Avtor: šini

Že skoraj osemnajst let mesečno pišem kolumno v revijo Mama in modrujem o očetovstvu in menda sem najmanj petdesetkrat pisal o tem, kako moraš otroke pustiti, da ti pomagajo, da lahko odrastejo v samostojne in iznajdljive osebe. Pa še v redu je, da se očetje in sinovi malce po možakarsko družijo. Sem zato svojemu srednjemu zlatemu sinu nabavil enega starega retro avtomatika, da ga bomo skupaj obnavljali in lišpali in ki ga je bil nadvse vesel. Dokler ga seveda prvič ni videl. Surla je zrasla do Pakistana in morda celo dlje, a ko mu je dr. Krevs začel naštevati, kaj vse in kako bo popravil in polišpal, se mu je razpoloženje izboljšalo, še bolj potem, ko mu je povedal, da bo moral tudi sam veliko postoriti. Smo ga najprej razstavili in je bila predvsem mama vesela, ko smo usrani ko jamarji domov prišli, čeprav nismo imeli jamarskih oblačil, brusili pa potem stare barve nismo, ker se je javil zlati Pejo in kompletno zadevo speskal. Kar je mnogo mnogo hitreje in mnogo mnogo boljše! Zlati Pejo je tisti dečko, ki je z nami na črno jamariti začel, pa ga je potem pamet srečala in se je raje alpinizmu zapisal, ker je tam več vitamina D, ampak bo šel zagotovo še enkrat v jamo, da se mu zahvalim za peskanje pa to. Mislim, saj noče iti, a bo moral …

No, danes je pa dr. Krevs poklical, da je že vse postoril, kar je imel za postoriti in da je še nekaj dneva ostalo in da naj delavce pripeljem, da bomo zadevo prebarvali. V mat črno in živo zeleno. kakor si je srednji sin zaželel in kakršne sem potem barve nabavil. A ko sem stopil proti dnevni sobi, da oznanim veselo novico, sem že s stopnic slišal glasno jezno mamico, kako uboge otroke priganja k učenju in kako ji pridni otroci jezikajo nazaj, zato mi tudi na rob pameti ni padlo, da bi jih odvlekel s sabo in sem se kar sam žrtvoval. Ker če bi jim samo omenil, kam grem, jih nihče ne bi zadržal in bi se njena jeza potem name usmerila …

K dr. Krevsu sem prišel, kakor se spodobi, s Petrolovim kofetom in fotoaparatom in sva se kar dela lotila. Če bi naju recimo kakšen njegov sosed opazoval in poročal za televizijo ali kaj, bi lahko poročal, da eden dela do nezavesti, barva z osnovno barvo, brusi, obeša dele na štrik, meša barve in barva in šprica in vse, drugi pa švica do nezavesti in fotka zadevo iz vseh možnih in nemožnih kotov. Vsak je delal, kar najbolje zna, kaj čmo, sem pa občasno še kakšnega prižgal, da ni bilo zakajeno samo zaradi razpšene barve. Plus vrata sem potem direktorju odpiral, ko je pobarvane kose nosil na toplo v kurilnico, ker je imel on od barve umazane roke in da ni kljuke umazal. Sem se kar nadelal, vam povem, milijonkrat sem moral odpreti in zapreti in paziti, da Bonko in Bine nista ven potegnila ….

Sva vmes še muziko poslušala in občasno radijska poročila in se nama je prav hecno zdelo, da je menda cela Slovenija v rdečem alarmu zaradi ledu in padajočega drevja ter podobno, pri nama pa vse OK, le delala sva ko črnca! Aja, vmes je pa Tico s smučanja nekje v Italiji fotko poslal, da se ima tudi fajn. Da smuča sicer ne, ker so smučišča zaradi preveč novozapadlega snega zaprta, da pa mu ni dolgčas, za hec svoj avto pod kupi snega išče. Ampak domov ne more ne zato, ker avta ne najde, temveč zato, ker so menda popolnoma zakopani in od sveta odrezani in jim je moralo na pomoč priti 230 pripadnikov gorskojamarsko reševalne službe in številni gasilci ter vojska. In ker je, kolikor vidim po Ticotovi čepici, v akciji tudi en pripadnik slovenske jamarske reševalne službe, se bodo kmalu rešili …

    

Bi morali v kakšno luknjo, a kaj, ko so vse zalite. Potem smo se nekaj menili, da bi šli vsaj do bivaka pri Čaganki na sprehod in vsaj v prvih par stopenj malo mišice pretegnit,  a kaj, ko se nobenemu ne ljubi hodit po snegu. Potem pa dr. Krevs pokliče, da mu je nekaj dolgčas in če bi kaj počeli. In predlagam kofe v bivaku, ker vem, da svojega malega Japončka na vseštirikolesni pogon rad sprehodi občasno. In je takojci za, da naj se kar oblečem in ga počakam pred hišo, čez par minut pa akcijo po telefonu odpove. Da je njegov Japonček ves v led vkovan in da če je takšno že v mestu, kakšno bo šele tam v hosti. In da po tako ledenih cestah voziti se je čista neumnost. Saj v bistvu sem se strinjal s prijateljem, a ker sem bil ravno že oblečen in že pred hišo, se mi ni ljubilo nazaj noter. Pa samemu se mi tudi ni ljubilo po hostah poditi, ko ni nobenega, da bi ti pomagal poriniti, ko s ceste zletiš, a ker čisto neumen nisem, vem, na katero karto zaigrati za družbo. Da ga razumem, sem odvrnil, da bom šel pa s petko malo preskusit, kako gre, da imam ketne v prtljažniku in čez štiri minute je bil prijatelj že pri meni. Še do konca nisem uspel led razbiti na šipah! Sva pičila suvereno, ker zelo veliko prometa na cesti ni bilo, ljudje, pametni ljudje, pač upoštevajo priporočila vremenarjev. Da ko je led, da če ni nujno … Sem kar suvereno vozil, le v kakšnem ovinku mi je gate v rito potegnilo, na makadamu proti Čaganki je bilo pa že boljše. Mislim, tam je bil sicer živ, par centimetrski led na cestišču in je bilo vse skupaj podobno hokejskemu igrišču, a ker je makadam, je tu in tam kakšen kamenček ven kukal in dajal dober oprijem gumam, da sva kar veselo driftala. Pa res užitek je bil voziti, volan se je na ledu obračal z lahkoto, kot da bi imel servo volan. In je šlo dobro, dokler naju ni zaustavilo podrto drevo prek ceste. Sva stopila ven, da si zadevo ogledava in skoraj zgrmela na ledu, sva se morala zelo previdno za veje držati, da sva sploh obstala na nogah. Če imam žago? Itak da je nimam, sem odvrnil, le v Ladislavu je bila vedno v obvezni opremi. Sva nekaj poskusila premikati, pa ni šlo. No, saj mogoče bi celo šlo, a ker je bilo drevje popolnoma okovano v leden oklep, ki je občasno pokal in padal, sva oba medvede in videla in slišala in sva se kar v vozilo vrnila. Sem že skoraj hotel odnehati, ker sem se spomnil tudi naslova iz časopisa, ki sem ga konzumiral ob dopoldanski kavi, da je hoja po gozdu smrtno nevarna in sem se malo zagledal v drevesne krošnje, vse nevarno nagnjene nad cesto pod težo snega, a tokrat je zatrmaril dr. Krevs. Da če na eno od vej, ki bi nama steklo drugače razbila, stopi, jaz pa po gasu in bolj ob robu malo po celem snegu, bi morda … In ker sem se že ob omembi žage spomnil na Ladislava, sem pač poskusil in je šlo. Dobro, z Rusom bi šel po sredini in drevo odrinil, s Petkoslavom sem moral po pameti, a kaj bi cepidlačili. Sva torej celo uspela priti do križišča, od koder pot proti jami in bivaku ni bila več plužena in sem mislil, da se bova morda celo malo sprehodila, a sem mislil narobe. Ker je dr. Krevs takoj nazaj skočil po snežne verige in ni bilo kaj sploh za misliti na peš hojo. Pa itak sem ga na ketne ujel in se nisem imel kaj ven vlečt! Sem torej tiste verige suvereno zavezal na kolešček in mi je bilo takoj jasno, da so od Petkoslava koleščki očitno manjši kakor Ladini. Pa naju to vseeno ni takoj ustavilo, sem moral poskusiti, če bi morda pa vseeno šlo. Pa ni šlo, itak da ne, prevelike ketne samo notranjost blatnika kloftajo, pri vožnji po snegu kaj dosti pa ne pomagajo … Sem mislil, da bo konec avanture, pa še ni bil, dr. Krevs se je namreč čist olimpijsko počutil. Ponavadi je obrnjeno, a tokrat je on predlagal, da če vzamem zalet in prebijem tisti naplužen kup snega … Sem vzel zalet, prebil tisti naplužen zid in tako debelo nasedel, da niti šaltati nisem več mogel, je tisti zmznjen in poledenel sneg dovoljeval le rikverc. Daj v prvo in malo naprej in nazaj, je vpil navodila dr. Krevs, a sem lahko le malo nazaj in malo nazaj. In ker sem ga jaz spravil v zadrego, sem potem njega poslal za volan, jaz sem pa rinil in sva nekako skopala se ven, a dr. Krevsa je olimpijski duh še kar držal in je še on poskusil s še večjim zaletom in je celo dlje prišel kot jaz, a se je še bolj zakopal in sva imela še večjo veselico potem nazaj na cesto priti. Sva poskusila še nekajkrat (kakor človek, ki vtika žico v električni vtikač in misli, da zdaj ga pa zihr več ne bo ruknilo!), nazadnje celo na rikverc in nama je kar šlo, a sva potem vseeno odnehala, da naju ne bi tako debelo s ceste zabrisalo, da se ne bi mogla več vrniti. Vsa crknjena sva se počasi odpeljala proti najboljši bistriški gostilni, najprej molče, celo malce razočarana. A sem potem vseeno priznal, da tudi z verigami ne bi šlo, da preveč snega je pač preveč snega, da edino morda z Ladislavom, da to bi pa on zgrizel za malico. In se je tudi  dr. Krevs malo raznežil, da to pa res, ampak da tudi Petkoslav ni od muh. Kofe sva dobila, špricer tudi, pa malce občudovanja, v kakšnem se sprehajava, sva bila tudi deležna. Kar malo ponosno sva se potem proti domu vračala, zmatrana pa, ko da sva bila najmanj dvesto metrov v Čaganki …

Sediva danes s prijateljico na kavi in blebetava o tem in onem, ko mimo prinese znanko iz daljne preteklosti. Je blago in skoraj nevidno pokimala, ko je oddišala mimo in tega nisem niti opazil, prijateljica je pa obrv dvignila, zakaj da ji nisem odzdravil. Sem bil presenečen, priznam, jaz pozdrava nisem opazil, je pa res, da sem bolj ko ne ocenjeval njeno obleko, čevlje, eleganco. Stara skoraj kot jaz, leto ali dve za mano je hodila na gimnazijo in sem v tistih kratkih trenutkih, ko sem jo opazoval, moral priznati, da je dobro ohranjena tetica. Ki zna nositi in leta in obleko. Stajliš dečva, ni kaj, sem razmišljal in morda nevede še sebe z njo primerjal, ko sva že ravno skoraj istih let in verjetno mi je malce nerodno postalo in sem zato pozdrav spregledal. Kaj pa vem. Sem dobil občutek, verjetno opravičeno, ko da bi dva avtomobila z isto letnico proizvodnje primerjal, eno totalno zmahano Lado nivo z na videz skoraj novim ne prevelikim bemfelnom (katere znamke se mi pa tudi sanja ne, ker se na solatarske avtomobile ne spoznam). Saj ji nisem bil nič zaviden, to moram poudariti, z lado več sveta vidiš in doživiš (še posebej, če se ti jebe za pleh, praske in udrtine!) kot pa z Bavarcem, ki ga voziš samo ob lepem vremenu in po lepih cestah … Dobro, lahko sem se na ta način samo tolažil, kaj pa vem, ampak do konca pa te misli itak nisem domislil, ker me je prijateljica z vprašanjem, zakaj ji nisem odzdravil, premotila. Torej, sem bil presenečen, najprej zato, ker pozdrava res nisem videl, drugič zato, ker nikoli nisva bila prijatelja, da bi se pozdravljala, tretjič zato, ker ohranjen bemfel ne pozdravlja zmahane lade. Pa saj je vseeno, mislim, ni konec sveta, če ji nisem odzdravil, sva pa potem posledično par besed o njej rekla. Itak. Moja prijateljica seveda vse o vseh ve, v daljno preteklost! Me je spomnila, da je bila ženska neke vrste manekenka in neka misica, ampak ne ravno prva liga, za naslovnice časopisov pa to (no, vsaj ne tistih, ki jih jaz berem), kmalu po gimnaziji, potem se je pa itak dobro poročila. Z nekim gnusobnežem z atitovimi dinarčki. Pa tudi to me ne moti, vsak spi, kakor si sam postelje, pa verjetno tisti model njej ni bil tako grd kakor je meni. Pa lepota je itak stvar okusa in podobne bučke …

A veš, da se nikoli ne smeje? me je vprašala prijateljica. To me je pa res presenetilo. Še nisem slišal za človeka, ki se nikoli ne smeje, saj tako žalostno pa življenje tudi ne more biti, jebemuvraga, če pa že je, štrik okoli vratu vedno pomaga po mojem skromnem mnenju. Sem pomislil, da se ob takšni grdobi od moža tudi jaz ne bi pogosto smejal, bi si pa privoščil, vsaj ko njega ne bi bilo poleg, a mi je prijateljica zaupala, da se nikoli ne smeje zaradi gub. Nisem poštekal, mi je morala dodatno pojasniti. Svašta!

Ko je odhajala iz lokala, vsa resna in elegantna, sem si jo podrobno ogledal. Ja, lepa, elegantna, a vseeno, se ji je videlo, da je bila napravljena kar nekaj let nazaj. V primerjavi z mano čudovita, seveda, v primerjavi z vsako tridesetletnico pač ne … Sem bil kar malo žalosten zaradi nje, ker se nikoli ne smeje. Ko je šla spet mimo, me ni pozdravila, sem bil tokrat zelo pozoren. Sem jo opazoval še v hrbet in mrzlično iskal po spominu njeno ime, ki ga žal nisem našel, zato sem jo kar po dekliškem priimku poklical. Se je vseeno zaustavila in se počasi začela obračati, a ko jo je še v hrbet zadel moj kompliment, da zgleda največ štirideset in da mi mora zaupat recept, je z obračanjem prenehala in počasi nadaljevala proti svojemu bemfelčku. Tudi dobro ohranjenemu, jebajga. Sem opazoval, če je na njenem obrazu narisal vsaj bled nasmešek, a so bila stekla zatemnjena in nisem videl, je bil pa zato na mojem toliko širši. Sem vprašal prijateljico, če mi moje smejalne gube pašejo in je rekla, da mi. Nasmeh tu pa tam vedno koristi, vam povem!

Zadnjič sem v neki družbi slišal možaka zgroziti se nad mladostjo prijateljeve priležnice z besedami, da so celo njegovi hemoroidi starejši od prijateljeve priležne mladenke in se mi je prispodoba zdela prav imenitno zabavna. Sem si zabičal, da jo moram kdaj uporabiti v kakšni diskusiji, da ne bo šla v nič. Pa mi do zdaj (še) ni uspelo, sem pa zadnjič (spet) sodeloval v pogovoru med dvema velikima prijateljema (temu se pravzaprav lahko reče tudi konstantno drkanje v glavo, a ne bodimo malenkostni!), prvim peresom Dolenjskega lista Igorjem in gospodom Grahom. So ven spet letele kao zamere iz leta ’87 in nazaj in kdo je komu kaj ušpičil ter je beseda naletela na februar 1996. Ja, vem, to je datum, ki se že po vsem svetu pojavlja v zgodovinskih učbenikih, a prijateljev to ne moti. Njuno drkanje v glavo ima namreč daljšo zgodovino in več konsistentne ljubezni v sebi kakor marsikateri zakon med moškim in žensko. Zakoni razpadajo zaradi manjših malenkosti, marsikateremu zakoncu se oprosti celo skok čez plot in se mu tega potem vsakodnevno ne servira sveže pogreto, v njunem razmerju pa so očitki stalnica, ki ju drži skupaj. Ne vem, skoraj bi si upal staviti, da bosta prej razpadla njuna zakona kakor njuno prijateljstvo!
No, kakor koli, smo v debati prišli do februarja 1996. leta in očitka gospoda Graha prvemu peresu, da je tedaj objavil fotografijo v časopisu, ko je kakor nekaj neke svetovne rekorde v padalstvu postavljal tam daleč v daljni črni Afriki in da celo pri tem svetovnem dosežku ni šlo brez drkanja. In itak da onadva ne bi rabila nobenih dodatnih pojasnil, ker so ti dogodki spred desetletij še sveže zapisani v njunih delovnih spominih, pojasnilo je bilo potrebno zame. Da je gospod Grah takrat na nekem svetovnem prvenstvu s padalom pristal nekje bogu za hrbtom in so mu neki črnci pomagali, zato se je v zahvalo in v spomin fotografiral z njimi, prvo pero je pa potem to fotko objavil v časopisu, kar je korektno, a je spodaj seveda dodal še pripis, da je gospod Grah prvi z desne. Za tiste farbenblind po moje, ki ne ločijo med črncem in belcem. Kar je podobno tistemu vicu, ko nekdo išče gospodarja kmetije in ga gospodinja napoti v svinjak, kjer gospodar hrani svinje, z besedami, da ga bo z lahkoto spoznal, ker edini nosi klobuk …
No, štorija se mi je zdela dovolj zabavna, da bi jo bilo škoda potisniti v pozabo (no, saj v pozabi ni, ker jo prijatelja konstantno ohranjata pri življenju, a žal le v ozkem krogu in samo verbalno) in sem potem zadnjič enkrat poslal mail prijatelju, če mi tisto fotko s pripisom pošlje. Odgovor je prišel takojci, da bo poskusil poiskati v arhivu enkrat ko ne bo tako zelo zelo zaseden in me je malce vest zapekla in sem odgovoril, naj se ne trudi brez veze, da bom pa kar tekstualno zadevo samo opisal. A ker fotografija pove več ko ne vem koliko besed, je prijatelj spustil iz rok ves tisti življenjsko pomemben posel, ki drugače ne čaka in se ga ne prelaga, se zakopal v arhiv (ker v debatah nista uporabljala povsem določen datum, le približnega, je moral pregledati kar nekaj številk, kakopak, da vse skupaj ni preveč enostavno!) in čez par ur sem na mailu že imel spodaj prilimano fotko. Potem sem se pa še jaz v svoj arhiv zakopal in našel Dolenjca iz leta 1991, ko je bil v njem objavljen pogovor z mano ob izidu mojega prvega romana, da so se zaradi fotografije moji otroci lahko malo nasmejali …

Danes sem pol ure blebetal na TV Vaš Kanal. Nič posebnega, mislim, prav zabavno, kakšne velike treme pa ni bilo. Sem znal že bolj nepripravljen priti na kakšen intervju, enkrat poleti sem celo nonšalantno direkt iz bazena uletel na pogovor. V svojo obrambo moram povedati, da je bilo takrat res vroče in sem bil najbolj osvežen od vseh, plus ker nimam las se mi sploh poznalo ni, da sem bil par minut nazaj še moker. Edini minus je bil ta, da sem imel eno uho zamašeno z vodo in sem jo ves čas pogovora nevede poskušal spraviti ven in potem na posnetku izpadel ko en debil. Dobro, tokrat ni bilo nobenih tikov in smo pred oddajo prav prijetno klepetali, o čem bomo govorili in kje naj bodo poudarki, vmes me je pa ena deklica s pudrom mazala. Da moj globus brez las ne bi preveč sijal v studiu. Niti nisem bil preveč pozoren, le ko je pod nosom mazala, sem moral utihniti. Ko je končala, mi je pa še naročila, da se pred odhodom oglasim pri njej, da mi bo puder dol spravila. Tiste pol ure je potem kar hitro minilo in ko sem že držal vrata, da odidem, sem se spomnil, kaj mi je bilo naročeno. In em potrkal na njena vrata, da mi mejkap spravi dol. Je vzela otroške vlažilne robčke, kakršne imam tudi sam doma, saj sem jamar in ves čas usran in imam en velik paket v avtu, enega v nahrbtniku, enega v garaži … Ne vem sicer, kaj sem pričakoval, da se bo zgodilo, a ko je privlekla tiste robče, sem zmignil z rameni, da takšno imam pa tudi doma in da lahko to sam opravim, da nje ne nadlegujem. Je obstala v kratki zadregi sredi giba, potem pa še enkrat ponudila, da me spuca. Da drugi pa radi vidijo, če jih. Sem na hitro pomislil in se spomnil, da že skoraj eno uro kave nisem spil in da je čisto blizu super kafič in da se bom moral tam ustaviti, kajti do doma sem imel najmanj deset minut in da bi bilo morda res bolje, da grem nenapudran na kofe, da mi ne bo kakšen možakar potem čez šank namigoval, ali, še huje, da od kakšnega vrlega klenega Dolenjca po kepi ne dobim. Sem torej sedel na stol in se pustil spucati s tistimi vlažilnimi robčki, vmes pa, ko me ni ravno po gobčku pucala, še povedal, zakaj sem si premislil. In je bila kar malo razočarana, da drugi pa radi vidijo, če jih takšna mlada punca malo očedi, je kar malo užaljeno povedala. Sem jo presenečen prvič pogledal in je bila res mlada in lušna in vse, a še preden sem se uspel zasliniti, je že končala. In sem se malo na leta zgovarjal sam pri sebi, gospod Grah, ki je recimo malce mlajši od mene, zagotovo ne bi tako reagiral! Bi se dal vsaj dvakrat spucati generalno, če ne celo trikrat …

Danes je pa še prvi sneg padel in mi pravzaprav sploh ni všeč, ker so najmanj tri jamarske akcije za jutri odpadle in se bo potrebno nekaj tretjega spomnit! Gospod Grah pravi, da gre že sam sebi na živce in da nekaj bomo ušpičili, ni vrag, čeprav dvomim …

Ko sem imel še Ladislava za jamarske zadeve, je bil itak usran do nezavesti, saj kakšni pa smo jamarji, vas prašam?! A naj avto čistim in se potem usran v njega usedem? Dobro, tudi to je možnost, ki pa je nisem preveč resno jemal, sem raje, ko je bilo blata in svinjarije na tleh že preveč, enostavno cev potegnil na dvorišče in zadevo spral tudi z notranje strani. Kako je šla pa voda potem ven? En tak debel velik žebelj sem imel in sem samo po podnu udaril in je vsa voda ven stekla … Dobro, Šveda ne čistim tako, ga vsake toliko posesam ali v pralnico odpeljem, pa vanj sedam ponavadi čist, oziroma to počne moja predraga mi soproga, Petkoslava, ki ga imam namesto Ladislava, pa spet nič ne čistim. In me kaj dosti ne moti, saj vanj sedam itak samo v gojzarjih, ki tudi niso najbolj čisti. Pravzaprav, če bolje pomislim, si čevlje otresem v avtu, preden stopim na dvorišče, da dvorišča ne bi usral …

Kakor rečeno, me ne moti, čeprav pri avtu, ki ga imaš za vsakdanjo rabo, me pa moti. In se spomnim prijatelja, ki je imel svinjak v avtu, ki ga še Klemi ne bi uspel doseči, sva nekam skupaj skočila z njegovim avtom in sem malo postokal, da tako usranega avtomobila pa še nisem videl. Ever! Pa me je prijatelj kar na hitro odpravil, da njega pa nič ne moti in avto zaradi tega tudi nič počasneje ne gre in nič več ne golta goriva. In sem utihnil, gospod Grah pa ni in mi vsakič znova, ko se z mojim usranim Petkoslavom odpeljeva proti jami, najeda, da kakšen gnoj sem, da zakaj ne spucam. Se branim, da avto zato ne bo šel nič hitreje in da ne bo nič manj goriva goltal, pa protestira, da bo lažji bolj potegnil in manj žrl, v čemer je morda res zrnce soli, a ker se mi s tem ne da ukvarjati, ga ponovno zavrnem, da hitreje na rabiva iti, da itak že cvili, da greva prehitro, če bo malo več žrl, mi je pa tudi vseeno, bom pa malo več tankal. A tukaj se zgodba ne konča, kakopak, saj govorimo vendar o gospodu Grahu, on ne popušča, kadar ima prav, še manj pa popušča, ko nima prav. Smo prišli že do tega, da rodovitno prst iz hoste kradem in da zaradi tega gozdovi trpijo, a se še kar nisem dal. Ker mi je res vseeno, škoda energije. Čeprav, če pomislim, lažje in z manj energije bi avto spucal kakor gospodu Grahu kontriral … Ker gospod Grah je kot tista deklica, ki med seksom na hrbtu leže nadvse uživa in dragega praska po hrbtu za večji užitek, potem pa nenadoma zatipa kakšen po možnosti podkožni mozolj in se njena pozornost od uživancije povsem in v trenutku preusmeri na tisto podkožno zadevo, kakor da ne ve, da lahko najprej použiva v seksu, ko je vsega konec se pa še mozolju posveti, ki itak nikamor ne bo pobegnil …

Sva se zadnjič še na črpalki zaustavila, sem potreboval hrano, čike in kavo za v jamo (ne v tem vrstnem redu). Ponavadi gre z mano, da pizdi, kakšen trot sem, ker vodo v plastenki kupujem, pa še na Petrolu, tokrat se je odločil, da bo ostal v avtu. Mi ni bilo nič sumljivo, človeku se pač ni ljubilo dodatno najedati zaradi vode, sem domneval, ko mi je že na tisti kratki poti do bencinske najedal zaradi usranega vozilca. Sem nakupil, kar sem hotel in se vrnil k avtomobilu. Gospod Grah je bil zunaj, se je nekaj pogovarjal z znancem. Vsaj tako sem mislil, zato tudi nisem preveč težil, da naj prisede in da pičiva. Plus še kavo sem imel in je lažje čakati. No, je prijatelj prisedel potem končno in sva odpeketala, čez čas pa ponosno, veselo in pričakujoče vpraša, če kaj opazim. Seveda nisem nič opazil, sem pa za vsak slučaj začel dihati plitvo in kratko, če je kakšnega dihurčka spustil, s katerim bi mi kavico zagabil. Je še malo poskušal s kvizom, potem pa kar povedal, da avto gre zdaj zagotovo hitreje, ko je tepihe stresel na bencinski. Pri brzini nisem nič opazil, sem pa pogledal k stopalom in res opazil, da sem tepihe lahko videl. Prej jih zaradi zemlje namreč nisem. Jih je prijatelj na bencinski stresel in potem ni imel debate z znancem, temveč z njemu podobnim okoljevarstvenikom, ki je protestiral zaradi svinjanja zelenice. In mi je bilo potem malo žal, ker mi tega ni prej povedal, saj bi z veseljem počakal, da slišim, kako bi uspel pojasniti njemu podobnemu, da tisti kupček posušene rjave zemlje, pomešan s čiki in verjetno še čim, rešuje slovensko rodovitno prst in slovenske gozdove …