Avtor: šini

Zadnjič smo se odpravili v Čaganko in ne le, da se je Maks izkazal (prišel je namreč tudi ven!), še celo pesem je napisal o svojem podvigu. Ko je Tico slišal za to, ga je prevzelo navdušenje. Da zdaj pa ima naša Čaganka čisto vse in da to je to. Da zdaj bo šlo pa v resnici zelo kmalu na 400 m in globlje, da drugo pač že je …

Spodaj je Maksova pesnitev, ki pa kot vse velike pesnitve potrebuje tudi nekaj pojasnil. No, le eno, recimo. Vse je res! Res je, da se je iz Velenja peljal v Ljubljano, kjer naj bi pobral Matjaža in res je, da se je peljal skozi center Ljubljane in šele v Vrhniki ugotovil, da se je malce izgubil. Evo, sem mislil, da sem jaz najhujši, a se je našel junak, ki me užene! Pa tudi po pretkanosti mi je prav blizu, če me že prekaša ne. Smo zadnjič sedeli na večerji in je priznal, da je v Paradani skrbno izbral dve transportki, saj je vedel, da bo imel zato mir do vrha. Opreme za ven znosit je bilo ogromno in smo se je vsi otepali, a če bi šel prazen ven, bi te gledali postrani, če si imel pa dve, si bil pa car. Teže pa itak ni nihče preverjal, tle se je izkazala Maksova prefrigranost in je zagrabil dve lahki in pičil ven, dokler se enemu od Hrvatov ni zasmilil in mu je porinil svojo transportko, sam pa vzel obe njegovi. Za polovico lažji od tiste ene! In je bilo Maksu malce nerodno in je ven pospešeno potegnil, kakopak, na večerji je pa potem priznal, da je na škrge dihal …

Od kolegice dobil sem knjigo,
notri zgodbe dolenjskih jamarjev,
ki neutrudno ustvarjajo zgodovino.
Med poglavji Čaganka mesto ima,
najgloblja je in najblatnejša.
V tistih krajih je najdaljša
in še se jo raziskuje.
Takoj sem obrnil se na Matjaža,
jamarski je univerzalni ključ,
vsem klubom je v pomoč.
Ni minilo nekaj dni,
že je piskalo sporočilo,
da bo kmalu dobra akcija.
Takoj preložil sem vse svoje delo,
vmes sem se še v Ljubljani izgubil,
ponesreč na Vrhniko zavil.
Še sreča, da je Matjaž trdoživ,
lahko bi bil od mraza hin!
Ko prišli smo blizu,
mi je kolovoz dal znak,
da je že zunaj blata za izvoz!
Nedolžno tam je stala koča,
prelepi jamarski novi apartma.
Vprašal sem, zakaj toliko desk,
ali bo slučajno elektrarno kap.
Vsi pogledali so tako kot krap:
Ej, tu se je treba medvedov bat!
Zgodaj zjutraj skočili smo v jamo
in kmalu verjel sem v njihove zgodbe,
saj vsak meter naprej
je bilo več blata kot prej!
Oči zagledale so prečudovito dvorano,
kjer ležijo veliki mrtvi kamni,
v kotu pa njihovo gnezdo.
Malo se počije in se o zvezdah govori,
ker pot se tu ne konča.
Je zato Šini odmaknil kamna dva,
pokažejo se novi blatni rovi.
Notri skačeš ko junak,
jama gre še v ožine,
a čas imel je svojo brzino,
zato odšla sva na površino.
Na poti ven se je pokazalo,
kje je jamar doma,
vse se je mazalo,
nikamor se ni dalo!
Prej namolzel bi suho kravo
ko ta usrani bi štrik,
da ne bi izpadel taki freak,
sem rekel, da šparam se za šiht!
Že vsak moj premik
zdel se mi je velik podvig,
Šini veliko se je smejal,
saj navajen je takih pogojev.
Prišla sva počasi ven,
se je že stemnilo.
Oprema na polno usrana,
sam to ni važno, če jama je krasna.
Potem hitro na cesto
in čez Kočevje sem drvel,
ker se mi je šiht že začel.

Maks Petrič, Šaleški jamarski klub »Podlasica«, Topolšica

Danes smo imeli jamarski reševalci zadnje srečanje letos, da malce poanaliziramo zadnje akcije, nato pa nekaj pojemo in spijemo in se v miru nablebetamo. Reševalci smo tisti ljudje, kaj ljudje, strokovnjaki, ki prvi priletimo, ko je v kakšni jami nesreča in pomagamo. Znanja je dovolj, le danes, ko so se vse reševalske horde zgrinjale v eno točko (turistično kmetijo nad Velenjem), sem malce podvomil o vsem skupaj. Ko so se v enem križišču treh cest znašli trije reševalni kombiji (polni jamarskih reševalcev) in so bili vsi trije namenjeni vsak v svojo (nasprotno) smer … Na koncu smo se vseeno našli in smo našli, smo se najedli in nablebetali, predvsem pa nasmejali …

Sem hotel prijateljici podariti za rojstni dan Očkov kotiček, ki ga edinega od mojih zbranih del še nima in sem preklical pol Slovenije, pa ga nikjer več ni bilo za dobiti. Zato sem zapakiral svoj edini izvod, kaj mi je pa drugega preostalo in mi ni bilo žal, se je razveselila. Danes mi pa Junior pošlje spodnjo fotko in sem ga kar poklical, da naj ga kupi, preden narod navali in je kupil in zdaj je pri meni. Zadnji izvod … Sem mu dal tudi za cockto pri Milanu, nič bat! 🙂

Danes sva bila z Jernejem spet v enem takšnem ajeto projektu, še prej sva se pa še v najboljši bistriški gostilni ustavila na špricarčku, kar pri ajeto projektu vedno pomaga. Da je še bolj ajetojevski in da še dlje traja kakor ponavadi. In sva med delom drobila o vsem mogočem, enkrat vmes sva pa na danšnjo mladino prišla tudi. Da kako je vsa zaračunalničarjena in podobno, da mi smo bili pa povsem drugačni. Kar je mogoče celo res, kaj pa vem. In ko sva tako drobila o neumnostih, ki smo jih kot otroci počeli, pa nikoli iz zlobe, le vmes se je vedno kaj sfižilo, sem se spomnil, kako sva s prijateljem nekje že v srednji šoli pod balkonom klicala tretjega prijatelja. Je živel v oficirskem bloku, v drugem nadstropju in sva morala biti kar glasna. Ne zaradi višine, tista solzava Jugo muzika je namreč glasno odmevala med bloki, ki je jugooficirjem vsaj deloma pričarala ozračje oddaljenega doma. Sva tako kričala pod balkonom in prijatelj se je zelo zelo hitro prikazal, priplezal je pod skoraj do konca spuščeno ruleto na balkon. Je bilo poletje in ruleta je zadrževala sončne žarke, skozi odprta vrata pa je lahko vseeno prihajal zrak in so oficirski ata po kosilu lažje malce počili. Saj to nama je bilo jasno tudi brez vseh tistih prijateljevih znamenj, da naj bova bolj tiha, da ata spijo in da nikoli ni OK, če se na silo in nenamerno zbudijo, a bila sva še šmrkava in objestna in verjetno dobre volje in se nisva kaj dosti sekirala. Prijatelj je tam na balkonu mahal kot nor, naj molčiva in odideva, midva sva pa hotela, da se nama pridruži na dvorišču. Saj bi se nama zagotovo pridružil, a verjetno je bil eden tistih dni, ko je ate moral v šolo pogledat vse tiste sinove cveke v redovalnici in je bil potem sin bolj vesel, če je ata spal, ker ni smel ven, je bil v havsarestu. Če mu je bil v majhnem blokovskem stanovanju ves čas na očeh, itak nikoli ni bilo dobro. Sem enkrat pri njih večerjal, ko je bila ravno neka tekma na TV, je igralo eno Jugo mesto proti drugemu. A tragedija je bila v tem, da je sin navijal za eno ekipo, ata pa za drugo. Meni se je na srečo jebalo za šport, kot se mi še vedno, ampak njihova mama je kuhala, da so angelčki z ritko ploskali, plus še sociološko so me te zadevo rahlo zanimale! Ne, saj se hecam, le užival sem v drkanju. In je takrat, ko sem bil pri njih, atetova ekipa zgubljala, ate je bil živčen ko sršen s slamico v riti, sin pa pameten in je molčal. Jaz sem pa že pojedel in sem si zaželel malo zabave in sem prijatelja sprovociral, da je začel bolj zavzeto navijati za svojo ekipo. Ko je čaletova ekipa naredila nagravžen prekršek in dobila kazen, je ate znorel, jaz sem pa sina sofisticirano napeljal, da se je postavil za svojo ekipo. In sva potem oba suvereno zatrjevala, da je bil favl tako očiten, da bi ga še pes vodnik slepega prepoznal in se je čale nekaj izvijal in se ni dal, midva pa tudi ne (sin je bil opogumljen, ker sva bila enkrat za spremembo dva proti njegovemu oficirskemu čaletu). In ko so tisti prekršek še nekajkrat ponovili v počasnem posnetku iz različnih kotov, sva mu vsakič posebej (kakor počasi zarinjen žebelj v koleno) poudarila, kako zelo jasen in nagravžen prekršek je to, dokler čale seveda ni posegel po najmočnejših argumentih. Mene je posla v tri krasne in domov ali kamor že hočem iti, svojega retardiranega sina, ki ima same cveke v šoli, je pa poslal za knjigo. Z brco v rit. Mene ni brcnil, ker so jugoviči na gostoljubje takrat še nekaj dali, mi je samo pokazal vrata. Pa se nisem dosti sekiral, ker je mamo vest zapekla zaradi soprogovega obnašanja in mi je še za domov nekaj zavila. Plus dejstvo, da je moral prijatelj potem celo noč trpeti za knjigo, pa čeprav skoraj brati ni znal, mi je tudi malce zadovoljstva dajalo. Kaj čmo, takšni smo bili, plus tudi on joje meni kdaj že prej tako pod nos pokadil!

Ampak, kakor koli, tistega dne nama je prijatelj z znamenji ves obupan dajal znamenja, naj se spokava in čeprav sva vedela, da ne bo prišel na dvorišče, da ni šans, ker je bil tistega dne njegov ate v šoli in je za najmanj en teden zaključil s svežim zrakom, sva se vseeno zafrkavala tam pod njim in kričala, naj se nama pridruži. Sva vedela, da če bova še nekaj časa vpila, se bo njegov ata zbudil in naju nekam poslal, sine bo moral pa spet za knjigo. Kar se nama je zdelo smešno za popizdit, njemu pa ne, sva videla na trpečem njegovem obrazščku. Je tudi on uvidel, kam ciljava in je že skoraj obupal, potem se mu je pa v hipu razjasnil obraz in nama je posignaliziral, naj umolkneva, da se takoj vrne. Je izginil pod skoraj povsem spuščeno roleto v stanovanje, midva sva pa umolknila. V pričakovanju. Res naju je zanimalo, kaj bo storil. Ker je bil skoraj stisnjen v kot in kaj veliko potez na razpolago niti ni imel. No, je potegnil potezo, ki je pa niti najmanj nisva pričakovala. Se je pojavil na balkonu z očetovo službeno pištolo v roki in nama kakor grozil. Se je smejal, midva spodaj pa tudi, ko naju je tako na muho jemal. Mu ni šlo najbolj od rok, ker sva med krohotom skakala sem ter tja ko dve kuri brez glave in se je še on na balkonu začel smejati in bi morda že samo s smehom njegovega očeta iz nadvse potrebnega počita iztrgali, a ga na srečo nismo. Mislim, nismo ga prebudili s smehom, prebudil ga je strel iz pištole. Se spomnim, da ko je počilo, smo prav vsi obstali kot prikovani, morda celo zamrznjeni v trenutku časa in bogvedi, koliko časa bi bili tako primrznjeni, če roleta, tista skoraj do konca spuščena roleta na balkon, ne bi dobesedno eksplodirala. Ker je čale na balkon uletel kar skozi spuščeno ruleto, se mi zdi, da je še bolj zaropotalo kot prej strel iz pištole. Za hip sem zagledal debelega starega oficirja v gatah na balkonu, kako se je pojavil poleg svojega sina, ki je v rokah držal kadečo se pištolo, v očeh je pa imel neznansko presenečenje s kancem osuplosti, v naslednjem hipu sta pa že oba izginila in so se iz stanovanja slišali samo še zvoki, ki se slišijo, če v majhno sobo zapreš Toma in Jerryja hkrati. Tudi zvezde in planeti narisani so zaplesali tam okrog stanovanja se mi zdi. Vse skupaj pa ni trajalo dolgo, kajti na balkonu se je spet pojavil prijateljev oče, še vedno v gatah in majici brez rokavov, pogledal dol, vprašal, če smo vsi v redu (sva se morala malo pogledati in pretipati, če sva), ko sva pokimala, naju je pa poslal v tri ali štiri božje in spet izginil v stanovanje. Zvokov iz risanke se ni več slišalo, hec je minil in sva se počasi kar odpravila v kakšno gostilno ali pa kateremu od drugih prijateljev najedat. Se ne spomnim več. Pa poanto sem tudi zgrešil oziroma pozabil. Če streljaš, vsaj naciljaj?! 🙂

Se pogovarjava s Ticotom, kdaj in v katero bova šla, malce že zarjavela zaradi jamarske lenobe (včasih sva bolj frekventno vrtala po podzemlju) in usklajujeva termine, pa ne prideva skupaj in sva kar malo nejevoljna. December je za Ticota najbolj lukrativen in ga ne sme zagnojiti, prioritete so jasne. Mu ne nasprotujem, razumem, kar naenkrat pa malce vzroji. Da je slabe volje, da kolikokrat se čez Grosuplje pelje in da ni mogel tiste usrane srečke kupit za 2 ojra, ki je tam nekomu prinesla 21 milijonov! V evrih! In sem potem še jaz kar nenadoma slabe volje. Ker vem, če bi Tico tisto usrano srečko kupil in bi mu prinesla 21 milijonov, bi jaz za novo leto zagotovo dobil nov jamarski pas. Ta, ki ga uporabljam zdaj, je namreč tako bogi, da ga samo še čudež drži skupaj … 😉

Saj iskreno upam, da bom doživel še več, kolikor sem že, čeprav je včasih v kakšni družbi videti, kakor da živim samo še v preteklosti. Mislim, pogrevam stare štorije pa to. Smo zadnjič pri Lenki sedeli in blebetali o vsem mogočem (ja, tudi o kastraciji različnih živali), vmes je pa še beseda na Brezje nanesla. Sem se pohvalil, da sem edini v takratni družbi romanje ob največjem brezjanskem prazniku opravil, pa mi nisi verjeli, zato sem poiskal zapis o tem iz leta 2003! Pa žal kaj veliko o romanju in občutkih z božje poti ni, kar je nekako sploh tipično zame, bi rekel …

Strah me je. Res. Pred vrati moje pisarne namreč stoji človek, ki mi že samo s svojo prisotnostjo vliva strah. Ne tajim. Pa čeprav sem prvoborec osamosvojitvene vojne, čeprav sem v tistih presodnih dnevih neštetokrat zrl smrti v oči, čeprav sem držal puško v rokah, sem kljub temu samo človek. In me je strah. Tisti, ki trdi, da ga nikoli ni strah, itak laže. Takšnega človeka ni, ali pa je popoln idiot in ne more predvidevati za deset minut naprej, da bi se lahko ustrašil … No, mene je strah. Priznam. In človek se kar noče umakniti spred moje pisarne!
Que sera, sera ali sooči se s svojimi strahovi! Carpe diem in Quo vadis! Malce biblijsko sem razpoložen, ker sedim v svoji pisarni in nameravam pisati o svojem božjepotju. A o tem kasneje, zdaj se moram najprej soočiti s svojim strahom! Ki stoji pred vrati. Saj sem vendar odrasel človek, prvoborec, ki je s puško v rokah neštetokrat zrl smrti direktno v oči. Vzdihnem, se odrinem od mize, potegnem še zadnji dim na smrt obsojenega, v pepelniku pedantno in zelo picajzlasto ugasnem ogorek, da ja ne bo kakšna žerjavica ostala tleča, potem se še bolj odrinem od mize, vstanem in stopim iz pisarne. Hočem mimo človeka, ki mi vliva strah. Sooči se s svojim strahom! Poglej mu v oči. Pogledam ga v oči, nehote malenkostno prikimam. Odkima, odsotno, pogovarja se z nekom. Ufff, rešen. Saj ni bilo tako strašno! Odpravim se proti stranišču, čeprav me fiziološka potreba ne pritiska. Kljub strahu. Tako daleč še nismo … Odpravim se proti stranišču samo zato, ker sem se soočil s svojim strahom. Stopil mimo njega. In ko sem stopil mimo njega, sem pač moral nekam oditi. Stranišče je bilo pač najbolj primerna rešitev. Kljub temu, da me ni tiščalo …
»Samo še tebe čakam!« me je zadelo v hrbet.
Ah, u kurac …
A naj začnem dan prej, da bodo zadeve bolj jasne. Pravzaprav bi moral začeti dva meseca prej, a bo tudi en dan nazaj v času dovolj razjasnil zadevo. Namreč, poleti revija, ki jo držite v rokah, ne izhaja. In mi torej ni potrebno pisati rubrike, ki jo pravkar berete, čeprav neumnosti še vedno počnem in se v opravičilo lažem, da delam reportažo! In se človek odvadi pisati. Glavni urednik sicer dovolj zgodaj zajaha in potem jaha in jaha, a ker sem tega že navajen in se suvereno izmikam, kako je že vse narejeno, me je tokrat po dvomesečnem premoru spačilo. Zamudil sem vse roke. Ok, saj jih vedno, a tokrat sem jih zares. Kar pomeni, da glavni urednik jaha samo tebe in vse bolj zateguje uzde. Kar ni prijetno, verjemite! Včeraj zvečer, pravzaprav že ponoči, ko sem kofetkal namesto da bi pisal, se je na mobilniku izpisalo njegovo ime. Oklevajoč sem se javil in se oddahnil, ko me ni nahrulil temveč le vprašal, ali obstaja možnost poslati SMS prek weba. Da mora poslati daljši tekst in se mu ne da tipkati po telefončku. Vesel sem mu vse razložil in prekinil, preden bi se spomnil vprašati, kaj je s člankom, čez morda tri minute pa dobim sporočilo. Od njega, jasno. Bil je jasen, čeprav ne tako dolg, da zadeve ne bi mogel natipkati na telefon: »Zdravo! Tvojega clanka se nimam. Prosim sporoci, kdaj ga lahko pricakujem. Se res mudi!«
Najprej sem se ustrašil, ker sem črki c in l v clanku prebral kot d in sem že mislil, da bo nekaj z mojo danko napravil, se potem pomiril, ko sem prebral pravilno, potem pa spet zasekiral, ker nisem imel nič napisanega in nič narejenega. In se v sili spomnil na dogodek s konca avgusta.
Ko sem dobil SMS Boruta Peterlina: »Bok Sini! Ce nisi na dopustu mentalno ali fizicno, se lahko udelezis celonocnega romanja v Brezje. Ekipa Mladine, Baco, jaz. Bos spoznal sorodne duse. Bp« Najprej sem seveda opazil, da naš vrli fotograf postaja skromnejši. Ja, odrašča, otroci so tukaj, odgovornost prvega lovca in nabiralca družine … Ker če bi mi SMS poslal pred nekaj slabimi leti, bi seveda napisal najprej sebe, potem šele Bacota in ostale. Pravzaprav bi najprej napisal sebe, ostale pa šele v drugem SMS-ju … OK, dobil sem sporočilo, a sem si nekako mislil, da se naš BP heca ali pa da je kakšno lepilo vohal in nisem odpisal, pa tudi razmišljal kaj dosti o tem nisem. Sporočilo me je doseglo še med spanjem, ob prvi kavici enkrat zgodaj dopoldne malo pred kosilom pa že tudi prvi klic. Jaz še v prostem teku, BP pa v najvišjih dnevnih obratih. Prepričeval me je kot kakšna Jehovova priča in čeprav sem se otepal z vsemi štirimi in celo blefiral, da mi nekaj telefon ne dela dobro, ni odnehal. In sem obljubil, da bom resno razmislil, čeprav me je že omemba Mladininega Blaža skoraj prepričala, dokončno je tehtnico prevesil pa Baco. Ki me je prepričal ne z božjepotjem temveč s tem, da vse skupaj lahko vzamem kot en čisto navaden planinski pohod.
Dan je minil zelo hitro, šele ko se je znočilo in je že bil čas, da otroke počasi začenjam naganjati v posteljo, sem se spomnil in poklical BP-ja, da mi pove, kam pravzaprav gremo, koliko časa bomo hodili in kdaj moramo oditi od doma. Odzval se je z nonšalantnim »niproblemainnifrke«, kakor da gre za sprehod po parku, da oditi bomo morali pa pred pol ure. Da nas Blaž že čaka v Škofji Loki! No, sem navajen delovati pod stresom in sem v avto le vrgel večno pripravljen nahrbtnik (dereze, zimske rokavice, čelado in plezalni pas sem ven vzel na srečo še pred pohodom!), pomahal preljubi soprogi, da odhajam na romanje v Brezje in odvihral po Bacota. Že med potjo mi je zazvonil telefon in ko sem čakal, da se Baco še stušira, sem soprogo ves čas prepričeval, da RES grem na romanje, da se nič ne hecam in da ni nobene druge ženske! In čeprav se je mudilo za popizdit, sva seveda čakala tudi Boruta, ki se je moral še počesati …
Potem smo odbrzeli v Škofjo Loko po Blaža in njegovo prijateljico in potem v trdi temi po še tršem asfaltu krenili na pot. Ki naj bi bila po besedah lokalnega župnika speljana tako, da je primerna tudi za starejše romarje, le tiste z bolj obrabljenimi srčnimi črpalkami da je znal malo klanec matrati na začetku in tiste z umetnimi kolki dolina na koncu, drugače pa naj ne bi bila zahtevna in ne predolga. Sicer ne vem, kako bi nekdo, ki ni v top maratonski formi (da ne govorim o napol invalidnih romarjih!), zmogel pot, ki smo jo mi pregrizli, dopuščam pa možnost, da smo jo kje mahnili narobe in zadevo nenamerno prek Jelovice podaljšali na švoh 30 kilometrov. Čeprav moram na tem mestu izrecno poudariti, da se je Blaž Ogorevc zelo dobro pripravil na to pot! Čeprav je kot naš vodič totalno zgrešil pot, je imel s sabo pravo slanino in črn kruh, kar se menda spodobi za romarje in to odtehta vse ostalo …
Bil je čisti matr, kakor se za božjega romarja spodobi, v Brezje smo prišli ravno prav malo pred mašo, da smo si še stojnice s plastičnimi puškami, pištolami, avtomobilčki in podobno versko vsebino lahko ogledali, in čeprav so prodajali svašta, sem pogrešal kakšno špangico s hudim verskim motivom, ki bi se je moja soproga nadvse razveselila, sem prepričan.
Ker o Brezju vemo vse že s TV, naj se na koncu le še zahvalim Bacotovi sošolki Sabini iz Radovljice, ki nas je prek ponoči prehojenih hribov zapeljala nazaj v Škofjo Loko. Takšne carice ni nikjer, vam povem.
Crknjen, neprespan in ves razbolen sem končno ležal doma, ko se je s sporočilom oglasil še Bojan, da pride na kavo. In sem mu odpisal, naj se jebe. In je malo razmislil in se potem pravilno odločil, da bo večer za spremembo preživel s prijateljico. »Prav mas. Grem sexat!« je napisal. Pa naj še kdo reče, da se čudeži ne dogajajo več!