Urbanisti

JRS ima v svojih vrstah tudi ekipo za reševanje v grajenem okolju, to je tisto okolje, kjer smo bolj na očeh nejamarjev in moramo zategadelj uporabljati tehniko dvojne vrvi. No, saj jo tudi v jamah, tehniko dvojne vrvi, če je nevarno, recimo (khm, v jamah pa menda res ni nikjer nevarno), a tam uporabimo varovalno vrv, urbanisti pa imamo malo bolj zakomplicirano, ker uporabljamo dve obremenjeni vrvi.

Ma, ne bom vas moril z detajli, kaj to pomeni in v čem je razlika, ker bi tvegal, da še tiste štiri bralce izgubim, ki jih še imam, ampak najbolj jasno vam bo, če povem, da sem s tehniko varovalne vrvi lahko še kadil poleg (ko sem še kadil, kakopak!), s tehniko dveh obremenjenih vrvi se mi pa iz ušes kadi, četudi ne kadim več!

In kot ogromno resnih in odgovornih srednješolcev, ki so se za maturo, ki menda še pravkar poteka, začeli učiti prejšnji teden, tudi mi treniramo ko nori en teden pred tekmo!

Smo štrikali prejšnji teden, ko nismo točno vedeli, kaj smo naštrikali, zato smo se dobili tudi to nedeljo. Pri Anžiču na pasjem poligonu. Ki ga, če malo čez prste pogledamo, lahko štejemo za grajeno okolje …

So na začetku tam še pasjevodski reševalci trenirali pod nami, povečinoma so bile ženske s psi, in ko smo bili še spočiti, smo kakopak vedno komentirali, kako lepa je, ko se je kakšna mična reševalka (mojih let) sprehodila mimo nas s svojo psičko. Če je pa protestirala, da ona ni ona ampak on, smo pa mirno priznali, da nismo govorili o psu. Pa vam povem, da tudi dandanes sploh ni potrebno veliko, da nekomu vsaj malo dan polepšaš …

Saj nam ga je tudi Maffi polepšal, ko je ugotovil, da je reševalcem s psi veliko lažje kot nam – ker tam so vsaj štirinožci šolani, mi smo se morali pa zanašati samo nase! To je ugotovil potem, ko je parkrat manjkal na naših vajah in se je tokrat suvereno stvari lotil kakor pravi garač na višinah, mi smo pa vpili, da ne dela prav in je na koncu stvari kar iz rok spustil, kakor da bi bile vroče!

Smo spet Dena trajbali v nosilih gor in dol in čez rob, se je že prav navadil, po moje na naše vaje pride samo zato, da si malo spočije! Saj na začetku smo bili še vljudni in smo ga spraševali, kako se je počutil, ko smo ga čez rob vlekli in se je vedno nekaj pritoževal, da ga je tisto pocuknilo ali ono stisnilo, a ko je ugotovil, da pritoževanje itak nima nobenega smisla, ker sploh nismo slišali, kaj je čivkal, je prenehal. Pa enkrat vmes je verjetno eksperiment tudi on udaril, ker nas je pohvalil, da tokrat je bilo pa res super in da je šel čez rob prav tekoče, takrat smo pa vsi slišali …

Ker mene na tekmovanju ne bo, saj bodo imeli prav takrat kandidati za nove jamarje reševalce pripravnike izpite, so se jim možnosti za lepo uvrstitev krepko popravile, sem pa na tej vaji igral medicinca, ki ni vajen jamarske tehnike in so še mene malo dol potrajbali do poškodovanca. No, takrat me je bilo edinkrat malo strah, pa ne zato, ker ne bi vedel, kaj kolegi znajo ali ne znajo, ampak res je bolj grozno, če se ne spuščaš sam …

Reševalci in reševalke s psi so končali, mi smo se pa zabavali z različnimi manevri do poznega popoldneva, ko smo ugotovili, da kaj dosti več ne znamo in smo pospravili ter se se na kosilo odpeljali v bližnjo gostilno. No, je bila pravzaprav bolj večerja, a kaj bi cepidlačili …