Drugi vikend

Ta vikend smo imeli drugi vikend za nove tečajnike, ki želijo postati jamarski reševalci. Tokrat smo se dobili pri Čaganki in je bilo kar naporno. Toliko mesa se mi zdi tam že zelo dolgo ni švicalo nad žerjavico …

Vreme je bilo ugodno, kar je bilo dobro, saj so večinoma taborili. Zgodbe o medvedih jih kaj zelo niso prestrašile, saj so bili nekateri šotori tudi dvajset metrov stran od bivaka, šele Vajdovci, ki so prišli v soboto, so si drznili svoje platnene hiške postaviti malo bolj stran. Verjetno predvsem zato, ker se njim tudi sanja ne, kaj je to medved in medvedovo naravno okolje …

Več kot trideset nas je skakalo gor in dol po Stropnici, medtem ko je Jasna prvi dan za kosilo pripravljala golaž, ki smo ga s kruhom pomazali in se potem kar s težavo spet k delu vrnili. Do noči.

Adrenalinsko je bilo za Katarino, ki jo je med hojo po gozdu veja po bradi udarila (Maks je takoj ugotovil, za katero vrsto drevesa je šlo!) in je potem z modro brado hodila med nami, da smo morali avstralskemu jamarskemu reševalcu, ki je prišel pošpejat, kako to pri nas počnemo, da možaki pri njeni modrici nismo imeli nič in ko smo ga komaj malo pomirili, ga je pri bivaku, ko smo končali in se preoblačili, spet Den prestrašil. Je mirno prikoračil do njega v gatah in s prstom pokazal na JRS znak na njih ter mu ponosno povedal, da ko imaš pa na gatah znak JRS, si pa taprav reševalec. Kaj si je bogi možak mislil, ne vem, ker me je hitro odneslo stran, nisem hotel preveriti, ali je naš najlažji reševalec gate oblekel prav, z rumenim naprej pa to. In, ja, če me že sprašujete, res imamo gate z JRS znakom, to je bil Denov do zdaj največji projekt v JRS …

Možak iz drugega konca sveta si je verjetno mislil, da mi smo res tapravi duhoviteži, ko mu je nekdo jel razlagati, da za Katarino bi bilo čudno, če ne bi bila plava, da je, ko je bila prvič pri Čaganki, s kolom po glavi dobila, nekateri, ki nas je malce skrbelo za ugled slovenskih reševalcev, smo pa skakali, da se je sama, da jo nismo možaki, samo bohsigavedi, komu je bolj verjel …

Golaž je pohvalil, bolj v hecu sem se mu zlagal, da je iz kenguruja, da smo ga naredili njemu v čast, on se je pa zahvalil, da ne bi bilo treba. Potem pa jaz nisem vedel, ali se človek heca ali ne, ker sem bil skoraj prepričan, da se kengurujev ne je …

Zvečer smo imeli še predavanje o komunikaciji, ki je tudi v jamariji zelo pomembna, potem smo pa mesnine nad žerjavico vrgli. In par pločevink dovolili odpreti. In bolj so jedli in bolj so pili, bolj zanimive zgodbice so se razpletale ob ognju!

Saj nekatere (predvsem moje) so bile že neštetokrat prežvečene, a ko je letošnji tečajnik pozval prijatelja, da pove zgodbico o rumeno črnih nogavicah, smo prav vsi našpičili ušesa. Predvsem zato, ker ga je ta skoraj užaljeno zavrnil, da tiste pa res ne bo povedal, ker je preveč osebna.

In ker med jamarskimi reševalci, ki smo ena velika družina, nič ni osebnega in ker smo firbčni do amena, vztrajni pa še bolj, je na koncu nejevoljen popustil.

Da tista zgodbica o rumeno črnih nogavicah ni nič posebnega. Da mu je enkrat, ko je bil službeno na Kitajskem, pač ena tetica na vrata potrkala. In jo je spustil v sobo, nič posebnega …

Nismo spraševali, kaj se je potem v sobi dogajalo, preveč firbčno osebni nismo hoteli biti, verjetno si je vsak svojo zgodbo risal v glavi, ampak mene je pa vseeno požulilo.

Kje so pa rumeno črne nogavice v tej zgodbi?

Ja, je mirno pojasnil, je potrkala tudi naslednjo noč na vrata in sem jo spet spustil v sobo.

Okej, nismo spraševali o detajlih, človek je še mlad, vemo, kaj mladi ljudje počnejo, ampak odgovor na moje vprašanje to ni bil.

Dobro, super, ti žrebec, ti, kje so pa rumeno črni štumfi?!

Ja, je bil bodoči reševalec že kar malo nejevoljen, je potrkala še tretjo noč. Sem ji odprl vrata in je bila tam v rumeno črno črtastih nogavicah do kolen. Če lahko vstopi, je vprašala.

Možaki okoli ognja smo vsi slinasti okoli ust nestrpno sedeli že čisto na robu klopi, vsak s svojo zgodbo in sliko v glavi ter čakali na nadaljevanje očitno zelo sočne zgodbe, ki ga pa kar ni in ni bilo.

Itak da me je suspenz čist ubil. Pa ne samo mene.

In, smo ene trije skočili že čist nervozni zaradi odlašanja z nadaljevanjem zgodbe.

Ja, nič, je mirno pojasnil, sem ji odgovoril, da ne in zaprl vrata …

Toliko o klimaksu!

Smo kar sedeli z odprtimi usti in buljili v mladega bodočega reševalca.

Ne vem, kdo si je od šoka prvi opomogel in vprašal, zakaj je ni povabil v sobo.

Me ne more k men hodit s takšnimi štumfi!

Itak da smo vsi skočili pokonci in kar en čez drugega vpili, da zakaj je ni spustil, da štumfe bi ji lahko dol potegnil, če so ga že tako motili ali pa luč ugasnil ali pa kaj tretjega, a ga nismo premaknili!

Človek z načeli je pač načelen do konca, tle ni druge.

Priznam, da sem v šotoru, preden sem zaspal, še vedno nejeverno odkimaval z glavo, nič ne tajim …

Tečaji za nove reševalce so vedno zanimivi in poučni, veliko zanimivih ljudi se spozna in ko že misliš, da zanimivejšega od lani ali predlani ne boš več srečal, pride načelen človek, ki ve, kje in kod bo črto potegnil …

V nedeljo je bilo v steni tudi zanimivo in naporno, za kosilo smo imeli pa pasulj s klobaso. Da je bila pot domov bolj pestra, se mi zdi …

Aja, od vseh kep mesa, ki smo jih spekli, je največ piščanca ostalo, čeprav ga je Brnte uspešno uničeval (doma imajo kokoši zaradi jajc in se jih ne upa jesti, da mu ne bi zamerile!), ampak stran nismo vrgli nič! Sem vprašal, če ima kdo psa, da bi zadevo domov odnesel in je od vseh le Andraž roko dvignil. Je njegova boljša petina potem, ko je zadevo v vrečko pakirala, priznala, da jo je partnerjeva dvignjena roka presenetila, ker doma nimajo psa ter izrazila dvom, ali bodo mesnine sploh uspele preživeti pot do doma …

Kot rečeno, naporno, a vedno zabavno!