Avtor: šini

Klemi je udaril dopust in ker je že pozabil, da je besposličarstvo v bistvu umetnost (ker te mimogrede premaga zdolgočasenost in apatija, če nisi vajen in utrjen!), se je že vikend pred dejanskim dopustom prilepil name. Da bi lahko šla ko v starih dobrih časih v Čaganko malo švicat. In sva pičila v nedeljo skoraj zgodaj dopoldne, ko še ni bilo vročine, z namenom, da končno zgrizeva tisti frdamani meander in ožinico, ki nam preprečuje vpogled v globlja nedrja Čaganke. Zato sva tokrat vzela s sabo bencinski vrtalnik, ne električnega, ker tam si omejen s količino energije, shranjene v akumulatorjih, pri bencinskem pa je meja tvoja vzdržljivost. Po kavici in špricarju v najboljši bistriški gostilni nama je dol šlo kar ok, ne prehitro, absolutno pa ne prepočasi. Se kaj dosti v novih, ozkih delih nisva zatikala, čeprav sva bila kar dobro obremenjena, le enkrat se mi je oprimek zlomil in sem z ramo butnil ob ostro skalo, da sem vse zvezde videl. Sem bil rahlo nejevoljen in samo malo malo zaskrbljen, kako se bo rama obnašala potem pri poti ven, a se je, kakor vedno, kasneje izkazalo, da bo to še moj najmanjši problem. V tisti ozek meander sva se oba zapodila ko nestrpna otroka, kakor da bo bencinski vrtalnik čudežno v hipu razširil vse skupaj in seveda se nisem mogel upreti krohotu, ko ga v skoraj polurnem matranju niti zakurblati nisva uspela. Ali znala, kaj pa vem!? Problem je bil, ker tovrstne tehnike še nikoli nisva imela v rokah, da jo vžgeš, moraš potegniti za vrvico. In v tisti ožini močni potegi z vrvico niso najlažja stvar na svetu, miljonkrat sva se udarila najraje v komolec v kakšno špičasto skalo, sam sem dobil na zunanjo stran dlani (pravzaprav niti ne vem, kako se imenuje ta del telesa!) tak šus, da komaj premikam roko … Zadeva je stekla, ko je Klemi tisto pizdarijo ven odnesel v dvoranico, jo tam, kjer je bilo več prostora, zakurblal in potem v meander privlekel. Sem imel kar neke take čudne občutke, ko se mi je bližal, sem kar nekako pričakoval, da se bo kakšen psiho z motorko v rokah prikazal … No, zadeva je potem stekla, a ne povsem brez težav, kakopak. Ozko in malo prostora, kar pomeni, da ti je avspuh direkt v gobec šprical, plus miljonkrat sem se spekel, ko sem si zadevo v naročje odložil, da se malo spočijem. Vsaj mislil sem, da sem se spekel, ko me je po malincah grelo, a sva kasneje ugotovila, da je z elektriko nekaj narobe in zadeva prebija in res ni najbolj prijetno, ko te trga med nogami! Pa spet, nekako sva osvojila tehniko in nama je šlo, lepo uigran tercet sva bila in meander se je lepo podaljševal. Okoli osmih zvečer sva si večerjo privoščila, vojaške zadeve, ki se same grejejo, so kar prijale. Le ko sem hotel neskafe zmešati in potem še puding, ki je bil tudi v vrečki, sem ugotovil, da sem dol prinesel radensko z okusom po limoni, s čimer niti pri najbolši volji ne bi mogel mešati. Je enkrat dr. Krevs poskusil iz vode z okusom skuhati kofe in je bilo tako, da sem si zapomnil za vse življenje. Na srečo je Klemi dolgrede ulovil malo navadne vode, da sem si potešil kofeinsko potrebo, potem sva se pa spet na delo vrgla. Še kakšne pol metra manjka, da iz vodoravnega meandra pokukamo v vertikalno brezno in prepričana sva bila, da bova zmagala, ko se je, kako predvidljivo, tista motorna pizdarija pokvarila! In nama ni preostalo drugega kakor zaključiti z akcijo. V bivak na 200 metrih pod površjem sva prisopihala okoli enih zjutraj, kjer sem nama skuhal močno kavico, potem sva se pa kar na armiče ulegla in kakšne pol ure z zravnanim hrbtom in v temi čakala, da se shladi. Če se ne bi tako ohladila, bi kar dol počivala, tako sva pa požrla mlačen kofe in pičila proti ven. Klemi je zlat, je pustil mene naprej, da jaz diktiram (počasen) tempo in ob občasnih čikpavzah se ni preveč bunil, v zadnjem breznu sem pa spet sedel in predlagal, da gre on prvi ven. Ker je vojak in naspidiran športnik in nima več strahu, mene je pa spet nekaj medlo, saj sva v blatu pred Čaganko opazila sveže medvedje sledi, večje od mojih stopal, z zelo lepo izraženimi kremplji. Me je izjemno začudilo, ko se sploh ni bunil in se pogumno podal na vrv. Sem plezal za njim in ga skrivoma občudoval in čeprav je malo pred površjem začel ruliti ko jeshar in ropotati in medvede poditi, se mi je vseeno zdel car. Ker je šel prvi. Potem je za hip pozabil na medvede, ker sta bila pri vhodu na skali dva polha, ki nista hotela zbežati in je razmišljal, če mu lahko v obraz skočita, zverini nemarni (moji strahovi itak!) in name je počakal le meter od jame, ker vmes se je pa spet tisti primarni strah pred ploskonogci pojavil. Skupaj sva pogumno zakoračila do tabora, glasna do boga, še bolj glasno sva se sprehodila do avta, kjer sva se preoblekla, okoli petih zjutraj sem pa zakuril in na žar vrgel klobasice. Saj zelo lačna nisva bila, le razlog za ogenj zakurit sva po moje potrebovala, ko so bile zadeve spečene, sva jih pa pojedla. Tako, iz navade. A bi bilo bolje, če jih ne bi, ker tako pekočih klobas še v življenju nisem jedel, so bile kar rdeče in je peklo vso pot do želodca in potem še v želodcu, pa če sva še tako gasila z radlerjem! Vmes se je zdanilo (to sva v bistvu čakala), da sva se lahko spat spravila, ker prej, ko je bilo še temno, se nisva upala. S sabo sem imel alpinističen šotorček, ki je čudovit, ker je zračen, hkrati pa brani vstop mrčesu, a je Klemi popizdil, da če on ne spi v šotoru tudi jaz ne smem, ker da to kukr ni fer do njega in ker sem bil kar utujen, sem v tej njegovi užaljenosti (tedaj) videl neko logiko in pristal, da tudi sam spim samo v spalki pod milim nebom. Sem si vrgel armič ob ogenj, na edini raven prostor tam, Klemi je moral kakšne tri metre proč. In je kokodakal, da to je pa krivica in da če bi bil prijatelj, bi prišel k njemu, da je še za enega plac in podobno, a se nisem dal. Pa saj nisem rabil dolgo vztrajati, ker ga je hitro zmanjkalo. Sam sem zavit v spalko prek glave (zaradi mrčesa) popizdeval zaradi vročine, saj je bil ogenj preblizu, plus nekako sem kadil noter in sem mislil, da bom kar crknil od vsega hudega, ko zaslišim Klemijo pizdakanje. Že zaspal je, zdaj je pa nekaj o logiki drajsal. Nič mi ni bilo jasno. Sem se odkril, da sem ga bolje slišal, a bi bilo bolje, da se ne bi, ker sem slišal tudi lomastenje po hosti. Ki se nama je približevalo brez vsakršnega dvoma. Klemi je glasno pizdakal, da je logično, da medvedi pridejo ven ob zori, ko se vidi in še ni vroče in da je logično, da bo k nama v tabor prišel, bil je odkrit in pripravljen na skok do sekire ob ognju. Kar je tudi mene malce prestrašilo, da bi prijateljček po medvedu mahal s tisto majhno sekirico, kar bi ga zagotovo samo razpizdilo (medveda, jasno!) in sem začel s kovinskima lončkoma za kavo ritem tolčti, hkrati pa sem gledal na vse strani (ker lomastenje se je še kar nadaljevalo) in sem se počutil ko Steve Wonder. Zadeva se je potem malo umirila, Klemi je zaspal, jaz pa ne, a mu je že kmalu začela zvoniti budilka, ker jo je pozabil izklopiti in sva imela dovolj. Predvsem zaradi žuželk, majkemi! Sva se spravila v avto in že po nekaj deset metrih zaustavila, kajti sredi ceste je bil ogromen medvedji drek. Še kar frišen. Sva se samo na hitro fotografirala ob njem (z odprtimi vrati avtomobila, kakopak) in pičila proti domu. Vmes sva se še pri Bučarju na kofetu zaustavila in se mi je ful čudno zdelo, ko mi je deklica voščila dobro jutro. Sem ob žuljenju kave krepko razmišljal, kdaj sem bil nazadnje v gostilni ob takšnem času, da so mi voščili dobro jutro, pa se nisem mogel spomniti. Sem bil pa ob devetih dopoldne doma, namesto pod tuš sem skočil v bazen, da sem svinjarijo s sebe spral, iz bazena jo bo pa filter pobral, potem sem pa do kosila v ohlajeno spalnico skočil nekaj pogledati.

V Čaganko bo pa spet kmalu treba, ker zdaj pa res res ne manjka več veliko do novih prostorov …

Gospod Grah je, kakor rečeno, z morja prišel in doma čepeti je zanj smrtni greh, pa je v jamo zasilil. Tako, malo za trening, ker ima novo lučko na čeladi, da sproba. Jasna in Tico in jaz smo si pa nove popkovine omislili in smo tudi hoteli sprobati. In najbolje jih je sprobati v Cinku, ki gre sto metrov in drobiž direktno dol. Smo počakali, da je tahuda vročina popustila in potem odbrzeli do jame. Seka je vozila prva, jaz pa po makadamu kakšen meter za njo, ker sem bil s Petkotom in mi je vseeno, če je prašen. Dokler se gospod Grah ni začel dušiti in sem malo popustil plin, da sva razdaljo dobila in sploh kaj videla ven iz tistega prahu. Potem sem tam v hosti skočil v jamo in jo opremil, tovarišija se je pa z novo opremo še malo hecala, a je bila kmalu za mano v hladu. Ven sem šel prvi, ker sem moral za malico zakuriti, za mano pa gospod Grah, ki je šel bolj počasi, saj je novo lučko sprobaval in je svetil, kakor da je plačan. Ko sta ven v savno pokukala še Tico in Jasna, se je pa gospod Grah še enkrat dol podal, ker kaj pa je to samo sto metrov treninga za takšnega možaka! Sem nalagal in kuril, da je bila hitro žerjavica in sem potem kar hitro mesnine na žar vrgel, ker sem gospodu Grahu obljubil, da bo zadeva postrežena, ko ven pride, samo zdaj ne vem, ali je bil on počasen ali jaz hiter, ker spečeno je bilo, ko je bil on še globoko noter. Sem ga vzpodbujal in silil k pospešku, a je šlo, kakor je šlo. No, klobase so bile še kar vroče, radler pa tudi dokaj hladen, ko je ven prišvical  in ko se je ob jedači in pijači malce aklimatiziral in podprl, je Tico malo stran enega usekal. Takšnega, konkretnega, kakor zna, ko je zadovoljno jamarsko utrujen, da sva ga z Jasno prav občudovala, gospod Grah je pa samo z roko zamahnil skorajda nekako omalovažujoče, da to ni nič, da je bil to kukr malo sramežljiv pokec. In se je tam ob improvizirani mizici malce pridvignil z ritjo, da je prostor naredil in se potem glasno in gromozansko razparal. Da je Ticotov za nazaj zazvenel kakor en vajeniški punkec, ki v bistvu ponesreči uide kakšni fini dami. Pa še to je potem dodal, da ni bil čisto taprav, da v breznu je boljša akustika pa tudi še dokaj vroče je bilo in ozračje ni bilo najbolj optimalno za širitev zvoka … Jap, lepo je biti s prijatelji v divjini!

Domov smo se odpravili že krepko čez polnoč, kar se je v bistvu poznalo tudi v tem, da sem bolj jaz govoril, gospod Grah je šel pa že počasi v polsen in se mi je kar malo zasmilil, da mora iti naslednji (oziroma isti) dan že v službo, a je samo z roko zamahnil, da bo že, da mora samo do zjutraj zdržati in bo potem na šihtu počival …

Na radio Erevan je prišlo vprašanje, če so Pjotru Mihaloviču res ukradli nov avto, ko je bil na počitnicah v tujini, odgovor pa je bil, da je to načeloma res, le da se to ni zgodilo na počitnicah v tujini, temveč spred lokalne gostilne, kamor je zavil po šihtu, in da ni šlo za nov avto, temveč za star bicikel … Na tole starodavno sem se spomnil, ko mi je zanesljiv in resen možakar pred dnevi, ko je ugotovil, da imava skupnega znanca, gospoda Graha,  jel razlagati, da kakšen car da je. Načeloma sem se s to trditvijo povsem strinjal, vseeno pa sem želel, da mi pove kaj več. Saj veste, preveč informacij iz preteklosti nikoli ni preveč! In je jel razlagati, da je bil gospod Grah pred leti, leeeeti, na svetovnem mladinskem kolesarskem prvenstvu v Beogradu in da je še tik pred ciljem krepko vodil in je imel zmago takorekoč že v žepu in mu je nihče ne bi mogel odvzeti razen čudeža ali totalne tragedije, a se je potem tik pred ciljem zgodila tragedija. Zaradi katere ni zmagal in zaradi katere je šlo potem njegovo življenje povsem drugo pot in ga na koncu odvrglo med javnimi uslužbenci. A je padel in se totalno razbil, sem bil presenečen in radoveden. Ne, še huje, še bolj grozno, je odvrnil sogovornik in se začel hihitati. Kaj je lahko bolj groznega od groznega padca?! Kakat ga je pritisnilo in je skočil odmetat, medtem so ga pa trije prehiteli … Itak da sem crknil od smeha in itak da se mi je zgodba zdela povsem verjetna in vredna našega gospoda Graha in itak sem jo kljub temu, da je nisem mogel preveriti, ker je bil gospod Grah na zasluženem javnouslužbenskem adrenalinskem oddihu na morju, raztrobil vsem skupnim znancem. In vsem se je zgodba zdela verjetna, ki ga poznamo in vredna njegove reputacije. Enkrat je bogec v nuji iz jame tekel in je srečal domačinko s čokoladnim biskvitom, ki ga je nesla prizadevnim jamarjem, pa je bila potreba tako velika in tako je mikrosekunde lovil, da med srečanjem niti roke ni utegnil stegniti in si postreči, kar je skoraj neverjetno in govori o tem, kako huda je lahko nuja pri našem gospodu Grahu in kar seveda govori tudi o tem, da bi bila zgornja zgodbica lahko resnična. čeprav je nisem preveril. So se pa vsi, ki so jo slišali, strinjali, da ja, da to je on in potem smo še dolgo premlevali, zakaj ga ni kar v hlačke pritisnil, čeprav bi potem tistih par sto metrov na malce višjem sedel. Da zmaga je pa le zmaga in takšne smo razdirali …

Danes pa se je gospod Grah z morja vrnil in sva se na kofetu dobila in itak da nisem mogel dočakati in sem ga napadel, še preden je sedel. Če je bil na svetovnem prvenstvu mladinskem biciklističnem in če je zgodba resnična. Sem bil neučakan ko osemdesetletna devica na poročno noč in zelo zelo sem si želel, da bi bilo res. A žal je samo deloma res. Res je bil na tekmi, a ne na svetovnem mladinskem temveč na jugoslovanskem državnem in res je bil kar dober, a vodil ni, in ni ga na kako pritisnilo, je pa vsaj padel in pol kolone zrušil in zato potem takšen zaostanek nabral, da je misel ujeti glavnino kmalu opustil pa še slive na drevesu ob cesti so ga premamile, da se jih je v miru najedel, če ga je pa potem na kako pritisnilo, se pa ni spomnil …

So rekli, da je ta konec tedna v Novem mestu padla rekordna temperatura zraka. 38 stopinj in drobiž. A če si pripravljen, ni sile. Lahko bi bili doma na hladnem in v bazenu, a to je brez veze, to lahko vsak, zato smo se družinsko (moja ideja, nič ne tajim) odselili v hosto. In v jamo. Kjer je hlad. Prebrisano, ni kaj, sem bil kar sam nase ponosen, a pripeljati se do hoste je bil pa pekel. Ker smo šli s petko, je bolj primerno za hosto. Vsaj po moje.  In je peklo, ko da kurimo pod ritmi, čeprav je bila klima odprta na stežaj na vsa štiri okna! Dobro, v gozdu je bilo malo hladneje, pa v jami tudi (celo moja predraga je poskusila, 25 metrov dol, le toliko, da je spoznala, da to ni zanjo, da jo je strah in da ji ni preveč všeč in da se je parkrat krepko butnila. A ni zastokala, je stoično pretrpela. Ker je potem spanje v hladu toliko bolj prijetno. Sem celo turbo maksimus zanjo prinesel in ga tudi nafilal z zrakom, a zrak ni hotel ostati v blazini, ki je imela veliko luknjo in sem ajncvadraj spoznal, kje bom jaz spal. Saj bi bilo kar ok, če ne bi šotora postavil glih na kar velik kamnolom, ker ko imaš napihnjeno blazino pod hrbtom, ni važno, važno je, če potem zadeva spusti. Samo se mi premikati šotora pa ni ljubilo, sem raje žulil tisto kamenje, saj ni bilo tako hudo. Predraga je pa tudi rekla, da če se ne bi vsa potolkla in če bi bil armič malo mehkejši in šotor malo večji, bi blo pa res super. Tko da po moje je ocena pozitivna, ker smo še kosilo pri Lenki udarl in je bilo zelo zelo okusno, domov grede pa tako peklensko vroče, da smo še pitstop na Kolpi udarli in je bilo tam tudi kar prijetno. Ne samo otrokom, ki so prvič reko okusili!  Smo jamo s sebe sprali in se malo ohladili, je pa res, da nas je pa opeklo, ker te  v vodi malo hladi in ne čutiš … A, kakor rečeno, ko smo doma potegnili črto, je bil rezultat po moje spodaj pozitiven. Ampak da v jame bom pa od zdaj spet hodil sam, da naj kar sam uživam, da moja zlata družina ima užitkov za par let dovolj …

S Srečkom sva v tanovo pičila in mimo ožine, ki mi je zadnjič izcejala znoj, sva mimogrede prhnila, ožino, ki nama je nazadnje preprečevala pobeg v globino, sva pa tudi skoraj mimogrede zgrizla. Ne sicer dovolj in je Srečka malo stiskalo na poti dol, a je stisnil zobe in trebuh in pičil kakšnih 26 m nižje. Na dnu pa nobenega vriskanja, le razočarano boganje. Kar nikoli ne pomeni nič dobrega. Da se je prasica zaprla, je parkrat zavpil, potem pa utihnil. Nekaj časa sem še videl njegovo lučko globoko dol, nato je tudi ta izginila. Sem zmrzoval nad ožino (kar je OK, ker zunaj je bilo 35 stopinj!) nekaj časa in razmišljal, ali bi šel dol pokukat, pa mi niti najmanj ni dišalo. Ker če se je jama zaprla, zakaj bi dol rinil, sem se prepričeval. Jasno, na stara leta postajam komot, tista ne dovolj razširjena ožina mi ni dišala, mi je bilo popolnoma jasno, le izgovore sem sam pri sebi iskal. Še pred letom bi se z glavo navzdol zapodil, malo zaradi izziva, malo zaradi treninga, malo zaradi firbca, največ pa zato, ker si jama zasluži obisk. Namreč, kot mladega jamarja me je skoraj žalostilo dejstvo, da gre na dno  kakšne ne dovolj globoke, velike, lepe, zanimive jame samo en človek, potem se pa na načrt napiše, da se je končala in v njo nikoli nikdar več ne bo šel. Niti pomotoma! Če je raziskana in če nima kakšnih posebnosti … Jasno, v Čaganko bomo in bodo vedno rinili, ker je fascinatna in velika, tudi nove generacije si bodo želele obiskati njeno dno, pri takšnih, ki sva jo danes odpirala s Srečkom pa bodo samo zamahnili z roko … No, to in dejstvo, da prijatelja že nekaj časa nisem videl (njegove lučke) ne slišal, me je nagnalo v prebito ožino. Saj ni bilo tako ozko, nikjer ni zelo stisnilo, le pravi položaj si moral najti, pa je nekako šlo. Počasi sem se spuščal proti dnu in glede na to, da se je zaprla in da noter po vsej verjetnosti ne bo nikogar več sem za nama, sem si brezno še prav posebej z zanimanjem ogledoval. Lepo in veliko, v tipični zemeljski prelomnici, a brez vsakršnih posebnosti … Na na prevelikem dnu sem se odpel z vrvi in se ozrl okoli, da bi našel Srečka. Ki ga nikjer ni bilo. Tudi luči nisem nikjer videl. Potem sem sledil njegovim stopinjam malce gor in v neko zajebano ožino, potem sem ga zaslišal. Je tolkel z macolo, kot bi se hotel na hitro prebiti naprej. Je tolkel in širil in malce tudi bogal, potem pa odnehal in sva zaključila. Prvi sem potegnil gor, skozi ožino je začuda šlo zlahka, za mano pa se Srečku nikamor ni mudilo. Je počasi plezal gor in se razgledoval okoli sebe, ni še povsem obupal. Ker se jama, iz katere tako piha, po njegovem ne more kar tako zapreti! In res je malo pod vrhom našel vzporedno brezno z zelo ozkim vhodnim oknom, ki ga je potem naslednjih nekaj ur širil kar pripet na vrvi, jaz sem pa nad njim v hladovini poslušal muziko na telefonu. In tokrat sem imel s sabo tudi vse, kar potrebuje jamar, da se ne dolgočasi (poleg muzike še radler in sendvič in čokoladice in čike), le kava mi je manjkala. Ki sem se jo pa nadejal v najboljši gostilni v Bistrici. Sva še pred nočjo zaključila (pa ne dokončno, še najmanj en obisk naju čaka), toplota gozda je za spremembo prav prijala. Pri odcepu za Štirnico, ki je ena prvih novomeških jam, ki je šla prek 200 metrov, sva se soglasno odločila, da greva pokukat pred vhod in je Le car zakopal po ne preveč lepi cesti in sva potem krožila po hosti malce kot brez glave, na koncu sem se že bal, da bova kofe zamudila. A se je Srečko, ki je tam skoraj doma, na koncu pozicioniral in naju odvedel na pravo pot, a potem se je zgodila nova tragedija. Najboljša gostilna v Bistrici je bila zaprta! OK, saj je večkrat, samo je Lenčka vedno nekje blizu in odpre, tokrat pa niti za čuda delujoča trobla na Le caru ni pomagala. So vrata ostala zaprta in sem si kofe lahko privoščil šele doma. Saj je pasal, nič ne rečem, še posebej potem, ko je poklical Markec, ki je na morje odpeljal svoje mlade sorodnike in potožil, da je na koncu z živci. Zaradi mladih sorodnikov, kakopak. Pa jih je s sabo vzel samo toliko, kolikor jih imam jaz non stop doma na bivanju! 🙂

Đimi Stanič je, pravi anekdota, nekega zgodnjega jutra zapuščal gostilno rahlo okajen in na cesti opazil delavce, ki so z granitnimi kockami tlakovali pločnik. Je malo postal in opazoval, potem pa pokritiziral: “Momci, tako rano a vi več kockate …”

Je bil (ali je še, kaj pa vem) čisto simpatičen možakarček, a sem kljub temu dobil kritiko, da maček Đimi ni Đimi z Đ po tistem Hrvatu, ampak je Jimi z J po Jimiju Hendrixu. Popravljam krivico torej, da je maček Jimi Jimi z J, v svojo obrambo pa moram povedati, da ni imel, ko sem ga edinkrat videl, ne kitare ne rute okoli glave, pa tudi glasu ni spustil od sebe, da bi lahko uganil …