Avtor: šini

Tico je ves navdušen poklical, da Vrviščarja vabita v Ferranovo bužo in glede na to, da je Čaganka vsa mokra, da mogoče bi pa šli. Ene 350 m globine, ene tri kilometre dvorane na dnu, čisti štriki, suho … V bistvu je takoj prodal, sem prav razmišljal, da se mi na dno zalite Čaganke ne da tenstati, da malo rekreacije na štrikih bi bilo pa prav dobrodošlo. Da tiste tri kilometre sprehoda na koncu pa magari lahko tudi skrajšam, če se mi ne bo ljubilo. Sem poklical še gospoda Graha in mu prodal, kakor sem kupil in je bil tudi on takojci za in smo v soboto že navsezgodaj pičili proti Vrhniki. Vmes smo pobrali še Ticota, ki je nergal, da bo čez tri sekunde Tina vozila in ni dovolil speljati, dokler ni bilo jasno, da medalje tokrat ne bo, v Vrhniki smo ga pa v gostilno poslali pogledati, ali so Bo, Mo, Uroš, Tim, ter Pero in Urbi že noter. Mi smo sedli zunaj, v kadilsko sekcijo. In malo kofetkali, vmes se mi je pa čudno zazdelo, da prijatelji toliko zamujajo in sem Mojco poklical. Se je izkazalo, da so sedeli noter, a je Tico bolj hokejsko tekmo na TV spremljal kakor po mizah gledal …
Odpeljali smo se nekam v gozd in v hrib in ko smo prišli do nesplužene ceste, od koder bomo morali peš (prvotna informacija je bila, da se pripeljemo do jame), sem prvič zastrigel z ušesi. Da moramo ene deset minut peš in smo takojci tam. Dobro, ni še katastrofa, bomo pač malo hodili, sem si mislil in me ni pamet srečala kakor Perota, ki ga je začel boleti zob in se je raje kar domov odpravil. Smo se po udirajočem snegu prebijali med podrtim drevjem, a ker je sonček pripekal, dobre volje ni manjkalo, ne glede na to, da Boletovih deset minut ni bilo samo deset minut. Drugič sem zastrigel z ušesi, ko je Uroš pred vhodom v jamo računal, da bomo za dol in gor potrebovali ene osem ur. In Uroš je jamarski inštruktor, ki je zadnjič prav tako glasno računal, da bo za dol in gor v Čaganki potreboval ene dve uri, ki sta se potem zavlekli na 6 ur! Sem mislil, da se heca, ker 350 m po štrikih je mala malica, to smo v dveh, treh urah dol in gor. Dobro, še tisti trije kilometri na dnu tudi nekaj nanesejo, na dve tri ožinice pa sploh nisem računal, ker ožinice imam pa sploh rad. A ko smo se spravili v luknjo in se dobro uro jebali skozi jebene ožine, da sem povsem zakuhal in štrikov niti videli še nismo, še nisem preglasno nergal in sem se prve malo večje dvoranice prav razveselil. Sem končno enega prižgal lahko, ker v ožinah zaradi jamarjev nekadilcev ne smeš, potem sem se pa začel glasno smejati, ko je Bole predlagal, da snamem vse s sebe, kar bi se lahko zatikalo. Vključno s pasom. Sem bil prepričan, da se heca, a je bil resen. Da zdaj gremo pa v ozke dele. In smo se res naslednjo švoh uro jebali po še ožjih delih, kjer sem se pa že z veseljem pridružil gospodu Grahu v preklinjanju. On se je vsaj slekel enkrat vmes lahko, da mu ni bilo tako vroče, jaz imam pa podkombinezon v enem delu in sem kuhal! Dobesedno. Kletvice malo pomagajo, a vsemogočne tudi te niso …
Zadnji del pred štrikom je bil pa še posebej hecen, ko je bil strop tako nizek, da sem imel lahko glavo zaradi čelade samo v enem čudnem položaju obrnjeno in mi je Mojca, ki jamo pozna, iz druge strani dajala navodila, kam naj se rinem in kako, ker nisem nič videl! Aja, pozabil sem povedati, da povsod teče voda, kaj voda, potoček! In ko smo prišli iz res ozkih delov na štrik in sem mislil, da bom lahko zadihal, smo se dol spustili kakšnih 50 m v slapu, potem smo se pa napotili spet v ozke dele, kjer smo pa brodili po potoku in med slapovi. Ko smo se končno prebili do dvorane, kjer teče potok in kjer je Bole moral zamenjati baterije na merilnih inštrumentih, zaradi česar smo se sploh napotili dol, sem končno lahko v miru crknil in se psihično začel pripravljati za vrnitev. A itak sem se motil, smo bili šele na švoh 200 m globine (in šele čez dve ožini, ker v drobnem tisku nisem prebral, da je vsaka od treh ožin dolga po 400 m, kar mi je gospod Grah pod nos zelo glasno metal vsaki dve minuti!) in so nam domačini hoteli pokazati še talepe dele jame! Saj ne rečem, Ferranova buža je fascinantna jama in kapo dol jamarjem, ki jo raziskujejo in širijo in vse, a sem bil prepričan, da če bom šel naprej, da bom crknil od napora! Uroš se je smejal in predlagal, da naredimo spisek jam, ki jih mora jamar obiskati, preden se lahko ima za jamarja in kot prvi dve predlagal Ferranovo bužo in Čaganko, a sem moral iskreno povedati, da Čaganko iz tega spiska črtam. Da bom odslej hodil v Čaganko na trening za v Ferranovo bužo! Sem ležal tam na bregu potoka in nabiral moči za vrnitev, a niti slišati niso hoteli o tem. Z gospodom Grahom sva jih prepričevala, da sva videla dovolj, da je jama lepa in zagotovo tudi naprej enako lepa in da midva zaključujeva, pa so naju prepalamudili, da naprej bo šlo pa lažje, da so velike in prostorne dvorane. In sva klonila in itak je jama naprej prostorna, res, a smo se prebijali skozi slapove, brodili po vodi, ozkih in kompliciranih prehodov je bilo tudi še bezbroj, zato sva nekje vmes pa res in dokončno potegnila ročno. Da ne moreva več, da je potrebno še ven priti. Sem videl Boleta in Uroša, kako sta uživala, domačina, ki sta bila dol že neštetokrat in sem takoj pomislil nase in na moj užitek ob trpljenju drugih jamarjev, ki prvič pridejo v Čaganko. Uroš, Tim, Tico in Urbi so odšli naprej, do enega res velikega slapa, ostali pa ven. Jaz sem bil glavni zaviralec in ko je Mojca prvič omenila, da bi mojo transportko vzela, sem bil odločno proti, a kasneje je mater šalo vzel in sem ji jo z veseljem podajal in nič protestiral, ko je jo kdaj tudi čez par ožin odnesla. Enkrat vmes, ko sem se po trebuhu rinil skozi nek prehod in za trenutek počinil, da do sape pridem, sem opazil vrvico za zadrgo podkombinezona, ki je ležala morda 15 cm od moje roke. Sem pomislil, da jo je en kurac med matranjem izgubil in bil prelen, da bi jo vzel, a tudi jaz je nisem, ni bilo energije. Ko smo pa prišli do vrvi, kjer je dobro zalivalo in sem se hotel zapeti, da ne bom preveč moker, sem spoznal, da je bila moja. In se je Mojčka žrtvovala in odplezala po bolj mokri vrvi gor, meni pa prepustila drugo, ki je ni tako zalivalo, da morajo domačini skrbeti za dobro počutje gostov pa to. Sem spet hotel ugovarjati, a ni bilo taprave energije. Pa šele pri plezanju sem opazil, kako sesut sem, ker me je Mojca nascala za 20 m v petdesetih metrih! Moja vrv se je zaključila v nekem ozkem meandru in ko sem se rinil skozenj, sem poskusil ubrati bližnjico. Skozi razpoko sem 50 m nižje opazoval lučke prijateljev in bi moral napredovati po boku, previdno, da ne zdrsnem, jaz sem pa bolj komot varianto po riti udaril, ker rit je tako široka, da ne morem zdrsniti dol. A se je tista pizdarija od meandra zožala in strop se je spustil in sem se po dolgem času spet krepko zataknil in prvič po dolgih letih spet začutil, kako ti panika prevzame telo. Ramena so bila preširoka za naprej, a ker sem kar rinil, sem tako močno porinil, da sem se zataknil v sedečem položaju, močno nagnjen naprej. Sem se poskusil nagniti nazaj, pa je bil strop prenizek, sem poskušal sneti čelado, pa je nisem mogel, sem poskusil naprej, pa me je tako stisnilo, da je bilo dihanje oteženo … Srce je razbijalo, jaz sem pa razmišljal, ali naj na pomoč pokličem ali kaj, saj so itak vsi reševalci, potem sem pa stisnil zobe in parkrat poskusil in je šlo. A mi je pobralo energije za naprej in nazaj in sem potem brez trohice ugovarjanja Mojci neštetokrat prepustil mojo transportko. In si oddahnil šele, ko smo ven pokukali in me stopala, ki so plavala v ledeni vodi v škornjih, niso nič pekla, ko sem se po snegu počasi udiral proti avtu …
Ponavadi se gostitelju zahvališ za povabilo in pohvališ jamo, a sem, dokler se nisem preoblekel in segrel in malo k sebi prišel, le preklinjal, ko smo pa v gostilni kofetek spili in nekaj pojedli, sem jim pa moral priznati, da imajo jamo svakačast! In da sem vesel, da sem jo lahko videl in da zagotovo še pridem, morda enkrat maja 2016. Danes, ko me tudi prsti bolijo pri tipkanju in ni delčka telesa brez odrgnine ali modrice, pa moram biti pošten in povedati, da hočem spet! Ne sicer že jutri, bom počakal, da malo k sebi pridem, a kmalu …

Dr. Stibro je mojega Šveda vzel v delo, je menda ena svečka crknila. Sem predlagal, zame bi bilo vsekakor ceneje, da še parkrat proba, če svečka morda ni crknila ampak jo je samo ventilator ugasnil ali kaj, a se ni dal. Me je enkrat po malincah pritisnil, da sem nehal z neumnimi vprašanji, svojim delavcem, ki so bili zakopani pod pokrovom motorja mojega vozila je parkrat debelo potrobil, da sta skočila v zrak in se z glavama udarila ob pokrov, potem me je pa z nadomestnim vozilom iz delavnice nagnal. Da kdo me bo zjutraj lovil in čakal, da me itak ne bo in da naj se raje kar odpeljem, bolnika pa pustim, da ga zjutraj takoj na operacijo vzamejo. Sem z nadomestnikom skočil še na pošto po baterije, ki mi jih je Kitajec poslal, seveda napačne, a Kitajec tle ni nič kriv, očitno sem sam napačne naročil in ko sem potem pred pošto bentil sam nase, malo pa vseeno tudi na Kitajce, ki bi morda pa res lahko vedeli, kakšne baterije potrebujem, sem potem nenadoma nehal bentit zaradi napačnih baterij in začel debelo razmišljati, kam sem avto porinil. Seveda sem iskal Volvota, ki ga nikjer nisem videl in me je že zaskrbelo, da je stric Alchajmer bolj zgodaj na obisk prišel, potem sem se pa spomnil, da mi je dr. Stibro nadomestka dal. A se pri najboljši volji nisem mogel spomniti, ne kere znamke je ne kere barve. Jap, stric Alchajmer se počasi najavlja, sem se zgrozil, potem pa potolažil, da morda mi je pa samo vseeno, kakšen avto vozim. Sem že hotel prijatelja poklicati in vprašati, pa ga potem nisem, ker bi me samo oblajal in okurcal. Sem raje še malo razmislil in se spomnil, kam sem ga porinil. Malce sem diskretno prej še po parkingu hodil in na gumb daljinca na ključu pritiskal, ki pa seveda ni delal. A zgodba ima srečni konec, kakopak, sem vozilce našel in se domov odpeljal, tam me je pa že naša Mika pričakala. Ponavadi ko je lačna, poskuša spredaj in zadaj, kjer se pač vrata prej odprejo, a ker sem se tokrat z nadomestkom pripeljal domov, se je malce umaknila in sumnjičavo gledala. Sem odprl vhodna vrata in jo povabil not in je že zaštartala, a se je pri nadomestku sunkovito zaustavila in potem ene pet minut prevohavala spredaj zadevo v detajle. Itak da mi je bilo jasno, da bere neka zasebna pisma izpod repa kakšnega opasnega mačkona, a ker ima dr. Stibro tudi psa, sem pomislil, da je morda tudi on kaj pisal po lastnikovem avtu. Pri tisti zverini itak nikoli ne veš. Jo je zadnjič klical in klicaril, ko se je nekje okoli delavnice potepal, pa ni šmirglal nič in se ni prikazal, ko je pa mimo delavnice eno deklico s psičko mično prineslo, se je pa od nekod v sekundi prikazal in vse obvohal in oblajal in pregledal in spremljal! Ma, ko gazda, sem takoj ugotovil …

Kakor koli, zvečer je dr. Stibro še na kofe priskakljal in najprej zarenčal, kakšen da sem. Da sem na svojem Petkoslavu lahko brisalce dvignil, na njegovem strupenem nadomestku pa ne. Da sploh ne skrbim za tujo lastnino pa to in ga niti najmanj ni zanimalo, da so tisti brisalci na Petkoslavu že dva tedna od zadnjega snega dvignjeni, da na nadomestku pa nima smisla dvigati zadev, ko je zunaj skoraj pomlad. Sem mu potem, ko sem danes vozilo vrnil in svojega vzel, tiste brisalce dvignil, ker vem, da ceni takšne malenkosti, bližnji gostilničar je pa takoj na telefonski aplikaciji za vreme preveril, če jaz morda kaj več od njega vem …

Smučanje kot smučanje. Prvo leta tečen, ker otroci ne smučajo dovolj hitro, že naslednje leto pa, ker smučajo prehitro in jim ne moreš slediti. Zdaj so že tako veliki, da smučajo po svoje, pokličejo le, ko so lačni ali žejni. In me poiščejo v kakšni obsmučinski kantini, ker sem ugotovil, da imam zelo rad kavo in sem si jo privoščil na urico ali dve. In to nima nobene zveze s pekočimi nogami ali kaj! Res ne. Ni bilo lepšega užitka kakor zjutraj v sveže steptan sneg zarezati brazdo in prvo vožnjo sem recimo po Jurgovem lahko še celo v šusu udaril in so se bedra vžgala šele na sedežnici, potem so pa že kmalu kavice zadišale. In tako par dni, zvečer pa malica, pa kosilo pozno, pa večerja, pa še kakšna malica … Me je vse bolelo samo od hrane, pa knjig sem premalo s sabo vzel, zato sem pa tokrat po dolgem času spet TV buljil in prvič v življenju tudi olimpijado. Je bilo kar adrenalinsko spremljati pridobitev prvih slovenskih medalj, priznam, a ker se to na srečo ne dogaja prepogosto, se ne bojim, da bom postal odvisnik …

Kakor rečeno, prenaporno smučanje ni bilo, odhod domov pač. Ker sta bila avtomobila popolnoma zametana pod snegom in sva se s sestro krepko utrudila, preden sva ju ven spravila, hkrati se je pa tudi pravilo potrdilo, ki mi ga večkrat prijatelji v glavo zabijajo, pa mu nisem verjel. So mimo naju Štajerci se sprehajali z rokami v žepih in opazovali, kako rinem brezuspešno, a dokler Dolenjec ni zabremzal in pomagal poriniti …

Na avtocesti je pa še Šved začel nekaj cukati in en oranžen simbol se je prižgal na armaturki, a sem ga uspešno ignoriral, dokler se ni še napis pojavil, naj vozim počasi in urgentno naredim servis motorja. In sem hitro poklical dr. Stibrota, ki me je pomiril, da dokler je samo oranžno in ne rdeče, naj samo šibam, da je verjetno kakšen senzor zaribal, ko je bilo vozilce toliko časa pod snegom. Kar me je začudilo, saj Švedska je vendar snežna dežela in ko sem že to ugotovil ter opazil kolono tovornjakov za mano, sem pa kar na gas pritisnil. Saj, kako pa naj avto ve, kaj je to počasi?! Mislim, ker ni specifiziral, kaj to je počasi, sem ga pritisnil in je zdržal. Cvilil sicer je in pisal opozorila, a crknil ni …

Smučanje je torej odkljukano, zdaj je pa res že čas za v jamo, eno globljo tam pri Logatcu. Moram obloge, ki so se mi nabrale pri obsmučarskih dejavnostih, vsaj delno pokuriti …

Očetje smo odrasli. Očetje smo odgovorni. Očetje moramo biti odgovorni. Očetje moramo misliti par dni naprej. To so življenjska pravila, ki se jih držimo vsi očetje. Tudi fušarji brez mojstrskega izpita. Še celo jaz. Vse to sem in še več. Mislim, načrtujem, skrbim … Kaj čmo, takšen sem, ne da bi se hvalil. Odhajamo na smučanje in smo se danes spravili v garažo, na podest, da preverimo opremo. Ker smo odgovorni, moramo preveriti, če je vse, kakor mora biti. Srednji zlati sin, ki borda, je splezal na podest in med vsemi bicikli, smučmi, pancarji, čeladami, skiroji in ostalo navlako izbrskal svoj bord. In sem mislil, da me heca. Sem bil prepričan, da je izvlekel kakšno svojo rolko brez koles. Mislim, kako to, da je bord tako majhen, ko smo ga pa predlani kupili?! Je od nekod še butse izvlekel in sem že iz aviona videl, da so mu premajhni. Hm. Sicer je zastokal, da mi je že lani rekel, da si je moral nohte na nogah postriči, da jih je lahko obul, a se ne spomnim. Smo skočili še v hišo v omaro s smučarskimi, pohodniškimi in ostalimi stvarmi in sem kar odkimaval, kako je vse premajhno. Le kdaj je tako zrasel?! Saj se izgovarja, da se je samo šest centimetrov potegnil, a kdo bi verjel današnji mladini!?

No, še dobro, da sem odgovoren oče in da sem danes preveril, ker jutri popoldne že gremo na pot. In bom imel jutri še kakšno urico ali dve, da nakupimo vse … Saj pravim, pomembno je načrtovati vnaprej in preverjati, brez tega ni nič!

Vmes je pa še telefon zazvonil, je dr. Stibro spraševal, če se lahko malo kasneje oglasi, da zdaj je na zavodu za zaposlovanje. Se je oglasil in sem ga povabil z nami na smučanje, pa me je jel za čelo šlatati in vročino meriti. Da ne more, da ima biznis, da avtomobile zdravi. Sem se mu takojci opravičil, da sem ga napačno razumel, sem mislil, da je končno biznis oddal in se med besposličarje vpisal, da bo lahko smučal in užival, a se je izkazalo, da je šel le novega delavca iskat. Ga ni našel, verjetno je na smučanju …

Tri, štiri, zdaj, mi pa tudi …

Večkrat me kar prime in grem, ne glede na uro ali datum. Mislim, če imam čas in voljo, seveda. Včasih bi pa moral iti, pa se mi ne ljubi. Tako že nekaj časa vem, da za članek potrebujem fotko zasneženega jamarskega bivaka pri Čaganki, pa kar odlašam in odlašam, danes, ko so povsod poudarjali, kako zelo nevarno se je gibati po gozdu zaradi lomljenja v led ujetih dreves, me je pa pičilo. A sem možak al sem možak?! In sem si seveda odgovoril, da sem, potem pa vsaj eno uro zbiral pogum, kako povedati preljubi mi soprogi. Sem v dnevno sobo stopil ravno v trenutku, ko so na radijskih poročilih spet tarnali o škodi in nevarnostih in hitro zamenjal program, potem pa ženi kakor mimogrede povedal, da odhajam in da se vrnem enkrat jutri. Da bom v bivaku prespal in dopoldansko fotko ujel. Dobro, pametna soproga bi izlet prepovedala in predlagala, da odidem zgodaj zjutraj in ujamem dopoldansko fotko, a ker me pozna in ve, kdaj vstajam, je le vprašala, če je to res pametno. Itak da odgovor na to vprašanje že moji otroci poznajo, a sem jo pomiril, da tam gor ni tako hudo plus da bom imel čelado na glavi. In itak mi ni verjela, a ko sem s prstom ven pokazal na že temno noč, da bom itak potreboval luč, se je malo pomirila. Verjela mi pa itak ni, da je varno pa to, a itak ve, da si premislil ne bom. Dobro, lahko potiho priznam, da tokrat morda celo bi si in bi vztrajal le par minut zaradi lepšega, a ker je dovolila, sem odpičil. Sem ravno še odprto trgovino ujel, da sem kruh in nutelo za zajtrk kupil in mleko za kavo plus nekaj škatlic čikov (če mi plaz ali kaj prepreči vrnitev za par dni, človek mora biti pripravljen!) in vse skupaj vrgel v nahrbtnik, kjer sem imel še fotič in knjigo. Ki sem jo nameraval še v istem dnevu prebrati, saj tam gor sam itak nimaš kaj drugega početi. Telefon sem kar izklopil, da me ne bi kdo od pametnih klical in seveda odločno odsvetoval pot, potem sem se pa spomnil, da glede na to, da pol Slovenije nima elektrike, obstaja realna možnost, da pri Čaganki telefon morda ne bo deloval. Da ne bo signala. Potem bi pa imel problem, ker me je predraga mi soproga spustila iz hiše le pod pogojem, da ji sporočim, ko pridem gor, da drugače bo reševalce za mano poslala. In če ne bi bilo signala, bi me verjetno pol enkrat proti jutru verjetno kap, ko bi lepo na toplem bral knjigo in bi uleteli razpizdeni reševalci … Sem se pohvalil, kako pameten in razmišljujoč sem in poklical soprogo, da morda signala gor ne bo in da naj reševalce pošlje za mano šele, če me ne bo do jutri popoldne in je nekaj sicer protestirala, a je na srečo itak vse skupaj ven vrglo, ker sem počasi že prihajal v vojno cono. Sem lepo užival na toplem v mirni vožnji, ker nasproti itak že pol ure nobenega avtomobila ni bilo in razmišljal, da se v najboljši bistriški gostilni sploh ne bom ustavil, da me Alenka ne bi preveč z medvedi prestrašila in bi moral izlet odpovedati. Zadnjič me je strašila, da ima medved ful rad nutelo, ki sem si jo za zajtrk pripravil in da naj se pazim, da ne bo ponoči potrkal in ko sem že glih začel o tem razmišljati, me je začelo krepko odnašati. Da kaj pa če jo bo zavohal v nahrbtniku, ko bom ravno lepo pešačil po hosti?! Sem razmišljal, ali bi jo kar čez okno zabrisal ali kaj in se potem še na trop volkov spomnil, ki ga je zadnjič tudi omenjala Alenka, potem pa nenadoma spoznal, da že nekaj časa vozim skozi tunel. Vsa drevesa ob cesti so bila krepko nagnjena na cestišče, da sem moral prav slalomirati, na vsakih nekaj deset metrov je bilo na cestišču ogromno žaganja. So cestarji očitno žagali zaradi ledoloma padlo drevje … Sem vozil še bolj previdno,poleg medvedov in volkov se je v zavest prvič zarinil tudi strah pred padajočim drevjem. A nisem odnehal, ko sem bil že tam, kaj bi zdaj obračal, sem se hrabril. V Bistrici se je pa veselje itak končalo, saj je bila cesta naprej zaprta in sem se bil pravzaprav prisiljen ustaviti v najboljši bistriški gostilni. Alenka je takoj vedela, da sem jaz, ker veliko drugih pametnih itak ne hodi naokoli v takšnih razmerah. Sem se pustil postreči s špricarčkom (sem mislil, da se bom potem manj medvedov bal), potem pa pol ure klepetal z Alenko in zbiral pogum za peš hojo od Bistrice do bivaka. A je z vsako minulo minuto pogum bolj hlapel, zato je Alenka še eno domačo klobaso v krop vrgla in malce hrena naribala, da vsaj lačen ne bom pri zbiranju poguma. Lačen res nisem bil potem, a je hkrati z lakoto pobegnil tudi pogum. Sem še malo cincal potem kakor, ali bi šel ali ne in opazoval prek ceste prevrnjena drevesa, na cesti pa vsaj desetcentimetrski sloj ledu. In čeprav nisem ne medveda slišal ne volka, sem se vseeno vprašal, kaj bo, če ga bom pa na pol poti zaslišal, pa še žepni nož sem doma pozabil, s katerim bi si recimo muke lahko skrajšal in sem se kar v avto usedel in proti domu pičil. Brez fotke, a sit …

Doma pa, itak, edini še buden Tomasso, ki sem mu prek gtalka zaupal svojo predajo, skoči do stropa in predlaga, da greva takoj, ampak takoj, da bi mu pasal sprehod. Je vztrajal ko pitbul, a sem se še drugič predal …

Je gospod Grah sporočil, da si je pripravil six packa in se zavalil v fotelj, Marko Z. je sporočal, da je bil v dilemi, ali Šini ali grozljivka in se je potem odločil za Šinija s čipsom v naročju, a ob prižgani luči, zaradi Lenčke iz najboljše bistriške gostilne, ki je tudi zagrozila, da si me bo ogledala, sem pa debel knedelj požrl. Ker prvo vprašanje v pogovoru z Verico z Vašega kanala je bilo, kje je pravzaprav Čaganka in se mi zdi, da sem samo ob tem vprašanju malo zatrokiral. Ker Lenka vedno protestira, da Dolenjka ona ni in da naj se ne hecam, saj mi kave kuha in špricarčke toči in čeprav ji zagotavljam, da če izzvzamemo cviček, je Dolenjec biti čisto kul, a se ne pusti premakniti. Kakor koli, pogovor o Čaganki, ki je šla prek 400 metrov v globino in ne kaže namena, da bi se kaj kmalu zaprla …

[youtube]https://www.youtube.com/watch?v=wKi1xwzHcTE#t=62[/youtube]