Fitnes

Smučanje kot smučanje. Prvo leta tečen, ker otroci ne smučajo dovolj hitro, že naslednje leto pa, ker smučajo prehitro in jim ne moreš slediti. Zdaj so že tako veliki, da smučajo po svoje, pokličejo le, ko so lačni ali žejni. In me poiščejo v kakšni obsmučinski kantini, ker sem ugotovil, da imam zelo rad kavo in sem si jo privoščil na urico ali dve. In to nima nobene zveze s pekočimi nogami ali kaj! Res ne. Ni bilo lepšega užitka kakor zjutraj v sveže steptan sneg zarezati brazdo in prvo vožnjo sem recimo po Jurgovem lahko še celo v šusu udaril in so se bedra vžgala šele na sedežnici, potem so pa že kmalu kavice zadišale. In tako par dni, zvečer pa malica, pa kosilo pozno, pa večerja, pa še kakšna malica … Me je vse bolelo samo od hrane, pa knjig sem premalo s sabo vzel, zato sem pa tokrat po dolgem času spet TV buljil in prvič v življenju tudi olimpijado. Je bilo kar adrenalinsko spremljati pridobitev prvih slovenskih medalj, priznam, a ker se to na srečo ne dogaja prepogosto, se ne bojim, da bom postal odvisnik …

Kakor rečeno, prenaporno smučanje ni bilo, odhod domov pač. Ker sta bila avtomobila popolnoma zametana pod snegom in sva se s sestro krepko utrudila, preden sva ju ven spravila, hkrati se je pa tudi pravilo potrdilo, ki mi ga večkrat prijatelji v glavo zabijajo, pa mu nisem verjel. So mimo naju Štajerci se sprehajali z rokami v žepih in opazovali, kako rinem brezuspešno, a dokler Dolenjec ni zabremzal in pomagal poriniti …

Na avtocesti je pa še Šved začel nekaj cukati in en oranžen simbol se je prižgal na armaturki, a sem ga uspešno ignoriral, dokler se ni še napis pojavil, naj vozim počasi in urgentno naredim servis motorja. In sem hitro poklical dr. Stibrota, ki me je pomiril, da dokler je samo oranžno in ne rdeče, naj samo šibam, da je verjetno kakšen senzor zaribal, ko je bilo vozilce toliko časa pod snegom. Kar me je začudilo, saj Švedska je vendar snežna dežela in ko sem že to ugotovil ter opazil kolono tovornjakov za mano, sem pa kar na gas pritisnil. Saj, kako pa naj avto ve, kaj je to počasi?! Mislim, ker ni specifiziral, kaj to je počasi, sem ga pritisnil in je zdržal. Cvilil sicer je in pisal opozorila, a crknil ni …

Smučanje je torej odkljukano, zdaj je pa res že čas za v jamo, eno globljo tam pri Logatcu. Moram obloge, ki so se mi nabrale pri obsmučarskih dejavnostih, vsaj delno pokuriti …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA20140210_102519_SOLYMPUS DIGITAL CAMERA20140211_105151_S 20140212_114957_S 20140212_114617_S

Preraščeno

Očetje smo odrasli. Očetje smo odgovorni. Očetje moramo biti odgovorni. Očetje moramo misliti par dni naprej. To so življenjska pravila, ki se jih držimo vsi očetje. Tudi fušarji brez mojstrskega izpita. Še celo jaz. Vse to sem in še več. Mislim, načrtujem, skrbim … Kaj čmo, takšen sem, ne da bi se hvalil. Odhajamo na smučanje in smo se danes spravili v garažo, na podest, da preverimo opremo. Ker smo odgovorni, moramo preveriti, če je vse, kakor mora biti. Srednji zlati sin, ki borda, je splezal na podest in med vsemi bicikli, smučmi, pancarji, čeladami, skiroji in ostalo navlako izbrskal svoj bord. In sem mislil, da me heca. Sem bil prepričan, da je izvlekel kakšno svojo rolko brez koles. Mislim, kako to, da je bord tako majhen, ko smo ga pa predlani kupili?! Je od nekod še butse izvlekel in sem že iz aviona videl, da so mu premajhni. Hm. Sicer je zastokal, da mi je že lani rekel, da si je moral nohte na nogah postriči, da jih je lahko obul, a se ne spomnim. Smo skočili še v hišo v omaro s smučarskimi, pohodniškimi in ostalimi stvarmi in sem kar odkimaval, kako je vse premajhno. Le kdaj je tako zrasel?! Saj se izgovarja, da se je samo šest centimetrov potegnil, a kdo bi verjel današnji mladini!?

No, še dobro, da sem odgovoren oče in da sem danes preveril, ker jutri popoldne že gremo na pot. In bom imel jutri še kakšno urico ali dve, da nakupimo vse … Saj pravim, pomembno je načrtovati vnaprej in preverjati, brez tega ni nič!

Vmes je pa še telefon zazvonil, je dr. Stibro spraševal, če se lahko malo kasneje oglasi, da zdaj je na zavodu za zaposlovanje. Se je oglasil in sem ga povabil z nami na smučanje, pa me je jel za čelo šlatati in vročino meriti. Da ne more, da ima biznis, da avtomobile zdravi. Sem se mu takojci opravičil, da sem ga napačno razumel, sem mislil, da je končno biznis oddal in se med besposličarje vpisal, da bo lahko smučal in užival, a se je izkazalo, da je šel le novega delavca iskat. Ga ni našel, verjetno je na smučanju …

Tri, štiri, zdaj, mi pa tudi

Predaja

Večkrat me kar prime in grem, ne glede na uro ali datum. Mislim, če imam čas in voljo, seveda. Včasih bi pa moral iti, pa se mi ne ljubi. Tako že nekaj časa vem, da za članek potrebujem fotko zasneženega jamarskega bivaka pri Čaganki, pa kar odlašam in odlašam, danes, ko so povsod poudarjali, kako zelo nevarno se je gibati po gozdu zaradi lomljenja v led ujetih dreves, me je pa pičilo. A sem možak al sem možak?! In sem si seveda odgovoril, da sem, potem pa vsaj eno uro zbiral pogum, kako povedati preljubi mi soprogi. Sem v dnevno sobo stopil ravno v trenutku, ko so na radijskih poročilih spet tarnali o škodi in nevarnostih in hitro zamenjal program, potem pa ženi kakor mimogrede povedal, da odhajam in da se vrnem enkrat jutri. Da bom v bivaku prespal in dopoldansko fotko ujel. Dobro, pametna soproga bi izlet prepovedala in predlagala, da odidem zgodaj zjutraj in ujamem dopoldansko fotko, a ker me pozna in ve, kdaj vstajam, je le vprašala, če je to res pametno. Itak da odgovor na to vprašanje že moji otroci poznajo, a sem jo pomiril, da tam gor ni tako hudo plus da bom imel čelado na glavi. In itak mi ni verjela, a ko sem s prstom ven pokazal na že temno noč, da bom itak potreboval luč, se je malo pomirila. Verjela mi pa itak ni, da je varno pa to, a itak ve, da si premislil ne bom. Dobro, lahko potiho priznam, da tokrat morda celo bi si in bi vztrajal le par minut zaradi lepšega, a ker je dovolila, sem odpičil. Sem ravno še odprto trgovino ujel, da sem kruh in nutelo za zajtrk kupil in mleko za kavo plus nekaj škatlic čikov (če mi plaz ali kaj prepreči vrnitev za par dni, človek mora biti pripravljen!) in vse skupaj vrgel v nahrbtnik, kjer sem imel še fotič in knjigo. Ki sem jo nameraval še v istem dnevu prebrati, saj tam gor sam itak nimaš kaj drugega početi. Telefon sem kar izklopil, da me ne bi kdo od pametnih klical in seveda odločno odsvetoval pot, potem sem se pa spomnil, da glede na to, da pol Slovenije nima elektrike, obstaja realna možnost, da pri Čaganki telefon morda ne bo deloval. Da ne bo signala. Potem bi pa imel problem, ker me je predraga mi soproga spustila iz hiše le pod pogojem, da ji sporočim, ko pridem gor, da drugače bo reševalce za mano poslala. In če ne bi bilo signala, bi me verjetno pol enkrat proti jutru verjetno kap, ko bi lepo na toplem bral knjigo in bi uleteli razpizdeni reševalci … Sem se pohvalil, kako pameten in razmišljujoč sem in poklical soprogo, da morda signala gor ne bo in da naj reševalce pošlje za mano šele, če me ne bo do jutri popoldne in je nekaj sicer protestirala, a je na srečo itak vse skupaj ven vrglo, ker sem počasi že prihajal v vojno cono. Sem lepo užival na toplem v mirni vožnji, ker nasproti itak že pol ure nobenega avtomobila ni bilo in razmišljal, da se v najboljši bistriški gostilni sploh ne bom ustavil, da me Alenka ne bi preveč z medvedi prestrašila in bi moral izlet odpovedati. Zadnjič me je strašila, da ima medved ful rad nutelo, ki sem si jo za zajtrk pripravil in da naj se pazim, da ne bo ponoči potrkal in ko sem že glih začel o tem razmišljati, me je začelo krepko odnašati. Da kaj pa če jo bo zavohal v nahrbtniku, ko bom ravno lepo pešačil po hosti?! Sem razmišljal, ali bi jo kar čez okno zabrisal ali kaj in se potem še na trop volkov spomnil, ki ga je zadnjič tudi omenjala Alenka, potem pa nenadoma spoznal, da že nekaj časa vozim skozi tunel. Vsa drevesa ob cesti so bila krepko nagnjena na cestišče, da sem moral prav slalomirati, na vsakih nekaj deset metrov je bilo na cestišču ogromno žaganja. So cestarji očitno žagali zaradi ledoloma padlo drevje … Sem vozil še bolj previdno,poleg medvedov in volkov se je v zavest prvič zarinil tudi strah pred padajočim drevjem. A nisem odnehal, ko sem bil že tam, kaj bi zdaj obračal, sem se hrabril. V Bistrici se je pa veselje itak končalo, saj je bila cesta naprej zaprta in sem se bil pravzaprav prisiljen ustaviti v najboljši bistriški gostilni. Alenka je takoj vedela, da sem jaz, ker veliko drugih pametnih itak ne hodi naokoli v takšnih razmerah. Sem se pustil postreči s špricarčkom (sem mislil, da se bom potem manj medvedov bal), potem pa pol ure klepetal z Alenko in zbiral pogum za peš hojo od Bistrice do bivaka. A je z vsako minulo minuto pogum bolj hlapel, zato je Alenka še eno domačo klobaso v krop vrgla in malce hrena naribala, da vsaj lačen ne bom pri zbiranju poguma. Lačen res nisem bil potem, a je hkrati z lakoto pobegnil tudi pogum. Sem še malo cincal potem kakor, ali bi šel ali ne in opazoval prek ceste prevrnjena drevesa, na cesti pa vsaj desetcentimetrski sloj ledu. In čeprav nisem ne medveda slišal ne volka, sem se vseeno vprašal, kaj bo, če ga bom pa na pol poti zaslišal, pa še žepni nož sem doma pozabil, s katerim bi si recimo muke lahko skrajšal in sem se kar v avto usedel in proti domu pičil. Brez fotke, a sit …

Doma pa, itak, edini še buden Tomasso, ki sem mu prek gtalka zaupal svojo predajo, skoči do stropa in predlaga, da greva takoj, ampak takoj, da bi mu pasal sprehod. Je vztrajal ko pitbul, a sem se še drugič predal …

20140204_203001_S 20140204_192649_S20140204_220357_S

Six pack

Je gospod Grah sporočil, da si je pripravil six packa in se zavalil v fotelj, Marko Z. je sporočal, da je bil v dilemi, ali Šini ali grozljivka in se je potem odločil za Šinija s čipsom v naročju, a ob prižgani luči, zaradi Lenčke iz najboljše bistriške gostilne, ki je tudi zagrozila, da si me bo ogledala, sem pa debel knedelj požrl. Ker prvo vprašanje v pogovoru z Verico z Vašega kanala je bilo, kje je pravzaprav Čaganka in se mi zdi, da sem samo ob tem vprašanju malo zatrokiral. Ker Lenka vedno protestira, da Dolenjka ona ni in da naj se ne hecam, saj mi kave kuha in špricarčke toči in čeprav ji zagotavljam, da če izzvzamemo cviček, je Dolenjec biti čisto kul, a se ne pusti premakniti. Kakor koli, pogovor o Čaganki, ki je šla prek 400 metrov v globino in ne kaže namena, da bi se kaj kmalu zaprla …

[youtube]https://www.youtube.com/watch?v=wKi1xwzHcTE#t=62[/youtube]

Avtomatično

Že skoraj osemnajst let mesečno pišem kolumno v revijo Mama in modrujem o očetovstvu in menda sem najmanj petdesetkrat pisal o tem, kako moraš otroke pustiti, da ti pomagajo, da lahko odrastejo v samostojne in iznajdljive osebe. Pa še v redu je, da se očetje in sinovi malce po možakarsko družijo. Sem zato svojemu srednjemu zlatemu sinu nabavil enega starega retro avtomatika, da ga bomo skupaj obnavljali in lišpali in ki ga je bil nadvse vesel. Dokler ga seveda prvič ni videl. Surla je zrasla do Pakistana in morda celo dlje, a ko mu je dr. Krevs začel naštevati, kaj vse in kako bo popravil in polišpal, se mu je razpoloženje izboljšalo, še bolj potem, ko mu je povedal, da bo moral tudi sam veliko postoriti. Smo ga najprej razstavili in je bila predvsem mama vesela, ko smo usrani ko jamarji domov prišli, čeprav nismo imeli jamarskih oblačil, brusili pa potem stare barve nismo, ker se je javil zlati Pejo in kompletno zadevo speskal. Kar je mnogo mnogo hitreje in mnogo mnogo boljše! Zlati Pejo je tisti dečko, ki je z nami na črno jamariti začel, pa ga je potem pamet srečala in se je raje alpinizmu zapisal, ker je tam več vitamina D, ampak bo šel zagotovo še enkrat v jamo, da se mu zahvalim za peskanje pa to. Mislim, saj noče iti, a bo moral …

No, danes je pa dr. Krevs poklical, da je že vse postoril, kar je imel za postoriti in da je še nekaj dneva ostalo in da naj delavce pripeljem, da bomo zadevo prebarvali. V mat črno in živo zeleno. kakor si je srednji sin zaželel in kakršne sem potem barve nabavil. A ko sem stopil proti dnevni sobi, da oznanim veselo novico, sem že s stopnic slišal glasno jezno mamico, kako uboge otroke priganja k učenju in kako ji pridni otroci jezikajo nazaj, zato mi tudi na rob pameti ni padlo, da bi jih odvlekel s sabo in sem se kar sam žrtvoval. Ker če bi jim samo omenil, kam grem, jih nihče ne bi zadržal in bi se njena jeza potem name usmerila …

K dr. Krevsu sem prišel, kakor se spodobi, s Petrolovim kofetom in fotoaparatom in sva se kar dela lotila. Če bi naju recimo kakšen njegov sosed opazoval in poročal za televizijo ali kaj, bi lahko poročal, da eden dela do nezavesti, barva z osnovno barvo, brusi, obeša dele na štrik, meša barve in barva in šprica in vse, drugi pa švica do nezavesti in fotka zadevo iz vseh možnih in nemožnih kotov. Vsak je delal, kar najbolje zna, kaj čmo, sem pa občasno še kakšnega prižgal, da ni bilo zakajeno samo zaradi razpšene barve. Plus vrata sem potem direktorju odpiral, ko je pobarvane kose nosil na toplo v kurilnico, ker je imel on od barve umazane roke in da ni kljuke umazal. Sem se kar nadelal, vam povem, milijonkrat sem moral odpreti in zapreti in paziti, da Bonko in Bine nista ven potegnila ….

Sva vmes še muziko poslušala in občasno radijska poročila in se nama je prav hecno zdelo, da je menda cela Slovenija v rdečem alarmu zaradi ledu in padajočega drevja ter podobno, pri nama pa vse OK, le delala sva ko črnca! Aja, vmes je pa Tico s smučanja nekje v Italiji fotko poslal, da se ima tudi fajn. Da smuča sicer ne, ker so smučišča zaradi preveč novozapadlega snega zaprta, da pa mu ni dolgčas, za hec svoj avto pod kupi snega išče. Ampak domov ne more ne zato, ker avta ne najde, temveč zato, ker so menda popolnoma zakopani in od sveta odrezani in jim je moralo na pomoč priti 230 pripadnikov gorskojamarsko reševalne službe in številni gasilci ter vojska. In ker je, kolikor vidim po Ticotovi čepici, v akciji tudi en pripadnik slovenske jamarske reševalne službe, se bodo kmalu rešili …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA20140202_185340_S 20140202_184353_S20140202_185725_S  20140202_210256_S 20140202_211351_S20140202_205414_S   photo_S

Optimistično

Bi morali v kakšno luknjo, a kaj, ko so vse zalite. Potem smo se nekaj menili, da bi šli vsaj do bivaka pri Čaganki na sprehod in vsaj v prvih par stopenj malo mišice pretegnit,  a kaj, ko se nobenemu ne ljubi hodit po snegu. Potem pa dr. Krevs pokliče, da mu je nekaj dolgčas in če bi kaj počeli. In predlagam kofe v bivaku, ker vem, da svojega malega Japončka na vseštirikolesni pogon rad sprehodi občasno. In je takojci za, da naj se kar oblečem in ga počakam pred hišo, čez par minut pa akcijo po telefonu odpove. Da je njegov Japonček ves v led vkovan in da če je takšno že v mestu, kakšno bo šele tam v hosti. In da po tako ledenih cestah voziti se je čista neumnost. Saj v bistvu sem se strinjal s prijateljem, a ker sem bil ravno že oblečen in že pred hišo, se mi ni ljubilo nazaj noter. Pa samemu se mi tudi ni ljubilo po hostah poditi, ko ni nobenega, da bi ti pomagal poriniti, ko s ceste zletiš, a ker čisto neumen nisem, vem, na katero karto zaigrati za družbo. Da ga razumem, sem odvrnil, da bom šel pa s petko malo preskusit, kako gre, da imam ketne v prtljažniku in čez štiri minute je bil prijatelj že pri meni. Še do konca nisem uspel led razbiti na šipah! Sva pičila suvereno, ker zelo veliko prometa na cesti ni bilo, ljudje, pametni ljudje, pač upoštevajo priporočila vremenarjev. Da ko je led, da če ni nujno … Sem kar suvereno vozil, le v kakšnem ovinku mi je gate v rito potegnilo, na makadamu proti Čaganki je bilo pa že boljše. Mislim, tam je bil sicer živ, par centimetrski led na cestišču in je bilo vse skupaj podobno hokejskemu igrišču, a ker je makadam, je tu in tam kakšen kamenček ven kukal in dajal dober oprijem gumam, da sva kar veselo driftala. Pa res užitek je bil voziti, volan se je na ledu obračal z lahkoto, kot da bi imel servo volan. In je šlo dobro, dokler naju ni zaustavilo podrto drevo prek ceste. Sva stopila ven, da si zadevo ogledava in skoraj zgrmela na ledu, sva se morala zelo previdno za veje držati, da sva sploh obstala na nogah. Če imam žago? Itak da je nimam, sem odvrnil, le v Ladislavu je bila vedno v obvezni opremi. Sva nekaj poskusila premikati, pa ni šlo. No, saj mogoče bi celo šlo, a ker je bilo drevje popolnoma okovano v leden oklep, ki je občasno pokal in padal, sva oba medvede in videla in slišala in sva se kar v vozilo vrnila. Sem že skoraj hotel odnehati, ker sem se spomnil tudi naslova iz časopisa, ki sem ga konzumiral ob dopoldanski kavi, da je hoja po gozdu smrtno nevarna in sem se malo zagledal v drevesne krošnje, vse nevarno nagnjene nad cesto pod težo snega, a tokrat je zatrmaril dr. Krevs. Da če na eno od vej, ki bi nama steklo drugače razbila, stopi, jaz pa po gasu in bolj ob robu malo po celem snegu, bi morda … In ker sem se že ob omembi žage spomnil na Ladislava, sem pač poskusil in je šlo. Dobro, z Rusom bi šel po sredini in drevo odrinil, s Petkoslavom sem moral po pameti, a kaj bi cepidlačili. Sva torej celo uspela priti do križišča, od koder pot proti jami in bivaku ni bila več plužena in sem mislil, da se bova morda celo malo sprehodila, a sem mislil narobe. Ker je dr. Krevs takoj nazaj skočil po snežne verige in ni bilo kaj sploh za misliti na peš hojo. Pa itak sem ga na ketne ujel in se nisem imel kaj ven vlečt! Sem torej tiste verige suvereno zavezal na kolešček in mi je bilo takoj jasno, da so od Petkoslava koleščki očitno manjši kakor Ladini. Pa naju to vseeno ni takoj ustavilo, sem moral poskusiti, če bi morda pa vseeno šlo. Pa ni šlo, itak da ne, prevelike ketne samo notranjost blatnika kloftajo, pri vožnji po snegu kaj dosti pa ne pomagajo … Sem mislil, da bo konec avanture, pa še ni bil, dr. Krevs se je namreč čist olimpijsko počutil. Ponavadi je obrnjeno, a tokrat je on predlagal, da če vzamem zalet in prebijem tisti naplužen kup snega … Sem vzel zalet, prebil tisti naplužen zid in tako debelo nasedel, da niti šaltati nisem več mogel, je tisti zmznjen in poledenel sneg dovoljeval le rikverc. Daj v prvo in malo naprej in nazaj, je vpil navodila dr. Krevs, a sem lahko le malo nazaj in malo nazaj. In ker sem ga jaz spravil v zadrego, sem potem njega poslal za volan, jaz sem pa rinil in sva nekako skopala se ven, a dr. Krevsa je olimpijski duh še kar držal in je še on poskusil s še večjim zaletom in je celo dlje prišel kot jaz, a se je še bolj zakopal in sva imela še večjo veselico potem nazaj na cesto priti. Sva poskusila še nekajkrat (kakor človek, ki vtika žico v električni vtikač in misli, da zdaj ga pa zihr več ne bo ruknilo!), nazadnje celo na rikverc in nama je kar šlo, a sva potem vseeno odnehala, da naju ne bi tako debelo s ceste zabrisalo, da se ne bi mogla več vrniti. Vsa crknjena sva se počasi odpeljala proti najboljši bistriški gostilni, najprej molče, celo malce razočarana. A sem potem vseeno priznal, da tudi z verigami ne bi šlo, da preveč snega je pač preveč snega, da edino morda z Ladislavom, da to bi pa on zgrizel za malico. In se je tudi  dr. Krevs malo raznežil, da to pa res, ampak da tudi Petkoslav ni od muh. Kofe sva dobila, špricer tudi, pa malce občudovanja, v kakšnem se sprehajava, sva bila tudi deležna. Kar malo ponosno sva se potem proti domu vračala, zmatrana pa, ko da sva bila najmanj dvesto metrov v Čaganki …

20140201_181006_S