Kačna

V neki vaški gostilni je človek vrgel na mizo 100 evrov z obljubo, da jih lahko vzame vsak, ki zeksa liter vina. Kaj veliko junakov se ni javilo, da bo pobralo denar, le nek vaški pijanček je vstal, odšel iz gostilne, a se je čez par minut vrnil, naročil liter vina, ga zeksal, potem pa pobral denar.

Kolegi so mu čestitali, nekdo se je pa spomnil in ga vprašal, kam je izginil, preden je sprejel stavo.

V sosednjo gostilno sem skočil preverit, če lahko spijem liter vina, da ne bo bruke, je mirno pojasnil …

No, tako nekako sem se počutil jaz v soboto po vaji v Kačni jami. Jeseni bomo imeli v njej mednarodno vajo, predvidoma nas bo prek 100 reševalcev iz vse Evrope trapljalo po njenih velikih, ogromnih dvoranah in rovih. Smo si zamislili, da bi poškodovanca v nosilih prinesli skoraj 3 kilometre daleč do vhodne dvorane, kjer bi ga nato dvignili s pomočjo motornega vitla, kar ni tako zelo lahko, kot si vi morda mislite. Že zunaj po ravnem terenu je poškodovanca v nosilih težko nositi, v jami, čez ožine in skalnate stopnje je pa to pa še toliko težje!

Kačno jamo se še aktivno raziskuje, ker je tako velika, so odprave večdnevne in številčne, mimogrede res lahko pride do nesreče. Na katero moramo biti pripravljeni.

Preverba naše pripravljenosti se bo zgodila jeseni, ko bo 100 jamarskih reševalcev reševalo, ampak da ne bo bruke, smo se pa odločili preveriti, kako nam bo šlo pa že v pravkar minulem vikendu. S štiridesetimi reševalci!

Imeli smo simulacijo intervencije, kar je pomenilo, da reševalci niso vedeli, kje oz v kateri jami bo vaja in kdaj, vedeli so le, da vaja bo. Sem si budilko navil na 10 minut čez šesto, da zbudi mojo predrago soprogo, ta pa mene, tako po navadi pri nas gre, jaz budilke namreč ne slišim, a ko so se ob šesti uri zjutraj, ko sem res šele dobro zatisnil oči, oglasile sirene, sem se zbudil. Ker ko sporočilo pride prek našega sistema za alarmiranje, je zvok za to sporočilo sirena. Na najvišji glasnosti!

Itak sem skočil pokonci, zadevo izklopil, se opravičil predragi soprogi, mački in kuzlici, pritisnil dvojni kofe, se oblekel in odbrzel. Do Anžija, tam sem volan predal njemu.

Pred Kačno smo prišli skoraj med prvimi, v jami sta bila le Erki in njegova Ksenija. Erki je opremil vhodno brezno (200 m!), Ksenija je pa žrtev igrala, čeprav po navadi oz v resničnem življenju ona ob nosilih skače in pomaga poškodovancem. Za v jamo se je že oblačila oskrbovalna ekipa, ki prva pride k poškodovancu z medicinskimi torbami, z Anžijem sva se pa javila, da žico za jamski telefon potegneva. Pa še letošnjo tečajnico Jano sva vzela s sabo, ker 3 kilometre žice nositi in potegniti ni ravno sprehod v parku. Smo se prestavili v jamarsko opravo in na hitro še sendviče pojedli. Ki jih je nabavila JRS oz Potrpin, ker je za vabilo na vajo predelal neko staro vabilo, kjer je pisalo, da za sendviče bomo poskrbeli, le podatke o jami je zamenjal in datume. Ko sem ga dan prej opomnil, da smo obljubili sendviče in če jih je že nabavil, je samo zaklel in potem tam na lokaciji povedal, da ga v trgovini niso bili najbolj veseli!

No, sendviče smo pojedli, ker sem vedel, da bomo dolgo v jami, dobil sem še šunko iz Janinega sendviča, ker vegetarijanci  mesa ne jedo, pa ni bilo časa, da bi v tistem kupu vegetarijanskega našla …

V brezno nam je kar šlo, je Erki lepo opremil, mi smo le pazili, da smo žico vlekli tako, da ni motila pri spuščanju. Kar v vertikalnem breznu ni zelo težko, vedno se najde kakšen rogelj, okoli katerega žico naviješ, plus srečo smo imeli, da je prva torba z žico trajala skoraj do dna.

Smo žice vezali na neki polici, 50 m nad dnom, kar varno in udobno, le točno tam je v celi jami teklo, da sem bil, ko sem žice končno obelil in zvezal, po hrbtu povsem premočen …

Ko prideš do dna v prostorno in gromozansko dvorano, ne moreš ne vedeti, v kateri jami si, saj skozi dve veliki odprtini kakšnih 80 metrov visoko sijejo sončni žarki! Prav fascinantno, le moj telefon na žalost tega ne more ovekovečiti. Dobro, moram biti pošten, verjetno je bolj fotograf kriv kakor aparat …

A nismo imeli kaj dosti časa občudovati razgled, saj smo morali žico potegniti globoko v vodoravne dele ogromne jame in smo se kar dela lotili. Jaz sem hodil prvi in iz torbe žice vlekel, Anži in Jana sta jo pa umikala s poti, da ne bi motila reševalcev pri kasnejšem prenosu nosil. Ni šlo zelo hitro. Ker pot ne gre po ravnem terenu, to sem že povedal. Aja, pa žica je iz torbe prihajala zavita v najbolj čudovite gordijske vozle, to nas je tudi upočasnjevalo.

Nekje pri Kalvariji smo Erkija srečali, si je šel malo noge pretegniti in je povedal, da se je malo nazaj z bivakom še po radijski postaji slišal, česar smo se zelo razveselili, smo za hip pomislili, da nam žice ne bo treba vleči naprej, a smo jo seveda morali. Še tretjo torbo smo odprli, da smo do Ksenije prišli in ko smo prišli, se je hotela že kar v nosila uleči.

Sem ji predlagal, da tega še ne stori, ker bo potem še dolgo ležala in me je poslušala, pa še sreča, ker je še kar nekaj časa trajalo, da je Walter prignal tečajnike, pripravnike in vse ostale.

Če se sprašujete, kako to, da se je komandant v jamo spustil, ni zadaj nobene skrivnosti. Človek je pač izkušen. Je rekel, da bo tokrat pa še on šel v jamo in ker bo tako tečen, mu potem dolgo časa na nobeni vaji ali intervenciji ne bo treba več …

No, tisto, da bo tečen, je hitro uresničil, ker ko so preznojeni in vroči reševalci šele dobro začeli sendviče gristi in piti in malo sede na ritih noge odpočivati, jih je že začel priganjati. Da poškodovanka si želi ven, kaj čakajo.

K nosilom je pristopil ženski del reševalk, najbolj nov, letošnji, in moram priznati, da takšnega šova še ni bilo tako globoko pod zemljo! Kakšnih pet minut je trajalo, da so se dogovorile, kako bodo začele z nošnjo, kam in kje in kako se bodo obrnile, ali bo šla naprej glava ali noge, katera bo nosila pri nogah, katera pri glavi …, ko je pa Walter povzdvignil glas, da naj končno začnejo, so pa hitro dvignile nosila, ampak tri so bile obrnjene v eno smer, ena pa v nasprotno.

Ja, okej, saj na začetku reševalske poti smo vsi bolj zmedeni, stari reševalci smo se smejali zato, ker smo se spominjali svojih začetkov!

Delali naj bi tanovi, tastari pa bolj gledali in nadzorovali, zato se je Anži lotil pospravljanja žice, ko smo enkrat končno začeli, jaz sem pa bolj ko ne transportne vreče nosil. Ker ko nosiš nosila, ne moreš nositi še torb, so preveč moteče, zato torbe prenašajo tisti, ki ne nosijo nosil, ali pa se odide po torbe, ko nosila počivajo.

Torej sem hodil po jami naprej in nazaj s po tremi ali štirimi torbami in jih prenašal iz ene točke do druge (seveda je to počelo še nekaj reševalcev) in je čas kar hitro mineval. In moje delo je bilo lažje kot nositi Ksenijo, ki sicer ni težka, a je jama vseeno ravno prav zahtevna, da so se kar matrali!

V vhodno dvorano sem prišel le kakšne pol ure pred nosači, kar je pomenilo, da sem lahko za kakšnih petnajst minut zadremal. Ma, kaj zadremal, na polno sem zaspal! Saj veste, strici v letih potrebujemo okrepčilni spanec tu in tam …

Torb je bilo v dvorani milijon in ker se je komandant odločil, da bo tečen in da smo preveč obzirni do samih sebe, poškodovanke nismo izvlekli po direktni liniji z motornim vitlom, temveč po logaški smeri na roke. 6 protitež, ki so jih zasedli izkušeni reševalci, ki se niso matrali v horizontalnih delih … Motroni vitel naj bi jo dvignil šele zadnjih 50 metrov.

Okej, to sem vedel in se nisem kaj dosti sekiral, nisem pa vedel, da z motornim vitlom ne bomo mogli dvigniti transportk, kakor je bilo načrtovano. Sem malo protestiral po jamskem telefonu, a so me hitro podučili, da tega ne morejo storiti, ker smo v napačni luknji!

To se mi kar pogosto zgodi, nič ne tajim …

Vitel je bil nastavljen na izvlek iz logaške smeri, če bi hoteli zadevo izvleči iz dna vhodnega brezna, bi trajalo najmanj tri ure, da prestavijo …

Sem zavzdihnil, si poleg svoje transportke obesil še eno z žico, se pripel na vrv …

In skoraj izdihnil. Nisem več vajen toliko trogati, priznam, Je kar teklo od mene, malo sem se celo samemu sebi smilil. Ampak samo do prve police (kjer smo prvič žico štukali), kjer sem Bizija zagledal. Ki mi je priznal, da ne ve, kako bo s svojimi kilogrami ven prilezel iz takšne globine. Sem ga potolažil, da če ne bo šlo, ga bomo pa ven potegnili, saj smo vendar reševalci, ampak mi ni čisto verjel, da nimamo protiteže za njegovo kilažo …

Sem se kar naprej proti ven odpravil, preden bi Bizi ugotovil, da bi bil jaz s tistimi transportkami pod sabo čisto primeren, na naslednjem manevru sem pa skoraj ostal. Ker so tam očitno imeli četro univerzo ali kako se že reče ljudem v petem življenjske obdobju mojih let, ker tam sta bingljala Fratnik in Zdenka! Sem ju samo na hitro malo pohecal in odhitel naprej, da me res ne bi zadržala pri sebi!

Naslednji manever sta imela Staut in Rehar. Reharja je po intervenciji v Jelen brdu končno pamet srečala, saj je tam ugotovil, da če prideš med zadnjimi na reševalno intervencijo, sploh ni tako težko, niti ne rabiš iti pregloboko v jamo in se mu je to tako dopadlo, da ni več med prvimi, najbolj garaškimi. Tam sem malo počival, ker je pred mano plezal pa kolega iz sedme življenjske univerze Igor (pa ne predsednik, da ne bo pomote, on se v takšne globine ne potaplja več), ki je pospešil šele potem, ko sem ga spomnil, kakšen car je bil v devetdesetih letih, ko je iz Černelca reševal, iz tisočmetrce!

Malce laskanja vedno pomaga, vam povem!

Ampak ni bilo dobro, da sem tam počival, ker je bil pa Staut preveč blizu in je opazil vse vozle, ki sem jih imel po šalabajzersko zavezane!

Ne, je bilo dobro, pravzaprav, ker me je ujel Gregi. Iz prve življenjske univerze. Ni še dolgo, kar je diplomiral. Sem ga vprašal, če je že diplomirani inženir in je ponosno zatrdil, da je, zato sem mu za nagrado predal eno od mojih transportk, tisto z žico, težjo, se razume.

Gregi, ki je znan po svojih verbalnih sposobnostih (na dober dan izgovori celo tri stavke!), jo je mirno vzel.

Pa “prav” je rekel pri tem …

Čisto do ven nisem splezal, le do toplote, tam sem pa potem visel skoraj dve uri, da sem lahko od blizu opazoval izvlek z motornim vitlom iz mogočnega brezna pa par fotk napravil. Skupaj z Anžijem. Ki je priplezal za mano. In me je, ko sva tam pač bingljala in nisva imela kaj početi, celo pohvalil, da sem za svoja leta še kar dober.

Sem se kar malo stopil.

Malce laskanja vedno pomaga, saj sem vam že prej povedal!

Kot spremljevalec nosil se je gor s Ksenijo peljal Potrpin. Tudi on že v peti univerzi in mu je motoriziran izvlek skoraj pripadal že zaradi tega …

Za nosili sem tudi jaz pohitel ven in si okoli šestih popoldne na toplem soncu privoščil čudovito (in še vedno vročo!) lazanjo, ki so nam jo pripeljali že ob treh popoldne. Ker smo predvidevali izvlek (vedno smo takšni optimisti, pa nam jo potem komandant tu in tam kakšno zagode) za ob petih popoldne skoraj za majkemi!

No, zadnji je iz jame prišel Walter. Nekaj čez osmo uro zvečer!

Ja, Bizi je tudi prišel sam ven. Nasmejan! Sem ga poslal proti štabu, kjer ga je čakalo pozno kosilo, pa se je kar malo obiral. Da je končno 160 dekagramov dol spravil, jaz ga pa v greh silim! Ampak je potem pojedel pol kilograma lazanje in par jabolk vseeno. Si je zadevo prislužil dobesedno v potu lastnega obraza …

Smo vse pospravili in ko so se tudi zadnji najedli, smo še kratko analizo udarili. In me je spet (kot že nič kolikokrat!) presenetilo, s kakšnimi ljudmi se jaz to družim!

Nekateri so vstali že kmalu po peti uri zjutraj, potem z enim sendvičem in nekaj čokoladicami krepko garali pod zemljo, proti večeru pa so imeli prav vsi z lazanjo v ritkah usta do ušes!

Edine pripombe, ki sem jih slišal od par reševalcev (pa tudi reševalk!) so bile, da eno pivo tam v gozdičku pri jami bi pa res teknilo. Ampak da razumejo, da alkohola pri JRS na vajah pač ni. In mi je bilo kar malo nerodno, ker poleg kosila in vode nisem naročil še par pirov, saj ko zadnji iz jame pride, se tudi eno pivo dovoli …

Domov sem prišel še v soboto, ampak ko sem se od tuša sprehodil proti postelji, smo bili že krepko v nedeljo. In ko sem se malo pred nedeljskim kosilom zbudil in hotel vstati, sem skoraj umrl. Ker me je vse tako bolelo, kot da sem že najmanj na deseti življenjski univerzi …