Moker konec tedna

Ta vikend so se zgodili izpiti za nove jamarje reševalce pripravnike in jamarje reševalce. Kar stresni čas tudi zame. Očitno jamarska reševalna postaja moderna, letos se jih je prijavilo devet novih (od tega štiri dekleta, pa še ena je obnavljala znanje in ena je delala za reševalko, me čudi, da smo imeli toliko sonca) in sedem za reševalce z dveletnimi izkušnjami.

V petek proti večeru smo se dobili v Sežani, da s pisnim testom preverimo njihovo teoretično znanje in vedno mi je kar malo žal, ko jih vidim, kako se pisnih testov bojijo. Bingljajo nad brezni in dvigajo poškodovance, pred pisnim testom pa trepetajo!

Mah, moram biti iskren, saj sem se tudi jaz pisnega testa najbolj bal in prav iz tega razloga sem, ko sem jim razdelil pole, še kar malo v predavalnici posedel. Da so malo švicnili, ker toliko avtoritete pa še imamo, da se preveč očitno ne upajo plonkati …

Zunaj ob pivu je celo komandant malo švicnil, ko je iz gole radovednosti oko na test vrgel. Saj ne, da odgovorov ne bi vedel, verjetno se je tudi on spomnil svojih začetkov.

V zgodovini JRS se še ni zgodilo, da bi kakšnega že pri teoriji vrgli in tudi tokrat ga nismo, kar je pomenilo, da so se vsi uvrstili v polfinale v soboto, ko jih je čakala stena. Celo Žgavc je bil kar malo vesel, da je naredil, pa malo pa tudi presenečen. Se je v Sežano pripeljal s svojim avtom, za vsak slučaj, če bo že na teoriji padel, da odhiti domov in se pripravi na izpit, ki ga še čaka na faksu …

V steni smo bili že ob osmih zjutraj in še preden je sonce dobro pripržilo, so bili že vsi mokri. Dobesedno. Mihi se je celo opravičil kolegu pod njim, ker je kapljal po njem! Ko sem slišal njegovo opravičilo, sem seveda še sam nesel nos bliže, do pogledam, kaj se dogaja in sem ga prav v slabo voljo spravil.

A zdej si pa še ti gledat prišel, mi je poočital in najprej nisem razumel, že na marsikateri intervenciji smo bili skupaj, mi je šele potem, ko sem opazil, da ima noge v Elvisu, dojel, da izpit za reševalca tudi nanj stresno vpliva, čeprav vse zna! Sem Elvisove nogice opazil skoraj pri vseh, pri Sebatu pa še začetke parkisona, ko je s tresočo roko dajal list v podpis inštruktorju. Se mu je prav videlo, da je potapljač, je bil povsem premočen.

A si naredil, sem ga vprašal, ko je končal na točki in je prostodušno priznal, da on je naredil, ampak če je tudi naredil, bo pa inštruktor na koncu povedal …

Enkrat vmes sta mimo mene prišla Žgavc in Edi, predsednika Jamarske zveze Slovenije sin. Dobre volje oba. Kot vedno.

A ti veš, da ima trezen človek sto želja, pijani pa samo glasbeno, me je v dobro voljo spravil Žgavc.

Res sta dober par. Močna kot bika. O pameti ne bom. Me je Žgavc zjutraj prosil, če je na izpitu lahko v paru z Edijem. Sem dovolil, še preden je pojasnil, da zato, da bo vsaj en bolj tumbast od njega. Verjetno je mislil na znanje iz podiplomca, ne vem, ker reševalca sta dobra!

Enkrat vmes sem nos nesel do točke z dvojnim škripčevjem, kjer je kraljeval inštruktor Milharčič. Pri njemu so vsi najbolj švicali! Ker zbrano opazuje, nič ne govori, tu in tam si kaj zapiše v beležko. Med škrabljanjem pisala po papirju je tišina še večja, kandidatu spod čelade še bolj intenzivno priteče!

Se spomnim, ko sem sam delal izpit in sem ves posran pogledoval proti njegovi točki ter obisk pri njem odlagal za na konec. V paru sem bil s Ticotom, ki se je obiska pri Milharčiču še bolj bal kot jaz, pa je znal več od mene, kar me je še bolj v depro spravljalo! Kako sva skakala (dobesedno) od veselja, ko je Tico odkril, da se lahko svoje (ne)znanje dviga poškodovanega s sistemom dvojnega škripčevja pokaže še pri enem inštruktorju, ki je bil videti neprimerno manj strog!

Sem prišel gor ravno v trenutku, ko ga je Mihi, ves premočen, vprašal, ali lahko poškodovanca dvigne tako ali ga mora drugače.

Samo čez ga sprav, kako, me ne zanima, je bil kratek inštruktor. Z beležko v roki.

Je še meni par kapljic spod čelade kapnilo in me leta nazaj v spominu vrnilo.

Stari, men po hrbtu teče, mi je šepnila Katarina. Vodja reševalne ekipe. Je tudi stala tam. Tudi s travmami iz njenega izpita, ko je taistemu inštruktorju morala priznati, da ne more dokončati manevra, ker ni dovolj močna. In ko jo je vprašal, zakaj je potem prišla v JRS, je dobila dovolj moči, da je manever dokončala, ampak se še danes tu in tam sredi noči zbudi vsa premočena zaradi tega …

Jaz sem se bolj na letošnje tečajnike osredotočal, se mi je zdelo, da bom imel lažje delo, od novih ne zahtevamo tako veliko. A sem se uštel!

Ti so bili z nogicami šele v Elvisu!

Prvi kandidat je do mene pristopil razigran in je veselo kramljal z mano, vmes, ko se mu je malo zataknilo, je pa še za nasvet vprašal, kako naj reši zadevo. Me je kar malo dvignilo, a sem mu vseeno mirno pojasnil, da ni na tečaju, da je na izpitu in je malo utihnil in malo vode potočil. A je nato vseeno rešil.

Saj ne kompliciramo ali nagajamo, manjše napake spregledamo in si jih samo zapišemo, a če se teh nabere preveč, sledi popravec čez pol ure, kjer pa napake, tudi najmanjše, ne sme biti nobene.

Hujše napake ni bilo nobene, popravcev pa kar nekaj …

Okoli petih popoldne smo končali, izpite v steni so vsi uspešno opravili, kar je pomenilo, da so se uvrstili v nedeljski finale v jami, kjer jih pa ocenjujemo kot ekipo. Tega se zatorej niso tako bali …

Še celo Žgavc ni vedel, ali naj bo vesel, da je naredil ali naj bo razočaran, ker se že v nedeljo za podiplomca še ne bo mogel učiti …

Vrnili smo se v Center, tam se je pa ravno končevala nekakšna gasilska prireditev in se začenjala gasilska veselica. Že ko smo večerjali, je na bližnjem travniku začel nažigati Vili Besnik (vsaj zdi se mi, ker sem par komadov celo poznal, kakšen mlajši bend zatorej ni mogel biti!) in so naši tečajniki kar malo začeli mencati v ritmu. A smo morali najprej še priprave na nedeljski del izpita v jami opraviti, jih razdeliti v ekipe, jim zaupati naloge, predstaviti jamo in načrt reševanja, pa opremo so si morali nabrati in jo pripraviti, zato smo se v Center vrnili šele okoli desetih zvečer. Mislim, saj nismo bili daleč, smo Vilija ruliti ves čas slišali, zato jim je bilo še toliko težje. Pa večina gasilcev je bila že zelo zelo dobro razpoložena.

Najjači je bil pa pobec s polno (ampak res polno polno, s kupčkom polno!) samokolnico pločevink piva, ki jo je intervencijsko vozil od mize do mize in se je kakopak tudi pri nas zaustavil. Ter nam po res zelo ugodni, skoraj zastojn ceni ponujal svoje dobrote. So tečajniki vzeli po eno pločevinko, jaz sem se pa zahvalil, da imam vodo. Pa je kar silil, naj nekaj spijem, da ne bomo delali pizdarij, da on se nam ne bo na telefon oglašal do jutri dopoldne. Nisem razumel, zato je pojasnil, da dela na klicnem centru (112) in da nas je lani ob tem času on poslal po preminulo plezalko. Smo se ravno pripravljali za akcijo v jami naslednji dan, kjer naj bi imeli lanski tečajniki izpit, ko so nas poklicali in smo na intervencijo kar s tečajniki odhiteli. Dva pa v Centru pozabili in sta se za nami pripeljala s taksijem!

No, človek me je prepoznal po glasu! Iz kratkega pogovora eno leto nazaj! Pa Maksa je tudi poznal (po glasu!) z neke intervencije še več let nazaj!

In itak da sem potem spil en špricar (ki v primorskih krajih velja za brezalkoholno osvežilno pijačo za pičkice!), špricarje je zelo ugodno prodajal že narejene v litrskih plastenkah Radenske …

Ker sem ostal samo pri enem špricarju, se potem kaj dosti nisem družil z nekimi Špankami, ker špansko ne znam, ostali so se pa tega jezika čudežno naučili po piksni ali dveh. Mi je Vid pojasnil, da so to neke študentke na izmenjavi, ampak ker sem imel jaz samo en špricar v riti in dokaj trezen pogled, mu nisem hotel pokvariti zabave z mojim mnenjem, da so tiste potetovirane španske punčare z divjimi frizurami šolo od znotraj videle samo, če so jo pucale …

So se potem celo na koncert odpravili čez cesto na travnik, vsaj en Damijan je bil namreč za žur in če gre šef, gredo lahko tudi drugi. Jaz pa v posteljo h knjigi. Saj so se kmalu vrnili in popadali v sobe, dan je bil dolg, pa še jama jih je čakala v nedeljo. Sem še knjigo bral, ko je moj prijatelj vstal iz postelje in preklinjajoč pivo proti stranišču zavil, pa bral sem še tudi, ko je tudi tretjič vstal in glasno razmišljal, kako lahko dve pivi trikrat odtakaš …

Izpit v jami je bil bolj miren. Kandidati za reševalce so prevzeli zunanji del, izvlek na površje, s kandidati za pripravnike smo se pa v jamo odpravili, kjer smo iz oddaljenega dela jame v nosilih Vida prinesli. Je bil tokrat prvič v nosilih! Načrt je bil, da reševalci zunanji del opremijo in se nam potem v jami pridružijo pri nošnji po zahtevnem terenu, a ker se tanovim neučakancem ni ljubilo čakati, smo ga kar maloštevilni sami prinesli do vhodnega brezna! Saj je šlo, čeprav je bilo, ker nas je bilo malo, kar naporno. In je kljub mrazu v jami spet tekel švic …

Spodaj sem potem srečal inštruktorja Milharčiča, ki sem ga, kakopak, pobaral, kako gre tafrišnim v breznu.

Kot bi s teleti oral, je bil plastičen! Saj nekako gre, a ne najbolj mirno in tekoče …

Kar je res. Mislim, ne da so kot teleta, a da delaš suvereno in varno, potrebuješ kilometrino. Kar so prav vsi letošnji na zaključni analizi ugotavljali, da bo treba delati in delati in delati. Celo Žgavc, ki ima samozavest vgrajeno serijsko, se je strinjal s tem. Ter se na koncu zahvalil svojemu najboljšemu prijatelju Ediju, katerega ate, predsednik Jamarske zveze Slovenije, je prek zvez in poznanstev zrihtal, da sta njegov sin in njegov najboljši prijatelj, torej Žgavc, izpit sploh naredila …

Aja, vsi so naredili, kakopak, JRS ima od danes devet novih jamarjev reševalcev pripravnikov in sedem novih jamarjev reševalcev.

Vseh aktivnih jamarjev reševalcev nas je pa prvič več ko sto!