Obljuba

Že po Primadoni sem intervencijskemu vozilu JRS, ki ga uporabljamo dolenjski jamarski reševalci, obljubil temeljito, profesionalno čiščenje zunaj in znotraj. V svojo obrambo moram povedati, da sem se celo odpeljal do ene od avtopralnic, a so bili povsem zasedeni, zato sem vozilo opral in očistil doma. Tako, bolj na hitro. In potem po vsaki vaji poklical v avtopralnico, pa je bila vedno ista zgodba.

Enkrat drug teden …

Potem je prišla Vranjedolska, takrat sem se spet spomnil, da si naše vozilo zasluži profesionalno ljubezen in nego, ker smo se domov odpeljali usrani ko prasci, a se je spet končalo s pranjem pred hišo.

Potem sem si rekel, da ga vsaj pred novim letom očistimo, pa ni šlo, potem je pa že Križna jama prišla, kjer ga kaj dosti nismo umazali, ampak po Jelen brdu sem pa kombiju, ko smo se domov peljali, umazani in dišeči, zares zares obljubil, da bo očiščen. Profesionalno.

Sem poklical v pralnico, pa so bili zasedeni, pa naslednjič, ko sem se spomnil, spet, ko sem pa kakšen teden ali dva nazaj zimske gume zamenjal za letne in opazil, da imajo tudi avtopralnico, sem se pa kar naročil.

Sicer ga bodo uredili jutri, a ker nisem najbolj jutranja oseba, sem se z avtopralci dogovoril, da jim ga lahko pripeljem že dan prej popoldne.

Ampak popoldne sem imel sestanek v Ljubljani in ker me je že dokaj zjutraj zbudil dimnikar (ti in podobni klinci, ki prihajajo enkrat letno, so se v teh letih že naučili, da sem zjutraj vedno doma, da morajo le dovolj dolgo na zvonec pritiskati, pa odprem!), sem se po tretji kavi odločil, da kombi odpeljem v avtopralnico že dopoldne (ko so vsi, ki bi me lahko potem domov pripeljali v službah).

Sem opasal kuzlico, ki se ji je od veselja nad dopoldnaskim sprehodom skoraj zmešalo, ter se sprehodil do reševalnega centra JRS. Sva se naložila v kombi in proti drugemu koncu Novega mesta odpeljala. Vmes mi je pa telefon zazvonil in sem se oglasil, kako ne, saj me je klical Samo.

Sem vedel, da bom detajle dobil o njihovi reševalni akciji prek vikenda, iznos pokojnika iz Golokratne jame …

Mi je prijatelj razlagal v detajle, kako so se matrali, jaz sem pa bolj ko ne poslušal in počasi vozil v strnjeni koloni.

Potem sem za sabo nenadoma zaslišal sireno.

Za sekundo sem se ustrašil, da sem jo jaz po nesreči prižgal, a ko me je Samo vprašal, če sem na intervenciji, ker je tudi on slišal sireno (ki je vmes utihnila), sem že pogledal v ogledalo, kjer sem opazil policijsko vozilo.

In sem ga pomiril, da ne, da imajo policisti nekaj in je spet jel naprej razlagati o njihovi vikend raboti. Ampak nisem mogel zbrano poslušati, ker se je spet oglasila sirena, pa policijski avto za mano je malo ven zapeljal, da sem ga v ogledalu boljše videl.

Sem kar malo nejevoljen postal, zakaj me ne prehiti, če se mu mudi, ker je imel na moji levi dovolj prostora, potem mi je pa kapnilo!

Sem prekinil telefon, ga vrgel na sedež in zapeljal na avtobusno postajališče. Čisto malo sem upal, da bo policijsko vozilo odvihralo mimo mene naprej, ampak seveda ni.

Je čez par trenutkov pri mojem oknu že stal mlad policist.

Vozniško in prometno, prosim.

Sem mu oboje dal, vmes pa kuzlico pod sedežem pobožal, vesel, da ni bila kakor po navadi na sedežu, neprivezana in glasna.

Se tudi ona policistov boji …

Policist je pogledal dokumente in kakopak vprašal, če vem, zakaj me je zaustavil.

Sem vedel, a še preden sem lahko odgovoril, je kar nadaljeval.

Dvesto petdeset evrov in tri kazenske pike za uporabo telefona med vožnjo!

Sem kar počepnil, nič ne tajim!

Mislim, ajde, za denarni del se vedno kredit lahko najame, ampak pike …

Sem malo stokal (verjetno bolj v sebi), pa čisto zares me je bilo tudi krepko sram in sem lahko samo pokimal. Da, jebajga, si zaslužim kazen. Sem uporabljal telefon med vožnjo.

Mladi policist me je še malo gledal švicati, potem je pa rekel: Ampak, dragi reševalec Damijan, imamo tudi možnost izreči resen opomin namesto kazni, če obljubite, da telefona ne boste več uporabljali med vožnjo …

Itak da sem obljubil, da tega ne bom več počel in sem kar resno s to obljubo mislil.

Sem odpeljal s postajališča, vse po predpisih, levi žmigavec pa to, policist je zapeljal za mano.

Po treh (ali morda petih) metrih sem se pa spomnil, da sem prej s Samom govoril in da nisva končala pogovora pa še povedati sem mu moral, kako me je pogovor z njim skoraj koštal 250 evrov in tri pike in sem zagrabil telefon na sedežu!

Poznate tisti vic, ko pride model na urgenco z obema ožganima ušesoma? Ga zdravnik vpraša, kaj je počel in model pojasni, da je likal srajco, ko je telefon zazvonil in je po nesreči na uho prislonil vroč likalnik.

Zakaj je pa drugo uho tudi ožgano, je zanimalo zdravnika.

Ja, rešilca sem poklical …

Ja, vem, vi mislite, da sem poklical prijatelja in me je policist spet ustavil!

Sem res zagrabil telefon, a še preden sem ga dvignil s sedeža, sem ga izpustil, kot da sem prijel za vroč likalnik!

Kombi sem pustil v avtopralnici, s kuzlico sva se pa proti domu odpravila.

Peš!

Saj vem, vi mislite, da je Novo mesto majhno mesto, in če se voziš z avtom, tudi je, če hodiš pa peš, je pa ko New York!

Najmanj pet kilometrov sem napravil!

Kuzlica, ki je na začetku tekala pred mano, se je že po kakšne pol ure za mano vlekla ko megla in me očitajoče gledala, ko da jo silim maraton preteči!

Pa najmanj pet ljudi sem srečal, s katerimi sem se zapletel v pogovor, ker se že sto let nismo videli, ker pač ne hodim peš (pa mimo Mercatorja sem šel in mimo BTC-ja), trije prijatelji so mi pa z avti ustavili in prevoz ponudili prav ogorčeni, kako daleč od doma sem brez avta!

A nisem klonil, sem odkorakal do doma!

Ko me je, ko sem ravno domov prišel, Grdin na kofe povabil v štiri minute stran od moje hiše v lokal ob reki, sem si pa samo majico preoblekel in sedel v avto.

No, saj to bi tudi, če ne bi prej malega maratona prepešačil.

Mislim, z avtom se v gostilno odpeljal.

Saj veste, da bom zdrav in svež, hodim do gostilne peš, to zame ne velja, ker nisem tisto drugo …

Pa še jaz sem moral za kofe potem dati, ker sem ravno 250 evrov zaslužil …