Šepetalka

Danes smo imeli na drugem koncu Slovenije sestanek. Je šlo kar ugodno, o tem nimam kaj pisati. Ampak potem smo odšli na kosilo, sami domači in ker je šlo na sestanku ugodno, smo se, kakopak, malo sprostili.

In ko se sprostimo, marsikaj zapusti naša usta, kar drugače morda niti ne bi in bi bilo res greh kakšne zgodbice ne zapisati!

Torej, mirno jemo kosilo, ni bilo nobenega alkohola ali kakšne druge prisile, povedano je bilo povedano povsem prostovoljno. Pred leti, ko je bil pripovedovalec še mlad, so se družili z eno deklico, ki je bila znana po tem, da je imela celo družbo rada. Res rada. A se je, kot se rado zgodi, kakor je čas tekel, zgodilo, da so se razšli. In se dolgo niso videli. Celo tako zelo dolgo, da je tista deklica enkrat umrla. Niti ne v cvetu mladosti.

Kakšne velike žalosti ni bilo, ker sploh vedeli niso, saj so se njihova pota razšla, ampak enkrat po tem je v gostilno, kjer je običajno domoval naš pripovedovalec, prišel fant. Ki je povedal, da je sin tiste deklice, povedal je tudi, da je umrla, da pa nikoli ni povedala, kdo je njegov oče.

In je malo po starih papirjih brskal in med starimi fotografijami in je iz tistega leta, kakšnih devet mesecev, preden je bil rojen, našel njega in njegovo družbo. Pa ga je prišel vprašat, če je morda on njegov oče ali če vsaj ve, kdo bi lahko bil …

Pripovedovalec je povedal, da mu je najprej hotel povedati, da če tečeš čez grmovje, je težko povedati, kateri trn točno te je opraskal, a mu s to prispodobo ni postregel, konec koncev sta govorila o fantovi pokojni materi.

Tudi mu ni povedal, da je njegova mamica takrat imela rada komplet njegovo družbo, določenih stvari se o pokojni mami ne govori. Saj veste, o pokojnikih vse najlepše pa to.

Mu je moral tudi priznati, da ni njegov oče, ker sta si bila fizično dokaj različna, ko sta že skoraj izčrpala teme za pogovor, se je pa v gostilni pojavil drug možakar iz takratne družbe.

In itak mu je hotel pripovedovalec predstaviti fanta, sina tiste deklice, s katero so se pred davnimi časi razšli, zato ga je povabil k mizi in ga vprašal, če se jo spomni.

In še preden mu je lahko povedal, da je za mizo njen sin in da je pred kratkim umrla, so se možaku usta razširila v širok nasmeh.

Stari, kako se je ne bi spomnil, ona je bila prava šepetalka tičem, ko ga je ona vzela v usta, je točno vedela, kam pritisniti in kako posesati, da je bilo v minuti konec!

Seveda sta oba skočila pokonci, naš pripovedovalec je hitel pojasnjevati, kdo sedi z njima, mali je bil pa še bolj direkten, in je prišleka kar direktno vprašal, če je morda on njegov oče. Ker nekaj fizične podobnosti med njima je bilo …

A ga je hitro razočaral.

Ne, sinko, nisem tvoj oče, sva ga s tvojo mamo sicer kar dosti srala, a kakor sem rekel, je bila tako dobra šepetalka tičem, da do tiste odprtine, iz katere si ti prišel, jaz čisto zares nisem nikoli …

Jah, saj ne vem, ko pravijo, da je najbolje po pravici govoriti, če morda kdaj pa ni bolje kaj tudi vsaj zamolčati, če se že zlagati ni lepo …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja