Je Klemi poklical, da ima nek projekt za kulturnike in penzionerje in ker prvi pogoj izpolnjujem, sem obljubil, da pridem v ponedeljek do njega.
Tam je bil še njegov oče, ki izpolnjuje drugi pogoj in seveda se je izkazalo, da bomo nekaj na hiši njegovi pomagali. Ker drugih kot kulturnikov in penzionerjev v ponedeljek dopoldne pač ne dobiš …
Itak se hecam, saj sva vedela, kakšen projekt naju čaka. Čisto zares me je dobil z mehanizacijo. Da je najel bager in samohodni prekucnik in da on bo bager šofiral, jaz pa samohodni prekucnik, ki ni tako zelo kompliciran za upravljanje kot bager.
Sem bil kar malo vesel, jaz imam tehniko rad, pa tudi na lokaciji me čisto zares ni zapustilo veselje, čeprav se je samohodni prekucnik izkazal za čisto navadno karjolo z motorčkom.
Sva bila oba ponosna in zadovoljna strojnika, Klemi bagerčka res že kar obvlada, jaz sem pa tisto karjolo z motorjem tudi kmalu osvojil, da nisem potreboval preveč moči in energije zapravljati, ko sva kupe zemlje premetavala. Edina majcena kriza se je pojavila, ko je po cesti prišla cela četica majhnih ljudi iz bližnjega vrtca in so otročki obstali na pločniku in naju z zanimanjem opazovali, midva sva pa malo treme dobila. Jaz sem tisto do vrha napolnjeno karjolo recimo speljal v četrti prestavi in sem skoraj padel, ko je potegnilo in mi je bilo potem malo nerodno, ampak zadevo je potem rešil traktorist, ki je na parcelo pripeljal pesek in so otročki povsem znoreli od navdušenja nad traktorjem, da niso več naju gledali …
Klemiju je čas na sedežu bagerja drugače tekel kot meni s tisto štirikolesno karjolo s pogonom na vse štiri koleščke ter samodejnim prekucnikom in ko mi je zmanjkalo goriva in je moral na Petrol ponj, sem se prav razveselil, ker sem lahko kratko pavzo udaril pa še kofe sem mu naročil.
Potem smo namesto zemlje še malo pesek vozili in ko smo ga zvozili, sem dobil pa nov stroj v upravljanje, vibracijsko ploščo. Ja, vem, se sliši še bolj fensi ko motorizirana karjola, samo ni. To je ena majhna zadeva brez koles, ki vibrira in tlači pesek ob hiši, in ker nima koles in ker skače tik nove hiše, sem se kar fino namatral, da nisem nove fasade poškodoval, ko sem jo z vsemi močmi vlekel stran od morebitne škode, vmes sem pa še malo pesek uspel tlačiti!
Ma, saj smo se zabavali, nič ne tajim, pa tudi kar veliko smo naredili (največ seveda Klemi, ki se niti enkrat ni ustavil), a ko sva z njegovim očetom malo pred peto popoldne sedla in brez energije opazovala mladeniča, kako je veselo in neomajno z bagerčkom zemljo okoli hiše ravnal in tlačil (prej je pa še kanal skopal, v katerega smo neko cev vstavili), je kar malo obupano zavzdihnil, da zdaj bo pa verjetno njegov mali do polnoči gor in dol vozil in ravnal bodoči vrt.
Ko sem mu omenil, da verjetno ne, ker ob šestih bodo in po bager in po karjolo prišli, je pa kar malo zaživel. Ja, če povabiš na žurko dva penzionerja, čeprav je eden od njiju kulturnik, moraš vedeti, da energije enkrat ko sonce začne zahajati, zmanjka.
Je tista ura potem hitro minila, čas gre hitreje, ko sediš in gledaš, kako eden dela, pa čeprav na bagerju. Pa še malo sva spomine obujala, kako smo v najini mladosti beton na nove hiše, na katerih se je plato vlivalo, še s tistimi starimi lesenimi karjolami vozili, ki so bile že prazne težke za šofirat, kaj šele polne. Mu nisem povedal, da jaz sem ravno toliko mlajši od njega, da sem že bolj nove karjole šofiral, sem se pa absolutno strinjal, da napredek je očiten. Motorizirana karjola, tibogca, kam smo prišli!
Doma sem pa seveda še predragi mi soprogi pomagal stokati, ona je bila pa na telovadbi …
