Spremljali smo par nejamarjev v Hankejev rov v Škocjanskih jamah in ker je bilo to popoldne in ker je moj zlati sin ravno pred dnevi izrazil željo, da bi lahko kdaj šli spet v Škocjanske jame, sem zagrabil z vsemi štirimi. Naj gre z mano. Da bo zabavno pa to.
In je bogec šel, saj kaj je pa vedel.
Saj mu je bilo zanimivo, se mi zdi, ko smo se sprehajali, kjer se večina turistov ne, po v dobesedno v skale vklesani poti, visoko nad reko. Ni čisto tapravo jamarstvo, če mene vprašate, a se kar vleče, se mi zdi, da skoraj kilometer, in seveda je bil še pred koncem povsem premočen. Od potu, kakopak.
No, saj sem bil tudi jaz, pa ostali tudi niso bili suhi.
Na koncu, ko smo se spustili do reke, smo Igorju zapeli za rojstni dan, Anita je pa tortico in svečke prinesla, da jih je pihnil, čeprav, se mi zdi, da bi jih hitreje pogasil s švicem izpod njegove čelade …
Tam smo opazili tudi novo jamsko žival, je v rečni tolmunček priplavala postrv, če je res že bila povsem prilagojena na podzemno življenje pa ne vemo, ker s sabo nismo imeli ribiške palice.
Nazaj se je tudi kar vleklo in je teklo od nas, še posebej od mojega zlatega najmlajšega sina. Sem mu ponudil pol snikersa za poživitev, a ga je zavrnil. Da kar čuti, kako se odvečni kilogrami topijo in ni želel ustaviti procesa …
Zunaj je bila že kar pozna nočna ura, sva se kar proti domu odpravila, naslednji dan je bila zanj šola. Je v avtu že med vožnjo domov spustil naslonjalo sedeža, da si malo odpočije, preden se bo doma v posteljo zleknil, pa resno mi je zagotovil, da takšnih ekspedicij se pogosteje od enkrat na leto ne bo udeleževal, naj ga ne vabim prepogosto.
Pa da mu moram za naslednji dan napisati opravičilo za telovadbo, ker ne bo sposoben niti roke dvigniti. Menda …
