Še en spam mail, vreden pozornosti

learn-to-fly-here

Po vsakem letu pilot izpolni obrazec, v katerem mehanikom opiše probleme, ki so se med letom pojavili in jih je potrebno odpraviti. Mehaniki preberejo obrazec in po odpravi problema na spodnji polovici obrazca napišejo, kaj so postorili glede problema. To so (menda) dejanski izpisi iz takšnih obrazcev pri letalski družbi Quantas.

P: Leva notranja guma skoraj potrebna menjave.
M: Leva notranja guma skoraj menjana.

P: Testni polet OK, razen avtomatsko pristajanje zelo grobo
M: Avtomatsko pristajanje ni vgrajeno v tem letalu.

P: Nekaj razrahljano v kabini.
M: Nekaj zategnjeno v kabini

P: Mrtve muhe na steklu.
M: Naročil žive muhe.

P: Sledi puščanja na desnem glavnem podvozju.
M: Sledi odpravljene.

P: Glasnost DME je neverjetno visoka.
M: Glasnost DME ponastavljena na bolj verjetno višino.

P: Zaradi zapor se ročice za plin zatikajo.
M: Za to pa so tam.

P: IFF ne deluje.
M: IFF nikoli ne deluje ko je nastavljen na OFF.

P: Sumim na razpoko v vetrobranskem steklu.
M: Sumim, da imate prav.

P: Manjka motor št. 3.
M: Po kratkem iskanju našel motor št. 3 na desnem krilu.

P: Letalo čudno odnaša.
M: Letalo opozorjeno, naj se zravna, leti ravno in se zresni.

P: Miš v kabini
M: Inštalirali mačko.

P: Izpod instrumentne plošče se sliši zvok, kot da bi nek pritlikavec tolkel po nečem s kladivom.
M: Odvzel kladivo pritlikavcu.

Ko zagrabi Suki

Ste morda kdaj gledali na Discoveryju kakšno poljudno znanstveno oddajo? Seveda ste, zagotovo tudi tisto, ko so merili, katera zver najbolj ugrizne. Ne vem več, katera zverina je zmagala, a če bi merili ugriz našega Sukija, bi se tista pošast za prvo mesto zagotovo obrisala pod nosem! Namreč, ob zgodnjepopoldanski pripombi ob kavici, da bi lahko spet kam šli malo pomatrat se, je skočil kot tiger. Nič ni pomagalo pojasnjevanje, da čas, ko bi lahko nekam šli, ni bil definiran in da bi lahko šli tudi enkrat naslednji teden, zagrabil je kot pitbul in ni spustil. Pa da ga jebeš! Siki se je zvijal, da je bolan in da gre počivat (kar mu je Suki še toplo polagal na srce, da naj stori, dokler seveda ni padla moja pripomba!), a Suki sploh ni hotel nič slišati več o tem. Moram priznati, da nisem kaj preveč užival v Sikijevem matranju in izvijanju, ker sem vedel, da bom potem prišel na vrsto tudi jaz, če on pade. In da je hudič šalo vzel, sem spoznal po tem, da ni pomagalo niti Sikijevo pojasnilo, da mora delati. Za tiste, ki Sukija in Sikija ne poznate, moram v pojasnilo povedati, da je Suki Sikijev nadrejeni in da ga tera ko ciganskega konja, ampak v tem primeru je imel zelo hitro opravičilo – boš delal jutri, ko bo deževalo, danes gremo pa kakšno ušpičit! Žvau se je matrala v pitbulovskem prijemu, da tega nisem mogel več gledati in sem odhitel na kosilo, toliko me je spustil. Z opozorilom, naj bom ves čas dosegljiv … Nisem še prve žlice v usta nesel, ko je že začelo zvoniti! In ker ne maram hladnega kosila in očitajočih otroških pogledov (otroke učim, da za mizo ne beremo, ne gledamo televizije, ne telefoniramo …), sem, ko je omenil še Robija, popustil. Pripravil sem opremo (čelade seveda nisem našel, ker si jo je za maškare sposodil Jurček Šventov in je še ni vrnil!) in čakal in čakal in čakal …, da je pojedel še Suki. Ki je končno poklical in povedal, da Robi ne gre. Smrtonosna past! Da bi šel sam z njim, ko bi bil zagotovo vedno preglasovan?! Sem poklical Robija in ga prepričal, da se nama pridruži, ker bova skupaj pitbula lažje obvladala in ga lažje preglasovala, toliko demokracije še dovoli. OK, sicer zvije surlo, a glasovanje vseeno prizna, surlo pa tudi v dnevu ali dveh odtegne …

_mg_1105 _mg_1101 _mg_0955 _mg_0972 _mg_0948 _mg_1053

Dobili smo se pri meni na kavi. Na vrtu. Sonce je sijalo, bilo je prijetno toplo. Robi je prišel par minut prej, a nisva še niti enga pricinila in začela uživati v kavi, ko je prihrumel Suki, zeksal!!!!! kavo v enem gutljaju in že vstal, da gremo. Sem zalavfal Ladkota, a sem ga moral ugasniti, ker je pozabil sprintati karto in načrt brezna. Je šel za mojo mašino in ga ni bilo pol ure, ker je moral še na par mailov mimogrede odgovoriti, potem ko smo se pa končno zbasali v opasno rusko terensko vozilo, so pa navodila začela deževati kakor plaz: na DNŠ h Klemiju po štrike, k Sikiju po GPS, na bencinsko po pijačo in čike … Groza.  Vmes je poklical Grdin, ki ima GPS na telefonu (in je pot na vas k Sikiju torej fala bogu odpadla), le štrike smo pobrali in parkirali ob Grdinovem avtu. In ga poskusili poklicati, naj pride dol, a je bil človek 20 minut zaseden. Ne bom niti omenjal pene okoli Sukijevih ust in mojega smeha, ko je Grdin končno poklical, naj ga pridemo iskat in odpeljemo do avta. Je pozabil, kje je parkiral. A pustimo to, končno smo se odpeljali v gorjanške hoste. Vmes je Grdin zakurblal svoj GPS in ugotovil, da ima že ful švoh baterijo, pa še za svinčnik je poprosil, Suki, katerega jeza se še ni pohladila, pa mu je dodal izvijač. In se je izkazal kot dovolj dober, saj je Grdin potreboval le palčko, da je pisal po touch screen telefonu. Pa takšnih pripetij je bilo do cilja še brezbroj, da so bila stekla od znotraj zaradi smeha ves čas zarošena …

Malo pred ciljem smo ugotovili še, da Grdin ne more vnesti zemljepisne širine in dolžine v svoj telefon, tako da smo potem po gozdu hodili in odčitavali trenutni položaj, dokler se nismo dovolj približali, da smo udorno brezno zagledali. Je bilo pa zanimivo opazovati Grdina, ki je ves čas buljil v majhen zaslonček in cikcakal gor in dol, momljal, da samo še par dolžinskih minut in se spotikal ob veje …

_mg_7693 _mg_7707 _mg_7712 _mg_7735 _mg_1097

Kakor koli. Smo zmetali opremo na kup, ko je Robi ugotovil, da on ne gre, da bo kar gor počakal, da bomo itak kmalu gor. Jasno da bomo. Če seveda delaš račun brez Sukija … Dokler smo se lahko še slišali, sem mu predlagal, naj si zakuri ogenj (ker sem pač vedel, da če gremo malo pred nočjo noter, da po dnevu ne bomo ven prišli!), potem se pa itak nismo več videli. Smo malo brkljali in raziskovali že raziskano, pravzaprav nič posebnega, dokler seveda nisem hotel fotografirati. Fotoaparata zaradi prisotnosti dveh hudih fotografov svojega nisem imel, ko sem hotel prijeti Grdinovega, je bil pa ogenj v strehi. Če imam čiste roke (jasno, saj prej nisem pol ure brazdal po blatu zaradi strmine!), da ne bom nahrbtnika umazal (on ga je potem pa lahko na drek postavil!), da naj dam zaslonko na ne vem več koliko (pa bi mu kmalu objektiv odvijačil!), da naj izostrim in počakam na fleš itd itd … Sem se kar usedel na skalo in prepustil zadevo njemu, vmes je pa itak Robi začel zvižgati kot obseden. Sem takoj zasumil, kaj je narobe – Klemijev sindrom. Saj veste, sam v gozdu, noč, veter v krošnjah … Splezal sem malo višje, da sva vzpostavila vidni stik najinih čelnih svetilk in sem ga poskusil pomiriti, a ni šlo. Da je zakuril ogenj in vse, ampak da ful živali mimo hodi! Ni mi preostalo nič drugega (je pa res, da sem se dol že dolgočasil, ko se je Suki natikal po eni dodatni luknji, Grdin ga je pa fotkal!), kot da splezam spet gor. Robi me je bil ful vesel, pa tudi razpoloženje se mu je v hipu popravilo, ko sem jaz začel skrbeti za ogenj (in odganjanje medvedov, jelenjadi in ostale zalege v gozdu), on pa se je lahko posvetil eksperimentiranju s fotografiranjem. Je kupil novo bliskavico na daljinca in prav vesel sem bil, ko mi je vsakih pet sekund zabliskalo v faco …

Spet, kakor koli, je blo lepo, zanimivo, čas je hitro minil, tudi Suki in Grdin sta se privlekla gor relativno kmalu, tako da smo še ujeli kavo v LokalPatriotu. Če bi imeli še hrenovke, bi bilo še lepše, sem pa zato doma jedel. In ko sem sedel za računalnik, so me na mailu že čakale fotografije Roberta Kruha in Tomaža Grdina, ki nista imela časa jesti, saj so menda na njuna telefona Sukijevi sms-si kar deževali če bosta že poslala al kaj je to za en vrag?!

Intervju v reviji Rast

Veliko blebetanja, a če koga vseeno zanima

Lahko potegneš kakšno vzporednico med dogodki leta 91 in uporom v letih 41–45?

V obeh primerih smo dobili državo, le da smo v tej vojni, v kateri sem jaz sodeloval, dobili povsem samostojno. (smeh) Razlika je edino ta, da po tej zadnji vojni nihče, ki je sodeloval na strani JLA, ne trobi, da se je boril za Slovenijo …

328_32

Vonj po smodniku

Ko smo pred časom v LokalPatriotu modrovali, kaj bi lahko ušpičili, je nekdo predlagal, da bi šli streljat. S puškami, pištolami, čimerkoli … Da pozna človeka, ki pozna človeka … Torej sem se dobil s tem prijateljem od prijateljevega znanca in je bil takoj za. Nobenih težav. Plačali bomo strelivo, odšli v gozd (ali kamnolom) in bomo streljali po mili volji. Kolikor denarja, toliko muzike.
»OK, pošteno. Samo preverim, kdaj ima fotograf čas …«
»Kakšen fotograf?!«
»Baco, al pa Grdin al pa že kdo …«
»Dej ne me jebat, nas bojo vse zaprl! Fakof! Kakšen članek za cajtnge?! Pa kje ti živiš?! Ko te bojo vidl s kalašnikovim u rokah, bojo kmal potrkal najprej na tvoja, pol pa še na moja vrata!«
In pri tem je ostalo. Ilegalne zadeve me ne zanimajo (pravzaprav me zanimajo, ampak o njih ne pišem, hehe), sem se pa za zadevo že tako zagrel, da sem se odločil poiskati strelišče, kamor lahko pripelješ tudi fotografa in fotografije potem tudi objaviš. Kaj zelo veliko zadetkov ni bilo, pa še nobeden od njih me ni zadovoljil, ko sem jih poklical. Zato sem se oprijel taktike »kartu čitaj, seljaka pitaj« in malce poklical naokrog, znance in prijatelje. In seveda prišel do Boruta, ki je potapljač in član strelskega kluba. To, da je potapljač, sicer s streljanjem ni povezano, pomembno je le v toliko, da ga imam zato sploh v telefonu. No, Borut mi je dal telefonsko številko strelišča blizu Medvod in me najavil pri lastniku Bošku.  Streljati lahko pride kdorkoli, s pištolo ali brez, če pride s svojim orožjem, mora seveda s sabo prinesti tudi dovoljenje za uporabo.

img_4229_resize img_4210_resize img_4247_resize img_4252_resize img_4223_resize img_4221_resize
V Medvode smo prišli ob dogovorjeni uri. Strelišče ima šest strelskih mest in morali smo počakati zgoraj, v klubskih prostorih, da so se izpraznila in četudi smo bili praktično nad strelci, se skoraj nič ni slišalo.  Potem so nas odpeljali v podzemlje. Kjer je dišalo po smodniku. Po žilah je zaplal adrenalin, še posebej, ko smo se začeli puliti za pištole, ki so bile (na srečo prazne!) nametane v neki neugledni škatli. Igor nam je razdelil naboje in sami smo jih morali vstaviti v nabojnik. Rokice so se nam tresle, še posebej Bjanki, naboji kar niso hoteli noter. Igor je ves čas nadzoroval in popravljal, ko smo pištole vsi napolnili, smo lahko začeli streljati. Stal sem za svojo preljubo soprogo in čakal, da jo fotografiram pri strelu. Ni imela stegnjenih rok in sem jo na to opozoril. Ker je imela na ušesih glušnike in ni dobro slišala, se je začela obračati, kar s pištolo. Kljub izrecnim navodilom, da mora biti cev obrnjena vedno proti tarči, stran od ljudi. A še preden se je obrnila, smo trije že tako vpili, da je zvok prišel do njenih ušes in je pištolo spet usmerila v pravo smer. Potem je začel vpiti Joco, ker si je Bjanka po vsakem strelu (kar s pištolo v rokah) popravljala glušnike, drugih večjih napak pa ni bilo. Če ne omenim Karlosa, ki je pri vsakem strelu zamižal na obe očesi, ampak s tem ni ogrožal nikogar, razen morda lastnega ega, ker se je mižanje seveda poznalo v nepreluknjani tarči.
Po prvih petih izstreljenih nabojih smo vsi odložili prazne pištole s cevjo od sebe (razen seveda Bjanke, ampak ne bodimo malenkostni!) in odšli do tarč. Da preverimo kolateralno škodo. In kar nisem mogel verjeti. Na 15 metrov smo prav vsi zadeli vseh pet v črno, najbolj pa se je izkazal Pedžo, ki jih je nastrelil v ravni vrsti. Verjetno gre za začetniško srečo, ker ljudje dolga leta trenirajo za tako dobre rezultate …
Aja, Bjanka me je naslednji dan vprašala, s kakšnimi pištolami smo streljali, če so bile prave! Je hotela povedati očetu, pa ni bila povsem prepričana …

Šala mala

Hrvat, Slovenec in Srb so ulovili zlato ribico. Ta obljubi izpolnitev vsakemu po eno željo, če jo izpustijo.

Srb: “Ja hoću da moja Srbija bude najbogatija.”
Ribica izpolni željo.

Slovenec: “Jaz želim, da bi bila Slovenija svobodna, brez Srbov in Hrvatov in  da narediš največji zid okoli Slovenije, ki ga nihče ne bo mogel preskočiti.”
Puff, ribica izpolni tudi to željo

Hrvat: “Je li ribice, pušta taj zid vodu?”
Ribica: “Ne.”
Hrvat: “PUNI!”

slocean

Ah, ta Levičar …

Saj ga imam pravzaprav kar rad, je eno takšno nadvse zanimivo novomeško bitje in sem prepričan, da če bi bili vsi kot on, bi bil svet urejen, vsi bi spoštovali zakon, zapori bi bili prazni, naravo bi morali skoraj zagotovo na nek način umetno onesnaževati, ker bi bilo drugače preveč kisika … No, svet bi bil verjetno tudi precej bolj dolgočasen, če bi bili vsi kot on, a ker na srečo nis(m)o, z velikim veseljem berem njegov blog. Ker človek ima kaj povedati in ker to, kar ima povedati, tudi zna povedati. No, skoraj vedno … V predzadnjem zapisu pa se je spravil na nič krivo, nič hudega slutečo Komunalo, ker kosovne odpadke pobira samo v mesecu juniju! Pomislite! Ker po Tomaževem prepričanju Novomeščani hiše začnemo čistiti spomladi in tu nastane problem. Hja, Tomaž seveda živi v nekem svojem svetu, ker očitno ne ve, da Novomeščani hiše čistimo, ko žena že petnajtič zapored doživi živčni zlom, da naj dedec že končno pospravi svinjarijo iz garaže in ko že tretjič začne pakirati kovčke, da zdaj bo pa res šla, če … In pomislite, ljudje božji, kaj bi storili ubogi Komunali, če bi se morala ravnati po popizditisih brezštevilnih Novomeških žensk in bi morala organizirati zbiralne akcije za kosovne odpadke za vsak PMS posebej! Saj bi moral gospod Novak nazaj priti, ki bi bil edini kos takšnemu kaosu!

A pustimo detajle, niso pomembni, ker Tomaž tudi sam poišče določene rešitve, ki so manj boleče za našo preobremenjeno Komunalo. Ki, roko na srce, ugotavlja Tomaž, nudi več načinov, kako narediti, da vaš drek postane problem vseh občanov. Prva je, da občan sam odpelje zadevo v njihov zbirni center, kadarkoli in brezplačno. A problem je seveda prevoz. Ne vem sicer, kako velike smeti ima on doma, da ne bi šle v njegovega Volvota, a saj smo Slovenci znani po tem, da se znajdemo, vsakdo pozna kakšnega, ki ima kombi ali pa tovornjak, kot ga imam recimo jaz (prilagam fotko, da se vidi!), a hudičevo dobro tudi ve, da bi ga ta odvoz stal brezbroj kavic in sokov v bližnji prihodnosti, ker zastonj kosila pač ni, ne?!

slika-2_resize

Predlaga pa Komunala tudi tretjo možnost, najem kontejnerja, ki ga polnega potem tudi odpeljejo, a te po žepu udarijo z 200 eur. In ko sem bral to njegovo tarnanje na blogu, sem mu najprej mislil predlagati rešitev, ker sva prijatelja in ga imam res rad, a ko sem zadevo dobro razmislil, sem si premislil. Hotel sem mu predlagati malce samoorganiziranja, s čimer bi, če on ne bi bil on, lahko celo malo zaslužil.  Šel bi do devetnajstih sosedov in se z njimi zmenil, da vsak participira 10 eur (kar ni veliko za to, da si pač sam lahko izbereš čas, kdaj boš pospravil hišo!) in bi bila zadeva rešena. OK, jaz bi šel do tridesetih sosedov in jim pobral po 30 eur po glavi in omejil količino dreka, ki ga lahko zmečejo v zabojnik, a jaz sem jaz, Tomaž je pa Tomaž, pošten do obisti. In ko sem mu predlog že hotel poslati, sem se spomnil, da v Sloveniji tudi najboljši plan propade in sem še malo razmislil in ugotovil, da bi bila to pravzaprav totalna katastrofa, za katero bi bil na koncu zagotovo odgovoren on. Z devetnajstimi ljudmi, ki bi jim pobral nek drobiž, bi se dogovoril, da imajo vsak po dvajsetino zabojnika, a vsakdo od teh devetnajstih ljudi bi bil prepričan, da je kupil celo Komunalo in bi zabojnik napolnil sam (no, mogoče bi kakšnega žlahtnika pripustil!), če bi pa po kakšnem čudežu res lahko zorganiziral tako, da bi vsi polnili le toliko, kolikor so si kupili prostora in se ne bi za naslednjih deset let abonirali na sodišču, ali si ni nekdo en kubičen decimeter preveč uzurpiral v sosedovo škodo in bi se to vleklo kot jara kača, bi pa zvečer bolj iznajdljivi sosedje v zavetju teme nanosili materiala za deset zabojnikov, pa ti potem dokaži komunali, da nisi ti nanosil vsega sranja! Ali ga boš plačal ali pa boš najel detektiva, da bo poiskal lastnike in se za naslednjih desetl let aboniral na sodišču …

No, ker mi je prijatelj, mu tega torej nisem predlagal, a Tomaž ne bi bil Tomaž, če ne bi kar sam predvidel tudi četrte rešitve. Rome. Ja, to je to. Če imaš kaj surovinsko uporabnega, samo vrzi na ulico in bo izginilo, tebi pa ne bo potrebno nič plačati, nič čakati, ne mene prositi za prevoz, za kofe boš pa vseeno dal, ker sem se itak preveč razpisal o tem!

367_02

Aja, pa da ne bo kdo rekel, da sam neki pizdim in da nič ne naredim za to naše prelepo mesto, sem že pucal za vami, spomin si lahko osvežite tukaj.