Včasih sem nase prav ponosen, a sem se z leti naučil, da ko sem najbolj ponosen nase, mi kmalu zatem postane tudi zelo nerodno …
Moram priznati, morda zaradi tega, ker prihajajo praznični dnevi pa to, da mi je žal, ker kot družina veliko stvari ne počnemo skupaj. Včasih so ličkali koruzo ali s cepci tepli pšenico, vsa družina je bila na kupu, pa so lahko še kakšno rekli, recimo, medtem ko so bili koristni. Tega pri nas ni. Žal. Tudi v dolgih zimskih nočeh, ko v starih časih ljudje niso imeli kaj veliko zvečer početi, so recimo sedli za mizo in kakšno zapeli, mi pa tega ne počnemo.
Kaj bi razlagal, tisti, ki ste me že slišali peti, veste, da bi s polnim gasom k nam domov socialna prinorela in mi otroke vzela, čeprav so že polnoletni, ampak na srečo ni zelo veliko ljudi na tem svetu, ki bi z grozo v očeh lahko rekli, da so me slišali.
Ma, kaj veliko, sploh ne vem, če je kdo. Nazadnje so me pri glasbeni vzgoji sošolci v osnovni šoli slišali, da so crkovali od smeha vse do novega leta, nekateri so se me pa bali, ampak to je bilo res že zelo dolgo nazaj, ko se mi še malince verjetno niso spustile.
Ker ko so se mi, sem zbral pogum in učiteljici, ki je od mene zahteva, da pojem, pojasnil, da se raje burek pišem kakor da bi pel in naj mi da tisti mu ter me pusti na miru.
MU pomeni manj uspešno, tako so ocenjevali kulturne predmete, še popravca nisi mogel dobiti.
Na srečo.
Ampak, zašel sem.
Kaj veliko stvari pri nas doma, ker nimamo kmetije (imamo pa vsak svoj računalnik), skupaj pač ne moremo početi, ampak enkrat na leto se pa najde ena stvar.
Moramo pri JRS letne pogodbe vsem reševalcem poslati in komandant mene določi, ker ve, da drugače itak nič ne delam, jaz pa potem to izkoristim za družinsko zabavo.
Ker je reševalcev 100 in za vsakega moraš zapakirati po par listov, plus kuverto, s katero vrnejo podpisane pogodbe, in je dela kar nekaj.
Lani sem sicer uspel nekaj zafrkniti, ali nekega lista nisem vložil ali kaj, ko so bile že vse kuverte zalepljene, ne spomnim se (je pa zagotovo tukaj nekje tudi zapis o tem, samo meni se ne ljubi iskati), sem pa potem za to krivil zlatega Erkija, da je narobe pripravil. Ker nekdo pač mora biti kriv.
Torej, smo sedli za mizo, celo najmlajši sin je brez nerganja prišel dol (ker se boji, da bi mu drugače pa kakšno zapel, verjetno), a preden je sedel za mizo, sem mu dal nalogo, zaradi katere sem se malo ponosnega počutil, o čemer sem uvodoma govoril
Takrat še nisem vedel, da mi bo kmalu malo nerodno, ko sem malemu naročil, naj na mizo prinese novo gobico za pranje posode malo zmočeno, na krožničku od kavne skodelice, le ponosnega sem se počutil.
Kako se jaz znam na pomembno delo pripraviti!
Mali je res vzel novo gobico, jo zmočil in postavil na krožniček kavne skodelice in mi vse skupaj zdolgočaseno podal, ko je sedel za mizo.
Jaz sem mu pa ponosno pojasnil, da je to zanj, ker bo moral nalepiti dvesto poštnih znamk na 200 kuvert.
In me je mali malo zabodeno pogledal ter vprašal, če sem retardiran.
Pa saj nisem bil užaljen, ne morejo vsi takoj doumeti vseh globin moje prefriganosti!
Sem mu pojasnil, da ne, da to je za poštne znamke, da jih ne bo rabil lizati.
Ker jaz imam še vedno v ustih smotan občutek, ko pomislim na tisti prednovoletni čas, ko smo pri nas doma v starih časih brez interneta poslali sto ali več novoletnih čestitk, vseh sto ali več znamk sva morala pa s sestro polizati, da smo jih lahko zalepili na čestitke.
Zato so imeli v starih časih otroke, da so opravljali smotana opravila namesto odraslih!
Mali je samo zavil z očmi in spet ponovil vprašanje, če sem res tako zaostal ali kaj.
No, tukaj sem pa že vedel, da mi bo nerodno, ponos me je zapuščal.
Znamke so samolepilne, je pojasnil.
Ja, saj, nisem povsem razumel, zmočiš lepilo in …
Ne, ne, me je prekinil mali, znamke so nalepke!
In mi je postalo malo nerodno, ne še veliko, ker nisem povsem verjel, dokler ene nisem odlepil in se je res odlepila od podlage in je bila lepljiva (brez lizanja) in se je zalepila na kuverto ko bog, potem mi je pa malo bolj nerodno postalo.
Mater, še slovenska pošta je stopila v korak s časom, sem občudujoče in nejeverno zavzdihnil, pa je mali še en klin v mojo samovšečnost pritisnil.
Isto štorijo smo imeli lani!
In itak da sem znorel, da zakaj je pa potem gobico vseeno pripravil in je priznal, da se mu sanjalo ni, zakaj jo rabim ampak jo je pripravil, ker sem mu tako naročil in je on priden otrok in da se je lanske štorije spomnil šele naknadno …
Ma, jaz krivim e pošto, vam povem, tja ni treba lepiti znamk in potem človek pozabi, kaj čmo …