Avtor: šini

Še vedno nismo šli v hribe, vreme je prav čez vikende čist bedno. Pa o ničemer nimam za pisat, ker se noben od mojih prijateljev ni na novo poškodoval, še celo Bine je popolnoma zatajil, ko sem danes s fotičem pol ure čakal v pripravljenosti, če bo škočil na plišastega prijatelja (no, saj verjetno je prijateljica, ker Bine je skoraj čist v vseh pogledih normalen). Ga je ovohaval in grizljal, se mi je zdelo, kakor da jo nagovarja, ampak skočil pa ni, to pa ne. Ne vem, ali se je bal kamere ali pa je že dobil dnevno dozo. Jap, po štiridesetem letu si s popoldanskim seksom dober do naslednjega dne. Govorim o Binetu, kakopak! Potem sem želel vsaj fotko Bineta in Bonkota napravit, a kaj, ko sta čist preveč živa in niti ene lepe fotke z obema nisem uspel narediti, kar je zabavalo predvsem dr. Krevsa, še bolj ga je, ko je Bine skočil na moped in sem že skoraj imel fotko, a preden sem skadriral, je bil že nekje drugje. Sem samo rep in skupter ujel … Vmes je tudi dr. Krevsa dobra volja zapustila, ko je opazil, kaj je zekoslav napravil s skodelico za hrano, jo je povsem zametal z žaganjem, hrana je pa denar. Vsaj njegova, ki raste v Interšparu. Kakor rečeno, nimam o ničemer za pisat, ker jama bo šele čez vikend, novih poškodb ni, hribov zaradi dežja tudi ne … Ja, dež. Sem se spomnil, da smo imeli v pisarnah za Rotovžem čisti svinjak, ker se nobenemu od nas čisto zares ni dalo čistiti in ko je bilo že skoraj preveč nagravžno celo za nas, sva se z Jocotom enkrat spravila čistit. Saj se ne bi, itak da ne, če gasilci ne bi v Rotovžu inštalirali povsem nove gasilske cevi. Lepo zvite v zidu in ravno prav dolge, da je prišla do vrha stopnic, kjer smo imeli pisarne. Sem šel do vrha in odpr cev na ful in začel prati, Joco je pa na hodniku pred našimi pisarnami stal in z metlo usmerjal vodo dol po stopnicah. V nižjem nadstropju sva pa zamenjala vlogi, da je imel še on kaj od akcije, stopnice, ograja in stene pa so bile ajncvajdraj čiste. Midva pa še ful željna akcije in sva tisto cev zvlekla zadaj v atrij in tekmovala, kdo bo z njo višje špricnil. Saj čez mestno hišo je čist u izi neslo, to sploh ni bil najin cilj, če si pa hotel špricniti res zelo visoko, si moral pustiti, da se je nabral pritisk in potem ročico na cevi na hitro odpreti. In sva se tako nekaj časa zabavala, dokler naju ni minilo in sva odpeketala na kavo, kjer se nama je nekaj kasneje pridružil Gego in jel razlagati, da je današnje vreme čist u riti, da so imeli pred Rotovžem neko prireditev in da je malo padalo in malo ne in da sploh niso vedeli, ali bi odprli dežnike ali ne … Se mi zdi, da mu nisva takoj povedala, kdo je odgovoren, ker ko nehote zmočiš občinsko prireditev, tega pač ne obešaš na veliki zvon.

Ampak dež  res nima veze z Binetom, razen morda v tem, da opazuje dežne kaplje skozi rešetke. Ampak to oni drugi Bine, ne dr. Krevsa Bine …

Jap, imam jih ene tri, štiri, Marko Z. je zagotovo med njimi. To vem, ker je zadnjič Jernejo takoj spoznal. Mislim, ni je spoznal, samo vprašal je, kje v blogu je nastopala in ko je povedala, da v Cinku, je vse vedel. Evo, zdaj sem pomislil, da bi morda moral pa letos kakšno silvestrovanje za redne bralce bloga organizirat, saj tistih par čevapov, kolikor jih bo pet, šest došlih pojedlo, tud ne košta ne vem kolk velik glih. Ja, bom razmislil. A če ne bi kaj dosti razmišljal, zvesti bralec Marko Z. zagotovo ne bi bil med povabljenimi, ker ko sem v njegovi prošnji tam o nekih faviconih začel brati, je bila moja prva reakcija dokaj burna. A ja!? A ja?! Teb tud!! A potem sem prebral mail do konca in se pomiril ter nemudoma urgiral. Preposlal njegovo prošnjo odgovornemu Markcu D., ki ve, kako se stvarem streže in bo njegovi prošnji ustregel z manj truda, kolikor sem ga jaz vložil v spodnjo slikco, da sem Markca Z. internetne bližnjice na orto porno strani, ki jih najbolj obiskuje, spremenil v bolj politično korektne …

Spoštovani pisatelj, g. Šinigoj!

Prosil bi vas, ali administratorja vaših spletnih strani, da doda k vaši spletni strani t.i. »favicon-o«. Kajti, če pogledate orodno vrstico mojega spletnega brskalnika …

… imam celo vrsto lepih, barvnih, več-ali-manj zanimivih ikon. Samo tam, pri drugi imam »nekaj praznega«.
Glede na to, da imam vašo spletno stran na drugem mestu, takoj za najboljšim jamarskim društvom v Škofji Loki, bi moja skromna želja lahko bila uslišana.
Za ugodno rešitev se vam že vnaprej zahvaljujem!

Lep pozdrav, vaš zvesti bralec Marko Z.

Danes praznuje naš zlati Klemi rojstni dan. In ker vem, da zna biti prav čustven včasih ta naš Klemi in ker mu vedno čestitam že takojci po polnoči (ponavadi smo itak kje skupaj), sem se tokrat odločil, da se malo pohecam. Sem po polnoči že tipkal sporočilo v telefon, a sem si premislil in si rekel, da si ga bom malce privoščil. Da se bom pretvarjal, da ne vem, da ima rojstni dan in bo seveda ves surlast potem poklical na kavo in se bom še vedno pretvarjal, ko bo surla do Pakistana, mu bom pa voščil. In sem čakal, da ga kava zažuli, pa ga ni, in sem čakal in čakal, okoli sedmih sem pa popustil in ga poklical. Se je takojci oglasil, se je po zvoku glasu opazilo, da malce čez surlo govori, a ko je pojasnil, da je službeno na terenu, sem mu čestital in se je malce odobrovoljil. Da nisem pozabil pa to. Itak da nisem, vse najboljše, zlati Klemi! Fora je torej samo napol uspela, na srečo je pa sreča potem naokoli prinesla našega Marka P., ki se ga je, kakor se pravi študent mora in kakor se zanj spodobi, nažgal ko krava in sedel na kolo, potem je pa nenadoma od nekod, pravzaprav od nikoder in povsem nenapovedano pločnikov robnik prižgal s čist neprilagojeno hitrostjo, naš Markec je zavil desno, pa je robnik zavil desno, naš Markec je zavil levo, a je takisto napravil pločnikov robnik, naš Markec je stisnil zavoro, pločnikov robnik je pa direkt vanj prižgal brez zaustavljanja in zaviranja in je naš Markec P. padel ko krava in z glavo udaril ob tla. Kolesu na srečo ni bilo nič, pločniku prav tako ne, hvalabogu, on je imel pa le arkado rahlo razbito in je to vojno rano takojci moral meni prinesti pokazati. Saj kaj drugega mu itak ni preostalo, ne?! Na srečo je bil še ves zatečen in malo krvav, da sem ga lahko zadržal v dnevni sobi, kjer so moji zlati trije otroci ravno televizijo gledali (no, nek film, če sem natančen) in jim ga pokazal z vseh strani. Naj vidijo moji mladički, kaj se zgodi, če ga žgeš in voziš! In ker so morda še malce mislili, da je biti frajersko z obližem nad očesom in da je morda bejbam to všeč in podobno, sem jim tudi povedal, da ko nažgani ranjenci pritulijo na urgenco na šivanje, jim ne dajo anestezije. Ne iz zlobe, le zgrize se lahko kaj in če imaš srečo, kakor jo je imel naš zlati Markec, potem si itak anesteziran od alkohola, a na srečo v našem zdravstvenem sistemu ne prideš takoj na vrsto in se je že malo streznil, preden so ga v šivalni stroj vtaknili … Da bo vedel za drugič.  Pa doma ima malce težav, ker je mamica itak takojci opazila obliž in strogo vprašala, kaj je počel, poštenemu odgovoru, da je z biciklom padel, pa seveda ni verjela. Čeprav bi mu lahko, če bi le malce njegovo sapo povohala …

Danes smo za bivak pri Čaganki še temelje postavili. Udarniško delovna ekipa je odšla na teren že zgodaj zjutraj, firbci in kuharji malce kasneje. Pravzaprav toliko kasneje, da so firbec ekipo lahko poklicali, da dodatno vodo pripeljemo in dva žaklja cementa. Je v tabor, ko nas ni bilo,  namreč prihlačal igriv in firbčen medved in je kanister z vodo vzel za igračo. Ga je malce pogrizel in je voda ven stekla, pa mimogrede je še pokukal, kaj je v žakljih. Ko sem med vožnjo Klemija poklical in mu povedal novico, je bilo na drugi strani nekaj časa tiho, potem je pa bolj tiho ugotovil, da verjetno potem tisti plastični bivak, ki ga nameravamo postaviti, tudi ne bo predstavljal kakšno preveliko oviro za beštijo. Verjetno res ne, a koliko poznam prijatelja, se že kujejo načrti o zajebanem električnem pastirju okoli bivaka plus še za kakšen koridor do vhoda v jamo se bo našlo žic  … No, na lokacijo prišedši smo izvedeli tudi, da se je medo poigral tudi z gumo od samokolnice (ta je od dr. Krevsa in bogvedi če ni ležaje kolesa morbiti s kakšno slanino podmazal) in je ta posledično dušo spustila, posledično pa tudi delo ni najbolj hitro zaradi tega teklo. Ampak je, temelji so zdaj u piko in vaservago, vmes sem pa še na novem placu kurišče ustvaril in prve klobase, čevape, marele in kofe za malico scmaril. So teknili, če se niso zlagali …

Za konec smo še eno gasilsko jamarsko fotko udarili. Včasih, ko je bil še Duško Lokin popularen (ki ima, mimogrede, tudi po štiridesetih letih še povsem identično naravno frizuro!) in so se hiše še s prijateljsko udarniškimi akcijami gradile in je tako za amaterske gradbenike kakor za Duška veljalo Svaki tjedan nova ploča, so se po koncu dela vedno vsi fotografirali. Da ko te je čez leta prijatelj povabil na udarniško akcijo na svoji hiši, si samo fotko pogledal, če je on bil pri tebi in si se potem odločil v skladu s fotko … Za mlajše pa še hitra razlaga: plošča na hiši, ki se jo je včasih betoniralo s pomočjo prijateljev, je v bistvu strop (ali tla), plošča Duška Lokina (in drugih glasbenikov kakopak) je pa ena takšna okrogla plastična zadeva, na katero se je včasih zapisovalo glasbo, ko še ni bilo digitalnih nosilcev …

Aja, še predlog morebitne rešitve pred medvedjo nevarnostjo, ki jo še lahko udejanimo in na katero sem se pravkar spomnil – na vsako od tistih par točk, na katerih bo stal bivak, dodamo še za ene tri metre betonskih kvadrov in ko v bivak priplezamo, za sabo enostavno povlečemo še lestve, v bivaku pa imamo za vsak slučaj še par ceglov, s katerimi bi zverino poskusili odgnati, če bi hotela temelje zamajati … Ne vem, no, saj je dovolj strahopetcev med nami v klubu, da se bomo nekaj zihr spomnili!

Pred leti, ko smo bili še mlajši in neumnejši, smo se znali tudi malce pohecati s prijatelji. Kar tako, da ni bilo dolgčas. Si mu recimo računalniško namizje posnel in potem tisti posnetek z vsemi ikonami bližnjic do raznoraznih programov nastavil kakor sliko za ozadje, prave ikone bližnjic pa seveda skril oziroma umaknil. Na prvi pogled ni bilo nobene razlike, le ko je bošček potem besno klikal po ikonah (ki to niso bile, saj je šlo za posnetek) in milijonkrat resetiral kompjuter, si mu povedal, kaj si naredil, ko ni bilo več zelo smešno. Včasih šele po kakšnem dnevu ali dveh, ali pa si pustil, da je foro ugotovil kakšen računalniški strokovnjak, ki ga je prijatelj poklical na pomoč. Fora, pač. Ali pa si spremenil ukazno vrstico v bližnjici do internetnega brskalnika (kar je stvar pol minute) in namesto ukaza za zagon brskalnika postavil ukaz za resetiranje računalnika. In se je potem vsakič, ko je hotel na internet kaj pogledat, mašina resetirala in je bilo tako smešno, kakor je bilo prijatelju za popizdit nadležno. Pravzaprav, bolj je bilo nadležno, bolj je bilo smešno. Seveda si moral paziti na dve stvari – da nisi te fore ušpičil nekomu, ki obvlada, ker to pač potem ni fora, pa paziti si moral, da si “popravil” računalnik, preden je ta boščku spil toliko živcev, da ga je hotel zabrisati v smeti. Dobro, saj so še druge, neračunalniške fore (čeprav te najbolj bolijo!), od tega, da si kam za omaro vrgel odprto glasbeno voščilnico, ki je morala biti tako zadušena, da se jo je slišalo le, če je bila popolna tišina. In je bilo zanimivo opazovati potem prijatelja, ki je vsake toliko časa pozorno prisluhnil, obračal glavo, tišal televizor ali radio in te spraševal, če ti nič ne slišiš in če se mu že meša, kar je lahko trajalo mesec ali dva, odvisno od tega, kako močne baterije so Kitajci vstavili. Dobro, porečete, da to je zloba, kar ni čisto res, za prijatelja si je potrebno čas vzeti, pa itak so vsi takoj name pomislili in mi slej ko prej vrnili, kar je v bistvu draž te igre …

A z leti te to veselje mine, ni več pravega užitka, vsaj zame ne, zato sem bil danes prav nejevoljen. Je naša Mika ponoči nekam skrila svoj izdelek, vsaj mislil sem tako. Ko sem dopoldne vstal in prijahal v dnevno sobo h kofeavtomatu, me je že ugriznilo v nos in sem jo obtožujoče pogledal, da jo je kar takojci ven pobrala, a ko sem na hitro pogledal okoli, ni bilo nič. Dobro, sem si mislil, da tudi mačke verjetno lahko samo punknejo in da se je to verjetno zgodilo, pa ker so bila vrata na vrt odprta, tudi smrdelo ni več tako zelo in sem skoraj pozabil na to. Popoldne me je pa spet malce za nos ugriznilo in sem si vzel več časa poiskati izdelek, a ga spet nisem našel. Sem hodil ko bumbar po dnevni sobi in jedilnici in vihal nos ter iskal, kje je vonj bolj intenziven, kje manj. Pa nisem nič našel, kar me je počasi začelo motiti, plus Mika se mi je ves čas muzala ob nogah, kar me je še bolj motilo, kot bi mi govorila, toplo, toplo, hladno … Je prišla soproga moja predraga domov in je tudi ona zavohala, da nam je Mika nekaj skrila in mi najprej seveda očitala, da se mora mačko, ki je tako stara, ven zapirati, da mi je to že stokrat povedala, potem mi je pa začela izdelek mačji iskati pomagati. In sva v duetu skakala po dnevni sobi in vohljala, celo kavč premaknila in pod omare pogledala, pa nič (dobro, posesali potem za kavčem smo, hvalabogu vsaj to!) in sva bila potem že prepričana, da ni nič, potem sem v klet po lestvice skočil in na vrh omare pogledal, ko sem opazil prevrnjeno vazo, če je morda tam kaj skrila, pa tudi nič, potem se nama je pridružil še najmlajši in je nos vihal, ker smo pri raziskovanju in iskanju še sproti malo pospravljali, ko smo pa že skoraj povsem obupali, sem pa še slučajno v škatlo z njegovimi milijoni barvic pogledal, čeprav tam skoraj nič ni smrdelo. Sem zadevo že hotel odložiti, da bo naprej prah nabirala, ko sem nekaj opazil. Sem najprej pomislil, da je sin kaj iz plastelina ustvarjal pred leti, a ko je pokukal še mali ter povedal, da kaj takšnega pa on ne zna narediti, je vse skupaj romalo v vrečko za smeti. Brez sortiranja in recikliranja, kar našo mačko naj zagrabijo, če jih bo kaj motilo! Sem sicer ponudil družini, če bodo kaj uporabnega morda rešili ali pogledali, če ni noter morda kakšen pozabljen bankovec za sto ojrov, pa ni nobenega mikalo. Potem smo malo luftali in mačko ven nagnali, potem smo malo špricali in spet mačko ven nagnali, potem smo dišečo svečko prižgali in mačko spet ven šutnili (jap, zunaj prihaja mraz), potem smo vrata samo na kip pustili odprta, da mačka ni mogla noter, čeprav na ta način tudi manj svežega zraka vstopa, potem sem šel pod tuš, ker čeprav nisem nič prijel, se mi je zdelo, da sem ves kontaminiran in ko sem v kopalnico prišel, sem najprej mačko ven šutnil (je šel sin ven in jo je noter spustil pri vhodnih vratih!), ko je pa potem zunaj mijavkala, sem ji pa kar čez šipo očital, da naj se malo zamisli nad svojim početjem in da bo tokrat zunaj spala, potem je pa še sosedova prišla, ki se je nekako zadnje dni navadila pri nas malicati, pa sem tudi njo kar čez šipo nagnal, ker mi je pred leti tudi ona bombico nastavila in je od tedaj v nemilosti. Saj pravim, te igrice mi nekako v mojih letih niso več všeč …

Sva včeraj z gospodom Grahom v bivaku energijo nabirala za nadaljevanje izhoda na površje in kaj naj človek drugega počne kot modruje v prazno. Mojster se je že najedel, je debelo konzervo doručka zlistil in je še meni pomagal dokončati eno manjšo, ker jaz sem bil bolj s kavo zadovoljen, sit je pa ugotovil, da ga zebe. In sem mu predlagal, naj se nad plamen karbidovke nagne, da ta zadeva kar dobro ogreje in me je res poslušal in mu je bilo bolje. Mislim, manj ga je zeblo, čeprav toplo ti čisto zares ni, ko si dvanajst ur v hladni jami, ves blaten, moker in utrujen, a se je vsaj nehal tresti. Ko je malo k sebi prišel, je pa mene malce začudeno pogledal, zakaj nisem tudi jaz nad karbidko, sem malce vstran ležal in užival v cigaretu. Sem priznal, da me mraz toliko ne moti, kar se mu je zdelo čudno, potem je pa kar sam ugotovil razlog, da sem pač bolj debel od njega. Da me takorekoč mast greje, njega, ki so ga same mišice in nič maščobe, pa ta manjko jebe. Sem sicer hotel protestirati, pa se mi čisto zares ni dalo (pa, roko na srce, res imam več masti kot on) in je v podkrepitev svoje teze kot dokaz dodal tudi to, da težje plezam kakor on. Kar je bilo tudi res, a je pozabil, da ko mi je skoraj na dnu moral podati transportko, je najprej ni mogel. Je vlekel in vlekel in potem gledal, če je morda zataknjena, ko je pa zbral več moči in jo končno podal, se je pa čudil, kako težka je. Njegova je bila lahka, je imel noter samo vodo, ki jo je spil, nazaj grede sem mu uturil vsaj eno baterijo. Ampak, ja, za njim sem res plezal s težavo in res ga je skoraj tik pod vrhom zaskreblo, če me (morda zaradi let, ker on je le eno leto mlajši od mene!) ni morda kap, ko sem si privoščil čik pavzo in me je moral čakati, a se je danes njegova teorija izkazala za netočno. Sem v garaži sortiral umazano jamarsko opremo in jo pripravljal za pranje po kosilu in sem bil seveda do komolcev usran. Hlače so mi pa skoraj že do kolen zdrsnile, četudi sem z vsemi možnimi in nemožnimi čudnimi gibi na vse načine poskusil obdržati jih na sebi. Sem nekajkrat celo pomislil, da bi si jih kar z usranimi rokami popravil, pa si jih potem nisem, ker sem imel na sebi sveže oprane najbolj takmašne kavbojke in mi je bilo škoda. Dobro, lahko bi si tiste latekst rokavice snel in si popravil frdamano zadevo in sem celo to že skoraj storil, ko je sreča mimo prinesla gospoda Graha, ki si je kofe zaželel. Je ves vesel začel zajebavati, da kje sem bil, da sem se tako zasral, tuja nesreča in nejevolja ga vedno zabava, namesto da bi ga kaj nazaj zbodel kakor ponavadi, pa sem ga zaprosil, če mi hlače gor potegne. Se je najprej smejal, je mislil, da se hecam, ko je pa opazil hlače že do pol riti, ki so jih samo nekako čudno prekrižane noge še gor držale, se je pa zresnil. In je najprej pred hišo pogledal levo pa desno pa gor (nasproti je stanovanjski blok), šele potem je zagrabil za trakce za pas in potegnil navzgor. Pa ni bilo dovolj samo enkrat, ker je očitno že pozabil, kako je otroke oblačil in ni zagrabil na bokih, temveč je spredaj vlekel, zato je moral potem še pri straneh in zadaj popraviti, da sem sploh lahko odšel v hišo in mu skuhal kofe. Ob kofetku sem mu potem pod nos vrgel, da le nisem tako debel, če mi hlače dol lezejo, a je zadevo spet mimogrede relativiziral s prevelikimi hlačami, kar seveda absolutno ni res. Mi je za trenutek postalo žal, da mu včeraj v jami, ko je opremo pral v luži (da bo lažje plezal) in preklinjal, kako mrzla je, nisem natočil tople vode. Ker itak ne bi vedel. On suhec je toplo vodo izločal na pol ure in vsakič, ko je kombinezon in pas razpiral, klel, da črnci so zihr bolj pripravni za jamarje, ker ga v tistem blatu lažje najdejo. No, če bolje pomislim, če bi mi hlače pomagal obleči dan prej, bi potem dol v jami zihr uslugo nazaj zahteval, ga poznam …