Tudi uredniki znajo biti duhoviti

Hojla,

kaj bo v prihodnje pisala zgodovina:

09.09.1943 Kapitulacija Italije …
11.09.2001 Napad na dvojčka v New Yorku …
07.11.2009 Klubski izlet na Gorenjsko …
08.11.2009 Šini in kompanjona (končno, he, he, he) osvojijo Cinkov križ
11.11.2009 Svetovna novica (za Šinija) je objavljena na svetovnem spletu www.jknm.si

Sedaj že veste, da so srečno uspeli, ampak vseeno preberite do konca, ker je Šini dogodivščino preprosto ODLIČNO spisal. Med branjem je še mene pot oblival, srce je hitreje bilo …
Fantje so naredili jamarski zrelostni izpit. Vsaj v imenu tistih, ki izpit že imamo, lahko zapišem: pravi pristop, vztrajnost z malo trme, usposobljenost ter na koncu uspeh. Iskrene čestitke, ekipa!

Marko

Rastejo, ko da bi v gnoju stali …

Ja, moj sin je že pravi možak, a jaz tega še ne opazim. Zame je še vedno moj mali sinček, ki sem mu menjal plenice s plinsko masko. Streznitev pride samo občasno …
Ohladilo se je, začelo je deževati, moj sin pa pride iz šole s teniskami iz papirja. Dobro, saj niso iz papirja, a meni tako delujejo. Nizke, tanke, neugledne … In bile so povsem mokre, da je kar plaval v njih. In ker sva se ravno pri vratih srečala, sem seveda znorel. Da če ne zna obuti kaj drugega, bolj vremenu primernega. Je nekaj momljal in se izvijal, dokler me ni minila jeza in je vedel, da bom itak pozabil. Do naslednjič.
Sem spet znorel, jasno, in zahteval, da obuje kakšne čevlje. Pa se je izkazalo, da jih nima. In sem povzdignil glas na mojo ženo, ki je pri nas doma zadolžena za te stvari.
Feministke, nikar ne skočite v zrak, moja soproga je seveda takoj povzdignila glas nazaj name, da je to pač moj tipičen sin, da je isti ko jaz, da ga ne more v trgovino spraviti za nič na svetu … In sem dvignil roke, še prej pa šel v garažo po Maksove gojzarje. Ki smo mu jih kupili lani za v gore. A so se začeli vsi smejati, ker jih ni mogel spraviti niti na prste, kaj šele na celo stopalo, ki mu je čez noč  zraslo do številke 45!
Sem obupal in Maksu naročil, da mora naslednjega dne z mamico v trgovino in si kupiti kaj konkretnega. Pa sta spet kupila teniske, le malo bolj kompaktne so bile videti … Sem se nehal sekirati, saj menda že sam ve, kaj je prav in kaj ne, saj je velik ko jaz. Če hoče hoditi z mokrimi nogami, naj pač hodi! In, evo, tristo kosmatih medvedov nazaj, star sem ko zemlja, če začnem zagovarjati udobnost pred lepoto, a spet, jebajga, sej je lepo lahko tudi toplo in udobno! Al sem pa res že star star!?
Zadnjič, ko je zjutraj  padalo ko za stavo, pa je celo moj muhasti sin spoznal, da v papirju hoditi ne bo šlo in je ves paničen par minut pred odhodom v šolo oddivjal v garažo po moje gojzarje. A je delal račun brez krčmarja, žal. Gojzarje, ki so bili vsaj približno ustrezni za po asfaltu hoditi, sem jeseni povsem uničil in sem jih vrgel v smeti, kupil pa sem si nove, visokogorske, zimske. Kar pomeni, da so gromozanski, težki skoraj 5 kilogramov in imajo trd podplat, primeren za avtomatske dereze. Si predstavljate mojega sina, ki je suh ko trlica, v teh mojih gojzarjih?! Meni so solze prišle na oči, ko sem ga opazil topotati domov, res! Dobro, stopala je imel na toplem in bila so suha, ampak bilo je videti, kakor da hodi v pancarjih za na smučarijo. Pa še v šoli so menda kar v čevljih in da bi bila nesreča še večja, je bil celo dva predmeta vprašan!
To mi je pripovedoval s prizadetim izrazom na obrazu, kakor da sem jaz temu kriv, jaz pa kar nisem mogel zadržati smeha. In je bil užaljen, kar se je izkazalo kot dobro, ker sta šla z mamico še isti dan v šoping in prišla domov s čevlji, s katerimi sem  vsaj delno zadovoljen tudi jaz …
max

Familija spet kompletna!

Ah, te ženske, tudi če bi hotle, se ne morjo upreti temu playmobilu!!!! Ti mačo ti … 🙂

sini-playmobil

Tole mi je poslal Šventi, nimam blage, kdaj je to posnel, izkoriščam pa to priložnost, da povem, da je moj tovornjaček končno spet doma! Popravljen, kot nov (no, skoraj), s povsem novo sklopko, ki pa bo žal še nekaj časa drsela, dokler se ne uleži, vse ostalo je BP. Čakam sneg, da ga oblečem v snežne verige in da zaspidvejiram po mestu!

Dedek mraz, božiček, velikonočni zajček in kar je še tega …

so letos prišli bolj zgodaj. In skupaj. In prinesli kuuuuup daril! No, saj niso, jasno, a počutil sem se ravno tako, kot da bi bilo to res. Res. Sem poklical preljubo mi soprogo in tako veselo tulil v telefon, da sem končno uspel, da se je tudi ona nalezla mojega veselja. Bila je vesela zame tudi potem, ko sem ji začel razlagati o težki jebi pri plezanju ven, ker me je ves čas pral dež in hladil sneg in sem bil premočen in blaten do kože in sem se pri preoblačenju tresel ko pes na kuzlici in nisem imel rezervnega perila in je Anži panično signaliziral, da tega ne smem govoriti, ker me ne bo več v jamo pustila, a moja soproga ni takšna! Če sem vesel jaz, je vesela tudi ona, a tukaj rahlo prehitevam …

Tale Cink križ me menda navija že od 1. novembra lani, ko smo se prvič spustil do konca njegovega vhodnega brezna kakšnih 110 metrov nižje in bili prepričani, da je nadaljevanje zasuto, ker je bilo tako ozko. Potem sem postal jamar in prepričan, da zdaj bo pa šlo, poskusil, pa seveda ni šlo. Za Cink križ potrebuješ izkušnje in kilometrino, drugače ne gre, je preozko! In sem se še nekajkrat spustil tistih sto metrov plus, tako, za trening, in s strahospoštovanjem opazoval ozko ozko nadaljevanje, poguma za naprej pa ni bilo. Ker dol še nekako prideš, gravitacija pač opravi svoje, gor je pa jeba, ker je vhod v ožino na stropu in se moraš pomikati po centimetrih, da sploh prideš ven, z nogami si ne moreš pomagati, ker bingljajo v zraku, pa pravilno moraš biti obrnjen, da se ne zatakneš, pa paziti moraš, kako postaviš roke, ker v ožini ne moreš več ničesar spremeniti … Ja, s tem sem se ubadal in čakal, da postanem goden za preskus, ko navaden možak postane pravi možak!

Cink križ namreč pri nas v jamarskem klubu JKNM velja za nekakšno prelomnico. Ko prideš na dno (in potem tudi ven, jasno!), greš lahko v vsako jamo! In sem sanjal o tem, kako bom prišel dol in sem težil vsem, ki so sposobni tovrstnega podviga, a se nihče ni odzval. Ker je težko in se jim ni ljubilo. Se jim je pa ljubilo strašiti me, jasno, da sem bil na koncu že povsem prestrašen. Kako moraš, ko si v ožini, izdihniti ves zrak in se potegniti za centimeter ali dva, pa spet nekajkrat vdihniti in globoko in do konca izdihniti in se spet potegniti za centimeter ali dva … Ta stvar je šla že tako daleč, da so se celo stari jamarji malce nalezli našega strahu in jih ni bilo za spraviti v Cinka pa da jih je***!

Ampak, tečen kakor sem in prepričan, da sem pripravljen, kakor sem, sem težil in težil, dokler ni padel današnji datum. Je bil napovedan dež, a Klemna in Anžeta in mene to ni zaustavilo. Zmenjeni smo bili ob devetih zjutraj pri meni na kavici, a sem bil tako nestrpen (ali pa živčen, kakor hočete), da sem se vso noč zbujal in dokončno vstal že ob osmih. Poslal Klemnu sms, da se počutim zelo olimpijsko in da lahko pride že prej in je res prišel in sva kavo požrla na dušek in je adrenalin zaplal že navsezgodaj in ko je prišel Anže, smo že metali stvari v Ladkota …

Seveda smo se ustavili še v trgovini in na bencinski kasneje na kavi, tako da sem začel opremljati zadevo šele ob 11h! Rog je zasnežen, a me to ni motilo, tako sem bil neučakan, da sta se prijatelja še oblačila, ko sem se že začel spuščati v brezno. Sem bil tako globoko, da me tudi Klemnove kepe niso več motile, ko se je začel zabavati na moj račun! Na srečo je začelo še deževati, tako da sta me pustila pri miru, ker sta želela tudi sama čim prej not, dasiravno je bilo v breznu še huje, ker se je ves dež zlival po stenah! A kaj bi to, luknjica nas je čakala. Do prve stopnje smo bili mimogrede in smo se odločili še enega prižgati in malce ritke še dodatno stisniti.

Kdo bo šel prvi?! Klemen je nekam v zrak gledal (čeprav je šel edini na bencinski kakat in je bil torej edini zares pripravljen na izziv!), Anži tudi ni skakal od veselja, da gre prvi, zato sem se v hipni inspiraciji jaz javil. Ker če bi šel kdo drug in bi imel težave, bi mene zagotovo minilo …

Spravil sem se v luknjo in se počasi spuščal dol, ko sem začutil, da sem se spet zataknil. Štrleč kamen, ki bi ga moral obiti oz se spustiti malce nad njim, se mi je zarinil v ritnico in mi trebuh pritisnil ob nasprotno skalo. In ni šlo naprej in ni šlo. Sem pozabil, da Klemen snema in spet natrosil kup kletvic in potem z vzklikom “zdaj ali nikoli” pritisnil – in je šlo. Zdrsnil sem kakšnega pol metra nižje. Adrenalin je tekel v potokih, ko sem začutil, da noge bingljajo v prazno, kakšnega velikega strahu pa ni bilo. Začuda!

Sem se spustil še niže, da sem prišel ven iz glavnega sranja in spomnim sem, da sem bil začuden. Ker zadeva sploh ni bila tako strašna in grozna in oj in sploh … Jasno, potrebno bo še nazaj, a kdo bi takrat mislil o tem. Za mano se je pririnil še Anže, za njim Klemi, ki je imel malce več težav. Bili smo na dnu drugega brezna, nadaljevanje je bilo skozi naslednjo ožino še kakšnih 80 m v globino. Spet se je ponovila prejšnja zgodba: Kdo gre prvi?! Tokrat sem jaz najbolj zavzeto gledal v zrak in je Anže prevzel pobudo. Se je stlačil naprej in opremil do dna! Cink križ je čudovit, fascinanten, ogromen, božanski. Na dnu sem vriskal, priznam. Od veselja. V enem letu, kar sem jamar, sem toliko napredoval, da sem bil na njegovem dnu! Evo, samega sebe sem trepljal po hrbtu od navdušenja! In res ne vem, kakšno darilo bi moral dobiti, da bi se tako razveselil …

Spustili smo se še nekaj metrov poševno in prišli v zadnjo dvorano, oblečeno v blato. Veliko kakor kakšna majhna soba. In se tam za trenutek prepustili vsak svojim mislim, vse pa so bile vzhičene, res. Malo je pomagala še nekakšna figurica, ki jo je tam iz blata naredil kdo ve kdo, potem pa smo se odločili, da bo dovolj.

pb080039 pb080043 pb0800681

Prvi jo je odhlačal Anži, s Klemnom pa sva čakala, da mu slediva. Lačna. A sendviči so ostali na dnu prvega brezna. Izvlekel sem čike, bil je samo še eden. Prižgal sem ga, naredil nekaj dimov, ponudil Klemnu, ki je svoje scinil že prej. Ni hotel. Se mi je zdelo čudno, a kaj dosti nisem razmišljal o tem, šele gor se je pokazalo, da nekaj res ni prav. Sem priplezal do ožine in se nekako stlačil skoznjo in zaklical Klemnu, da je frej. Anže pa je odšel proti prvemu breznu. Praskal sem se po riti, še vedno ves navdušen in oh in sploh (našel sem celo en čik, ki ni bil pokajen do konca in je čakal, da se bo odnesel gor in sem ga prižgal in je bilo še za tri dima tobaka!), potem je prisopihal Klemi. Zaskrbljen, vrtelo se mu je. Je mislil, da je pomanjkanje zraka, ker sem bil sam ves poskočen, sva ugotovila, da mu nagaja psiha. Malce strahu po domače. Se je nekako skobacal ven in sva se potem odločila, da bom šel jaz zadnji gor.

Ni me bilo strah prve ožine, res ne. Pravzaprav sem komaj čakal, da se spoprimem z njo. Sem nekaj podobnega že dal čez v Čaganki, ko sem se zataknil in slišal razbijanje macole na dnu, potem pa nenadoma zgrožen ugotovil, da tako razbija moje srce. Resno! Sem se umiril, pulz se je zmanjšal, potem sem se izvlekel ven. A tokrat sem bil hladen ko šrpicar, “macolo” je slišal Klemi. Malo me je skrbelo zanj, a ko je čez čas zavpil, da se je prebil iz ožine, je skrb izpuhtela. In sem se odpravil za njim. Je bilo vse ok pa to, če idiot ne bi s sabo vzel tudi torbe z vrvjo. Smo se domenili, da jo pustim dol in jo potem potegnemo skupaj gor pa sem mislil malce olajšati prijateljem zadevo in pokazati, kakšen jamarski džek sem že. Sem prikolovratil do ožine in tudi vanjo, ko nenadoma ni šlo več naprej. Nazaj pa tudi ne, jasno. Kot bi bil v nekakšni ozki cevi. Sem poskušal z relativno prosto levo roko osvoboditi žimar na trebuhu, da bi spustil torbo, a ni šlo. Le moč sem izgubljal po nepotrebnem! Vrv je bila tako blatna, da se sploh nisem mogel izpeti, torba pa tako težka, da mi je pas obrnilo postrani in prikovalo ob kamen. Sem poskušal in poskušal, spustil celo parminutni rafal kletvi, pa ni šlo.

No, strahu ni bilo, začuda, ker sem se pač sprijaznil z mislijo, da mi bodo hrano in čike že kako v usta nosili, kakal in lulal bom pa kar v kombinezon, ker je bil itak že ves moker in usran. Sem malce ležal in miroval in razmišljal, kako iz težave, potem pa sem se razjezil in potegnil za kakšnih pet centimetrov višje. In se je izšlo! Saj je trajalo še deset minut, da sem prisopihal ven, a torba ni več držala. Jeza včasih pač pomaga …

Ves moker in blaten sem se vrgel na palačinke Anžetove mamice (evo, mamice so čiste CARICE, to so bile najboljše plačinka ever!), še ne dva pricinil, da sta se modela  toliko dvignila, da sem lahko začel razopremljati. V prvem breznu Cinkovega križa sem bil že velikokrat, tudi po dvakrat sem se zaporedoma spustil in dvignil, tokrat je šlo hudičevo hudičevo težko. Premočen, da me niti plezanje ni ogrelo, z bolečimi prsti in razpadlimi rokavicami sem počasi grizel gor in klel, dokler nisem prišel ven, kjer je deževalo ko za stavo. Pa še bolj mrzlo je bilo … A kaj bi to, Klemi je bil že eno uro zunaj in je zakurblal Ladkota, da je bilo v njem toplo in sem nekako preživel.

pb080061 pb080070 pb080063

Doma pa sem moral popraviti tekst za Park in ko sem spočit od jamarije mi misli lepše tečejo in me je urednik celo (čisto zares!) pohvalil, oddal (in še prej napisal, jasno) kolumno za mamo, napisal članek za publikacijo, ki jo bomo izdali o literarni delavnici na Dobu, končno sem zadnji hip napisal in oddal tudi članek za revijo Jamar, celo intervju za Rast sem skoraj končal, a mi ni zneslo do konca. Oprosti Barcia! Res. Saj veš, da ko zamudim vse roke, zelo zelo nate mislim in me vest peče in vse, a jama mi da le določeno količino energije. Ampak Cink križ do dna jo je dal dovolj še za jutri, jutri ti pošljem! Res.

Ej, Cink križ je padu. Saj vem, da ne štekate in da vam dol visi, ampak meni je zdaj vseeno, četudi dedek mraz ne pride in četudi bo Janša še enkrat prvi minister! Tomaž, drži se in hvala, ker si nas zvlekel v tole, na dnu sem se spomnil nate, ki si prvi rinil noter, ko še ožina niti razširjena ni bila in me je kar malo zmrazilo , hkrati pa sem tudi malo fovšem, ker nekaterih tvojih dosežkov ne bom nikoli ponovil. Saj veš, leta pa to … Ampak, spet, boli me, na dnu Cinkija sem bil! 🙂

Slovenske železnice

Kdo pravi, da so v riti?! Meni se zdijo še kar kul, res. Včeraj sem šel na železniško postajo po Finko in ker sem len, da kar smrdi, prej nisem poguglal, kakšna je videti. Itak pravijo, da pri nas  nihče ne potuje z vlaki in sem bil prepričan, da med tistimi tremi potniki jo bom pa že nekako lociral! No, vlak se je zaustavil na peronu in iz njega so res izstopili samo eni trije modeli, ki niti od daleč niso bili podobni Finki, čeprav kakšne Finke v živo še nisem videl, če sem iskren. Ampak, da ne kompliciram, tisti trije modeli so bili čisto navadni podgorjanski pripitki z rdečimi nosovi in par dni starimi dlakami na obrazu, edina ženska pa je bila malce starejša in lepo urejena. Kakor sem rekel, ne vem, kakšne so videti Finke, a sem, ker je bila edina, stopil do nje. In jo seveda ogovoril v angleščini. Ker finsko pač ne govorim, logično. In mi je ženska odgovorila v polomljeni angleščini, kar mi tudi ni bilo zelo sumljivo, ker kaj pa jaz vem, koliko Finci znajo angleško, ne?!  Sva malce klepetala v smislu “lud jebe zbunjenog”, ko sem izza nekih tovornih vagonov zagledal prihajati deklico z dolgimi lasmi, z nahrbtnikom in – kar me je še najbolj zbodlo v oči – za našo s snegom pokrito pokrajino in v mraz ujeto ozračje definitivno premalo oblečeno. V mini krilcu, z bulerji brez vezalk, v kratki majici z globokim dekoltejem in navadnimj džekijem iz džinsa. Sem tisti ženski v lepem kostimu kar po slovensko nekaj zamomljal v opravičilo, ona pa meni v slovenščini podobni angleščini in odhitel k pomanjkljivo oblečeni deklici, ki je bila seveda prava oseba, torej oseba, ki sem jo čakal in jo nemudoma odpeljal k avtu. Da se bogica malo pogreje, jasno! Saj ne vem, kaj je mislila, mogoče je samo malo na hitro poguglala Slovenijo in prebrala, da smo mediterantska država in je oblekla kopalke ali kaj?!

zeleznicar

Pravzaprav ni zelo pomembno, naj se vrnem k trditvi, da po moje slovenske železnice niso tako zelo v riti. Ker je bila gospodična, s katero sem tako lepo pokramljal, sprevodnica ali kaj podobnega, in imela je zelo lep kostim. Če ni bila glih na kakšnem svečanem pogrebu ali kkšni poroki, potem lahko samo rečem, da je kul, da imajo slovenski železničarji tako lepe uniforme. Ker “kad se propada nek se propada otmeno”, ne?! 🙂

Potreba je potreba, pa četudi NA avtu!

Filmček pa nima nobene zveze z mlado pisateljico iz Finske, ki bo Gogina gostja v Novem mestu ves naslednji mesec. Pisala bo knjigo. Danes sem jo šel iskat na železniško postajo in jo odpeljal v Situlo, vmes pa jo seveda kar nekajkrat spravil v nerodno situacijo. S pripombo ali dvema. Naj se kar takoj navadi, ne?! 🙂 Nesreča je mimo prinesla še Ličnega, da je bila merica polna, kaj si bogica zdaj misli o Slovencih, nimam blage. Ko smo jo odpeljali v sobo, sem ji recimo vzel ključ in ji povsem resno rekel, da bo ključ pri meni in da jo bom vsako jutro ob osmih zjutraj odklenil. Je kar malo debelo gledala, priznam …

In ker je danes padel prvi sneg in ker je bil že čas, da našo rusko žival spet malo pretegnemo in ker je ravno prišla v Slovenijo in ji je bilo verjetno v hostlu dolgčas, sem jo zvečer povabil še na en drajv. In se je pridružil še Klemi, ker je hotel na lastne oči videti, kakšna ženska gre z dvema popolnima neznancima že prvo noč v hosto v starem ruskem džipu, pa čeprav je to Ladko! 🙂

Na koncu se je kar dobro izteklo, je vriskala in vpila, ni mogla verjeti svojim očem, ves čas je fotografirala, ko smo pa še njej zaupali volan, je postala pa kar blažena. No, midva s Klemijem pa malo manj, čeprav je bilo luštno po dolgem času spet občutiti malce strahu – pa ne za avto, jasno!

Evo, Finke so zakon, hoče še, že jutri, pa še v kakšno jamo bi tudi šla pogledat, ko sva ji že ravno povedala, kaj povprečen Slovenec počne v prostem času … 🙂

Aja, softič Robert je pa sicer popoldne še silil poleg, potem je šel pa na nek ping pong in je ves zlomljen in doma počiva!

Kar je res, je res!

Ko se na Gtalku prehitro tipka …

sara: nop, se je neki med dež sneg mešal pa ne več
me: tle je vsaj mal belo, glih tolk, da sem zjutraj ladkota zakurblal 🙂
sara: e vidiš, pa dela zdele on normalno?
me: ladko? vedno!!! sam na zunaj je revez ves star in tako … kot jaz, recimo 🙂
sara: lepo, sej te stare mašine so vedno najbolj vzdržljive
me: hehehehe, lepo si to povedala!
sara: ha ha

A je to projekt

Samo namesto Pata in Mata sva bila Robert in jaz, drugače pa vse isto kot v risanki! Res. Ko je danes Robert prižgal do mene, da bi šla v Merkur po material in mu v sobi montirala palico za dvigovanje, sem nekako upal, da se nama bo pridružil tudi Suki. Suki je tisti osebek, ki na žur pride, četudi nima niti sekunde prostega časa in je tik pred ločitvijo, če mu rečeš, da bo na žurki mrzlo, čeprav je peč, a se nobenemu ne bo dalo kuriti. Pride tudi na konec sveta in zakuri. In zakuri ko v peklu, to že moram povedati! Drugi primer, ko Suki pride, četudi gnojne vile z neba padajo, pa je, če se dogaja kaj tehničnega. Če hočeš kaj sestaviti ali privijačiti ali zavrtati ali pošvasati … Ni ga potrebno povabiti, le za nasvet ga vprašaš pa je že pri tebi. Enkrat je prišel k meni kanalizacijo čistit, pa ga res nisem vabil, le vprašal sem ga, kako bi totalno zaroštan pokrov jaška dvignil. In ker ima trde orehe rad, je malo razmislil, predlagal dve avtomobilski dvigalki in bil potem nad idejo tako navdušen, da jo je šel direkt v praksi preskusit!

_mg_4962 _mg_4968 _mg_4978

Kakor koli, hotel sem, da Robertu montiramo tisto štango še danes (da neha hoditi k meni na kavo in se po parkrat dvigniti) in hotel sem, da je poleg Suki, da zadeva na koncu vsaj približno funkcionira, kar ni vedno slučaj, če delam samo jaz. A ta država gre počasi u ku***, če tudi Suki nima več časa. Sva ga kibicirala, pa ni šlo in ni šlo. In sva se sama v Merkur odpravila. Nakupila vse vijake, matice, podloške, štange itd, na koncu je Robert kupil še sesalec. V akciji, relativno poceni. Prejšnji jima je eksplodiral, ker je bila vreča za prah enostavno preveč polna! Je Krsto pozabil kupiti novo …

Že z blagajne sva dvakrat tekla še po poseben sveder pa še po nekaj, da naju je bila blagajničarka še posebej vesela, potem sva šla še na kavo in še malo naokoli in je bila ura pol devetih zvečer. Ko ni najbolj pametno v bloku v strop vrtati, a jebiga, Robert se je zapičil, da se bo še danes dvignil, pa če se vsi izselijo! Sva vse premerila, ko sva izbrala primeren prostor na stropu, potem sem vzel tahud vrtalni stroj in zavrtal malo manjšo luknjo, hkrati pa z novim sesalcem prestrezal padajoči omet. Zakaj sem delal oboje? Ker je seveda Robert fotografiral, kaj je pa hotel drugega!?

Vse je bilo ok, dokler nisem začutil, da je sveder zadel v armirno železo. Kar ni dober znak, jasno. Robert seveda ni vedel, kaj je to armirunga in mu je bilo popolnoma vseeno, če se cel blok podre, štanga mora biti v stropu in basta. In sva z drugim svedrom (za železo, jasno) prevrtala armirngo in potem vzela nov sveder v velikosti vložka. Ker me je vmes začela boleti roka (stal sem na stolu in se z eno nogo narahlo opiral na Robertovo novo posteljo, ker če bi stopil na polno, bi se lahko podrla!), je na sceno stopil Robert. In je rinil in rinil, dokler sveder ni zagrabilo železo in se sunkovito zaustavil, njega pa je zavrtelo okoli in okoli. Seveda sem se prestrašil zanj, hkrati pa sem se tudi smejal, saj sem samo človek. Ni zameril. Vsaj ne preveč.

Vmes je nesreča prinesla še Stibrota, katerega vloga je bila tepsti me s cevjo od novega sesalca po riti, da ne bi bilo preveč enostavno, pa pamet soliti, jasno. Saj ne rečem, je imel prav, a vseeno! Na koncu je res vse zgledalo kakor A je to na steroidih!

_mg_4993 _mg_4999 _mg_5009

Sem vrtal in vrtal in se vmes celo ustrašil, da bo zadeva pogledala sosedu v tla, Stibro se je bal, da bo kdo prinorel in nas nabil, ker kalimo mir, Robert je pa silil, naj končamo. In smo končali in enega pricinili in si en viski privoščili, vmes pa vzdihovali od občudovanja, ko smo gledali tisto cev, pricomprano na strop. Potem je Robert ugasnil čik, prav ritualno, res, in se potem previdno previdno parkrat dvignil pod strop. Softič, jasno. Potem sem se na cev obesil jaz, da sem pokazal, kako se stvarem streže, brez strahu, itak, pa še parkrat samo z eno roko.

_mg_5019 _mg_49841 _mg_5024

Jutri bo pa menda sneg, kar je že druga zgodba, ampak če bo že ponoči, bo Ladko še ponoči oral …

Aja, vse fotke Pat Mat Robert!