek), in sem zatrmulil, da jaz jo bom čakal tam, na pol zakopan, ona pa naj si ogleda lepote Južnega rova sama. Da jaz sem ga že stokrat videl …
Se je vdala in odblatarila naprej, jaz sem pa še enkrat poskusil in brez psihološkega pritiska človeka, ki mu je že uspelo, je uspelo tudi meni. Sem se skopal iz luknje, a nisem odšel za njo, ampak sem kar tam sedel na blaten kamen in malo zadremal. Ker sem ponoči bolj malo spal, saj veste …
Sem bil prepričan, da imam vsaj uro ali uro in pol za lepotni spanec, a ga nisem niti 15 minut ujel (zato sem pač grd), ko je prišla nazaj. Da ne najde prehoda v naslednjo dvorano …
Sem se takoj spomnil na Tičarjev labirint. On je bil tisti, ki je našel tudi prehod v tisti blatni jebadi z nametanimi ogromnimi kvadri.
Ja, logično, itak da ji ni uspelo.
Sem zavzdihnil, vstal in se z njo napotil proti Tičarjevi zagonetki. Je nisem usmerjal, le za njo sem se guzil in opazoval, kam bo šla. In itak da je, kot vsi normalni, zavila v tistem ozkem labirintu nekje na sredini poti na desno.
Na levo moraš.
Tam ne gre.
Itak da gre, sem ji zatrdil, kot je Tičar pri prvem obisku zatrdil nam, ko smo podvomili.
In je šlo.
Pa še enkrat sem ji moral tudi tam pomagati z nasvetom, ker tudi splezati ven iz labirinta v naslednjo dvorano je komplicirano. Vsak normalen se zarine pod ogromno skalo, tam se vsakemu zdi najbolj normalna oz logična pot, ampak se potem kmalu zatakneš, prav je pa po vrhu tiste skale skozi res ozek prehod …
No, potem je pa lažje (če poznaš pot) in sva bila hitro v zadnji dvorani.
Evo, to je to, sem spektakularno pokazal po kupu dreka in Mojra je bila navdušena, ko da gleda na Triglav s strani Stenarja …
Potem sva šla pa nazaj, ker tam itak nisva imela kaj početi. In nama je šlo, po blatu navzdol tudi čez ozke prehode gre, le paziti moraš, da roki dvigneš nad glavo, da ti ramena ne stisne, pa je.
Dokler nisva prišla do tistega dolgega rova, ki smo ga tri leta kopali, tam sem pa vedel, da me bo ena skala čakala. Ker me vedno!
Mojra se je zguzila mimo nje po trebuhu, niti opazila je ni in že je ni bilo več, jaz sem pa zavzdihnil, legel na trebuh, se zarinil v rov, ko sem se pri tisti skali zataknil, sem se lahko pa samo še smejal!
Saj nima smisla razlagati, kako je to videti, ko ležiš 200 m pod zemljo kakšen kilometer od vhoda, 3 cm za hrbtom imaš trdo steno, ob prsnem košu imaš tisto veliko skalo 1 cm stran, ležiš na desnem boku s stegnjeno roko, levo roko imaš pa ob telesu, nad njo pa 3 mm višje že kamnit strop! Saj nič ne stiska, lepo gre, na milimetre, kot bi človek lahko rekel, a ker sem bil blaten ko prasec, sem bil dobesedno naliman na tla in na strop in na stranski steni! Z nogo se nimaš od česa odrinit, z roko se ne moreš potegniti, ker je stegnjena ob glavi, le s prsti lahko malo brazdaš po blatu, boka ne moreš dvigniti za par centimetrov, da bi se odlepil in pomaknil za centimeter naprej …
Po moje sem kakšne pol ure tam zabluzil, preden mi je uspelo, potem pa naprej po rovu. Tista ožina, kjer je Tičar kamen tolkel, ko ga je žena malo nazaj vsa zmrznjena čakala, se mi je potem zdel prehod ko za letalonosilko!
Do pasov in torbe nama je potem šlo u izi, ko sva pa začela plezat, pa ni šlo več tako u izi. Sem si preveč kondicije nabral očitno …
Ven sva prišla še po dnevu, zunaj so pa klobasice in čevapi že na žaru švicali, naju je čakal Anton. Pa pivo in radler in svet je bil spet lep.
Aja, pa Anži je klical, kako je bilo in sem mu po pravici povedal, da sva šla v Južni rov malo kondicijo nabirat in da sem mislil crknit od viška nabrane kondicije.
In je mirno pripomnil, da sem si za poživitveni odmerek res izbral čudovito lokacijo.
Kar je verjetno res, ampak človek nekje pač mora začeti nabirati kondicijo, ni res?!
