Avtor: šini

Še ne tako dolgo nazaj pride sosed do mene, ves prešvican in v neki strupeni kolesarski opravi in ves navdušen začne praviti, v kakšni carski deželici mi to živimo. Da on lepo kolesari po Kočevskem Rogu in po eni zaraščeni vlaki v dolino malo bolj spusti, veter šiba v laseh in žvižga v ušesih, mah amortizira hitrost in zvoke, čista kolesarska nirvana skratka, adrenalin poje po žilah, ko divje osredotočen na vožnjo nenadoma na vlaki zagleda medveda. Pri tisti hitrosti, je pravil zadihan in še ves našpičen, je imel za odločitev na voljo le par sekund pred srečanjem. Si predstavljam, da mu je procesor v glavi pregoreval, ko je kalkuliral, kaj storiti. Zaustaviti se ni bilo možnosti, hitrost prevelika in medved preblizu, po levi kolesnici, po kateri je dirjal, ni mogel nadaljevati, saj je bila na njej večina medvedove riti, na desni kolesnici je bilo pa še malo prostora pred medvedovim gobcem, a kaj, ko je bila na sredini visoka trava, ki bi lahko povzročila padec. No, procesor je pregoreval in mu povedal, da bremzati nima smisla, da po isti špuri tudi ne more nadaljevati, saj bi s polnim šusem priletel v kosmatinca, zato je v hipni odločitvi zbral vse znanje, izkušnje, spretnost in moč ter zamenjal kolesnico ter v zadnjem trenutku kot blisk švignil par centimetrov od medvedovega gobca, ki je ravno nekaj šnjofal in niti vedel ni, kakšna drama se odvija par metrov stran od njega! Sosed se je ves topil, da v nobeni drugi državi v mestu ne moreš sesti na kolo in nato srečati tako čudovito divjo zverino od blizu in oh in sploh, naslednji dan, ko je spet na pivo prišel, je bila pa že drugačna zgodba. Je prespal in premislil, kakopak. Da kakšno srečo je imel, da ni padel glih pred medvedom, ko je menjal kolesnice, da se ni s polnim šusom zabil direkt v njega, da se ni medved glih takrat premaknil … Da je bil pravzaprav v življenjski nevarnosti in da se ima samo čudežu zahvaliti, da je še živ! Se nisem popolnoma strinjal z njim, sem se bolj v medvedovo kožo poskušal vživeti, ko je tako iznenada od nikoder mimo njega švignil človek na kolesu le par centimetrov on njegovega gobca, kakšen šok je to moral biti! Domnevam, da je tisti bogi kosmatinec najmanj eno uro bežal v nasprotno smer in da še danes razlaga sokosmatincem, kakšno srečo ima, da je človek tako hitro švignil mimo njega in da mu ni nič naredil …

Zadnjič pred vajo JRS sta morala brata Marko in Walter Z. prespati v šotoru v hosti, ker sta jamo za nas pripravljala že dan prej in mi Marko Z. razlaga, kako jebeno mrzlo je bilo, da ni nič spal, jaz sem pa bolj tisti šotorček gledal in debelo hosto in si mislil, da če bi moral jaz tam spati, bi bil mraz zame še najmanjši problem. In ko je jel razlagati, da je moral enkrat vmes ven vodo odtočit in da se je med tistim razgibavanjem vsaj malo ogrel, sem sam pri sebi itak razmišljal, da jaz bi to kar v šotoru opravil, jebeš razgibavanje. Itak je potem dodal, da so se malo ogreli tudi s smehom, ko so se menili, kako bi mi Dolenjci crkovali od strahu, če bi bili z njimi in mu v bistvu nisem mogel oporekati, a ga je danes Srečko postavil na laž. Mislim, da se Dolenjci medvedov bojimo. Je kolesaril po Rogu in mu je tam nekje bogu za hrbtom zračnica dušo spustila, kar zanj očitno ni velik problem, se je kar hitro lotil popravila. Nenadoma pa na cesto skoči medved. Itak da sem se jaz usral že samo ob omembi te kosmate beštije, a naš Srečko je iz povsem drugačnega testa, kljub temu, da je Dolenjec! On se ni usral, kakor bi normalen človek pričakoval, temveč je v sebi znorel! Saj medved je zbežal, kar so mu ploski podplati dopuščali, Srečko je popizdil, ker je prišel ravno v trenutku, ko je bil on (zaradi spuščene gume) glih popolnoma nezmožen za beg! Da nesramnež ne bi mogel izbrati slabšega trenutka za prikolovratiti mimo!

Dobro, ne vem glih, kako bom jaz reagiral na prvo srečanje, a sem prepričan, da noben trenutek ne bo dober, ko se bo prikazal. Četudi bi bil s kolesom z nepredrto gumo, kar je pa itak nemogoče, ker se ne vozim s kolesom. Sem se sicer naučil splezati na drevo, ker ta manever potrebujemo pri reševalnih tehnikah, a kaj hitro to plezanje pač ni plus medved je boljši plezalec. Verjetno bom kar sam od sebe od strahu crknil, če pa slučajno ne bom, se še vedno vsaj malček zanašam na dejstvo, da ti strah da krila. Mi je prijatelj razlagal, kako so med desetdnevno vojno bežali, ko so jih napadla letala in kako šokiran je bil, ko ga je en debelinko prehitel. Njega, športnika! No, jaz bom debelinko, ko bo bom zagledal medveda, kako je to videti, pa preberite v odlomku iz Neizstreljenega naboja:

Vrgli so se po tleh, ko je nizko nad njihovimi glavami letalo preletelo gozdiček, v katerem so se skrivali, in Jerko bi lahko prisegel, da je videl zloben lesket v pilotovih očeh. Najebali smo, je pomislil.
»Pokonci, pokonci, na noge!« je kot brez glave vpil poročnik in jih vlekel za poletne srajce ali oprtnike. »Ogledal si je naš položaj! Po obračalnem manevru se bo vrnil in nas mitraljiral! Pokonci! Tecite!«
Spustil se je v dir, sledili so mu kot ovnu vodniku. Letalo je izginilo nad bližnjim gozdom, toda Jerko je z grozo opazil, da v velikem loku obrača. Planil je pokonci in se spustil v dir. Še nikoli v življenju ni tako tekel, tako divjal, čeprav je bil sicer športen tip. Ni kadil, pil in vsaj dvakrat tedensko je igral košarko, ob nedeljah pa tenis. Imel je dobro kondicijo in v tistem trenutku ga niti kolesar ne bi dohitel …
Poleg sebe je osupel zagledal debeluščka, ki ga je sicer poznal, nista pa bila prijatelja. Vedel je, da kadi kot Turek, nekajkrat ga je v četi videl pijanega. Zdaj je tekel poleg njega in počasi pridobival prednost, čeprav je imel na sebi, v nasprotju z Jerkom, ki ni imel ničesar, bojni nahrbtnik, ki mu je divje opletal, ker ni imel pravilno nastavljenih naramnic, v roki pa je stiskal puško. Puško. Ni je odvrgel. In prehiteva ga! Jerko je napel vse sile, ko sta tako dirjala drug poleg drugega prek jase, in si za življenjsko nalogo zadal cilj, da do ne več toliko oddaljenega gozda priteče prvi. Pa ni, čeprav bi od napora skoraj izdihnil. Ko se je vrgel med rešilna drevesa, je debelušček že sedel pod deblom, sopihal kot parna lokomotiva in se mu v zadregi nasmihal. Mu je mar nerodno, da me je premagal, je osuplo pomislil, potem pa se že vrgel po tleh, kajti na obzorju tik nad drevesi se je spet prikazalo in se z oglušujočim truščem bližalo letalo. Divje je mitraljiralo gozd, v katerem so se skrivali še pred dobro minuto, in ko je preletel njihov nov položaj, se mu je zdelo, da je v pilotovih očeh videl pobliske divjega besa. Madona, kaj še ne bo konec?!

Črnogorci so stali ob jezeru in opazovali človeka, ki se je utapljal. Prav grozno so se verjetno počutili, ker je eden zgroženo ugotovil, da se človek tam utaplja, oni pa samo stojijo. In so se seveda hitro vsi strinjali, da je to res brez veze, da tam samo stojijo in gledajo in so raje sedli in gledali …

Danes smo imeli reševalno vajo iz neznane jame. Kar pomeni, da nismo že vnaprej vedeli, iz katere luknje bomo vlekli ponesrečenca in nismo imeli načrta že vnaprej, da bi se že doma pripravili. So nam šefi malce poskusili zagreniti vsakdan in malo bolj preveriti našo usposobljenost, jim pa po mojem skromnem mnenju ni najbolj uspelo, ker jamarski reševalci smo iznajdljivi do boga. Novomeščani smo se pri Kočevju celo na kofe ustavili, ker so Ljubljančani prevzeli klic in ker smo bili hitrejši od njih in da ne bi samo stali tam in gledali, smo malo sedli. Ampak problem je bil, ker smo, malce res amatersko, sedli v gostilno ob glavni cesti in itak so vsi, ki so šibali na akcijo, že od daleč opazili naš parkiran kombi in je bilo potem dogajanje povsem predvidljivo. Vsak kombi je malce zabremzal, ker so vsi reševalci ko majhni otroci začeli noter težit vodji, naj ustavi, da oni bi tudi in so se potem vodje malce zmedli za hip in pribremzali, a potem seveda na gas spet pritisnili, ker reševalci ne smejo izgubljati časa in smo lahko samo surle potnikov opazovali, ko so se odpeljali naprej. Dobro, saj nas je hitro vest zapekla (ko smo požrli kofe) in smo se odpeljali do jame, tam pa v opremo in v luknjo. Ki pravzaprav ni bila preveč komplicirana, smo kar minimalno opreme s sabo jemali, a potem šele v jami spoznali, da je bila jama narisana samo kot skica, ker nihče načrta ni imel in je bila v resnici dosti bolj komplicirana. Prvi so bili na dnu Ljubljančani in ker je bil njihov vodja Aleš (ki bi sicer lahko vse sam rešil, če bi se mu glih ljubilo, samo se mu na srečo glih ni, da je še za nas malo posla ostalo), se je zadeva že na začetku zakomplicirala. Smo čakajoči na odhod v jamo po jamskem telefonu slišali njegovo malce začudeno poročilo, da v vzhodnem rovu je ena plastična Ančka in da kaj je zdaj to za ena porkamadona, da je bilo rečeno, da je ponesrečenec za tremi jezeri na čisto drugem koncu jame. Šefi so se izvijali in mencali in nobenemu od nas ni bilo nič jasno, potem so pa kar priznali, da smo jim malce načrte prekrižali. Da bi morali najprej priti do ponesrečenca, ki bi jim nato povedal, da je šel eden po pomoč, da za njim je šla pa čez čas še Maja in ker Maje zunaj ne bi bilo, bi jo morali poiskati. In najti mrtvo. Da šefi vidijo, kako reagiramo. In tega torej nikoli ne bodo vedeli. Zahvaljujoč Alešu, ki se je izgubil v napačen rov. Aja, ne, ki je raziskoval napačen rov!

Nato smo se zapodili vsak na svoj odsek in pripravili manevre. Naš je bil čisto enostaven, smo se najprej odločili, da bomo ponesrečenca kar enostavno nosili v nosilih, brez kakšnih posebnih manevrov. Dokler do nas ni prišla novica, da so nam šefi vseeno malo popoprali zadevo in nam za ponesrečenca podtaknili tapravega možaka od 110 kil. Če je nag, so še posebej poudarili! In ker se nagega načeloma ne transportira (in si pametni te slike niti ne zvizualizirajo, ker je potem ne morejo iz glave pregnati!), smo mimogrede prišteli še 40 kil (z nosili vred) in spoznali, da tako zlahka čez hribe in doline pač ne bo šlo in vseeno pljunili v roke. Pa vseeno na srečo ni bil zahteven manever in smo ga mimogrede postavili, potem pa postopali in čakali. In čeprav imam zdaj že kar nekaj kilometrine, me je prizor spet nafilal z adrenalinom, pa čeprav je šlo samo za vajo. Ko so se na drugi strani zaslišali glasovi in se je brezno na drugi strani začelo čedalje bolj osvetljevati, srce začne hitreje pumpati. Ker čedalje več svetlobe pomeni, da se nosila s ponesrečencem bližajo in bodo kmalu tvoja skrb. So ga naložili v čoln, za večjo varnost sta dva reševalca ob čolno celo  plavala. Potem pride čas za akcijo, ko samo delaš, kar si se naučil in poskušaš ne zaštrikati, nato nosila prevzame naslednja ekipa in si lahko za hip oddahneš. Potem podreš manevre in se napotiš za nosili proti izhodu. A ker gredo nosila počasneje kot posamezen jamar, to pomeni, da se nekje naredi čep in sedeš in čakaš. Na srečo sem tokrat sedel k Joklu, ki je, kakor sem začuden spoznal, eden najbolje opremljenih jamarskih reševalcev pri nas. Je vprašal, če imamo kaj vode in smo vsi nekaj brezvoljno brskali po prasicah in mu ponujali plastenke s še po nekaj požirkov, ko je pa izvlekel plinski gorilnik, sladkor, kofe in pisker ter zadevo zakurblal, čeprav ni bilo dovolj vode, smo pa še enega od plavalcev kar malo oželi in je bilo dovolj. Skodelice smo mimogrede naredili iz praznih plastenk, saj moramo imeti reševalci nože ravno za takšne primere vedno s seboj, potem je bilo čakanje bolj prijetno. Jokl nam je potem iz usedline še pošlogal, kar tako na splošno, ne vsakemu posebej in če mu gre verjeti, bo ekonomska kriza kmalu minila, ker je v bližnji prihodnosti videl ogromno smejkotov. Dobro, lahko da bo na kakšni od naslednjih vaj kdo povedal dober vic, tega ni videl čisto jasno. A smejali se bomo, to pa menda za prmej! Je potem še neko česnovo juho ponujal, če kdo pisker opere in vodo prinese, a čeprav jezero ni bilo daleč stran, tiste juhe ni prodal …

Smo še podnevi vsi ven pokukali, zunaj pa veselica, so šefi roštilj zrihtali (jap, evo, končno so nekaj pametnega tudi od nas Dolenjcev pobrali!) in čevape, base in rebrca pošvicali. Je bilo bogovsko! Naj niti ne omenjam, da je gospodar Mur zame uspel obraniti en oreng kozarec kave in potem kar nisem vedel, ali naj najprej malo rebrca grizljam ali kofe srkam in sem kar vse hkrati in sploh ni bilo slabo. Na zaključni  analizi je potem Bernard povedal, da je po dolgih letih v trgovini moral pokazati osebni dokument, ker mu trgovka ni verjela, da resno misli, ko je ob 11h dopoldne v soboto hladno ko špricer naročil 70 sendvičev in goro mesa za na žar in vreče spremljajoče zelenjave, pa še par besed smo o Italijanih rekli. Ki so se nam na tokratni vaji pridružili, da malce bolj zakurbljamo medsosedsko sodelovanje in preverimo, kako smo kompatibilni. In sem jaz o njih lahko samo najlepše povedal, čeprav kaj dosti z njimi nisem komuniciral, ker itak ne znam italijansko. A ko mi je Primož nekje vmes ves vesel, ampak res ves vesel v roke porinil zložen čoln, še poln vode in težak k svina, da se bom še jaz malo matral, je po treh narejenih korakih s tisto težko gumijasto pizdarijo do mene pristopil Italijan z enostavno besedico. Cambio? je vljudno vprašal in čeprav italijansko ne govorim, sem kar nemudoma čudežno razumel, da bi me rad zamenjal, ker bošček itak ni videl, koliko časa sem se s tistim tovorom matral in sem čoln seveda izpustil, kakor da imam kačo v roki in lahko italijanske jamarske reševalce le pohvalim. Bogovski dečki, majkemi! So bili potem nad dobrotami z žara tako navdušeni, da so kar vpisne liste k slovenski jamarski reševalni zahtevali in če jih bomo sprejeli, sem prepričan, da se bodo tudi drugih veščin od nas kmalu priučili. Tistih najbolj pomembnih in koristnih, kakopak! Da naslednjič recimo njihovo reševalno vozilo v gozdu na ozki gozdni poti ne bo edino v drugo stran obrnjeno. Slovenska so bila vsa pravilno obrnjena proti domu, da samo sedemo in takoj pičimo proti najbližji gostilni in ne izgubljamo časa po nepotrebnem, oni, ki še nimajo dovolj izkušenj, pa so morali ob koncu akcije do zadnjega čakati, da smo mi mimo njih odpeljali in so šele potem lahko obrnili in odpeketali. A saj zato pa v bistvu so takšne meddržavne akcije, da se drugi učijo od najboljših … Na koncu je svoje povedal še ponesrečenec, ki je reševalce pohvalil, da se je počutil varnega in mu je bilo kar udobno, opozoril nas je le na to, da moramo biti pri komunikaciji o smrtni žrtvi, ko je poleg poškodovan in zatorej še posebej občutljiv prijatelj, bolj previdni. Tako je pa moral poslušati o vseh možnih in nemožnih načinih oživljanja tiste boge gumijaste Ančke po imenu Maja, saj so jo naši vrli reševalci poskušali zakurbljati tudi na načine, ki jih tukaj niti omeniti ne upam!

Aja, pa Marka Z. sem po dolgem času videl z rahlo potno sragico na obrazu, je moral človek za trenutek odložiti zabavo in za delo za hip poprijeti. Tudi dokaj redko viden pojav, res.

Naslednji teden imamo v Kostanjeviški jami potop čez sifon, a ker so stene na drugi strani strme in bo treba najprej par metrov splezati kar iz vode, bodo potapljači jamarji s sabo vzeli tudi čoln. Tja bomo prinesli spuščenega, na drugi strani ga bodo pa napihnili. In ker bo tam po rovih to pomenilo veliko matra, pomagalo naj bi najmanj 25 jamarjev šerp dva dni, je Dareta malo trema udarila. Mislim, ne trema, pametno se je odločil najprej kar v Obrhu na sončku sprobati, če zamišljeni sistem sploh deluje. Drugače ni tako premišljen in skrben, a če tam v jami kaj ne bi šlo, bi ga 25 zmatranih ljudi fino postrani verjetno gledalo! Sem se pripeljal v Podturn (tehnično gledano sicer dve vasi naprej) in takoj našel lokacijo, ker so itak vsi čisto počasi vozili in proti  jezercu gledali. Verjetno še nikoli niso videli človeka v vodi stat do ramen in travo grabit. Je Dare malce vodno rastlinje redčil, da bo lažje plavati proti globini. Je že dodobra pot napravil, potem je pa še škarje za živo mejo vzel in še s škarjami malo posekal pod vodo. Medtem sta pa Uroš in Dejan čoln v prasico zarinila. Dejan ni bil mišljen kot pomoč, le mimo se je iz službe peljal in ga je firbec zabremzal, potem smo ga pa kar porabili, čeprav se je na lepo srajčko izgovarjal. Je pomagal, kolikor je lahko, potem je pa res moral iti, ker je menda sporočil domov, kdaj je iz Ljubljane krenil in ima njegova preljuba menda kar excelovo tabelco narejeno z vsemi spremenljivkami noter in nima dosti manevrskega prostora. Le kakšnih dvajset minut lahko zamudi, kaj več pa že ne, ker v tabelci vse piše!

Dare in Uroš sta zaplavala končno na sredo jezerca, a smo suho probo kmalu prekinili, ker se je izkazalo, da zloženega čolna ne moreta potegniti iz prasice. Je trenje v vodi preveliko plus nikamor se ne moreš upret, da bi ga ven potegnil. Zato smo čoln zabrisali ven in sta ga kar tako zvitega spet na sredo potegnila in tam potem z eno flašo napihnila. To je šlo pa ajncvajdraj. Dare je potem slekel opremo in se zavihtel na čoln, kar je pomenilo, da bo šlo. Akcija je torej uspela. Sta iz čolna spet spustila zrak in ga privlekla do brega, ven ga pa nismo dobili, ker je bil poln vode in težak k svina. Ampak to že ni bil več njun problem, to bo problem nas šerp, da spraznimo in iz jame spravimo. Sta se potrepljala po hrbtih, spila en pirček, potem smo pa še v bližnjo gostilno na kofe skočili (vsaj jaz) in bolj poglobljeno analizo akcije naredili. Smo si dali oceno odlično, bolje menda sploh ne bi moglo biti, verjetno zato, ker je tam blizu kapelica z napisom Marija pomagaj …

Danes je po dolgem času spet javni uslužbenec gospod Grah prišel naokoli na kofe in hiter čvek in spet malo poprotestiral, da vsakič, ko iz službe skoči, pa tudi ne rabi vesoljni svet izvedet in sem mu skorajda obljubil že, da ga ne bom izdal, a kaj, ko si je omembo s svojo hrabrostjo in požrtvovalnostjo absolutno zaslužil tudi danes. Sva kofe že skoraj spila, ko je naša stara Mika ponosno prišla pokazat, da še ni za na britof. Je v gobcu namreč prinesla ujetega ptiča. Mi gre to v bistvu na živce, ker požre ga itak potem ne, ima raje whiskas iz trgovine, le malo se z njim pohvali in považi, potem ga pa kje na vrtu pusti, da moram soprogo predrago maltretirat, da pospravi. Pa še ona to nerada počne, ker ne ve, al gre v bio al v razno … No, gospod Grah je dramo v živalskem svetu dokaj neprizadeto opazoval in ga pri pitju kave ni motila, celo ugotovil je, da gre za mladega ptiča. Ko je tisti mladi ptič pa v mačjem gobcu nenadoma oživel in začel presunljivo čivkati, je pa javni uslužbenec skočil in ga rešil. V eni roki rešen ptič, z drugo je užaljeno staro mačko odganjal, jaz sem mu pa z obema ploskal in navijal, naj ga reši tako, da ga bo k sosedovim zabrisal. A ga ni, je strokovno ugotovil, da je preveč poškodovan in da je bolje, če ga mačka dokrajči in ga je zatorej užaljeni mački vrnil. Ki tokrat ni več hotela tvegati in je čivkanje zelo hitro utihnilo. Gospod Grah je potem odšel novim delovnim zmagam naproti, mačka v kuhinjo na trgovinski whiskas, jaz sem pa čez par minut že spet odpiral vrata prijatelju Pedžotu, ki ga kličem samo takrat, ko ga kaj potrebujem. Na srečo najinega prijateljstva je to dovolj pogosto. Potrebujemo namreč profesionalni glas za naš jamarski film in kdo je boljši od Pedžota?! Smo se vse zmenili, vse razjasnili, roke postavili, nato je tudi Pedžo odšel, a se je pri vratih obrnil in vprašal, kdaj bom imel spet kakšen zanimiv jamarski projekt. Ves vesel, da je prijatelj pokazal malček zanimanja za mojo glavno preokupacijo in da mu bom morda lahko vsaj malce, malce malce povrnil za vse usluge, ki mi jih je že napravil, sem priznal, da pravzaprav niti ne vem, a da če ima željo pod zemljo z mano it, da lahko greva kadar koli. Ampak res kadar koli, da zanj si vzamem čas tudi zgodaj zjutraj. Pa me je zavrnil, da pod zemljo ne bo šel, da ga je zanimal naslednji jamarski projekt samo zato, da bo vsaj približno vedel, kdaj ga bom spet potreboval in se bova spet ob kakšni kavici videla …

Ja, saj zelo nerodno mi ni bilo, prijatelji so itak zato na svetu, da jih jahamo in izkoriščamo. In sem prepričan, da dr. Stibro, ki tole bere na tablici pri jutranjem iztiskanju, zdajle strinjajoče se prikimava, dr. Krevs, ki bere na telefonu malce kasneje, pa tudi … Naš Marko P., ki ga je službeno odneslo nekam v Ameriko, pa bolj ko ne jaha tam čez ocean, kaj dosti ne prikimava, saj je s sabo odpeljal novo deklico …

Kot vsako leto smo tudi letos novomeški jamarji pomagali pri spustu obiskovalcev v Županovo jamo. Gre za res lepo in veliko Dolenjsko turistično podzemno krasotico, v katero lahko vstopi vsakdo, mi pa smo tiste malce bolj adrenalinu podvržene spuščali skozi stari vhod v jamo, globok kakšnih 11 m. Letos je bilo vreme lepo in posledično tudi zelo veliko obiskovalcev, prek 100 smo jih spustili skozi luknjico. V bistvu je bilo toliko dela, da niti na kofe nisem uspel skočiti, a je enkrat vmes eden od organizatorjev vprašal, če kaj potrebujemo in sem pod želje kofe izrazil in ga tudi dobil. Takšnega bolj majhnega, da sem ga kar na dušek v rito vrgel, čez kakšno uro, ko so spet želje izpolnjevali, sem spet kofe naročil in ga dobil, pri tretjem poizvedovanju takisto, čeprav me je fant pa že malo sumnjičavo opazoval, je mislil, da ga hecam. Ga je vseeno prinesel, na njegovo začudenje, da sem že kar tri kave spil in če bi morda raje kaj pojedel, sem mu pa povsem resno odvrnil, da takšne kavice lahko na 15 minut brez težav nosi. Ni verjel, le tist šnicel je pa vseeno vsake toliko poskusil poriniti …

Letošnji spust si bom zapomnil po dveh dogodkih. Prvi je bil nadvse iskren in nadvse zgovoren petletnik, ki se je razgovoril, ko smo k vhodu v jamo poklicali naslednjo družino in je mlada mamica stopila do nas, mali je pa zabremzal. In se najprej pošteno pozanimal, ali oni tudi štejejo za družino, čeprav sta šla oči in mami narazen in zdaj živi na dveh krajih in da ženska, ki je z njimi, ni njegova prava mamica, da njegova prava mamica ni mogla priti. Pa še marsikaj je povedal, pravzaprav, če bi samo še številko čevljev zaupal tam zbrani stotinji, bi vedeli takorekoč vse o njih. Ata se je seveda kot najpogumnejši pred sinovim monologom pospešeno umaknil v jamo, mlada nova mamica je pa zardevala zgoraj …

Malo kasneje, ko je bila še kar gneča, nam je pa drug mladi oče, katerega družino smo že spravili pod zemljo, poskusil malo pomagati in je kar sam pobral jamarsko čelado in si jo nataknil na glavo, potem pa mirno čakal, da ga pripnemo na vrv in spustimo v hlad. A je še malo čakal, ker smo ga morali najprej z vseh strani pofotografirati, saj je čelado obrnil narobe. Je bila svetilka za temenu in bi v bistvu, če bi s tako naštelano svetilko hodil po neturistični jami brez električne razsvetljave, moral hoditi na rikverc, da bi sploh videl, kje hodi …

Danes sem po dolgem času videl dr. Stibrota prepotenega. Ponavadi je njegov največji napor tavelike evrske bankovce štet, čeprav pri tem ne zašvica, nevarnost tiči drugje. Sem mu že stokrat povedal, da če bo tako debelo denarnico v ritnem hlačnem žepu nosil, si bo hrbtenico poškodoval, ker v gostilni recimo ves čas sedi samo na eni ritnici. Pa me ne posluša. Danes je pa zašvical, ko je  rihtal mojo ročno in ni šel ne na malico in kavi se je tudi odpovedal. Ker sem bil pameten in pripomnil, da je to in zdravo in koristno, sem seveda dobil ene tri po malinah, potem sem hitro skočil tehničnega dokončat in je bila tam spet ena lušna in duhovita deklica. Je vprašala, kaj želimo in ko sem povedal, da želim podaljšati, je vprašala, za koliko. Z mislimi sem bil drugje in sem samo vrgel prometno na pult in še ene par telefonskih pogovorov vmes opravil, ko sem pa že ven stopil, mi je pa kapnilo. In čeprav sem se počutil ko blondinka pri ne preveč komplicirani šali, sem vseeno stopil nazaj in ji iz vrat dvignil palec ter pohvalil šalo. Pripombe, da bom podaljšal, kolikor se bo potrudila, pa nisem glasno izrekel, a ne zato, ker sem poročen, le mlada je bila in bi lahko kakšni polizisti še prišli preverit, kako se hecam.

Potem mi je Tomi prinesel načrt Čaganke, sprintan na A1 papirju, da ga bo Srečko dorisal in je tudi Srečko zelo hitro prišel na en deček, ker pri načrtu novih delov, uradno izmerjenih, nimamo kaj cagat, potem so si po dolgem času spet kar kljuko podajali, se vidi, da je lepo vreme prišlo, na koncu, ko sem se malo na delo na vrtu vrgel, je pa še Klemi klical, da me vidi, kako delam. In je bil res na drugi strani potoka, a ni klical zato, tudi njemu je kava zadišala. Sva potem še malo poklepetala, domov grede sem ga pa kar pospremil, saj mi že ene dva meseca košček gips plošče nosi, ki mi je zmanjkala, ko sem steno delal. In ker koščka ne moreš kupiti in ker košček ima Klemi v kleti, me ni zanimalo, da mora par štukov gor v stanovanje po ključ od kleti in potem spet dol. Sem ga kar pred blokom počakal, a preden je odprl klet, sem mu moral za sveto obljubiti, da ne bo jutri bral na blogu o tem, kakšno ima. Kaj sem pa hotel, sem obljubil in je odprl in mi je bilo žal, da sem obljubil, če bi vedel, bi šel raje celo ploščo gipsa kupit, saj ni drag, samo da bi lahko z vami delil, a ker sem obljubil, bom pač zamolčal. Sem zdajle malo iskal tisti zapis, ko sem mu za rojstni dan odločil se avto spucat, zunaj in znotraj, da malo občutek dobite, kako človek zasvinja, če hoče, a ga nisem našel. Naj povem le, da sem skoraj bruhal, ko sem odprl hladilno torbo, ki jo je zadaj vozil že ene tri mesece, ker je bil na izletu na Finskem. Hrana je bila še not, na elektriko pa ni bila več priklopljena in je hrana kar noge dobila …

Kakor koli, sem tisto gips ploščo vzel in končno dokončal projekt in ko sem ravno okoli enajstih še pokital, me zadane Srečkov SMS, da je načrt Čaganke dokončan. In itak da sem skočil do njega in sva potem tam pri njemu klečala in sanjarila, kam vse bo prasica še zavila in kako globoko in kaj bi bilo morda s čim povezano. Potem sem se z blago erekcijo navdušenja zapeljal domov, a je žena seveda že spala, tako da ji niti načrta nisem uspel pokazati in ji vse razložiti, kaj šele kaj tretjega, od tiste deklice, ki me je dopoldne vprašala, za koliko podaljšati, pa tudi nimam telefonske, da bi vsaj njej pokazal. Načrt, seveda …

Lepo resolucijski načrt pa, ko bo poskeniran, morda enkrat kmalu tudi v 3D, ker je bil nad razsežnostjo naše packe tudi Tomi tako navdušen, da si bo vzel to kot izziv, pa če bo spet dva meseca zastonj garal …