Mizica

Pred kratkim sem prebral Mihovo kolumno, v kateri razlaga, da veliko ljudi celo poskoči od veselja, ko dobi defekten izdelek – juhu, lahko bom popravljal, lahko bom izboljševal! Govori seveda o Slovencih, saj Američani, Japonci itd delajo po 12 ali več ur in ne skačejo od veselja in veselo zaukajo zraven, da jim sedaj ne bo treba iti spat, marveč bodo lahko popravljali izdelek, ki se ga proizvajalcu ni ljubilo narediti prijaznega do uporabnika. In se naprej sprašuje, če imamo mogoče v teh krajih nekam veliko prostega časa, da se lahko ukvarjamo z nečim, kar bi morali narediti drugi? Malo sem čuden in bi se z avtom rad le vozil, ne pa cele vikende ležal pod njim, kar so nam omogočali izdelki Crvene zastave, je bil iskren. Kar me je spomnilo na srbskega pisatelja, ki mi je pred leti, ko so bili pod sankcijami, razlagal, da povprečen dan srbskega intelektualca poteka dopoldne v službi, po kosilu pa pred blokom in pod avtomobilom, kar pa da je v redu, saj se jim je socialno življenje v spalnih naseljih izboljšalo, da se veliko družijo, pomagajo … In moram reči, da sem imel kar majceno grenak priokus ob branju, ker sem se povsem našel v kolumni. Ne kot junak, itak, temveč kakor bebec. Itak da spadam med tiste, ki navodila samo preletijo in se potem takojci vržejo na delo, navodila pa še pred koncem med star papir (pa potem zelo velikokrat tudi iz škatle malo nazaj na delovišče spet).
Danes sem z očetom skočil po novo kuhinjsko mizo zanj v Harveyja Normana in so bili prodajalci prijazni in sem bil tudi sam dobre volje in sem zato lahko miril očeta, ko je bentil, zakaj jim mora dati VSE podatke o sebi, ko pa kupuje samo mizo, da bo mogoče čestitko za rojstni dan dobil od njih, celo ko sva se morala odpeljati po zadevo v njihovo skladišče nekam bogu za hrbet, sem bil še vedno pozitiven, češ, saj imam avto, pa lep dan je, pa kavo bova tam spila, pa potem še eno na poti proti domu in se je pomiril, sonce je sijalo, ležaj pri Švedu mi čedalje bolj ruli … Evo, celo to me ni spravilo v slabo voljo, ker sem bil vesel, da bom po kosilu tisto mizo lahko sestavil (sem mu naročil, naj počaka, zaradi česar me je bilo intimno malo sram pred Mihom) … Sem očeta in mizo v kartonasti škatli odložil, potem me je pa pot vodila mimo dr. Stibrota in sem kar zaustavil. Evo, priznam, če bi znal in imel orodje, bi zadevo zagotovo sam zamenjal (čeprav vem, da bi mi potem enkrat kolo zagotovo odpadlo, a bi to vseeno napravil), tako sem se pa hihital, ko sem pomislil na prijatelja Mihata in si lagal, da nisem antijunak njegove kolumne, ker popravilo avtomobila prepuščam strokovnjakom. Torej dr. Stibrotu. In še bolj sem se režal, ko sem opazil prijatelja, ki je vpil na človeka s sveže popravljenim avtomobilom, ki je iz njegove delavnice manevriral med dvema avtomobiloma in imel pri tem obilico težav, da mu je zdaj pa zagotovo žal, da je namesto soka spil pivo. Potem sva se pa z mojim Švedom na testno vožnjo zapeljala, ker je imel delavnico polno, da bo kar med vožnjo diagnosticiral. Je poslušal, pa ni najbolje slišal, zato sem mu zaupal, da me je prijatelj, ki izdeluje izpušne cevi, opozoril na počen kolektor (to je tisto, kar povezuje izpuh z motorjem in mi je zvenelo zelo drago, zato še nisem zamenjal) in da ga morda ta zvok moti, da ne sliši ležaja, pa je samozavestno odvrnil, da ima moj Šved toliko in toliko ventilov (al česa že, kaj pa jaz vem), da je zato bolj glasen, da ležaj pa tudi še ni na omojbog. Potem je pa v križišču zabremzal in je tisti omojbogkajjepato kar zelo glasno izskočil iz njegovih ust, pa sem ga takoj strokovno pomiril, da je to pa samo ABS. Tisto, kar pomaga pri zaviranju. In mi je skoraj vročino rektalno zmeril, da to ni ABS, da to je gremo kar takoj v delavnico in to počasi in brez bremzanja. In seveda sem se počutil ko tisti revež, ki mu je doktor rekel, naj gre kar počasi proti britofu, a preveč počasi pa tudi ne in sem Šveda pustil pri zdravniku, kaj sem pa hotel, z nadomestnim vozilom sem pa potem popoldne k očetu skočil tisto mizo sestaviti. Saj človek po takšni grozni novici in posledičnemu udarcu po žepu pa mora tudi eno malo veselje imet, pa Miha gor ali dol! Še celo vse otroke sem s sabo vzel, da bodo malo izvijače vihteli in se česa naučili, čeprav mi je bilo jasno, da eno takšno mizico bomo ajncvajdraj skupaj zmetali. Še za kofe nisem bil prepričan če bomo zaslužili! Navodila sem itak samo preletel, ker itak je bil en takšen fotokopiran zmazek brezvezen in sem se takojci dela lotil, saj je bilo vse jasno in logično, a že pri prvem vijaku, ki sem ga rinil v les, se je zgodilo, kar se ne bi smelo. Odlomil se je. Oče je itak postal živčen, če ne vem, koliko sile moram uporabiti (med vrsticami je hotel povedati, da sem treniran jamar in torej močan ko tristo vragov in da se moram naučiti kontrolirati). Sem opazoval tisti odlomljen vijak v nogi mize in sem otroke kar za tv poslal, sem vedel, da bo trajalo. Sva z očetom odskakljala v klet in prevrtala tisti vijak, kar je kar komplicirano, a nama je uspelo, potem sem pa novega vzel in ga kar na suho noter zavijačil, da vidim, če zdaj pa bo in sem še tega odlomil. Sem že malo čez Normana začel robantiti, a se nisem vdal, sem še enkrat povrtal in mi je kar uspelo, potem sem pa jeklen vijak vzel, ne tistega Normanovega iz masla. Sem ga na suho noter zadegal, da vidim, če gre in je šlo, dokler se ni še ta odlomil. Sem še tega nekako povrtal in nato našel samorezni vijak za v kovino (ker celega zlomljenega vijaka nisem uspel ven zbezati) in sem bil prepričan, da nekako bo in smo kar spet v kuhinjo skočili in privijačili tisto nogo, a kaj, ko sem odlomil še drug vijak. Na isti nogi. Na srečo. Ker vsa potem spet v klet skočila in nove luknje zvrtala in nekako potem zadevo skupaj zmetala, čeprav mi ni najlepše ratalo. Nimam pravega orodja, nisem mogel povrtati za vijakovo glavo, da se skrije v nogo, ker sem moral vrtati pod kotom, kar gre pa brez profesionalnega orodja težko. Sem rekel, da bova dala eno nalepko čez in se sploh ne bo videlo, samo ko sem potem vezno deščico moral privijačiti, je pa tisti vijak, katerega glava je malo ven kukala, motil. In je vezna deščica malo postrani, a kaj bi to, bodo dali pa malo daljši prt. Recimo. In ker se Janezek enkrat mora naučiti, sem vse ostale luknje malo povrtal, da večji premer ne bo dovolil, da se še kakšen vijak odlomi in smo skupaj potem zadevo zmetali in je kar nekako zgledalo, je pa res, da je vse skupaj zelo majavo. Sem naročil mami, naj jušnika ne postavlja na mizo, pa preveč polnih krožnikov tudi ne, da naj si raje večkrat po malo nalijeta, potem se mi je pa že domov mudilo, ker so bili otroci lačni. Jesti pri babici pa niso mogli, ker sem jaz imel v kuhinji delavnico. Je mama pogrnila prt čez mizo in je kar dobro izgledalo, samo malo majavo je res, sem očetu omenil, da če ne bo, bomo pa s kakšnimi veznimi deščicami še malo povezali pa bo bolj stabilno. Ker kaj je pa mislil, da bo dobil za takšen denar?! Dobro, priznam, resno razmišljam, da bi šel po novo mizo, ker očeta imam rad, pa denar tudi ni velik, a se bojim, da bo isti šmoren. Morda bi pa njuno staro mizo, ki je zdržala več ko 30 let in je še čisto dobra, le malo prevelika, z žago ob straneh …? Bom še razmislil, saj čas imam, voljo pa tudi. Le za božič, ko sem jima ventil za vodo v kopalnici odtrgal in povzročil poplavo, da sta imela med prazniki kaj početi, mi ne pusti več popravljati, drugače pa še lahko …
Fotkal nisem pa nič, ker toliko samospoštovanja pa še imam, da trdnih dokazov poleg ne prilimam in vas bo večina mislila, da se itak hecam! Aja, pa Klemi je klical, ko sem najbolj garal in se mu nisem javil …

Odzivnost

Priznam, zadnje čase telefona nimam več vedno pri sebi ves čas. Še nedolgo nazaj sem ga celo v kopalnico nesel, ko sem se šel tuširat in če je zazvonil, sem si hitro roko obrisal in se oglasil, zdaj sem pa že bolj skuliran. Kar je v bistvu škoda, ker sem si za v jame kupil posebno vodoodporno (no, za naše dolenjske krasotice je tudi blatoodporna kakopak) vrečko in bi lahko govoril kar med prhanjem. Saj v jame ga ne nosim, če bi me morda kdo ravno poklical, dol itak ni signala, le zaradi ure ga imam in seveda glasbe.

A kakor koli, telefona nimam več vedno pri sebi, kar pomeni, da kakšen klic ostane tudi ne takoj odgovorjen. Dobro, kakšnikrat telefon med zvonjenjem res tudi utišam, če mi ravno tisti trenutek ne odgovarja pogovarjati se s klicočim, a to ni pogosto. Vsaj ne zelo. Vsekakor pa ne tako zelo pogosto, kakor to misli zlati Klemi, ki alarm udari že, če se mu ne oglasim po drugem zvonjenju. Da me pozna, da zihr sedim ob kavi in časopisu in se mu nočem oglasiti. In se po možnosti še smejim v ekranček telefona, na katerem mežika njegova fotka med klicem … Pa tudi nekaj kulture sem se z leti navzel in če sedim v družbi in se pogovarjam, se ne oglasim, da bi se pogovarjal z nekom tretjim, tisti, s katerim sedim, naj se pa po riti praska …

Zadnjič sem nekaj dr. Stibrota rabil glede avtomobila in je bil mojega klica zelo vesel. In seveda sem vedel, da ga bo! Namesto pozdrava je bilo vprašanje, kaj potrebujem (ker da ga menda kličem samo takrat, ko ga potrebujem, kar seveda sploh ni res, a četudi bi bilo, je to še vedno dovolj pogosto, kakor je rekla ženska soprogu, ki ji je očital, da je nežna z njim le, ko potrebuje denar), potem je pa že jel pojasnjevati, da eksperimentira. Itak da sem ugriznil in izrazil zanimanje za eksperiment in je takojci voljno pojasnil, da eksperimentira, kdaj bo prišel tisti jutri. Tisti jutri po 28. septembru, ko me je poklical za kofe, pa sem mu rekel, da sem ravno na vratih ob odhodu in da ga jutri pokličem! In dr. Stibro si takšne stvari zapomni, to seveda vsi vemo. In je eksperimentiral, jaz sem pa zelo dobro vedel, da eksperimentira, ker ko en teden ni bilo nobenega glasu od njega, je bilo popolnoma jasno, da nekaj kuha. In sem mu dal veselje, kaj pa čem.

Znam pa tudi zaštrikati, priznam, in ko sem prisopihal na Kredarico in žulil kavico in zadovoljno opazoval kopico naših utrujenih mladičkov, me je dobesedno zmrazilo. In sem zastokal gospodu Grahu, da mi bo najin prijatelj, prvo pero Dolenjskega lista Igor tokrat pa zagotovo krepko zameril. Da mi je kakšen teden nazaj poslal fotko pečočih se dobrot nad žerjavico (je kupil novo mrežico in je otroke razvajal), jaz pa njemu fotko z Debele peči s Triglavom v ozadju (je odpisal, da če ni čevapov, da to ni nič) in sva se v naslednjih nekaj sms-jih zmenila, da bova med počitnicami otroke malo utrudila s hribi, jaz jih bom gnal, on bo pa pekel. In da morava kofe smarit in načrt narediti. Vse dogovorjeno, le da sva se potem v petek z gospodom Grahom mimogrede zmenila, da gremo kar v soboto v hribe, prvo pero Dolenjskega lista Igor je pa izvisel. Ker sem enostavno pozabil. Se zgodi tudi najboljšim, kaj šele meni! In sem se na Kredarici spomnil tega in mi je kar malo vroče postalo, pa me je gospod Grah pomiril, da zihr ne bo nobene zamere in da najin skupni prijatelj itak ves čas klicari in da je njega enkrat klical, ko je ravno s padalom termični stolp našel in je višino pridobival in se dvigal, da so bili dol vsi folšni do nezavesti in je bil ponosen, da se je kar iskrilo, a ker telefon kar ni in ni nehal zvoniti, se je potem vseeno oglasil, vmes je pa seveda termiko izgubil in je scurel na tla kakor kakšen začetnik. Da termiko ujet in jo lovit in se dvigat, da to je umetnost, ker to ni kar en takšen navaden okrogel stolp, da moraš imeti roke ves čas na komandah in nonstop biti pozoren in levo pa desno, da če malo popustiš, greš mimgrede dol, drugi se pa smejejo potem, kakšen šalabajzer si! In da mu še zdaj to malo zameri, se je kar vidno razburil. Ker vem, da že kar nekaj let ne leti, sem ga začuden vprašal, kdaj je to bilo in je bilo leta 1996, še celo datum je povedal, a sem ga vmes že pozabil. In itak da sem se usral, ker sta si prijatelja dosti podobna, ker drugače itak ne bi bila prijatelja že sto let in sem si rekel, da če gospod Grah tako dolgo vleče spomin na zamero, kako bo šele s prvim peresom Dolenjskega lista in mano! Sem razmišljal v nedeljo domov grede, kako ga bom v ponedeljek poklical in mu na dolgo in široko pojasnil, kako je prišlo do tega, da smo šli v hribe brez njega, a je gospod Grah na fejsbuku seveda že ob prihodu domov fotko sina pred Aljaževim stolpom objavil in sem imel, ko sem prišel spod tuša, že neodgovorjeni klic in dolg sms o ignoranci. A ker je bila dolga prha in pozna ura, sem telefon prijel v roke šele danes po prvih dveh kavah, v tistem trenutku se je pa na ekrančku pokazalo Igorjevo ime. Sem se seveda takojci javil in v eni sapi povedal, da sem glih telefon držal v rokah, da ga pokličem in je pacek mirno odvrnil, da naj ga torej pokličem in prekinil. Kar je bilo duhovito, priznam in sem ga poklical in se s pepelom posipal in bova še šla na kofe, sem pa prepričan, da ko bo čez dvajset let komu razlagal o ignoranci in o tem, kako ga nisem poklical, se bo prav tako razburil kakor gospod Grah. Ampak zamere pa ne bo, to pa ne, kavo ima namreč prav tako rad kakor jaz!

Zadnji letošnji vlak

Smo hoteli v hribe med šolskimi počitnicami, ki so prišle ta teden, a je v petek zvečer poklical gospod Grah, da kaj bi dejavnega počeli med vikendom, da nima nič. Da kaj pa mora imeti, da drugače bo moral v šoping nekam v tujino s soprogo, kar mu ne diši. Se nisem dal, dokler vremenske napovedi nisem pogledal malo kasneje in smo se precej zmenili, da bomo deco že kar v soboto nagnali na Triglav. Smo v soboto še sestro mojo pobrali in njene mladičke in okoli enajstih dopoldne smo že začeli trpinčiti podplate. Pa tako pozno nismo začeli zaradi mojih kofetov s Petrola, le mudilo se nam nikamor ni, ker do Kredarice itak ni tako daleč. A je gospod Grah vseeno potegnil, kot bi se nam mudilo, ker jih je pri koritu z vodo lakota zagrabila, hrana je bila pa v mojem nahrbtniku, so pa počakali. Plus tako prijetno sonce je žgalo, da smo otrokom kar dovolili, da brazdajo in se igrajo. Še celo gospod Grah ni preveč godrnjal, da se mudi, le s kruhom, salamo in sladkarijami smo ga morali konstantno zalagati, pa je nekako zdržal brezdelje … Do Triglavskega doma torej nismo rekordov postavili brzinskih, nam pa absolutno ni šlo slabo, plus skoraj opečeni od sonca smo gor prišli. Nekaj pojedli, par kavic in radlerčkov, potem pa animacija otrok, ki so v sobo silili. A jih ne moreš pustiti v posteljo ob osmih  zvečer, ker kdo bo pa spal devet ur, vas prašam?! Smo potem še malo po temi s svetilkami okolico raziskovali, nato pa družabne igre odkrili in luč v sobi ugasnili malo po enajsti. No, nismo luč ugasnili, temveč svetilke, ker žarnica v sobi itak ni delala, a kaj bi cepidlačili. Cepidlačil je kasneje gospod Grah, ko se je okoli štirih zjutraj žarnica vseeno nekako prižgala in ga je svetloba motila, sicer edinega v sobi, ker drugi smo spali, a je toliko časa moledoval, da bi jo kdo ugasnil, da smo se vsi zbudili. A vstal ni nobeden, itak da ne, celo on se je potem nekako sprijaznil s spanjem pri prižgani luči. Zjutraj sem se zbudil okoli šestih in nisem hotel vstati, ker je bila zunaj še trda tema, ob sedmih pa nisem mogel več poležavati in sem se oblekel, mimogrede pa na oknu zagledal obešeno oddejo. Ker je gospoda Graha luna motila ponoči in nas je zabarikadiral, ko sem oddejo malo umaknil, je svetloba pripržila v sobo, da je bilo veselje. Sem odpičil dol po kofe in s čikom pričakal sončni vzhod, vmes je pa gospod Grah do vrat pricvilil s fotoaparatom, če mu sončni vzhod fotkam. Nisem hotel, ker sem imel v eni roki kavo, v drugi pa čik, pa že milijon sončnih vzhodov sem tam gor fotkal, pa je zatrmoglavil, da današnjega pa še nimam in je od togote kar v nogavicah potem okoli skakal in fotkal. Sem ugotovil, da človek sploh ni jutranja oseba, vse ga je nekaj motilo, a ko smo potem jajčka s šunko dobili, se je odobrovoljil, še posebej, ker otroci veliko ne pojedo, hrane pa ne mečemo stran in je bil kar nekajkrat zlata ptička. Malo pred osmo smo se v steno odpravili, vsi razen Jasne, ki zaradi rame še ne more in Maksa, ki je gor že parkrat bil, ga je pa noga bolela, ker je spal na prekratki postelji in je bil ves zlomljen! Samo na vhodu v steno je bilo nekaj zmrznjenega snega, da smo otroke navezali, potem smo pa gor pičili, da je bilo veselje. Sonce je žgalo, vreme ko sredi poletja, na grebenu je pa potem začelo pihati, da nas je kar prestavljalo. Ampak res. In je Lenart kar eneparkrat ponovil, da mu to sploh ni všeč, na vrhu je bilo pa pozabljeno vse skupaj. Telefoniranje starim staršem in par prijateljem, za katere sem vedel, da bodo vsaj malo fovšni, potem pa dol, kjer se je veter še okrepil, da sem bil zaradi otrok, ki tega niso dovolj resno jemali, kar malo zaskrbljen. A je na srečo sunek vetra skoraj mene dol odpihnil, zato so tudi otroci potem bolj pazili in smo prišli na joto živi, zdravi in navdušeni. Za nami se je pa gora zapirala z meglo in vremenko je povedal, da smo za zadnji vagonček komaj komaj ujeli letošnji zadnji vlak lepega vremena in da bo do naslednje pomladi zdaj malo miru. Siti smo se spustili v dolino, v Kalvariji nas je veter še premetaval, nato so se pa zadeve razkadile, tudi sonce se je pokazalo in je gospoda Graha spet tekmovalni duh zagrabil in je z delom otrok potegnil, Lenart, Blaž, Jasna in jaz smo pa bolj počasi krevsljali. In do avtov prišli skoraj uro za njimi, ker je bila hrana še vedno v mojem nahrbtniku in smo si krepko malico privoščili, ostali so morali pa na pico skočiti, ker bi od lakote umrli, če bi morali nas čakati …

Otroci in odrasli so šli gor in dol brez stokanja, še največ težav sem imel jaz, ker vse tiste konzerve in kruh in čokolade in zašinki in kaj jaz vem kaj še vse so bili res težki za moja leta …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA

Češko

Češka je zakon. In Čehi prav tako. Vedno. Predstavitev knjige je šla tako, kot mora iti. Presenetljivo veliko ljudi, celo slovenska veleposlanica iz Prage se je pripeljala, sem bil prijetno presenečen. In ko smo dali uradne zadeve čez, so prijatelji predstavili Brno ponoči. Saj je Brno tudi podnevi lepo, staro, urejeno mesto, a noč ima svoj čar. Pa si nismo ogledovali mestnih lepot, temveč mestno podzemlje, ker sem glih jamar. Smo se spustili v prostorno klet, kjer je iz vsake mize gledala pipa za pivo. Pravzaprav štiri, če sem natančen. In potem sediš, se pogovarjaš, kadiš (jap, pri njih se še kadi v lokalih, raj na zemlji!) in točiš. In ker so pipe povezane z računalnikom in ta tudi z internetom, se na velikem ekranu beleži trenutni rezultat. In mize med sabo tekmujejo, in ker je kar nekaj gostiln povezanih, se tekmuje tudi med mesti. Prav hecno in zanimivo, tudi če nisi žejen, te kar potegne. Ko vidiš, da začenjaš zaostajati, malo spodbudijo, da se rezultat popravi. Naša miza predvsem zaradi Suzane, Mateje in mene ni bila najbolj konkurenčna, žal, in čeprav so fantje kar nekajkrat zavpili, da moramo v napad, je bila bitka že pred koncem izgubljena. Zmagovalcem se je na ekranu bleščala številka 50, pa še dodajali so. Pa sproti so hodili v stranišče odtakati, kar jim je verjetno tudi malce pomagalo. Sem vprašal, kaj je za nagrado, prepričan, da vrček ali dva piva, a so povedali, da klobase in salame in podobno. Se torej splača …
Za našo mizo je sedelo kar nekaj čeških policistov in specialcev, predvsem zaradi Zdeneka, ki je prevedel Očkov kotiček v češčino in je nadporočnik v češki policiji. Dolga zgodba, kako je iz slovenščine in zgodovine zašel v policijo, so pa milijonkrat poudarili, da dviguje nivo inštitucije, da je eden redkih, ki šteje prek sto in govori kakšen tuj jezik (jap, policisti so očitno povsod tarče), definitivno pa edini prevajalec med njimi. In ker edini tudi ni pobrit po glavi, smo mi specialci brez las sedeli skupaj. So fantje prav simpatični, z majhnimi otroci, torej jim moje znanje o očetovstvu pride prav. Kot policisti imajo denimo vsi doma plinske maske in sem jim toplo položil na srce, naj poskusijo previjati z njimi na obrazu, da bodo prijetno presenečeni! Plus da sem jamar, jih je tudi fasciniralo, le jezik je bil ovira. Dokler je Zdenek prevajal, je še šlo, ko ga pa ni bilo, se je pa izkazalo, da je pivo res najboljši lingvistični pripomoček in smo se nekako zmenili. Mislim, saj se nismo zares, le vsak smo v svojem jeziku lapali in mislili, da vemo, o čem govorimo …
V zgodnji jutranji uri so mi pokazali, v katero smer moram proti hotelu in mi je še kar šlo, sem samo enepar krogov čez center napravil, da sem se znašel in nekajurni spanec se je tudi prilegel.
Če bo knjiga dobro sprejeta, bo Zdenek prevedel še drugi del, kar bi mi bilo všeč, še najbolj zato, ker bo to spet razlog za obisk. Čehi so res zakon! Sem recimo od njih izvedel, kako vemo, kdaj se v Sloveniji začne turistična sezona. Odgovor sploh ni težak – ko se poškoduje prvi Čeh v sandalih v slovenskih gorah …

tatovy zapisky

Redni servis

Priznam, sem se nasmejal, ko je sestra razlagala, da v njenih letih še kar gre, le redne servise telesa moraš delati. Je ravno dobro z operacije rame prišla in ji je zdravnik naročil, da mora počivati, zato smo se za njen rojstni dan odpravili na ne prezahtevno turo na Debelo peč. Mislim, je bilo kar zahtevno, ker smo hoteli ujeti sonce in smo vstali ob res nehumani uri, smo še po megli čez Ljubljano vozili in se šele na Pokljuki segreli. Med malico, seveda, ker v hrib samo s Petrolovimi kavami ne gre. Do Blejske koče je še kar šlo, smo se celo navadili, da ne rabimo vsi skočiti, ko sestri z eno roko v imobilizacijski opori na neravnem terenu spodrsne. Sonce je žgalo in je bilo prav kičasto, le na vrhu, kjer je čudovit pogled na Krmo (dolino, prek katere bomo med krompirjevimi počitnicami naskočili Triglav), Kredarico in Triglav, je malce pihalo. A ni bilo hudega. Sem otrokom pokazal, kje se bomo matrali in niso kaj dosti protestirali, čeprav so mislili, da bomo še danes krenili na Očaka. No, na vrhu smo sestri zapeli vsenajboljšo pesmico, sem zakrulil celo jaz, ker kilometre naokoli ni bilo nobenega (žlahta in Tico ne štejejo), potem smo še Anžiju na Triglav pomahali (je poslal slikco z vrha, čist sem bil fovšen), pri Blejski koči smo ričete s klobaso v rite vrgli (kolikor je bilo v njih še prostora ob radlerju in kofetih), k avtomobilom pa smo prišli, ko je sonce ravno ugašalo za vrhovi. Dober žur je bil, priznam, plus domov grede nam je še polna luna svetila …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA