Reklamacija

Seka mi razlaga o sodelavcu, ki je kupil nov pralni stroj in ki bi mu pri prvem pranju skorajda pol stanovanja razbil in je seveda popizdil in poklical na servis. Po telefonu jim je povedal, kar jim je šlo in kar ne, prodajalec mu pa ni segal v besedo in je v bistvu mirno poslušal, kako sta morala oba s soprogo pri centrifugiranju podivjano zverino držati, a je vseeno skakala po vsej kopalnici. »A zaščito ste sneli,« je potem mirno vprašal, ko je moral sekin sodelavec končno zajeti sapo in itak da mu je bilo takoj jasno, da je on nekaj zajebal. In je nemudoma kar odložil slušalko in jel šele post festum navodila študirati in seveda je že na prvi strani pisalo, kaj mora sneti pred prvim pranjem plus risbe so bile plus link do filma z navodili na prodajalčevi strani …
Pa sem se potem spomnil, kako sem šel pred leti jaz zamenjati električni radiator. Saj sem imel dosti takšnih izpadov, ko so me prodajalci ali uradniki mirno poslušali (sicer rdeči v glavo, ker sem ponavadi vpil) in potem na koncu z besedico ali dvema popolnoma razorožili in mi hkrati še oslovska ušesa nasadili. Pa me nikoli ne izuči, da sem skoraj vedno sam kriv, vedno padem v isto godljo. Sem na banki potreboval potrdilo o celoletnih prilivih na račun in sem čakal skoraj eno uro v vrsti in klel v sebi, malo manj v sebi potem, ko sem moral za to tudi plačati, ko sem proti domu hodil in opazil, da sem dobil potrdilo samo za prvega pol leta, se mi je pa itak strgalo. In sem že z vhoda banke vpil, da ne bom v vrsti čakal še enkrat in sem kar vse prehitel spet in se postavil k okencu in tam lajal na ubogo žensko, da če sem plačal za eno leto potrdilo da kaj se grejo in mi dajo samo za pol leta in bogvekaj sem še vse govoril in naprej metal, ženska je pa mirno (rdeča v glavo, seveda) vzela list, ga obrnila in mi pokazala, da naslednjega pol leta je pa na drugi strani. Sem se (ne tako glasno) opravičil in pospešeno zapustil banko, se mi zdi da kar malo skrčen …
Ampak itak sem hotel pisati o največji blamaži, ki sem si jo ušpičil, takšnih bančnih je sicer še ogromno. Sem kupil električni radiator za v pisarno in zadevo kar takoj odnesel na prostor, kjer bo delovala, ker takšen sem, se novih stvari razveselim ko otrok igračke. Vzamem zadevo iz škatle in me v slabo voljo spravijo nogice s koleščki, ki sem jih moral sam pritrditi. Saj so bila poleg tudi navodila, ja, a sem jih ko pravi možakar zabrisal med star papir in zadevo ajncvajdraj sestavil kar po zdravi logiki. Malo sem sicer bogal, da kaj niso mogli še tistih nogic kar v tovarni gor flikniti, če človek že pošteno plača zadevo, a zares me to ni spravilo v slabo voljo. Slaba volja se je potem pojavila, ko sem zadevo vtaknil v elektriko in radiator hotel odviti na najbolj vroče, da vidim, kako dela, pa sem moral na kolena se spustiti, da sem lahko prebral, v katero smer moram obrniti gumb. Sem že bolj glasno bogal, da če nimajo v tisti fabriki nobenega pametnega, ki bi tisti knof za reguliranje jakosti postavil na vrh radiatorja, da se mora človek takole po kolenih matrati, da sem se pomiril sem pa kar na kofe odpeketal. A nisem dolgo užival v kavici, ker me je nekdo poklical, da se iz moje pisarne kadi in ful smrdi. Itak sem skočil, ker sem sumil, da je kaj z radiatorjem narobe in res je bilo. Iz električnega radiatorja, ki ne dela na trdo gorivo, drva ali premog, recimo, se je kadilo, kakor da se je vžgal. In tisti dim je bil ful gost in za oči je ščipal. Sem izklopil zadevo in odprl okno, da se prezrači, ko se je novotarija pa dovolj ohladila, da sem si jo lahko pobliže ogledal, me je pa itak kap od zgroženosti. Pa kaj to ti ljudje prodajajo, radiator je bil spodaj skoraj pregorjen, je celo barva odstopila! Seveda sem zadevo zabrisal v škatlo nazaj (ponavadi jo takoj stran vržem, takrat je še nisem) in takoj videl, zakaj že v fabriki ne prišravfajo nogic. So bile preširoke za v škatlo in se je vse skupaj malo raztrgalo. A mi je bilo vseeno. Sem se odpeljal do trgovine, zadevo pobasal pod pazduho (ko si togoten, ni nič pretežko pod pazduho nositi!) in že z vhoda vpil, da če so čist normalni al kaj, da se mi je skoraj pisarna vžgala in da je v tisti stavbi še milijon pomembnih inštitucij in kaj bi bilo, če bi se vžgalo, da kdo bi škodo kril in podobno sem mlatil. Glasno, kakopak. Prodajalec je bil čedalje manjši in je kar nekaj momljal, da se jim kaj takšnega še nikoli ni primerilo in da bo krepko okaral proizvajalca in podobno ter da mi takoj prinese nov radiator. Ker itak da je bil še v garanciji, saj sem ga kupil pred dvema urama. Sem glasno razmišljal, ali naj sploh vzamem takšno nevarno stvar, ki lahko zakuri pol Novega mesta ali naj raje kupim kakšnega iz konkurenčnega podjetja, prodajalec je pa medtem vzel tisto škatlo z mojim izgorelim radiatorjem in pokukal vanjo.
»Kdo je pa nogice namontiral,« je vprašal.
In sem znorel, kako ne bi ob takšni provokaciji. »Kdo, kdo, le kdo, jaz, če jih v tovarni ne morejo!« Tukaj sem se malo zlagal v bistvu, ker sem pač že sam ugotovil, zakaj nogic v tovarni ne namontirajo, ampak tistemu prodajalčku nisem hotel dati zadovoljstva.
»Narobe ste jih namontirali,« je mirno odvrnil, »radiator ste na glavo obrnili in potem grelci niso bili potopljeni v olju in se je zato barva smodila …«
Sem osupel zajel sapo in v mislih ponavljal postopek sestavljanja in nenadoma ugotovil, da morda sem se pa res zmotil. In da je zato bil tisti gumb za regulacijo čisto pri tleh … Sem malce okoli sebe pogledal in itak je bilo v trgovini milijon ljudi, ki so me vsi opazovali, kako sem pa vpil prej, zdaj so se pa krohotali. In sem zagrabil tisto škatlo, a je do avta nisem mogel prinesti pod pazduho, sem moral nositi z obema rokama. Pa že v hrbet me je zadel prodajalčev nasvet, naj nogice premontiram, a sem ga ignoriral …
Radiator pa še vedno dela. Včasih, preden ga zakurblam, ga, kar tako, v opomin morebiti, obrnem okoli in pogledam tisto odpaljeno barvo spodaj … Mah, pa saj to ni opomin, prodajalec je le srečo imel. Možnosti, da nogice okoli obrneš so namreč 50-50 …

index

Sladko

V soboto zgodaj zjutraj smo imeli reševalci na Brniku modul A, usposabljanje za helihopterski prevoz. Sem bil med vožnjo proti letališču kar malo nejevoljen, da kaj mi je tega treba, vstajati sredi noči, da se naučim vstopiti v zračno plovilo. Da bi prav lahko postavili dve deski ob malce močnejši mizi in bi vsak doma treniral vstopanje in izstopanje. Da to pač ni kak velik kunšt. Razpoloženje se je malce izboljšalo, ko je posijalo sonce in ko smo stali na pisti ob ugasnjenem helikopterju, a še vedno sem bil prepričan, da gre za izgubo časa, pravzaprav, a se bomo vsaj malce popeljali po zraku, če drugega nič. No, potem je mašina zarohnela in ko smo vstopali in izstopali iz lebdečega plovila, se je pokazalo, da je trening še kako potreben. Da to pač ni nekaj, kar bi doma potreniral z dvema deskama in močnejšo mizo, za dobro vago pa še dodanim ventilatorjem …

S Ticotom sva potem pospešeno pospešila proti Novemu mestu, ker je Klemi že priganjal, da gremo v Čaganko in jo poglobimo za dodatne metre. Moram priznati, da sem sam bolj navijal za Južni rov, trenutni kondiciji bolj prijazno lokacijo, a sta bila prijatelja neomajna. Da softiči gredo v Južni rov, možaki pa na dno. In smo šli na dno. No, ne takoj, ker sva s Ticotom ugotovila, da poleg milijon kofetov in čikov drugega v želodec nisva tistega dne nič vstavila in sva na kosilo še skočila, potem smo odskakljali še do trgovine po malico in hrano za zvečer, nehote in skoraj povsem po navadi smo se ustavili pa še pri Bučarju na kofetu. Ker je bilo res lepo vreme. In ko smo čakali na kofetke in sem stokal, da sem se zredil in ulenil in da bom crknil na poti do dna, sta me oba napadla z vsemi topovi. Da itak da sem gnil, da kako pa živim, da jem samo kruh, čokolado in nutelo in deset kil sladkorja dnevno samo pri kofetih in da to nikamor ne pelje, da onadva sta začela jesti zdravo in pametno in črtala vse sladko in kruhasto in krompirjasto in makaronarsko in me je prav panika zagrabila. Še preden sem raztrgal vrečko s sladkorjem, mi je Klemi pod nos pomolil pet vrečk in povedal, da toliko sladkorja je v cockti, ki sem si jo naročil poleg kave in da onadva fitneža, ki jesta zdravo že tri dni, da me ne bosta nič šparala in čakala in sem se zamislil nad vsemi tistimi vrečkami sladkorja in se odločil, da od tistega dne dalje pijem kavo brez sladkorja. Bi se tudi cockti v strahu odpovedal in sem že razmišljal v tej smeri, a ker sem bil žejen in ravno jaz na vrsti, da plačam vse skupaj, sem zaškrtaril, da stran zadev pa ne bomo metali in da če še zadnjo cockto s petimi vrečkami sladkorja spijem, ne bo konec sveta, zaradi navade pomešal kavo, ki je nisem sladkal in jo spil kar na dušek, kakor grenko zdravilo, vse skupaj poplaknil še s cockto s sladkorjem in bil že skoraj hin od strahu, ko sta mi naštevala, česa vsega ne bom smel več konzumirati. Preden smo odšli, sem pa malo razmislil, ugotovil, da starega psa novih trikov nima smisla učiti, hitro naročil še eno kavo in jo sladkano spil na dušek, potem smo pa že proti Čaganki odpeketali. V bivaku sem hitro še en kofe skuhal, da smo še malo martinčkali na soncu lahko, potem je bilo pa že tako pozno, da smo se odločili, da ne gremo na dno, ker bi crknili, temveč da bomo šli samo v Južni rov. Menda zato, ker jaz nimam kondicije in ker sem doma pozabil podkombinezon …

Smo potem v tistem ozkem podoru odmetavali kamenje in širili, smo bili rav pridni. Jaz še posebej, ker sem prikuril posušeno lesno gobo, ki mi jo je podaril Uroš, da bi z dimom ugotovil, kam in koliko vleče prepih. Sta prijatelja sicer nergala, da ni potrebno, da vidimo že na uč, kam piha, a ker gobe še nikoli nisem pripalil, sem jo seveda moral. In smo potem nekaj časa ko uročeni buljili v tisti dim in ohali in ahali, ko smo se naveličali, zadeve pa seveda nismo znali ugasniti. In smo potem delali v prijetnem dimu, ko sem imel pavzo, sem jima pa dodal še cigaretni dim, da smo se še bolj zagotovo prepričali, kam vleče. A je vleklo dobro in ni nam bilo hudega, le Tico, ki je pred kratkim nehal kaditi, se je nekaj pritoževal. A sem ga pomiril, da najhujše strupe iz cigaretnega dima tako jaz zadržim v pljučil in da on dobi le najboljše in najbolj zdravo ter da naj se raje sekira zaradi dima iz naših riti, ker smo dol v tistem ozkem prostoru udarili tekmovanje v prdenju. Zmagovalec bi bil zagotovo Tico, ki je v vseh pogledih najjači v tem smislu, a ga je po strokovnem mnenju komisije, ki sem jo sestavljal jaz, za milimeter prehitel Klemi. Me je, ležeč na trebuhu, prijateljsko in uvidevno opozoril, da naj se malo umaknem, ko sem za njim prav tako ležeč v ozkem in nizkem prostoru vlekel ven kamenje, da je enega opasnega spustil. In je bil res opasen, sem kar videl, kako mu je počasi pritekel iz hlačnic, a je na srečo vleklo od mene in je skoraj samega sebe zadušil. Ko Švabi, ki so bojni strup spustili in se je veter obrnil in so potem sami bežali ko zajci. Le da Klemi ni imel kam bežati …

Ven smo pokukali okoli polnoči, jaz povsem premočen, ker sem brez kondicije in še preveč sem bil oblečen. In itak se nismo spravili spat, ker sem moral  najprej pripraviti prebranec. Me je peč hecala in sem kar dolgo kuril, preden sem lahko špeh in čebulo prepražil, potem sta me pa skoraj prebutala, ko sem v lonec stresel samo eno taveliko konzervo prebranca za tri osebe. Da če sem normalen al kaj, in še ko sem dodal še drugo taveliko konzervo, sta bila skeptična, a na koncu priznala, da morda pa za silo pa bo, ker gospoda Graha ravno ni z nami. Da če bi pa še on bil, da bi nas pa zagotovo vprašal, kaj bomo mi ostali jedli, ker očitno samo zanj kuham …

Pojedli smo okrog dveh zjutraj in se utrujeni spravili v posteljo, zakaj sem se ob pol petih zbudil, pa ne vem. In sem šel k peči enega prižgat, vmes je pa še Tico vstal in se mi pridružil. Da ne more spat, je potarnal, da mu je spalka preozka in še nekaj je hotel reči, a je vmes za mizo zaspal, jaz sem si pa hitro še enega prižgal in ga šele potem zbudil, da me je spremljal, ko sem šel vodo odtočit v temno in hrupno hosto. Potem smo spet utonili v spanec, a ne za dolgo, ker ga je okoli osmih zjutraj začelo motiti moje smrčanje in me je kar z zgornje postelje tepel. Kako mu je to uspelo? Ja, jamarski reševalec je in ima pri sebi vedno dodatni kos štrika, ki vedno pride prav …

Kavo smo spili potem šele v najboljši bistriški gostilni, Alenka me pa skoraj ni prepoznala. Da me v tako zgodnji dopoldanski svetlobi ni še nikoli videla …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Helihoptersko usposabljanje

[youtube]https://www.youtube.com/watch?v=HVQSEzFq2Mw[/youtube]

Zbujeno

Včeraj je poklical Goran V., da ima dopoldne literarni pogovor na novomeški srednji šoli in če se prej dobiva na kakšni kavici, a ker me omemba dopoldneva in obveznosti hkrati naredi živčnega, sva kofetek prestavila na kasnejši čas, ko bo obveznosti že oddelal. Seveda je nastopil na srednji šoli, ki jo obiskuje tudi moj zlati srednji sin, ki seveda ni zamudil priložnosti, da malce zasije pred sošolkami (domnevam, priznal pa seveda ni) in se mu je predstavil. Kot sin svojega očeta, kakopak. Goran mu je povedal, da gre z mano na kavo kasneje, da je moj zlati srednji sin lahko še bolj zasijal, jaz pa malo manj, ker ga je ob enih popoldne vprašal, če morda ve, ali sem se že zbudil. Sem se, jasno, sem bil že na eni peti kavi, ki mi jo je skuhal pa zlati najmlajši sin in sem ga v zahvalo pofotkal z enim najboljših slovenskih pisateljev …

20140307_134006_S

Surfanje

Nekaj po hiši pospravljam, skoraj že pomladansko, neverjetno, koliko krame se nabere. Saj bi lahko v zabojnik zabrisal, a ker imamo v Novem mestu tudi deponijo, kamor lahko odložiš večje količine plus še človek ti tam pomaga posortirati, se kar tja zapeljem. Ker se še spomnim leta nazaj, ko smo imeli pred hišami še čisto navadne smetnjake, majhne in kovinske, ki si ga mimogrede napolnil in ker nisem hotel imeti poleg smetnjaka še tistih črnih vreč nametanih, je bil odvoz smeti zame kar adrenalinsko dogodek. Ponavadi sem imel vrečo z dodatnimi smetmi spravljeno v garaži, trdno odločen, da jo bom zjutraj postavil k smetnjaku, ko bodo odvažali, a kaj, ko sem vedno pozabil. In so se tiste vreče potem v garaži množile in ker takrat, leta nazaj, še ni bilo sortiranja, smo v eno kanto (ali eno vrečko) metali prav vse in so bile vonjave temu primerne. Pa se je zatorej kdaj poleti zgodilo, da je mojo predrago kakšno soboto zjutraj znal tudi infarkt od strahu udariti, ko sem trdno speč zaslišal ropotanje smetarskega tovornjaka in kakor ob alarmu za napoved vojne skočil pokonci pa v garažo in tiste vrečke k smetnjaku nosil. Se mi je namreč kdaj zgodilo, da nisem dovolj pohitel in so odpeljali k sosednjemu bloku, in sem moral potem napol zaspan z jutranjo erekcijo skakati od garaže do njih, če nisem hotel tistih vrečk še en teden v garaži gledati. Časa pa nikoli ni bilo dovolj, ker ko so smetarji videli, da nosim vrečke iz garaže, so potem pri bloku, kjer je bilo več kant, pohiteli sto na uro. So se malo zabavali, v tistih časih so zadaj srfali bolj ko ne pripitki, ki jim je bilo jebanje strank v glavo glede na mizerno plačo in usran job edino zadovoljstvo. Se spomnim enkrat, da sem se počutil ko Cankarjeva Francka, ki je za vozom tekla in tekla in tekla v novih štumfih in z novo ruto na glavi in potem padla na gobec in se ji je svet podrl od fržmaganja, ker so se modeli odpeljali naprej (no, saj lahko da so potem tudi zabremzali, sem že pozabil), jaz sem pa z eno veliko vrečo smeti v samih gatah tekel za smetarskim vozilom, ker bi morali zaustaviti pri naslednji skupini blokovskih kant, pa kurci zanalašč niso, so hoteli videti, koliko časa bom za njimi tekel. Sem enkrat vmes po nekaj desetih metrih poštekal, da sem popoln idiot in da je bilo še v tistem Franckinem teku za vozom več dostojanstva in sem popizdil, vrgel vrečo s smetmi v avto, jih ujel in zapeljal pred smetarje, da je moral tovornjak na črto zabremzati, a se mi je verjetno tako iz ušes kadilo, da nihče ni nič rekel, le en od pripitkov je molče iz avta vzel tisto vrečo in se mi poltiho opravičil …

Ja, danes so na srečo malce drugačni časi, čeprav morda ne tako zanimivi. A ko sem že padel v to obujanje spominov, sem še članek o surfanju po Novem mestu poiskal, ki sem ga napisal pred kakšnim desetletjem:

Ste se že kdaj vprašali, kam gredo vaše smeti? Za copate je jasno, da jih vzame muca copatarica, za Rdečo kapico tudi, da jo je pospravila gozdna uprava, za smeti, ki jih kot lojalni člani potrošniške družbe veselo produciramo, pa stavim, da ste mislili, da zvečer pridejo škratki in jih počistijo. Ali kaj podobno nadrealističnega. Da gredo v kakšna nebesa za zavržene stvari, recimo. Za smeti se seveda nihče ne briga. Nekaj vržeš v smetnjak in problem je rešen. Tudi zame je bil, a me je vseeno malce zasrbelo, da bi videl, kam gredo stvari, ko umrejo. Ko jih nihče več noče. Pa smo poklicali na občino, kjer so poklicali na novomeško Komunalo in nam po kakšnem slabem letu odgovorili, da ni nobenih težav. Da naj kar pridemo.
In smo prišli: Uroš, Gego, Baco in jaz. Na nočni šiht. Najprej zato, ker smo bolj nočni ptiči, malce pa tudi zato, ker nam je bilo (vsaj meni) malo nerodno. Kaj bi tajil. Pobirati smeti podnevi, pa še po centru mesta, kjer te lahko vsakdo vidi … Ob 21. uri so nas na Komunali NM obdarili s povsem novimi uniformami, v katere smo se oblekli še bolj navdušeni kakor v kostume za pusta. Urošu je bila tudi največja številka malo tesna, a se je že pred šihtom odločil, da se ne bo preveč sklanjal in garal, zato ni bilo nevarnosti, da bi počila, ko bi bilo najmanj primerno. Domenjeni smo bili na Novem trgu, čas smo imeli še za kavo. In smo v bližnji kafič stopili kar v povsem novih smetarskih uniformah. Že samo iz tega obiska bi človek lahko naredil pravcato sociološko študijo, vam povem. V gostilno človek pride neštetokrat in kaj več od zdolgočasenega pogleda vsega naveličane skoraj mladoletne natakarice (ki ima samo dva atributa, zaradi katerih so jo zaposlili) niti ne dobi, če pa v prostor vstopiš v zeleni uniformi komunalnega delavca, na sebi mimogrede začutiš sprašujoče poglede vseh gostov – kaj so pa tile tle zgubil?! Da nam ne bodo sedeže umazali. Ali pa kaj podobnega. Evo, če sem lahko iskren, si predstavljam, da so se tako počutili črnci v južnoafriški republiki ne tako daleč nazaj, domnevam.
Na Novi trg je priropotalo vozilo za odvoz smeti. Ki je, mimogrede, pravcati tehnološki dosežek. Smeti sproti stiska, tako da gre vanj, preden je polno, skoraj 30 zabojnikov. Odvisno od velikosti zabojnikov, napolnjenosti in dodatnih smeti v vrečkah, ki se nabirajo okoli njih. Seveda smo se vsi trije nemudoma zapodili proti zadnjemu delu, kjer se surfa. Deležni smo bili kratkega tečaja o gumbih in ročicah, ostalo naj bi dobili s kilometrino, v našem primeru z »metrino«, ker si tega nismo želeli početi karierno. OK, Gego bo po naslednjih volitvah morda potreboval novo službo, če njegova stranka izgubi in mu bodo različne delovne izkušnje zelo prav prišle, ampak to so spet detajli, ki jih bomo tokrat pustili ob strani.
Stvar je popolnoma enostavna: šofer vozi od zabojnika do zabojnika, dva pa zadaj te zabojnike praznita. Nič kompliciranega, skratka. Smetarji so delovnih obiskov že vajeni, saj jih menda kar naprej oblegajo razni novinarji in televizijci, ki o njihovem delu delajo reportaže, tako da je bila trema bolj na naši strani. Prvi kontejner sta spraznila profiča, potem smo se dela lotili mi. To je izgledalo takole: Uroš in Gego sta se pridružila vozniku v kabini, sam sem zasurfal do naslednje postaje. Šofer je ustavil in kot tiger sem skočil do zabojnika, da me kdo ne bi prehitel, a, glej ga zlomka, zabojnik se niti premaknil ni z mesta. Kot bi bil privijačen v tla. Seveda nismo mogli mimo moje »švoh večerje« in pomanjkljive smetarske izobrazbe. Vsak zabojnik ima namreč zavoro. Ki jo moraš odpustiti, če ga hočeš potegniti do dvigala. Sam sem obrt dokaj hitro osvojil in spraznil že kakšnih pet zabojnikov, ko sta se iz kabine končno primajala moja sodelavca. In sem ju v delo lahko že kar jaz vpeljal. Zabojnik takole obrnjen pripelješ sem, potegneš to ročico in nato pritisneš tale gumb. Enostavno. Malo nas je zajebavala koordinacija gibov, malce pa tudi neizkušenost. In morda prevelika zagnanost za delo. A sem bil predvsem jaz kmalu pohvaljen, da bom lahko hitro njihov, kaj bi tajil. Vedno sem bil bolj odprte glave, še posebno, kadar nosim žlico v usta in imam odprta usta. Pa tudi Urošu in Gegotu, ki so jima roke zrasle kot krtom (sta bolj za šefovanje) smo jih zelo hitro zravnali. Delo niti ni težko, pa tudi smrdi ne premočno, česar sem se najbolj bal. OK, poleti je morda zgodba drugačna, a tokrat ni bilo sile. Res ne. Smo, pisarniški garači, v rekreaciji kar uživali. Da niti ne omenjam surfanja. Kakšni Beachboysi, vas prašam! Če bi imel denar, bi si kupil takšen tovornjak in potem zaračunaval mestnim škricem, da bi namesto da bi hodili na fitnes, surfali na mojem tovornjačku in delali kaj bolj koristnega. Pobirali smeti, recimo. Čistili za soobčani. Ki jih prav nič ne briga, kaj se zgodi s stvarmi, ko postanejo odpadki. Nekateri smetnjaki so bili tako napolnjeni in okoli njih tako nasmeteno, da sem komaj zadrževal željo, da bi ob polnoči pozvonil na njihovih vratih in jih opozoril na to. Kar nenadoma sem začel na vse skupaj gledati s povsem drugačnimi očmi. Priporočam vsakemu, ki svinja, da gre enkrat tudi pospravljati. Se mimogrede navadiš reda! Pri najlepših hišah so bili najhujši, kaj bi vam sploh govoril …
Obema z Urošem nama je zmanjkalo cigaret in ker jih v smetnjakih ni bilo, sva žicala Gegota. Se bojim, da nama bo, ko bomo prišli na občino naslednjič fehtat za subvencijo, zabrusil, da sva jo že pokadila. Bemti!
Zavili smo proti Dovičevi hiši. Srfajoč na zadnji stopnički sem ga poklical po telefonu, naj pride malo na okno, on pa je vpil v telefon, da nič ne sliši, ker da zunaj ropotajo smetarji. In potem padel v nezavest, ko je uvidel, kdo pospravlja za njim. No, tukaj mu moram priznati, da za svoj zabojnik lepo skrbi, da smeti lepo stisne, da ne padajo okoli in da stvari izkoristi do konca, preden jih odvrže. Kar tako naprej, prijatelj, takšnih nam v našem mestu manjka!
Tovornjak se je napolnil in odpeljali smo se proti smetišču. Pred Brusnicami zaviješ levo in malo v hrib in si tam. Zapeljali smo čez tehtnico in na vrh hriba, ki je sestavljen iz samih odpadkov. Na nekaj mestih iz zemlje kukajo velike naluknjane kanalizacijske cevi, skozi katere se sprošča plin in ki segajo skoraj 50 metrov v globino. Ja, kar pridni smo, dobro svinjamo. Spraznili smo tovornjak in se vrnili v mesto. Odločili smo se, da ostanemo še za eno rundo. Smo se ravno dobro privadili. Dobro, profiči brez naše pomoči ponavadi hitreje očistita center, a se družbe nista branila. Malce spremembe v dnevni (nočni) rutini, čeprav si njuno delo nekako ne predstavljam kot another day in the office. Okoli dveh zjutraj smo tovornjak spet napolnili, pa še nismo spraznili centra. Potreben je bil še en krog, ki pa smo se mu, sicer s težkim srcem, odpovedali. Roke so namreč kljub vsemu postale težke. Še nočni sprehod do avtomobilov čez uspavan Glavni trg in ponosen pogled na opravljeno delo, potem pa domov. Soproga predraga ni bila najbolj hvaležna, ko sem jo zbudil, da bi si ogledala svojega uniformiranega junaka, a kaj bi to. Še skok pod tuš (daljši kot običajno!) in pravljica se je končala. Kot se za vsako spodobno pravljico spodobi – v veliko zadovoljstvo.

367_36 367_02 367_17

Veščina

Naša mati so imeli rojstni dan in smo veselo odpeketali na pojedino. Ker pri nas doma se vedno dobro je, plus ni potrebno se s hrano ukvarjati in vsem, ker za to pač slavljenka in oče poskrbita. Res carsko, prideš, sedeš in ješ. Edini mater je žvečenje in odpenjanje hlač, da povečaš prostor za skladiščenje v trebuhu. Smo že zadnje kotičke skladišč polnili, kar pomeni, da smo pribor že na krožnike skupaj s prtičkom odložili in le še po posameznih kolobarčkih zelo okusne suhe salame segali in koščkih prekajene slanine (no, pa občasno smo tudi še prtičke s krožnikov umikali, če smo posegli po pečeni papriki), enkrat vmes je pa sestrična iz ust potegnila košček salaminega olupka. In se je jel oče ful opravičevati, da se salama ful ful težko lupi in da se je sicer trudil, a … Sem ga pomiril, da itak ni noben opazil, ker smo na začetku ko kobilice navalili na hrano in kar z olupki očitno goltali, pa ni nobenega motilo, da če se pa zdaj komu zatakne, je pa itak samo bonus in žretje na zalogo. In smo seveda debato udarili, kako se kakšno stvar olupi in s kakšnimi triki, vmes je pa sestrična jela svojega osnovnošolskega sina hvaliti, kako je priden in zagret, da ob sobotah on kosilo kuha. Preštudira kakšno kuharico, izbere recept in naredi. Da ona mu pa samo malo tu in tam s kakšnim nasvetom pomaga. In se je zadnjič menda lotil praženega krompirja. Je vse lepo iz kuharice prebral in sledil navodilom, enkrat vmes, ko je družina že veselo sline cedila na kavču, je pa začel stokati in negodovati. Da to ni nič, da mu ne gre in da praženega krompirja nikoli več ne bo delal. Kar je seveda nemudoma sprožilo alarmni zvonec pri moji sestrični, ki ji dodaten sobotni počitek prav prija in je skočila v kuhinjo pogledati, kaj muči zlatega sina. Je skuhal krompir v kropu, kakor je pisalo v kuharici, potem bi ga moral pa olupiti in narezati, a se mu je zataknilo. Je bogec v pol ure le tri krompirje uspel olupiti, ker je kuhan krompir lupil s strgalom za surov krompir in itak da ni šlo. Se je pacalo in drobilo in slaba volja je bila seveda več ko na mestu. Mu je mamica pokazala, kako z navadnim nožem kuhan krompir v hipu olupiš in je bilo spet veselje do dela. Mi smo pa potem modrovali, da itak da ni znal, da kako pa naj ve, da današnja mladina je itak hendikepirana, da jo vsi po atletikah, tenisih, košarkah in fuzbalih in glasbenih in smučarskih šolah vozimo, pa na angleščino, francoščino in esperanto, kuhan krompir je pa španska vas potem. A da za trud da si pa zasluži vso pohvalo, ker je res skoraj sam kosilo skuhal. Kar je res, sem se pa ob skoraj spomnil na znanega novomeškega fotografa, ki sem ga zadnjič nekaj hvalil, da ga skoraj po vsem svetu že poznajo, pa se ni povsem dal, je odpisal, da skoraj ni še nihče device položil, kaj šele ploščic! Jap, lupljenje kuhanega krompirja in polaganje ploščic so veščina, kar obvladaš z učenjem, o devicah pa tokrat ne bomo …

potato

Inspiracijsko

Včasih sem sam nase kar malo ponosen, priznam. Recimo, Petkoslav zelo težko zakurbla, če ga recimo en teden ne vžigam, ampak če bi dr. Krevsa s tem nadlegoval, bi sicer prišel, a potem sem takoj protiuslugo dolžan, teh sem pa itak mu dolžan že tam nekje do leta 2023. In ko smo danes Tomasota v eno luknjo peljali, kjer bomo videospot z znano slovensko glasbeno skupino v kratkem posneli, je dr. Krevs že zjutraj prinesel jamarsko opremo zanj. Jasno, lahko bi mu takoj zacvilil, da Petkoslav ne vžiga najraje, a bi morala pasti protiusluga, zato sem se mu samo za opremo zahvalil in sva se kar poslovila. In tukaj pride razlog za moj ponos, v tajmingu. Če bi takoj začel kurblati, preden je nos odmaknil od moje hiše, bi takoj vedel, da ga hočem žejnega prepeljati prek vode, če bi prepozno, bi se pač odpeljal. In sem počakal, da je skoraj že v svojega Japončka sedel in začel verglati. In seveda nisem napake naredil in proti njemu trpeče gledal. Sem samo stoično obračal ključ v ključavnici in poslušal, kako se vozilce matra v prazno in ni trajalo dolgo, ko je močna roka dr. Krevsa že potrkala po moji havbi. Da naj jo odprem. Sem jo odprl, potem je že komanda prišla, da naj mu izvijač prinesem, čisto navaden, potem je nekaj odšravfal, pogledal in novo komando dal. Da naj mu WD40 prinesem. In, ja, sram me je, vsak pravi možak mora imeti to doma in občasno špricati po stanovanju in okoli njega, a moram priznati, da ga jaz nimam. Mislim, imam, samo je potisni sprej ven ušel in ker sem kukr malo škrt, pršila nisem stran zadegal, ker če pritisnem in ga obrnem na glavo, še malo priteče ven. A za dr. Krevsa potrebe sem vedel, da ne bo zadostovalo. Sem mu ga vseeno prinesel in seveda bil takoj deležen očitajočega pogleda, a sem se potem ven izvlekel s kontakt sprejem, ki sem ga enkrat nabavil za ne vem več kaj. In je za silo bil tudi uporaben in je Petkoslav z lahkoto kresnil. Je dr. Krevs povedal, da bo treba svečke zamenjati, ko sem zacvilil in zastokal, je pa takojci še dodal, da me bo to samo 13 ojrov koštalo in sem se za silo pomiril. Pobral še Tomasota in njegovo silno snemalno opremo in sva pičila proti Bučarju, kjer so naju že čakali Jasna, Dejan in Tico.  Smo se kar pri njem s kavami krepko podkrepili, ker je potem pri Alenki nismo dobili, saj se je vrgla v debelo renovacijo kuhinje. Pri njej smo samo topli pod pobrali, ki ga je ven vrgla in smo ga skromni jamarji naprosili za v bivak, za na podstrešje, kjer bodo skupna ležišča. Ker za nas, ki smo bolj skromni in brez denarja, je še ful dober. Tista rola je bila dolga več kot moj avto, kar sem sicer vedel, prijatelji so me pa za čelo šlatali, kako da bomo to gor spravili. A sem romanijevsko foro udaril in zadevo kar na streho zadegal in malo privezal in je bil pogled na ciganarijo prav simpatičen, na rit smo vsi padli od smeha, jaz pa od ponosa! Celo Alenkini garači so prišli ven na šilce zabave. Med vožnjo sem imel potem malo problemov, ker zadeve nisem dal na Tomijevo sovozniško stran temveč sem jo kar po sredini zadegal in sem težko po ovinkih šofiral, nisem imel najboljšega pregleda. Plus malo je dež začel rositi in sem kar avtomatično brisalce vključil, ki so se sicer na vso moč trudili tisti topli pod s šipe odmazati, kar jim pa na koncu seveda ni uspelo in so odnehali …

Smo se potem v jamarske maškare preoblekli in v jamo spustili in je bilo kar zanimivo zadevo opremljati s kot drat trdo vrvjo, ki sem jo kakšen mesec nazaj iz jame prinesel in pozabil oprati. So kar iskre letele ven pri spuščanju in mi je bilo kar malo vroče, pa ne dolgo, ker je Tomi potem kar dolgo lutal po jami in se inspiracijsko napajal, mi smo pa zmrzovali. No, gor grede smo se ogreli mimogrede, potem smo pa še mesnine na žar vrgli in radlerček in kavico v rito in je prišel mrak, ko smo počasi morali domov. S postankom spet pri Bučarju, ker Alenka v tistih par uricah še ni uspela kuhinje zrihtati …

OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA20140301_143759_S20140301_144502_SOLYMPUS DIGITAL CAMERA