Avtor: šini

Telefon je danes malce bolj zgodaj ko ponavadi pozvonil, sem bil še pod prho. A ko sem videl, da sta me zaporedoma klicala tako gospod Grah kakor mojster Igor, najbolj ostro pero Dolenjskega lista, sem takoj vedel, da spet tičita skupaj in da sta premlela že vse, kar je bilo za premleti in še nista premlela v prejšnjih skupnih desetletjih ter da jima je dolgčas postalo. Da naj pridem v Mercator center, kjer malice strežejo, da je sonček in da mi bo kofe v njuni družbi pasal ko milijonmater. Še nisem spil mojih obveznih jutranjih kofetkov, pa tudi obeh časopisov še nisem porecikliral, a sem vedel, da je vsako upiranje brezpredmetno, ker se bosta drugače pa na vratih narisala čez čas in sem izbral manjše zlo – sem se odpeljal na krmišče delovnih ljudi. In res je bilo sonce in res sem ju zlahka našel, kakor sta rekla, pod stopnicami na teraso sta bila parkirana njuna bicikla. Na terasi pa garača, ki sta me takoj spomnila na Statlerja in Waldorfa, tista stara cinična prdca z balkona iz Muppet šova, ker sta vpila in pripombe dajala, še preden sem dobro parkiral. Na teraso sem moral skozi restavracijo in ni lepšega navsezgodaj dopoldne, ko komaj vstaneš, kakor močan vonj po čebuli in golažu. A razumem oba prijatelja, oba garača, ki v službah do nezavesti prekladata tiste karte pri kompjuterski pasiansi, da potrebujeta močno hrano. Še preden sem dobro sedel, je bilo že ene milijon podjebavanj in še več smeha, zaradi sonca pa je čez kakšno uro intenzivnost malo popustila, sta postala zaspana. Pa vest se jima je tudi tu in tam oglasila, da mogoče bi bilo pa dobro tudi kaj v službo skočiti pogledati, a očitno ni bila prehuda, ker sta samo stokala, vstala pa nista. Vmes je na malico še ena gospodična prišla, ki se je na zadnji stopnici spotaknila in ko se je gospod Grah nehal na ves glas smejati, je potem malo razmišljal, če je morda brala o njegovem petelinjem zajtrku in kakšen dedec da je in ji je postalo malo nerodno in se je zaradi tega spotaknila, ko smo bili pa že pri seksu in ker je ravno božični večer, se je pa še mojster Igor v antično zgodovino spustil in povedal, da je Jesus Christ Superstar edini film, ki ga je v kinu nehal na polovici gledati in je odšel ven, da v kino je odšel pa zato, ker je že štirikrat zapored na eno deklico skočil in je imel dovolj, a je potem raje sredi filma odšel še na en skok, kakor da bi trpel do konca filma. In kakor se rado zgodi pri nezaposlenih ljudeh, je mene začel čas preganjati in sem moral oditi, prijatelja sta pa posledično tudi zajahala kolesa in nadaljevala trpljenje v svojih službah. Če sta uspela priti do njih, vmes je namreč še nekaj zanimivih punktov in ljudi … Fotka, ki sem jo pritisnil, je pa tudi povedna, vsaj enega od žuljavih garačev je toliko zapeklo, da je skril obraz. Da šef ne bo vedel, kdo sedi na rezervnem delovnem mestu …

Srednjemu zlatemu sinu, ki si nadvse želi voziti mojega tovornjačka in biti glavni car na šoli, nekako ne zaupam, da ne bi naredil kakšne neumnosti, zato smo se dogovorili, da najprej poskusimo z nečim manjšim (in s čemer ne more peljati pol svojega razreda!). Da si nabere izkušenj, preden sede v pravo zverino, takorekoč. In je dr. Krevs nekje spod nekega kozolca zvohal Tomosovega avtomatika, tam nekje okoli 76 letnik, odlično ohranjen, delujoč. Manjka en pedal in zadnja luč ni originalna, drugače pa vse tipi topi! Celo vžge in se lahko z njim pelješ! Ko smo šli prvič na obisk v dr. Krevsovo delavnico, da spoznam bodočega voznika z bodočim vozilcem, je bil v avtomobilu tja vozeč se ves navdušen in naspidiran ta moj zlati srednji sin, v delavnici pa ne več tako zelo. Ja, sej je poskusil malo blefirati, da je vesel pa to, a zelo dober igralec pač ni. Potem mu je pa dr. Krevs povedal, kaj vse bosta popravila in kako bosta zadevo polepšala in da bo moj zlati Gašper celo barvo lahko sam izbral, se je pa zadeva v hipu spremenila. Da bo mat črn z zelenimi kolesnimi obroči in zeleno balanco in prtljažnikom. Jaz sem do stropa skočil, dr. Krevs je pa za odtenek vprašal. In smo bili vsi veseli, celo jaz, ker veselje otroka je pač največ, kar oče lahko dobi, mar ne?! Danes je dr. Krevs, ki je na očetovskem dopustu, očetovske zadeve očitno uredil predčasno, ker je našel urico časa za vse prisklednike (Klemi je moral namreč tudi danes tehničnega narediti) in smo prileteli in retro vozilce razstavili v prafaktorje. Da ga pripravimo za brušenje in kitanje in barvanje, saj veste. Tasrednji in najmaljši sta šravfala in se usrala do komolcev (pozabil sem jima naročiti, da morata bolj vsakodnevno popoldansko prostočasna oblačila obleči!), če kaj ni šlo, sem vskočil jaz. Včasih tudi dr. Krevs, ki je občasno prišel poškiliti, kaj počnemo, pri enem res zarjavelem vijaku, ki sva ga z Gašperjem matrala že vsaj deset minut, pa ni popustil, je recimo mimogrede tisto ročico na gedori premaknil, da sva ga nehala zašravfovati in je končno potem popustil v sekundi! No, ko smo razstavili vse do konca, da so ostali le še delčki in je bil moped videti kakor kakšno bujno koruzno polje v Afriki takoj potem, ko ga obišče velik roj kobilic, smo se pa še po moško pogovorili. Da obroč bomo dali speskati, da ne bo več zarjavelega kroma, da špice bodo pa bleščeče nove, da sedež gre proč in se bo naročil tisti za eno osebo, trikoten, je bolj retro in fensi, prtljažnik bo tudi potrebno original nabaviti, pa vse zajle in žice, seveda tudi gume in zračnice, par stikal, ko smo si pa zadevo še bolj pobliže ogledali, smo pa ugotovili, da bi bilo mogoče vse skupaj najboljše speskati, da bo vse skupaj kot novo. Ma, kaj novo, boljše od novega menda! Ja, takole potiho sem med naštevanjem poskušal seštevati, pa mi ni najbolje uspevalo, ker vsaka stvar posebej res ni draga, skupaj pa … Ne bi bilo bolje in ceneje kupiti novega, me je potem zvečer vprašala predraga soproga. Hja, ceneje ne vem, majkemi, bolje pa zagotovo ne! Ker novega avtomatika iz trgovine lahko kupi vsak Pepe, mat črnega z zelenimi kolesi in balanco in prtljažnikom in trikotnim sedežem pa si naredijo samo tapravi možaki. No, ali pa dečki, ki bodo nekoč zrasli v prave možake …

Plus dr. Krevs, ki je zelo moder človek, je na koncu pomodroval mojemu zlatemu srednjemu sinu, da mogoče pa ni najbolje, če bo tako spimpal vozilce, ker ko bo domov potem prinesel štirico iz šole, bo nekaj časa za kazen mopedek šofiral ata …

Dare in Uroš sta se na povabilo kostanjeviškega kluba potopila v zadnji sifon, v katerega je do zdaj pokukal le pokojni Tomo. In ko gresta dva potapljača v jamo, polno ožin in blata, to pomeni veliko spremljevalno ekipo. Ponavadi je ekipo kar problem nabrati, tokrat je zadevo olajšal Maks, ki s sabo ni pripeljal le mamice, temveč kar ekipo trinajstih jamarjev. So bili že krepko pred nami pred jamo, midva z gospodom Grahom sva zamujala, ker sem nekako računal na Daretovo prislovično točnost in sem si jutranji spanec malce podaljšal za par minut. Včasih se splača, se zgodi kaj lepega. Jaz sem ugotovil, da še nisem v meni in sem moral najprej celo kavo spiti, da je jutranjka popustila in sem lahko odtočil, očitno še nisem povsem za v smeti, le prespim jo verjetno ponavadi. Dodatnih par minut je pa tudi gospodu Grahu koristilo, je dobil že navsezgodaj petelinji zajtrk in je bil čist vesel, ker še vedno ni ugotovil, da če bi doma cel dan recimo vodo v ustih nosil (in bil posledično tiho!), bi bil tega veselja zagotovo večkrat deležen. In sva se tako vozila proti Kostanjevici vsak s svojimi veselimi mislimi, celo sonce je posijalo. A smo mi prfuknjeni? je povsem resno vprašal nenadoma in še preden sem lahko odgovoril, da potrebujem več informacij za relevanten odgovor, si je tudi že sam odgovoril. Pritrdilno! Da samo jamarji smo dovolj udarjeni, da gremo na tak lep dan v jamo. No, potem sva se pa že pred jamo pripeljala in to hkrati z Daretom in Urošem, torej zamuda ni bila prehuda. Sem izstopil iz avta in razneženo opazoval potoček pred jamarskim domom, v katerem sem nameraval kasneje kombinezon končno enkrat po dolgem času dobro oprati, ko me je prešinila zla slutnja. Sem nemudoma pokukal v zaboj in kombinezona seveda ni bilo notri! V soboto smo namreč imeli akcijo v Čaganki, Dejan, Tico in jaz in je Dejan pozabil svoj kombinezon doma. Ker kondiciranje bolj potrebuje kakor jaz, sem mu odstopil mojega (malce prevelikega, le v trebuhu ga je rahlo vezal) in ga je seveda zasral do amena, čeprav je Čaganka v tem letnem času povsem suha. Ga je premočil od znotraj na ven in se je potem zemlja prijela … Zvečer smo imeli potem še klubsko prednovoletno rajanje v najboljši bistriški gostilni in se je Alenka izkazala, celo tako zelo, da sem se bal, da čez ožine v kostanjeviški ne bom prišel! Kombinezon sem potem proti jutru obesil v garaži, da se posuši, nato sem ga pa doma pozabil. Klasika. Zadevo so na srečo rešili Kostanjevičani, ki so mi posodili enega njihovih, a ker je bil malo manjši, sem ga zamenjal z gospodom Grahovim. Ki je malce manjši od mene, tako da sva oba trpela. On sicer malo manj, ker je imel že jutranjo aerobiko in je bil malo bolj šlang kakor ponavadi, a če jutranje aerobike ne bi imel, ga zagotovo ne bi dobil. Ga poznam. Tako je bil pa še malo raznežen in je popustil, a že ko smo v prvo blato legli, mi je bilo žal, da sem ga oblekel, ker je ves čas pizdakal, da naj malo pazim, da mu ga ne bom preveč zasral! In se pri tem seveda ni hecal. Jap, jeba je to, sem prepričan, da bom na kakšnem klubskem srečanju leta 2024 še vedno dobil pod nos, kako me je takrat rešil, ko se je žrtvoval in mi posodil kombinezon …
Kakor koli, toliko šerp je bilo, da smo se razdelili v dve ekipi. Prva je nosila opremo za potapljače in tiste težke prasice čez zelo zelo dolg in zelo ozek meander trogati ni mačji kašelj! Res je, sem že izkušen jamar postal in sem vedel, katero transportko zagrabiti, tisto s potapljaškimi flašami sem recimo takoj izpustil, kakor da sem gada zagrabil, a v ožinah smo si jih itak morali podajati. Za mano pa gospod Grah, ki je pizdakal, kako njegov kombinezov nič ne mirkam ali se je pa smejal, ko sem se kje zataknil. Ko se je zataknil potem tudi on, je bil pa prepričan, da ga kdo za nogo zadaj drži in se heca z njim … Resno! Je kar trajalo, da smo do zadnjega sifona prišli, jaz bolj ko ne slep, ker sem tako kuhal, da so bila očala non stop zarošena. Potem smo pospremili Dareta in Uroša v vodo in s klici navdušenja pozdravili drugo transportno ekipo (Maksa in njegove kokice), ki je prinesla sendviče, sladkarije, pivo in vodo. So nosili še celo več ko mi! Smo se vrgli na hrano, ko da že tri dni nismo jedli in za silo potešeni spili še Tomov cviček, ki ga je Anži pustil zunaj za likof, pa so ga pridni jamarski trpini prinesli v luknjo. Vseh pet kilogramov! Smo med jedjo in pitjem malo klepetali in me je recimo nadvse čudilo, da Maksova mamica in njegove in njegovi v meandu niso nič trpeli. Nobenemu ni bilo nič vroče in vsi so s smehljajem na ustnicah priskakljali do konca, da sem se že resno spraševal, če je z mano kaj narobe, dokler Maks ni mirno priznal, da pač lažejo, da jim je naročil, da mi ne smejo nič povedati o trpljenju ali čem, ker da potem itak jaz sam dodam!
Ko smo spraznili njihove transportke, se je prva ekipa olajšana počasi odpravila proti izhodu, mi smo pa počakali, da Dare in Uroš vsak svoj pir spijeta in spakirata vse, potem smo odskakljali tudi mi. Je šlo nazaj bolj težko, ne vem, zakaj, in čeprav sta recimo podihala ves zrak, so bile flaše še bolj težke kot prej! Med vračanjem je predsednik Kostanjevičanov še sam skočil ene tri metre globoko v nek sifon, da vidi, kako zgleda potapljanje, čeprav se je nato nekaj izgovarjal, da je samo predpranje udaril. A ni ostal dolgo čist, ker se v novih delih do kolen udiraš v blato, podobno pudingu. Po gostoti in barvi, če govorimo o čokoladnem, če o vaniliji, pa samo po gostoti …
Zunaj je bila že tema, a ni bilo premrzlo in smo v tistem lepem potočku opremo oprali. Jaz sem opral škornje in rokavice in čelado, kombinezon je bil pa itak gospoda Graha in sem mislil, da ga bo on opral, a je čisto znorel. Očitno tudi enkratletni petelinji zajtrk ne drži cel dan! Oprani smo bili hitro, preoblečeni pa še hitreje, ker so pregovorno gostoljubni Kostanjevičani v zakurjeni sobani svojega jamarskega doma postregli okusen golaž. Sem se odpravil za vonjem, ves čist in preoblečen, med potjo me je pa slaba vest ugriznila. Ker sta Uroš in Dare še vedno prala svojo opremo! Sem se zaustavil, enega prižgal, potem pa stopil do njiju. In jima pošteno priznal, da mi je malo nerodno, ker jima nisem nič pomagal prati, da zdaj jima pa tudi ne bom, ker sem že preoblečen in sem šel s slabo vestjo na toplo malico. Golaž, da bi ga angelčki jedli, če bi ritke imeli, sem celo dvakrat vzel, da je bil pa res dober, pa je dokazal tudi gospod Grah, ki si ga je sipnil štirikrat. Domnevam, da petelinji zajtrki, če nisi vajen tovrstnih zadev, človeka zlakotnijo in mu poberejo energijo …
Siti in ogreti smo počasi odhlačali proti avtomobilom in že v hrbet nas je zadela Uroševa obljuba (z Daretom sta še vedno prala!), da bo naslednjič vso opremo stlačil samo v tri prasice, ki jih bo potem z lahkoto opral, kako jih bomo mi nosili, ga pa ne bo zanimalo!
Pa z moje strani povabljenega Marka Z. sms me je zadel, se je opravičeval, ker ni mogel z nami na akcijo. In sem bil res vesel, da ni prišel, ker res ne vem, od kod mi misel, da bi v tistem blatu užival. Ko sem se skoraj minuto trudil, da sem iz godlje potegnil škorenj, ki ga je zagrabil vakuum v blatu, je namreč gospod Grah spet mirno konstatiral, da če je pa kdo prfuknjen na tem svetu, potem smo pa to zagotovo jamarji. Da kaj nam je tega matra v blatu treba! In potem mirno in z velikim guštom s poličke skočil v največji drek, da se je skoraj do pasu ugreznil …

Človeška neumnost ne pozna meja in kot vsako leto so tudi letos razglasili Darwinove nagrade za najmanj razvite pripadnike vrste med nami.
Prvo nagrado si je prislužil model iz Kalifornije, ki je hotel nekoga ustreliti, a je pištola zatajila, zato je pogledal v cev. In pritisnil petelina. V drugo pištola ni zatajila …
Drugo nagrado si je prislužil zavarovalniški agent iz Švice, ki je prišel preverit, ali si kuhar, ki si je na mesoreznici odrezal prst, zasluži odškodnino ali pa je šlo le za veliko malomarnost. Pri preverjanju si je še sam odrezal prst. Kuhar je odškodnino dobil …
Tretjo nagrado je dobil model iz Čikaga, ki je par ur kidal parkirno mesto, ki mu ga je, ko je nekam skočil, zasedla neka ženska. Povsem jasno je, da jo je zato ustrelil! A glede na naš nacionalni šport, ko vsako leto zaradi gajbic na skidanih parkingih zapojejo lopate po sosedskih hrbtih, se mi zdi, da so dali modelu previsoko mesto …
Na četrtem mestu je šofer avtobusa iz Zimbabveja, ki pa bi si po mojem mnenju absolutno zaslužil boljšo uvrstitev! Namreč, iz Harareja je v drugo mesto peljal 20 duševno prizadetih ljudi, a ko je skočil na kozarček žganega med potjo, so mu debilčki ušli. Vsi do zadnjega! Verjetno pri zamorcih ni kar tako, če izgubiš poln avtobus retardinjotov in so kazni verjetno stroge, zato je pametnjakovič zapeljal na bližnjo avtobusno postajo in dvajsetim tam čakajočim potnikom ponudil brezplačen prevoz. Ki so ga seveda vsi izkoristili, tudi v Afriki je verjetno kriza. Jih je odpeljal direkt v norišnico, osebju pa povedal, da gre za ljudi, ki imajo nadvse bujno in bizarno domišljijo, zato so šele po treh dneh odkrili, da imajo zaprte napačne. Evo, če si car, si car!
Na petem mestu je ameriški najstnik, ki so ga pripeljali v bolnišnico s hudimi poškodbami glave, ker je preverjal, kako blizu se lahko približa drvečemu vlaku. Očitno so ga zafrknili milimetri, pa verjetno bi bilo bolje, če bi ga pobral tisti šofer iz Afrike …
Šesti je spet Američan, ki je v beznici za hitro prehrano na pult vrgel bankovec za 20 dolarjev in prosil, če se mu ga lahko razmenja za drobiž. Ko je prodajalec odprl blagajno, je moški potegnil pištolo in pobral ves denar ter zbežal. Bankovec za 20 dolarjev je pustil, s sabo je vzel 15 dolarjev v drobižu. Za trganje hlačnih žepov al pa za javno stranišče morda?
Deveti je ameriški možakar, ki je v trgovskem centru neki ženski ukradel torbico in zbežal. Policisti so ga ujeli in odpeljali v trgovski center na prepoznavanje. Ko je k njim pristopila oropana ženska, je bil takoj pripravljen na sodelovanje in je s prstom pokazal nanjo: Gospod policist, to je ženska, ki sem ji ukradel torbico!
Na devetem mestu je Američan, ki je želel oropati Burger King in je zahteval denar iz blagajne. Prodajalec mu je pojasnil, da ne more odpreti blagajne, če se ne naroči hrane, zato je ropar naročil čebulne obročke. Ki pa ni bila na voljo za zajtrk … Človek je malo pomislil in zafrustrirano odkorakal ven …
Na desetem mestu pa je možakar, ki je iz avtodoma poskušal ukrasti gorivo. Je v rezervoar vtaknil cevčico in potegnil. Je potegnil premočno in ga je zvilo, da je bruhal in se zvijal na tleh, dokler niso prišli policisti. Ponesreči je namreč potegnil iz stranišča, katerega kemikalije so očitno močnejše od bencina. Ko so lastnika avtodoma vprašali, če bo nepridiprava tožil, je rekel, da ne, ker se je nasmejal kot še nikoli v življenju …
V interesu izboljšanja družbe sestavljalci zgornjega seznama prosijo, če se ta spisek širi med družinskimi člani in prijatelji. Razen v primeru, če je kakšen z zgornjega seznama daljni sorodnik ali izgubljeni prijatelj, v tem primeru pa naj bomo zadovoljni, da je le daljni sorodnik in da bo prijatelj še naprej ostal izgubljen …

Ne prva, ne zadnja, ki sem jo napravil, sem prepričan, a ker grem v jamo šele v soboto in nedeljo in ker se vmes nič ne dogaja, spet limam nek star tekst …

Leta, res leta nazaj, ko se je v šolo še hodilo na desetine kilometrov daleč, skozi goste gozdove, polne medvedov in volkov, po debelem snegu, ko so mladi pastirčki še komaj čakali, da se je kakšna krava pokakala, da so premrle nožice lahko vtaknili v ploščat topel drek in malce pogreli premrle okončine, sem se zelo rad smukal po lokalnem, tako rekoč vaškem letališču. To ni bila kakšna »Top Gun« zadeva, daleč od tega, dasiravno so se na lokalne frajerje v skajastih jaknah in z zobotrebci v ustih, ki so se pripeljali s sfriziranimi tomosovimi štirkami, bejbe vseeno lepile kakor muhe na prej omenjeno kravjo balego, čeprav za nas bosopetce to ni bilo odločilno. Ste že kdaj videli kakšno lokalno bejbo, kako z zobmi odpre pirovsko flašo? No, torej …
Letališkim delavcem in pilotom smo bolj ko ne samo riti odnašali, torej prinašali orodje, pivo ali špricerje, malce pospravljali okoli hangarjev, tu in tam nam je bilo dovoljeno celo položiti premrle ročice s pogriženimi nohti (ker smo se tako zlahka vživljali v mojstre, ki so še v dvokrilcih počeli vragolije na nebu!) na zdelan pleh še bolj zdelanih letečih antikvitet, vse skupaj pa se je imenovalo pilotski tečaj. No, saj to ni bil čisto pravi tečaj za pilote, dasiravno nekaj zrnc soli je bilo v tej doktrini – zgrabi jih, ko so še majhni, izkoristi jih za vse umazane in ponižujoče naloge, pa se bodo smrkavci sproti marsikaj naučili, ko bodo dovolj odrasli, da bodo lahko zagrabili za letalski volan, pa bodo zadevo znali ceniti in spoštovati. No, kakor koli, dokaj prostih dni sem preživel na letališču in se smukal okoli letal, a ko sem dovolj odrasel, da bi počasi lahko pa že kaj resnega se naučil, sem začel dvomiti. Pa ne v svoje sposobnosti, bog ne daj, teh je bilo še preveč, vse sem imel v malem prstu! A če so se vsi istovetili z najbolj spoštovanimi piloti, je bil moj vzornik človek, ki ga nihče ni maral. Čeprav je bil eden boljših pilotov, je pivo vedno žulil sam, za svojo mizo, in čeprav se je zdelo, da je takšna njegova volja, sem po skritih koprnečih pogledih, ki jih je pošiljal k sosednjim omizjem, kmalu spoznal, da ni tako. Bil je izobčenec, ker je v zraku vedno napravil kakšno pizdarijo. Vsi so ga obsojali, le meni se je zdel kul in potihoma sem si vedno obljubljal, da ko bom jaz sedel za volan jedrilice, ne bom z dvesto na uro preletel dva metra nad hangarjem ali občudujočo množico, temveč še niže. Skoraj obljubil sem si, da ko bom prvič sam za kontrolami, da bom najmanj kakšen klobuk snel z glave kakšnega firbca … No, na srečo sem bil že ravno dovolj star in imel ravno dovolj razvite možganske vijuge, da sem poznal samega sebe bolj kot cigan pozna aluminij, zato sem se s težkim srcem odločil, da pilot ne bom nikoli. Vsi so bili seveda šokirani, jaz pa nikomur nisem povedal, da pri prvem poletu, ko mi je inštruktor predal komando, nisem užival kot ostali tečajniki, ki so si prvič samostojno s ptiči delili nebo, temveč sem z višine kakšnih 200 metrov kot sokol opazoval pisano čepico predsednika letalske komisije in razmišljal, ali bi mi jo uspelo sklatiti z njegove glave ali pa bi mi inštruktor, sedeč za mano, namero lahko še pravočasno preprečil. In ko sem pristal, sem odšel. Ker sem vedel, da bi prvič, ko bi sam sedel v letalu, čepico poskusil sklatiti, ker ne bi bilo nobenega, ki bi mi to lahko preprečil …
Ah, mladost. Klinc jo gleda! Za njo pride starost. In človeku postane dolgčas. In sem resno začel razmišljati, ali naj si omislim ljubico, ki bi mi lahko bila hčer (pa me nobena ni marala), ali naj si kupim ferarija (pa nisem imel denarja), ali naj vseeno naredim pilotski izpit (pa me je čepica še vedno preganjala), ko sem opazil vabilo na potapljaški tečaj. Hm. V zraku grem lahko previsoko, zato se raje držim tal, ampak v vodi pa čepice ne morem nobenemu zbiti z glave, mar ne? Ja, seveda! Vsakega potapljača navija globina, to je dejstvo, samo da tega na začetku nisem vedel. Pri vsakem potopu se najde kdo, ki se bo zgoraj pohvalil, da je bil pol metra globlje od tebe in po vsakem potopu rineš malo globlje. Kar je sicer ok, a vedeti morate, da ima potapljanje pravila, ki se jih moraš držati, ker drugače te obrne in greš gledat od spodaj, kako krompir raste. Lahko greš seveda globoko, a je vprašanje, ali boš prišel ven. Med potapljanjem se zaradi večjega pritiska v telesu raztapljajo plini, med dvigovanjem pa se izloča predvsem dušik, zaradi česar v žilah nastajajo majhni mehurčki. Zato se moramo dvigovati s predpisano hitrostjo in delati varnostne postanke, ki pripomorejo k temu, da se izločijo mikromehurčki, ki so najbolj nevarni, saj se z dvigovanjem in posledično zmanjševanjem tlaka mikromehurčki večajo. In pridejo v možgane in potem si v tisti ploščati zadevi z začetka tega pisanja, v kateri so si davno tega bosonogi pastirčki greli otrple nožice …
Zakaj to pišem? Prijatelja gnjurca je žrlo mojih petdeset in nekaj metrov, ki sem jih dosegel, ko sem s starimi mački delal reportažo (so me vzeli s sabo in sem lahko njihov zrak sisal, ker sem svojega zelo kmalu pokonzumiral!) in je nenehno rinil v globino, a ni imel poguma »prehiteti« me. Vsak potop sva brazdala in se lovila, namesto da bi uživala v podmorju in mi je nekega lepega dne vrglo varovalko ven. Brazdala sva na kakšnih dvajsetih metrih (divemaster pa je povedal, da so najlepše stvari na 11 metrih, ko se še razločijo barve!), dno je bilo natančno 100 metrov pod nama. In je rinil dol in rinil in globlje ko si, več zraka podihaš in jezen sem spoznal, da od dobrega potopa spet ne bo nič. In sem nenadoma zagledal tisto pisano čepico tam nekje pri dnu in sem si rekel, u kurac vse skup, dejmo enkrat za vselej temu tekmovanju nardit konec in sem spraznil jopič, se postavil na glavo in zapikiral v globino. Mimo prijatelja, ki je seveda takoj videl, koliko je ura in je odkimaval s široko razprtimi očmi. Adrenalinček ja zaplal po žilah na veliko, pikiral sem tako hitro, da sem se moral ves čas držati za nos, da sem lahko sproti izenačeval pritisk ter hkrati buljil v računalnik na roki. Do že prej dosežene globine sem bil suveren, še deset metrov nižje je bilo tudi vse kul, potem pa se oglasi dvom. Jasno, prepozno! Kar rinil sem in rinil, kaj pa je še dodatnih deset, dvajset metrov, vas vprašam! Pametni del mojih možganov je predlagal, da bi končal, večji del je silil še globlje. Pustimo občutke, niso pomembni, pomemben je tisti trenutek, ko zbiješ čepico z glave in spoznaš, da si naredil kolosalno neumnost. Hm, kaj pa zdaj? Potrebno je priti ven. Potrebno je priti ven varno. In nenadoma spoznaš, kar itak že ves čas veš, da to zelo verjetno ne bo mogoče. Da ni dovolj zraka! Ni strahu, ni panike. Zakaj le?! Saj ne bi nič pomagalo. Potrebno je priti ven. Z zrakom, ki ga še imaš. In greš počasi gor. Potrebno je iti počasi, zelo počasi. Zaradi mehurčkov, saj veste. A veš, da počasi ne moreš. Računalnik piska kot zmešan in opozarja, da preveč divjaš, da se prehitro dvigaš. In za hip upočasniš, poskušaš ga preslepiti. A računalniku se jebe, slepiš sebe. No, ne slepiš se, ker veš. In ko potem čakaš pet metrov pod gladino, kjer bi moral čakati vsaj še deset minut in iz jeklenke vlečeš zadnje srkljaje zraka in sesaš še smeti iz nje, hkrati pa opazuješ čudovit sončni vzhod spod vodne gladine, te v bistvu ni strah. Ker ni nobene dileme. Ali crkneš pet metrov pod vodo ali crkneš, če greš gor. In opazuješ rojstvo novega dne in se spomniš na otroke. Patetično, a tako je. In se izstreliš na površje. In čakaš. Pa čakaš. In občuduješ sončni vzhod, misliš na otroke, zadiši ti kava. In si rečeš, naj gre vse u kurac, pilot pa res ne boš nikoli …

P.S.

Najbolj neumno pri vsem skupaj pa je bilo potem moje nadaljne obnašanje. Če že narediš takšno neumnost, zaradi katere lahko umreš, normalen človek pač poskuša vsaj kasneje zadevo popraviti. Na srečo je bil ta neumni potop moj prvi tistega dne in še nisem imel veliko dušika v krvi, a ko sem prišel ven, bi lahko divemastru povedal, kaj sem ušpičil in bi mi dal čisti kisik za dihat, kar zna pomagati. Plus verjetno kakšno vpitje bi slišal in pridigo, kaj hujšega pa verjetno ne. Kajti, če prideš ven iz takšne globine živ, še ne pomeni, da boš živ tudi ostal, še kakšno uro ali nekaj takšnega si v nevarnosti, da te obrne. Sem to vedel, zato sem si natočil kavo in sedel na palubi, čeprav me je dušik tako navijal, da sem hotel samo spati, spati. A sem vedel, če se uležem in zaspim in me vmes obrne in crknem, bodo vsi pač mislili, da spim in ne bodo nič storili. In sem sedel tam in žulil kave in čakal, kaj bo. Ni bilo nič, na srečo, da sem lahko potem postal jamar. Tle ni nevarnosti! 🙂

Danes sem sodeloval na najboljšem literarnem večeru ever. No, literarnem popoldnevu, če smo malenkostni. V osnovni šoli Center otroci povedo (oziroma napišejo), kaj bi radi postali, učiteljica nato organizira srečanje z nekom, ki to je, kar si želijo postati. Če želi nekdo postati dimnikar, potem se sreča z dimnikarjem, če nekdo želi postati pesnik, se sreča z mano. Ali meni podobnim, tokrat sem bil pač to jaz. Sicer mi je bilo najprej malce smešno vse skupaj, da bom sam sedel z dvema deklicama petega razreda v nekem lokalu in jima razlagal, kaj pomeni biti pisatelj, a ko sta prišli, sestri dvojčici, sem zelo kmalu pozabil, da sta še otroka. Načitani in inteligentni, duhoviti, radovedni. Se ukvarjata z milijon stvarmi, poezija je le ena od teh, zelo radi in zelo veliko bereta. Skoraj dve uri smo klepetali, a na koncu sem vseeno poudaril, naj pesništvo (ali pisateljstvo) ne postane njun primarni poklic. Če nočeta biti lačni kruha. Glede na to, da sem ravno nova očala kupil, bi jima lahko predlagal, naj gresta k optikom, tam je denar, kaj denar, zlato, a nisem šel v detajle. Saj sta nadvse načitani in se ni za bati, da se bosta napačno odločili …

Potem sem imel pa še večerno kavico z dr. Stibrotom, ki je bila pa tudi nadvse edukativna. Smo v debati na močne ženske in copatarske moške nekako zašli. No, ne nekako, nekdo je vprašal dr. Stibrota, če on kamin prižge s kocko ali kako drugače in je pravi možakarski možakar suvereno prikimal, da s kocko ter dodal, da z jušno. In itak smo vsi debelo pogledali, da je moral nato pojasniti, da še nikoli v življenju ni prižgal kamina in da se mu tudi sanja ne, kako se to počne, da to pri njih doma počne njegova ljuba Mojčka. Kar je sogovornika nadvse žačudilo, da kako jo je pripravil do tega, da pri njih doma se žena kaminu niti približa ne. Je verjetno želel recept, kako postaneš pravi možak čez noč, a mu dr. Stibrota recept zagotovo ni bil po volji. Je mirno povedal, da je njegova predraga že dvakrat dobila pogojno povratno avtobusno vozovnico za Muhaber ter da se zdaj celo boji domov k mami na obisk, ker ne ve, če bo lahko še domov pršla … Sem kar videl, kako je začel sogovornik kalkurirati in razmišljati in potem opustil misel, da bi sam podoben trening doma udaril, ker je verjetno spoznal, da bo on dobil Meractorjevo polivinilasto vrečko, v katero bo spakiral svojo imovino in nepovratno avtobusno vozovnico za k mamici … Potem je dr. Stibro še povedal, da je njegova v nekakšnem obdobju pucanja in da je non stop na kolenih in sem, da bi spremenil temo, hitro jaz s predlogom uskočil, da če je že na kolenih, naj ko pride domov, samo … Eh, to je pa že druga zgodba!