Avtor: šini

Saj iskreno upam, da bom doživel še več, kolikor sem že, čeprav je včasih v kakšni družbi videti, kakor da živim samo še v preteklosti. Mislim, pogrevam stare štorije pa to. Smo zadnjič pri Lenki sedeli in blebetali o vsem mogočem (ja, tudi o kastraciji različnih živali), vmes je pa še beseda na Brezje nanesla. Sem se pohvalil, da sem edini v takratni družbi romanje ob največjem brezjanskem prazniku opravil, pa mi nisi verjeli, zato sem poiskal zapis o tem iz leta 2003! Pa žal kaj veliko o romanju in občutkih z božje poti ni, kar je nekako sploh tipično zame, bi rekel …

Strah me je. Res. Pred vrati moje pisarne namreč stoji človek, ki mi že samo s svojo prisotnostjo vliva strah. Ne tajim. Pa čeprav sem prvoborec osamosvojitvene vojne, čeprav sem v tistih presodnih dnevih neštetokrat zrl smrti v oči, čeprav sem držal puško v rokah, sem kljub temu samo človek. In me je strah. Tisti, ki trdi, da ga nikoli ni strah, itak laže. Takšnega človeka ni, ali pa je popoln idiot in ne more predvidevati za deset minut naprej, da bi se lahko ustrašil … No, mene je strah. Priznam. In človek se kar noče umakniti spred moje pisarne!
Que sera, sera ali sooči se s svojimi strahovi! Carpe diem in Quo vadis! Malce biblijsko sem razpoložen, ker sedim v svoji pisarni in nameravam pisati o svojem božjepotju. A o tem kasneje, zdaj se moram najprej soočiti s svojim strahom! Ki stoji pred vrati. Saj sem vendar odrasel človek, prvoborec, ki je s puško v rokah neštetokrat zrl smrti direktno v oči. Vzdihnem, se odrinem od mize, potegnem še zadnji dim na smrt obsojenega, v pepelniku pedantno in zelo picajzlasto ugasnem ogorek, da ja ne bo kakšna žerjavica ostala tleča, potem se še bolj odrinem od mize, vstanem in stopim iz pisarne. Hočem mimo človeka, ki mi vliva strah. Sooči se s svojim strahom! Poglej mu v oči. Pogledam ga v oči, nehote malenkostno prikimam. Odkima, odsotno, pogovarja se z nekom. Ufff, rešen. Saj ni bilo tako strašno! Odpravim se proti stranišču, čeprav me fiziološka potreba ne pritiska. Kljub strahu. Tako daleč še nismo … Odpravim se proti stranišču samo zato, ker sem se soočil s svojim strahom. Stopil mimo njega. In ko sem stopil mimo njega, sem pač moral nekam oditi. Stranišče je bilo pač najbolj primerna rešitev. Kljub temu, da me ni tiščalo …
»Samo še tebe čakam!« me je zadelo v hrbet.
Ah, u kurac …
A naj začnem dan prej, da bodo zadeve bolj jasne. Pravzaprav bi moral začeti dva meseca prej, a bo tudi en dan nazaj v času dovolj razjasnil zadevo. Namreč, poleti revija, ki jo držite v rokah, ne izhaja. In mi torej ni potrebno pisati rubrike, ki jo pravkar berete, čeprav neumnosti še vedno počnem in se v opravičilo lažem, da delam reportažo! In se človek odvadi pisati. Glavni urednik sicer dovolj zgodaj zajaha in potem jaha in jaha, a ker sem tega že navajen in se suvereno izmikam, kako je že vse narejeno, me je tokrat po dvomesečnem premoru spačilo. Zamudil sem vse roke. Ok, saj jih vedno, a tokrat sem jih zares. Kar pomeni, da glavni urednik jaha samo tebe in vse bolj zateguje uzde. Kar ni prijetno, verjemite! Včeraj zvečer, pravzaprav že ponoči, ko sem kofetkal namesto da bi pisal, se je na mobilniku izpisalo njegovo ime. Oklevajoč sem se javil in se oddahnil, ko me ni nahrulil temveč le vprašal, ali obstaja možnost poslati SMS prek weba. Da mora poslati daljši tekst in se mu ne da tipkati po telefončku. Vesel sem mu vse razložil in prekinil, preden bi se spomnil vprašati, kaj je s člankom, čez morda tri minute pa dobim sporočilo. Od njega, jasno. Bil je jasen, čeprav ne tako dolg, da zadeve ne bi mogel natipkati na telefon: »Zdravo! Tvojega clanka se nimam. Prosim sporoci, kdaj ga lahko pricakujem. Se res mudi!«
Najprej sem se ustrašil, ker sem črki c in l v clanku prebral kot d in sem že mislil, da bo nekaj z mojo danko napravil, se potem pomiril, ko sem prebral pravilno, potem pa spet zasekiral, ker nisem imel nič napisanega in nič narejenega. In se v sili spomnil na dogodek s konca avgusta.
Ko sem dobil SMS Boruta Peterlina: »Bok Sini! Ce nisi na dopustu mentalno ali fizicno, se lahko udelezis celonocnega romanja v Brezje. Ekipa Mladine, Baco, jaz. Bos spoznal sorodne duse. Bp« Najprej sem seveda opazil, da naš vrli fotograf postaja skromnejši. Ja, odrašča, otroci so tukaj, odgovornost prvega lovca in nabiralca družine … Ker če bi mi SMS poslal pred nekaj slabimi leti, bi seveda napisal najprej sebe, potem šele Bacota in ostale. Pravzaprav bi najprej napisal sebe, ostale pa šele v drugem SMS-ju … OK, dobil sem sporočilo, a sem si nekako mislil, da se naš BP heca ali pa da je kakšno lepilo vohal in nisem odpisal, pa tudi razmišljal kaj dosti o tem nisem. Sporočilo me je doseglo še med spanjem, ob prvi kavici enkrat zgodaj dopoldne malo pred kosilom pa že tudi prvi klic. Jaz še v prostem teku, BP pa v najvišjih dnevnih obratih. Prepričeval me je kot kakšna Jehovova priča in čeprav sem se otepal z vsemi štirimi in celo blefiral, da mi nekaj telefon ne dela dobro, ni odnehal. In sem obljubil, da bom resno razmislil, čeprav me je že omemba Mladininega Blaža skoraj prepričala, dokončno je tehtnico prevesil pa Baco. Ki me je prepričal ne z božjepotjem temveč s tem, da vse skupaj lahko vzamem kot en čisto navaden planinski pohod.
Dan je minil zelo hitro, šele ko se je znočilo in je že bil čas, da otroke počasi začenjam naganjati v posteljo, sem se spomnil in poklical BP-ja, da mi pove, kam pravzaprav gremo, koliko časa bomo hodili in kdaj moramo oditi od doma. Odzval se je z nonšalantnim »niproblemainnifrke«, kakor da gre za sprehod po parku, da oditi bomo morali pa pred pol ure. Da nas Blaž že čaka v Škofji Loki! No, sem navajen delovati pod stresom in sem v avto le vrgel večno pripravljen nahrbtnik (dereze, zimske rokavice, čelado in plezalni pas sem ven vzel na srečo še pred pohodom!), pomahal preljubi soprogi, da odhajam na romanje v Brezje in odvihral po Bacota. Že med potjo mi je zazvonil telefon in ko sem čakal, da se Baco še stušira, sem soprogo ves čas prepričeval, da RES grem na romanje, da se nič ne hecam in da ni nobene druge ženske! In čeprav se je mudilo za popizdit, sva seveda čakala tudi Boruta, ki se je moral še počesati …
Potem smo odbrzeli v Škofjo Loko po Blaža in njegovo prijateljico in potem v trdi temi po še tršem asfaltu krenili na pot. Ki naj bi bila po besedah lokalnega župnika speljana tako, da je primerna tudi za starejše romarje, le tiste z bolj obrabljenimi srčnimi črpalkami da je znal malo klanec matrati na začetku in tiste z umetnimi kolki dolina na koncu, drugače pa naj ne bi bila zahtevna in ne predolga. Sicer ne vem, kako bi nekdo, ki ni v top maratonski formi (da ne govorim o napol invalidnih romarjih!), zmogel pot, ki smo jo mi pregrizli, dopuščam pa možnost, da smo jo kje mahnili narobe in zadevo nenamerno prek Jelovice podaljšali na švoh 30 kilometrov. Čeprav moram na tem mestu izrecno poudariti, da se je Blaž Ogorevc zelo dobro pripravil na to pot! Čeprav je kot naš vodič totalno zgrešil pot, je imel s sabo pravo slanino in črn kruh, kar se menda spodobi za romarje in to odtehta vse ostalo …
Bil je čisti matr, kakor se za božjega romarja spodobi, v Brezje smo prišli ravno prav malo pred mašo, da smo si še stojnice s plastičnimi puškami, pištolami, avtomobilčki in podobno versko vsebino lahko ogledali, in čeprav so prodajali svašta, sem pogrešal kakšno špangico s hudim verskim motivom, ki bi se je moja soproga nadvse razveselila, sem prepričan.
Ker o Brezju vemo vse že s TV, naj se na koncu le še zahvalim Bacotovi sošolki Sabini iz Radovljice, ki nas je prek ponoči prehojenih hribov zapeljala nazaj v Škofjo Loko. Takšne carice ni nikjer, vam povem.
Crknjen, neprespan in ves razbolen sem končno ležal doma, ko se je s sporočilom oglasil še Bojan, da pride na kavo. In sem mu odpisal, naj se jebe. In je malo razmislil in se potem pravilno odločil, da bo večer za spremembo preživel s prijateljico. »Prav mas. Grem sexat!« je napisal. Pa naj še kdo reče, da se čudeži ne dogajajo več!

So ga lani enkrat prijatelji poklicali, če gre z njimi v jamo in je bil kar vesel povabila. Da naj ga kar poberejo, ko bodo mimo prišli. Ker je itak taprav jamar, za jame si vedno vzame čas. A se je takrat uštel, ker ko so prišli ponj, bi njegovo soprogo skoraj kap od šoka. Sta praznovala obletnico poroke ali kaj, polna hiša ljudi, on bi pa šel. Da so bili itak že vsi skoraj na odhodu, je poskusil, pa mu ni uspelo. Je bila soproga tako jezna in neomajna, da je moral ostati doma. A ko lahko pride, potem se ve, da je prišel. Ko smo zadnjič prišli do bivaka, je Andrej že skoraj dve uri lomil kamenje. Le toliko je postal, da smo se lahko pozdravili in da se je lahko s ponosom pohvalil, da je pot do vhoda v jamo stolkel praktično v prafaktorje in je že spet zavihtel macolo. Potem smo skakali po strehi in pod njo pa vsake toliko v bivak, vsakič pa smo noter prinesli tudi blato. In sem se spomnil Andreja, ki nam je že prav iz vida izginil nekam v gozd proti vhodu v Čaganko, le macolo smo slišali ropotati. Sem mu predlagal, da bi malo kamenja, ki ga je nalomil, pred vhod v bivak natresli in se je takoj strinjal. Sem se napotil proti enemu od kupčkov, da bi zagrabil par kamenčkov, Andrej je pa macolo vzel in se postavil ob ogromno skalo. Se mi je kar malo za malo zdelo, da se je strinjal z mano, potem se je pa spet enega tretjega posla lotil. A me je pomiril, da bo dvorišče kar on uredil, samo kamenje da mora prej nalomit. In je grizel tisto skalo in jo nosil pred vhod, da še malicati ni imel časa. Ko smo mi pojedli, je pa on že pred vhodom vse uredil in še sam malce prigriznil. A zelo na hitro, ker kdo pa ima čas postavati okoli brez dela?! Vmes je še na strehi malo pomagal, potem je pa slučajno odkril še mojo sekiro. Ki že dolgo ni več moja, že ene dve leti je pred Čaganko, za kakšno poleno presekati ali kaj. In če je od vseh, potem je na koncu prav takšna, kakršna je bila. Vsa od kamnov skrhana in uboga. In je bil prav jezen, kako za sekiro skrbim, čeprav sem mu povedal, da ni več moja in je bogico s tavelikim kladivom vsaj malo poklepal ter obžaloval, da ni imel s sabo brusilke, da bi ji lahko zares pomagal. Malo pred nočjo je moral oditi, da že najmanj dve uri zamuja in da kar gre. Sem mu pomagal odnesti orodje do avta in med potjo pokazal en kamen na poti, ki ga moj avto vedno udari s podvozjem. Če bi še tistega enkrat ob priliki, ko bo spet gor, lahko urihtal. In itak da ni to noben problem za njega, je kar takoj zavihtel macolo in kramp, da se mu je čez pol ure še bolj mudilo. Zato mu nisem pokazal še dveh kamnov, ki me tudi motita, mu jih bom naslednjič …

Mi streho imamo! Danes smo se že navsezgodaj proti bivaku odpravili, da zabijemo še mankajoče deske in na streho pločevino zmečemo. Saj bi jo menda lahko tudi sami, to menda ni neka vesoljska znanost (zna pa potem zamakati!), a je bolje, če na pomoč pokličeš mojstra, ki je tudi jamar in ima in znanje in orodje in ve, kakšni reveži smo jamarji.  In smo poklicali Dareta, ki je rade volje prišel, le jaz sem prišel malo kasneje, ker sem moral še v trgovino po rdeče pivo za mojstra skočiti. Da streha ne bi bila preveč nagnjena in iz vinkla, mojster ne sme biti nikoli preveč žejen! In smo delali po lepem sončku, žagali, zabijali, rezali, krivili … Sem prvič videl, kako se streha s pločevino prekriva in sem zdaj vesel, da nismo sami nabijali, ker bi potem itak morali vsekakor mojstra spet poklicati, le malo dražje bi bilo, ker bi morali vso pločevino na novo kupiti! Vmes smo enepar pavz udarili, ko je Jasna kavo skuhala ali kakšen narezek pripravila, tapravo večerjo smo si na debeli žerjavici privoščili pa šele okoli desetih zvečer, ko je bila večina dela postorjenega. Smo z veseljem pomalicali debele sočne stejke, zakopane v papriko in čebulo in ko me je potem malo pred polnočjo domov grede policist ustavil in odredil preskus z alkostestom, sem bil vesel, da je preverjal z elektronsko napravo, ker če bi mu moral pihniti v nos, sem prepričan, da zdajle vozniškega zagotovo ne bi imel več pri sebi!

Se spomnim, da sem pred leti bral novico v črni kroniki o nekem pretepu, ki mi je do zdaj ostala v spominu. En znan pretepač, ki je obvladal borilne veščine, je v neki gostilni pritežil domačinu.  Ta se ga pa niti najmanj ni ustrašil in je šel z njim ven, kakor je pretepač zahteval, a ker je bil domačin, je vedel, kateri prot v ograji dvorišča je razmajan in je tistega modela, ki je obvladal borilne veščine, s protom razlomil ko kanto, preden je ta sploh uspel nogo dvignit in kšn bruslijevski trik pokazat …

Včeraj zvečer sva se z Anžijem odpravila proti Čaganki, zdaj, ko imamo bivak, da gor prespiva in zjutraj čim prej noter kreneva. Pa še Matjaža, ki je pri nas že kar domač, sva povabila, Matjaž je pa povabil Maksa, ki si je našo blatotico že nekaj časa želel ogledati. Nič nismo imeli proti, prav nasprotno, saj druženje med jamarji je prav čudovito. Ker vsi jamarji smo ko lovci nakladači in vedno z novim človekom izveš nove peripetije. Ali pa trače, kar je pač boljše. Smo enkrat že kar ponoči v najboljši bistriški gostilni tankali špricerčke in pametne razdirali, kako smo do kastracij živali prišli, se mi pa zdaj sploh več niti ne sanja. Jaz sem (spet) uspešno prodal dr. Krevsa peripetijo, ko je svojega hišnega mačka Bonka peljal k veterinarju na popravilo zob, pa mu je dohtar predlagal še odščip malinic. A ko mu je dohtar potem račun za storitev izstavil, je dr. Krevs znorel, da za ta denar dobi že avtomatika (star moped) in da naj mačka kar zadrži. Ga je potem vseeno lahko odpeljal domov, ker dohtar odščip malinic ni računal, jih je gratih urihtal … Je bilo nekaj smeha, ampak zmagal je pa potem itak Maks, ki je jel razlagati, kako sta z bratom kastrirala domačega koštruna. Kar sama, ker je bila profesionalna storitev očitno predraga. Sta olfa nož malo nad ognjem razkužila in potem prerezala levo mošnjo, vzela ven malinico, potem pa še desno ter takisto malinico ven potegnila. Ker je kukr malo veterinarja, kakor je poudaril, smo mu kar verjeli, ko je pa povedal, da je tiste frnikole potem maček pojedel, smo se sicer smejali, a smo se možaki vseeno kar malo nemirno začeli presedati. Zato smo počasi proti bivaku odpeketali, zakurili zunaj in znotraj in okoli polnoči klobase na žar vrgli. Za prave možake, Matjaž si je pogrel prebranac, ker mesnih dobrot ne je. Okoli enih zjutraj smo se potem v bivak spravili, Anži in Matjaž na dr. Stibrota pograd (smo ga zašravfali prej kakopak!). Maks na tla na armič, jaz sem pa z usti napihoval turbomaksimus, ker sem doma pozabil tlačilko. Ko sem ga nafukal, so modeli že spali, preden sem se še sam slekel in ulegel, pa je blazina že spustila. Sem torej spal na tleh, kar še ne bi bilo najhuje, najbolj hudo je bilo, da sem ob pol štirih zjutraj preklinjal, ker še nisem spal, ob petih zjutraj naj bi pa po Maksovo v jamo šli. Ali pa še prej, je bil junaški, preden je zaspal, jaz pa čist togoten, ker sem vedel, da bom spet neprespan blataril. Plus moram priznati, da me je prej še Anži totalno prestrašil, ko mi je Maksa opisoval (da non stop po jamah hodi, tud globokih, plus še mlad je), da je kr en takšen jamarski Rambo in da če ga bom jaz ven peljal, bom zihr crknil nekje med potjo. In sem potem, ko nisem mogel spati, klel usodo in nespečnost in svojo starost in šel potem v Čaganko po dolgem času spet z nekakšnim strahom. Itak smo vstali šele malo pred sedmo in sva z Matjažem še kofe spila, Anži in Maks sta pa naprej špricnila, ker do trenutnega dna Čaganke je kar daleč. Sva ju kar hitro ujela, je Maks dol grede zakuhal in se je moral sleči, v bivaku na 200 metrih smo enega prižgali (kadilci), potem pa v nove dele. Anži in Matjaž naprej, z Maksom za njima, a sva ju kmalu izgubila, ker je Maksa nekaj vozel zajebaval. Blato pa to, saj veste. Sva se začela guziti v novih delih, ki je ozek in stopnjast, a na Maksa niso naredili nekega vtisa. Da to ni nič, da kje so tiste ožine, da če ni hujšega, bo drug teden kar mamico pripeljal, ki je lani tudi postala jamarka! Resno. Mislim, da je mamico navdušil za jamarstvo! Se mi je kar malo za malo zdelo, da on tako u izi gre v novih delih, jaz se pa kar precej matram in me je še bolj črvičilo v želodcu, kako ga bom najebal, ko bova šla skupaj ven. Sem bil v bistvu tako posran, da sploh nisem opazil, da sva dol crkovala skoraj štiri ure, ponavadai pridem uro prej! Anži je že širil tisto ožino na trenutnem dnu, do koder sva zadnjič z gospodom Grahom prišla, Matjaž se je pa kar na prosto prerinil skozi in tolkel kakšne štiri metre nižje. Se mu je potem pridružil še Anži, za njim se je v ožino skobacal še Maks, ko je prišla name vrsta, sem se pa totalno zataknil. Celo tako zelo, da tudi gor nisem več mogel niti nisem mogel umakniti noge, v katero mi je tekel potoček. Je moral Matjaž od spodaj priplezati, da mi je podstavil hrbet, da sem se nekako rešil. Sem potem malo zgoraj še širil, da bo bolj prijazno za naslednjič, oni trije so pa nižje garali. Dokler se Maks ni odločil, da je spodaj prevelika gneča in itak samo dva lahko delata in sva zato počasi pičila ven. Sem plezal prvi in me je res stiskalo, da zdaj bom pa crknil, ko je Rambo za mano, za katerega so tiste ožine mačji kašelj in sem plezal, kakor da sem deset let mlajši in je znoj tekel v potokih, sem se celo ustrašil, da me bo kakšen vročinski udar udaril. No, tistega Rambota pa ni bilo nikjer in sem se ga v eni stopnji, kjer bi se nedomačin lahko zaplezal, odločil počakati, čeprav sem vedel, da bom potem še bolj najebal, ko bom prednost izgubil! A takšen sem, dober, plus čik mi je zadišal. In sem si celo dva privoščil, preden je prijatelj prisopihal do mene. So me njegov blaten in oznojen obraz in malce bolj plitvo dihanje prav v dobro voljo spravili. Sem spoznal, da domač teren je pa le domač teren in da mladi jamar ni vajen blata in triurnega zatikanja po stopnjastih ožinah. Sem ugasnil cigareto in ga (malce privoščljivo, priznam) vprašal, če bova naslednji teden njegovo mamico dol peljala, da si čas rezerviram, in je malo pomislil, potem pa se odločil, da morda naslednje leto. Da bo še malo potrenirala vmes … Nekje na sredini jebade sem ga vprašal, če je kaj spremenil mnenje o naši krasotici, pa je mladi jamar trmast, ni hotel priznati, da se malo matra. Da gre bolj počasi, ker si še znamenitosti in lepote ogleduje, ampak nekje proti koncu novih delov je pa tudi on presenečeno priznal, da se mu dol grede ni zdelo, da je toliko zajebanih stopenj zapored. V bivaku na 200 metrih sem celo ene tri uspel prižgati, preden je prostopicljal, a kave ni hotel, da ga bo na kako pritisnilo. In sva pičila proti površju brez kakšnih velikih težav, le zelo veliko sem kadil. Ponavadi nimam toliko časa toliko cigaret udušit. A priznal pa vseeno ni, si je še vedno kukr ogledoval lepote ali pa je pil, točil vodo, jedel … Ven sva prikopala že v debeli temi, v luknnji sva bila skoraj dvanajst ur. Sva zasvinjano opremo slekla pred bivakom, zakurila, potem sem mu pa malce vode na stopnicah točil, da se je opral, ker je moral proti domu, saj je mu je ob desetih zvečer začel študentski šiht. Rokice in obraz sem mu asistiral, ko je začel razmišljati, da ima pa tudi lulico umazano, ker je šel v jami večkrat lulat z umazanimi rokami, sem pa kar zaprl plastenko in se za peč preselil. Ker nekje je pač potrebno potegniti črto, ne?!

Maks je odpeketal, jaz sem pa debelo kuril in čakal Anžija in Matjaža. Hrana mi ni pasala, kava pač. Sem skuhal celo džezvo, še za Matjaža, a ko ga ni in ni bilo, sem spil še njegovo polovico.  Se je potem tudi meni črevo oglasilo, a ker sem bil sam, bi raje v hlače pritisnil kakor v gozdu poiskal kakšen prostorček in tvegal, da mi medved potrka na rame. Sem raje še en kofe scmaril in užival ob peči, ko sem pa ravno začel že o medvedih razmišljati, sem pa za vsak slučaj še vrata bivaka zaklenil. Plus vsake toliko sem malo ven posvetil in pogledal … V debeli debeli noči je pa strah pred medvedi izginil, ker se je pojavil strah pred Anžijevim atijem. Ker če mulca še nekaj časa ne bi bilo ven, bi ata Tom prinorel gor in mene zbrcal zaradi neodgovornosti, Anžija bi pa iz jame za uhlje zvlekel. A na srečo sta potem vseeno kmalu prišla in sem nam še en kofe skuhal (no, Anži ga ne pije, on si je pir odprl), da sta se še od znotraj pogrela. Sta poročala, da se bomo z naslednjo akcijo zelo verjetno uspeli prebiti na globino 370 metrov in da Čaganka gre in bo šla, potem je pa Klemi klical, da je potrebno streho bivaka izmeriti. Ker zdaj so na srehi zabite deske in prek njih polivinil, v soboto pride pa še pločevina. In sva z Matjažem na streho po lestvah splezala, a me je bilo strah bolj kot na dnu Čaganke. Ker polivinil je bil prekrit z ledenim ivjem in drseč ko sto mater in sploh nisem vedel, ali bom do slemena prikopal, tako je drselo. Ko sem se končno slemena zagrabil in si hotel oddahniti, je pa spodaj nekaj zaropotalo in zavpilo. Matjaž se je z Lestvami vred zvrnil na hrbet med skale. Na srečo si je samo malo brado prebil, po njegovih besedah manj kakor ponavadi pri britju, potem je prišel asistirat še Anži in smo se tresli na strehi ko premrzli cucki. Sem bil prepričan, da bomo reševalno klicali, edina olajševalna okoliščina bi pa bila, da bi nas iz tam lažje odpeljali kakor iz Čaganke …

Doma sem si že v novem dnevu privoščil en dober kofe, tiste blatne kepe v garaži se pa zagotovo vsaj tri dni ne bom dotaknil!

Tasrednji sin leži v dnevni sobi in gleda nek film z Woodyjem Harrelsonom, ko je bil model še čisto mlad, jaz pa lovim mačko, da jo spravim ven na lulanje pred spanjem. Packa stara se ne da, je še kar hitra in prepričana, da bo zdržala vso noč, a se tudi jaz ne dam  in na koncu le obupa in švigne na vrt. Zunaj pa mrzlo za popizdit, saj vem, zato se ji ne gre, a moram biti neusmiljen, če ne želim zjutraj spet kidati. Ponavadi zaprem vrata za njo, si skuham kofe ali kaj, medtem pa že priteče in čaka, da jo spustim noter. Danes sem pa kar pred vrati na vrt obstal in se zagledal v film. Neka kavbojka z mladim Woodyjem. Vmes sem pa seveda našo Miko malce opazoval tudi, je sedela na robu terase in se umivala. Ni vedela, do ja opazujem in ko je minilo par minut, je enostavno prišla do vrat in začela mijavkati. Kakor da je že naredila, za kar je bila poslana ven. Je prefrigana ta nasa stara mačka, a ni vedela, da sem stal pri vratih ves čas. Saj ne namerno, da bom mačko na laži ujel, le slučajno se je ujelo. In sem ji skozi zaprta vrata zabičal, da naj gre odtočit, ker njen stari mehur ni več, kar je bil in sedel pred TV. Se pridružil tasrednjemu sinu, da bo mačka videla, da se ne šalim. Je mijavkala, a je nisem dobro slišal, ker je Woody ravno tam enega mlatil in je ropotalo, ko je končal s pretepom, je pa stopil do jukeboxa ter izbral neko solzavo muziko. Da je lahko zaplesal z žensko, za katero se je boril, saj veste, kavbojka pa to! Ne vem, kaj me je prijelo, da sem vprašal tasrednjega sina, če je že videl jukebox. Me je malce debelo pogledal, vprašal, če mislim v živo, v resnici, in ko sem pokimal, je rekel, da ne. Da tega nikjer več ni, morda samo v muzejih. In ko sva buljila v Woodyja, ki je plesal ples zmagovalca z žensko, sem se malce razpekmezil in tasrednjemu sinu zaupal, da jaz sem pa ga. Da sem glih dovolj star, da sem ga v mladosti še ujel. Dobro, saj sem ujel tudi parno lokomotivo, jebemuvraga in leta, a sem bil mislim da v prvem razredu, ko je šla na zadnjo pot, jukebox sem pa uporabljal še v gimnaziji. Ko sem se vozil k babici z vlakom, sem moral v Trebnjem prestopiti in počakati na drug vlak in sem imel dovolj časa, da sem skočil do Šiptarja na kofe, tortico in čik, za popestritev sem si pa še muzko izbral. Mislim da sem imel čas za dva komada in vedno sem izbral ista dva, čeprav se zdaj več ne spomnil, katera sta bila, le za enega vem, da je bil na B4. Tasrednji sin se je krohotal do solz, še bolj potem, ko sem mu povedal, da je bil to pač takrat moderen iPod. Muzka je bila naložena, ti si jo pa samo izbral. In seveda plačal, če si hotel poslušati, takrat še ni bilo piratiziranja. Mislim, vsaj pri Šiptarju ne, ker se s človekom, ki ima v steklenicah kokakole postavljene nagravžne plastične tulipane, pač ne gre šaliti … Pa malo se je sinu zdelo tudi čudno, da si v slaščičarni lahko kadil (no, saj danes se tudi meni tako zdi, moram biti iskren), pa za vlak tudi ni najbolj verjel. Pa sem še malo v zgodovino skočil in mu povedal, da se je celo na letalih lahko kadilo, ko sem bil v tretjem letniku in smo se peljali v Dubrovnik, sem sfajčil štiri komade. Danes si tega ne predstavljam več, letalske družbe pa si verjetno še, ker pred vzletom še vedno zagori lučka za prepovedano kajenje. No, mogoče samo malo bolj vljudno napišejo, naj stevardese ne pušijo pilotom med vzletom, ko morajo biti vsaj malček zbrani, vem pa tega zagotovo ne …

Itak da sem vmes pozabil gledati, ali je Mika skočila odtočit ali ne, je bila spet (ali še) pred vrati in sem jo kar noter spustil. Če mi bo pa jutri žal, bo pa tudi njej …

Sedimo v najboljši bistriški gostilni, prijetno utrujeni in totalno prenažrti od vseh dobrot, postavljenih pred nas, ki so izginile v naših trebuhih, pijemo kavo in špricerčke, kadimo, uživamo trenutek miru in spokoja. Kaj bi človek želel več, da je srečen?! Nekdo se vrne iz stranišča in pove, da je nekdo od nas totalno zasral stopnice, da se prav blatna sled vidi. Klemi skesano takoj dvigne roke in prizna, da je njemu spodrsnilo zaradi blatnih podplatov in da je s svojim skoraj padcem po stopnicah malce popestril rojstnodnevno zabavo. Pogledam svoje gojzarje in še meni slaba vest udari, da takšen hodim po gostilni, potem pogledam Dejana, ki spokojno sedi in kadi. Brez skrbi na tem svetu! Hlače je imel usrane do riti, a se kaj dosti ni sekiral, dokler ga nisem opozoril na to. Potem se je pa zasekiral. Da kako se bo v svoj povsem nov avto usedel tako zasran, da bodo sedeži takoj umazani in da njegov avto sploh ne bo jamarski, da se je odločil, da bo kar Jasnin temu namenjen, ker je itak že zasran. Prav sekiral se je in nesrečno faco delal ter različne rešitve iskal, dokler po njegovem mnenju najboljše ni našel. Da se bo kar slekel in v gatah od Ticota, kjer sta parkirala in potem nadaljevala s Ticotom, peljal domov do Domžal. Zadovoljen z rešitvijo se je kar po hrbtu potrepljal, jaz pa sem imel kar nekaj pripomb na njegov načrt. Najprej, sem prepričan, da tudi spodnje perilo ni bilo kaj bolj čisto, ker smo cel dan blatarili, najbolj pomemben zadržek je bilo pa vprašanje, kaj bo naredil, če ga policisti ustavijo. Saj verjetno res ni prepovedano v gatah šofirat, a zagotovo bi bilo neprijetno, če bi moral v gatah stati ob policijskem avtomobilu in razlagati, plus postopek bi verjetno kar trajal, preden bi vse zadovoljivo pojasnil. Je spet napravil zaskrbljen in nesrečen obraz in kako bo svoj novi avto zasral, ki sploh ne bo namenjen jamarskemu blatu, a na srečo več glav več ve in smo hitro našli rešitev za njegovo težavo. Da naj se, ko se bo vozil s Ticotovim avtomobilom, počasi drgne ob njegov sedež in se bo do Ljubljane zagotovo že toliko očistil, da bo skoraj čist sedel v svoj novi avto. Se je sreča spet zarisala na njegovem obrazu in je komaj čakal, da se odpeljejo, sem pa prepričan, da tudi njegovo vozilo ne bo večno čisto. Ker slej ko prej se bo z njim odpeljal do jame, če ne bo druge možnosti in ko bo enkrat nedolžnost odšla k vragu, bo tudi njegovo vozilo postalo čisto navadno jamarsko vozilo. Usrano, torej …