Borba

Danes je Klemi prišel na eno hitro pivo in pohvalil kupček zemlje pred mojo teraso. Je verjetno mislil, da sem tudi jaz kot on začel urejati okolico hiše.

In itak da me je potem pogled na tisti kupček zemlje v nebo izstrelil!

Mislim, ne dobesedno, le kri mi je zavrela.

Namreč, ko se konča lesena terasa, se začne trava. No, naj bi se začela. Takšen je bil prvotni plan! Saj je lepo rasla, vse do lesenih desk, dokler mačka tistega koščka zemlje ni začela uporabljati za svoj sekret! Ker je bila tam zemlja bolj rahla, ali kaj jaz vem kaj.

In ker tam trave potem posledično ni bilo več, sem obupal in postrgal in zemljo in ostanke trave in mačje dreke in o tem nisem več razmišljal zadnji dve leti.

Dokler me ni zajahala moja predraga soproga. Da je to grdo, ker tam ni trave (sem se absolutno strinjal) in če bi na rob lesene terase posipali rečne kamne. S čimer se pa absolutno nisem strinjal, ker to mi je pa grdo.

In ker je predraga jahala in jahala s tistimi kamni, sem enkrat poleti, ko se trava absolutno ne seje, kupil vrečo zemlje in škatlo travnih semen in zadevo rešil.

In itak da še preden je travica uspela prvič ven pokukati iz dobro zalite zemlje (zaradi česar sem mislil, da mačka tam ne bo kopala!), je mačka enkrat prišla v hišo blatna. Sredi poletne suše! Je nisem takoj opazil (mislim, mačko sem takoj opazil, le da je blatna nisem), dokler mi predraga mi soproga ni na ves glas krohotajoč se predlagala, naj  grem svojo travico pogledat. Ona še vedno navija za rečne kamne. Bele!

In itak da sem skočil pokonci in ven in itak da je bil na koncu terase samo še blaten kup mokre zemlje!

Se mi je zmešalo in sem stekel nazaj v hišo z res veliko željo, da mačko z nogo nabijem nekam pod strop, a je potem nisem, ker je že moja predraga začela kričati, saj je mačka skočila na sedežno garnituro in si malce blatne do amena krempeljce pobrusila in pobrisala!

Sedežna je pa v barvi (se mi zdi) marelice!

No, to je še en razlog za borbe v naši hiši!

Potrebujemo novo sedežno.

To slišim dvakrat tedensko.

Pa že skoraj rečem, ja, okej, pejmo jutri v trgovino, te zadeve niso več tako drage, samo potem mačko in kuzlo zagledam in si rečem, so drage, če jih moraš menjati na vsak mesec! Mislim, v enem dnevu bi bila nova sedežna usrana kot je zdaj ta marelična, k poznam moje zveri!

In se potem kregamo, če bomo s staro sedežno živeli še toliko let, kolikor let bo pri nas živela mačka, dokler mačka spet ne skoplje kupčka pred hišo, da norim zaradi tistega …

Sem kupil potem dodatno zemljo (semen imam pa dovolj!), zasejal spet travo, jo zbil in zalil, potem pa z eno belo pizdarijo pokril. Ki mi jo je prodajalec predlagal sicer proti tičem, s katerimi pa nimam nobenih problemov …

Načrt briljanten je bil, da bo pokrito toliko časa, dokler se trava ne postavi na svoje noge, potem bo pa mačka našla drug sekret.

Pa saj je kar uspeval ta moj načrt, moram to poudariti, čeprav je že drugi dan, kar sem tisto zemljo pokril, z vrta krohotajoča se soproga klicala, naj pridem pogledati svojo rjuho!

Je mačka vseeno poskusila, glupa kakor je in čeprav ji ni uspelo, je bilo potem res grdo gledati tisto zmečkamo in potacano rjuho. Sem jo dobro zalil, pa z lesnimi vijaki sem jo pribil, ker tistih za v zemljo nimam, v trgovijo se mi pa ni ljubilo.

Pustimo ob strani, da sem rjuho enkrat v kosilnico dobil in je bilo pri nas potem ko pri indijancih na dvorišču s tisto raztrgano plahto in sem še bolj o rečnih kamnih poslušal, enkrat sem pa s kosilnico očitno lesni vijak zadel, s katerim sem rjuhe v zemljo pribil in ga je v okno odneslo in se mi zdi, da je le malo manjkalo, pa bi celo okno v dnevni sobi šlo. Vsaj tako je počilo, vam povem.

Pa okno imamo čez pol hiše, verjetno bi moral kredit vzet, če bi šlo!

Ampak, vem pa tudi, da če bi okno šlo, bi šla tudi mačka nekam na dopust, čeprav jo imam v bistvu kar rad.

Saj je kar kul. Zdaj mi ne teži več tako kot včasih. Je ugotovila, da imam ponoči na ušesih slušalke in ob štirih zjutraj ne slišim, če ruli pred vrati na teraso, da hoče ven, ker jaz ji ne odprem, le predraga znori, ki ima zjutraj šiht!

Zdaj mirno pride do mene, ko si okoli štirih zjutraj zaželi ven in sede pred monitor. Se včasih počutim ko bumbar, ko imam samo še deset minut filma za pogledat in ne vstanem takoj, da bi jo ven spustil, temveč se malo levo ali desno nagibam, da bi do konca pogledal. Mačka se pa nagiba z mano!

Zakaj je ne umaknem?! Ker je mačka sicer drobna in prijazna, ampak če jo hočem spred monitorja nagnat, piha vame. Da se jo kar malo ustrašim. In ko začne pihati, se še kuzli zmeša in začne lajati in vpiti, če pa potem še mojo predrago zbudita, ki ima zjutraj šiht …

Kakor koli, ko pride do mene, vstanem, ji v dnevni sobi natrosim nekaj hrane (če skoči na likalno desko, kjer ima krožniček, ki mora biti zaradi kuzle dvignjen, kakopak!) in med tem ko čvaka, skočim dol do konca pogledat, kar imam za pogledat in jo potem spustim ven, potem moram pa še krožniček na tla postaviti, da kar ostane,kuzlica počvaka, ker drugače ni mira nobenega. Res.

Se mi zdi, da jo mačka prav zafrkava, ko grizlja brikete na likalni deski, kuzla pa spodaj sline cedi, ampak ker sta v bistvu prijateljici, ji na koncu vedno nekaj pusti …

Ja, preden grem spat, ko se dan dela, imamo pri nas vedno veselice …

Aja, ja, trava je enkrat poleti potem tako zrasla, da je tisto rjuho začelo dvigati (pa že itak je bila vsa razcefrana) in sem jo v smeti zabrisal in travo prvič pokosil.

Še celo moja predraga je nehala navijati za rečne kamne, tako lepo jo je bilo videti.

Do naslednjega jutra, kakopak. Ko je bilo spet vse na kupu!

Saj bi šutnil mačko, samo kaj, ko ne bi razumela. Povedati ji ne moreš (pa verjemite, sem poskusil!), če jo pa šutneš, jo moraš med dejanjem. In sem spet vse na novo napravil vmes, pa ko idiot vsakič, ko je šla mačka ven, na teraso tekel, da jo pri dejanju ujamem. A je nikoli nisem.

Mačka je skulirano vedno sedla na rob lesene terase in travico samo opazovala, jaz sem pa ko kreten na terasi stal, pripravljen, da skočim in ukrepam, če bo potrebno. Pa nikoli ni bilo, ko sem poleg stal!

Danes sem zadnjič prinesel travo in seme in praktično vse sredi zime na novo posejal, po vrhu sem platično mrežico za gips plošče položil, povrhu vsega pa še malo zemlje in malo semen.

Načrt je, da mačka zaradi mrežice ne bo mogla kopati. Moja predraga se sicer smeji, da mačka bo najprej narinila in šele potem ugotovila, da ne more zakopati, a bomo videli.

Nisem še obupal.

Če bo še ta načrt propadel, vržem puško v koruzo in grem po rečne kamne.

Čeprav, zadnjič sem pri eni hiši videl neko ponjavo, s katero so zemljo pokrili in je trava kar čez tisto rasla. Samo problem je, da kot tiste rjuhe zadeve ne moreš kupiti samo pol metra. Ti cel tovornjak prodajo ali pa nič. Imam tiste bele zadeve za cel svoj vrt zdaj …

No, ja, borba se bo nadaljevala, se mi zdi, ampak eno mačko bomo že urihtali, ni vrag, pa čeprav na koncu z rečnimi kamni!

Če bodo še tisti posrani, pa mačka gre, to vam pa že zdaj lahko povem …

One thought to “Borba”

  1. Smeha za cel dan.
    Sem se ubadal s podobnim problemom, le da so bile v špilu še kokoši. Mreža z okenci 5x5cm je rešila vse.

Comments are closed.