Podaljšan vikend

Podaljšan vikend ljudje po navadi izkoristijo za hiter skok na morje, jaz sem ga pa preživel v Švici.

Okej, moram biti iskren. Res sem bil v Švici, ampak v švici z malo začetnico …

Dolenjska šala, ampak v tem podaljšanem vikendu sem res ene milijonkrat švicnil!

Klemi se je v četrtek dokončno odločil, da ne bo več moj (skoraj prvi) sosed in se je preselil v novo štalco. V mestece nedaleč od Novega mesta. Saj robe zelo veliko ni preselil pa vsa je bila lepo v škatlah spakirana, ampak človek je stanoval v četrtem nadstropju! Sem zelo nerad k njemu na kofe hodil, ker sem bolj švoh s kondicijo. Res je tatežke pakete on dol nosil, meni je pa lažje prepustil, ampak že samo vzepnanje po stopnicah me je uničilo!

In stokrat gor in dol me je stokrat uničilo …

Sem se malo bal, da bom v petek zlomljen. A ko je zjutraj ob osmih pozvonil pri meni, nisem bil. Ne, dan prej mu nič nisem ukradel, a v soboto so se imeli v Ajdovščini zgoditi jamarski izpiti in smo se že dan prej odpeljali dol, da pripravimo steno. Kjer sem skupaj z njim in Tičarjem cel dan švical med navrtavanjem vrvnih smeri, po katerih so potem dan kasneje švicali tanovi bodoči jamarji.

Je bilo huje ko v Švici, nič ne tajim!

Sonce je pržilo, ko da smo sredi poletja, v steni pa nobene sence. Čeprav nas je Pintar tolažil, da bomo v senci, ker stena je na vzhodni strani! Ali ga geografija heca, ali ne ve ali pa nas le ni hotel prestrašiti …

Sicer ne vem, kakšen praznik je 25. maj (včasih je bil dan mladosti), ampak v dolini pod nami so imeli tonsko vajo za večerni koncert in smo v steni kar nehote malo poplesovali po starih šlagerjih. Tudi Tičar, je priznal, da je ves čas čakal pesem Oči boje lavande in če bi ta prišla, bi šli zvečer potem definitvno na koncert!

Proti mraku, ko smo končali, smo se odpeljali do predsednika JZS, ki nas je pogostil z bogovsko večerjo, pa še špricarje nam je vmes točil, tako da smo raje blebetali kot da bi se na Pop Design sprehodili v center mesta.

Spat smo se spravili krepko v soboto in še preden bi me lahko mišice začele boleti, smo že spet vstali. Kajti v Ajdovščino se je iz vseh koncev Slovenije pripeljalo 46 čudakov in čudakinj, ki so se odločili, da bi hodili po podzemlju.

Klemi se me je malo usmilil in me je dal na točko tovariška pomoč, kjer še jamarskega pasa nisem rabil natakniti, pa še dobro, ker zagotovo ne bi prestal pregleda inštruktorjev pred vstopom na izpite!

Znanje tečajnikov se iz leta v leto izboljšuje, to sem tudi na moji točki z lahkoto opazil, ko so dokaj kompleksen manever, s katerim pomagaš poškodovanemu kolegu z vrvi, večinoma brez težav opravili, pri veliki večini niti najmanjše napakice ni bilo. Se pa vedno najde kakšen, kakopak, brez tega ne gre, ki zavije malo po svoje. Tudi tokrat se je. Da on je vajen delati malo drugače, kakor mi učimo. In ker sem ga poprosil, da dela po reglcih, če hoče moj podpis, je pač naredil po reglcih, le malo je trajalo. Pa parkrat se je zmotil. In na koncu seveda poskusil mene okriviti za to, ker mu pač nisem dovolil delati po njegovo.

Ampak mislim, da je bil bolj kriv Zec, ki je imel točko merjenje in risanje jam poleg moje točke in je dvema tečajnikoma ravno zastavil vprašanje, ki je tečajnika pri meni očitno presenetilo. Ker ravno na tisto vprašanje ni vedel odgovora očitno in je kar mene vprašal, če vem odgovor. Ker se je od mene potem k Zecu napotil.

Saj bi mu lahko pošteno priznal, da ne vem, ker je že dolgo, kar sem jaz izpit delal, a mu nisem. in je zato potem, preden se je do točke merjenje jam odpravil, še na hitro na stranišče skočil da na telefonu sam preveri v bazi jamarskega znanja …

Sonce je pržilo, da smo bili vsi mokri in opečeni po vratovih (ja, vem, enkrat bom res začel s sabo nositi tudi kremo za sončenje!), a ko je končno malo izgubilo na moči in smo končali, pospravili ter prav vsem podelili diplome, ga ni bilo človeka med nami, ki ne bi bil zadovoljen!

Večina se jih je proti domovom odpravila, Klemi, Kurnik, Staut in jaz smo se pa spet do predsednika JZS odpravili na veselico, ker smo imeli v nedeljo še trening reševanja v urbanem okolju. Ki je povsem drugačno in predvsem bolj komplicirano od tehnike z eno vrvjo, ki jo uporabljamo pri JRS!

Verjetno za nedeljsko razgibavanje kaj dosti ni pomagalo, da smo se v postelje spet odpravili v začetku nedelje …

Ker smo tudi vstali v začetku nedelje, me še ni uspelo vse boleti. Še Rehar in Den sta se nam pridružila in ko smo v neki zapuščeni stavbi začeli švicati, še preden je sonce spet dobro pogrelo, sem kar malo v depro padel. Pa ostali tudi, ker je Staut predlagal, da začnemo s spustom in dvigom nosil čez rob!

Ja, vem, vam se to ne zdi nič posebnega, a je! Vsaka zadeva, vključno z reševalcem, mora biti dvakrat varovana. In je štrikanja, da glava peče. Dobesedno. Čeprav smo bili v senci!

Smo najprej poskusili samo čez vhodni prag tiste stare stavbe in nam je nekako šlo, a smo zelo hitro ugotovili, da nam je šlo samo zato, ker je bil prag visok samo tri centimetre …

Smo se prestavili v sosednjo zapuščeno, višjo stavbo in tam potem matrali možgane, da nam je švic iz ušes tekel, Denu pa po hrbtnem kanalčku, saj je šel v nosilih vsaj desetkrat gor in dol.

Ko smo končno padli v zadevo, ker vsakič, ko ponoviš, si boljši in bolj razumeš in so se mi začele že malo sline cediti, ker sem mislil, da bomo končali in se na kosilo odpravili, je pa Klemi predlagal, da se še na tretje delovišče odpravimo, kjer bi lahko Dena v nosilih trajbali še na četrti možni način!

Zakaj toliko treniramo? Ker se bomo odpravili na tekmovanje v tej zadevi. In itak da mi je vse dol padlo, ker sem (glede na moje znanje) itak prepričan, da bomo tam med zadnjimi, ker se s tem ukvarjamo ljubiteljsko in odločno manj kakor z reševalnimi manevri JRS z enojno vrvjo, kar pa res obvladamo!

Sem kolege celo nedeljo prepričeval, da važno je sodelovati in da nekdo pač mora biti tudi zadnji in da bo uspeh že, če nam nihče v globino ne pade, ampak ko me je Den vprašal, kaj se jaz sekiram, koliko znamo in katero mesto bomo zasedli, ker me itak ne bo v ekipi, saj imamo naslednji vikend izpite za nove jamarje reševalce pripravnike, kjer ne morem manjkati, sem dobil novo energijo.

Sem bil takoj za to, da še tretjo lokacijo sprobamo in četri način trajbanja Dena gor in dol čez rob pa motivacijsko sem jih začel pripravljati na zmago ali smrt, ker druge opcije za člane ekipe JRS za reševanje v grajenem okolju enostavno ne more in ne sme biti!

Smo se zabavali, dokler nas želodci niso prisilili oditi na pozno kosilo, potem pa končno proti domovom. S Klemijem sva še vso opremo v center pospravila, ampak prešvicane opreme pa nisem imel potem časa v garaži ven zmetati, da se posuši, ker me je kuzlica slišala domov se pripeljati. In sem moral prej še na dolg sprehod z njo, preden sem lahko še svoje stvari pospravil in si končno v miru kavo spil na vrtu, ko sonca pravzaprav ni bilo več.

Me zaenkrat še nič ne boli, zadovoljstvo nad podaljšanim vikendom še prevladuje, ampak jutri je nov dan, ne dvomim, da ne bo kaj zaškrtalo …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja