Avtor: šini

Smo končali z morjem, falabogu. Tudi najmlajšim je bilo že malo čez glavo, sem videl, čeprav priznali seveda niso! Najjači stavek je bil Acotov, ki mu je ob malce slabšem vremenu predraga soproga potarnala, da ne ve, kaj početi in ji je mirno, ne da bi dvignil pogled s časopisa, odvrnil, da lahko počne vse, kar hoče, le njega naj na miru pusti! Letos menda prvič nisem niti enkrat zaplaval, na kar zelo nisem ponosen, bom to in manjkajoč D vitamin nadoknadil kar doma. Deca so nad novim vozilcem navdušena, tasrednjega že dolgo nisem videl tako iskreno smejati se, a ko smo k lokalnemu dilerju zdrave prehrane skočili, so bili kar navdušeni nad performansi malega vozilca. In zdaj je mama živčna, ko vedno, ko kam gredo brez mene, zahtevajo, da gredo s petko. Mama pa seveda noče, ker malo denarja je menda malo muzike. Jo prepričujem v nasprotno, a ima njeno upiranje malce soli v sebi – da ne dvomi, da se dobro vozi, le koliko časa se bo vozilo in v katerem križišču ali hosti se bo nehalo, se pa ne ve … Zaenkrat vse dela, celo uro sem popravil. Je bil samo urni kazalček počen in ni dobro tesnil okoli osovine, kar kapljica sekundnega lepila ajncvadraj popravi. Sem bil kar ponosen na popravilo, sem enetrikrat skočil popoldne pogledati, če ura dela, otroci pa še ponoči, da vidijo, kako je osvetljena pa to! Dr. Krevs je tudi poznavalsko prikimal, ko sem mu kazalčke pokazal in sva kar nekaj časa ko dva Pepeta stala na soncu in opazovala, kako se urni kazalček premika, ko sva pa potem v trgovino po polnilne baterije skočila za jamarske čelade in sem še par stvari nabral, med drugim tudi kar veliko stensko uro, me je pa malo postrani gledal. Če imam vse koze na broju pa to, da stenska ura pač ne paše v majhen avto, a sem jo kupil za v otroško sobo, najmaljšemu digitalna ni dovolj dobra … Doma pri njem, ko je vročina že malo popustila, sem pa ko ena pičkica malo potarnal, da avtoradio najboljš ne dela, da če lahko pogleda, če je antena dobro vtaknjena ali kaj in sem seveda točno vedel, kaj se bo zgodilo. Pol ure je radio ven bezal, ker je bil en dvajset let star model, ki ne gre nikoli več ven, ko enkrat sede, potem je pa malo slabe volje postal in je šel radio ven v prafaktorjih, jaz imam pa noter zdaj en super truper avtoradio še celo za mp3 poslušat iz nekega njegovega prejšnjega avta in ko sva šla na testno vožnjo, je po njegovem naselju trgalo. Ker je bil njegov cd noter z eno glasno muziko. Sem potem skočil še po preljubo soprogo, ki je bila na pedikuri in me je že ene dva kilometra prej slišala, da prihajam, ker se je Bajaga drl, ko da ga iz kože dajejo, za vse tiste, ki so se pretvarjali, da me ne vidijo (in ne slišijo), vključno z mojo predrago soprogo (!), sem pa z ročno na parking pripeljal, da so male stare gumice cvilile kot tam nekje novembra vaški prasci, ko jih iz svinjaka vlečejo, da bi jih v klobase dali … Me je hotela zatajiti, sem jo kar videl, kako kalkulira, a je potem vseeno ocenila, da se je bolje slabo peljati kakor dobro peš hoditi in sem jo lahko še na sladoled odpeljal. Ko sem ji prej obljubil, da ne bom z ročno k sladoledarju zavil, kakopak!

Tico je priskakljal k meni že navsezgodaj, kakor se za tlako v Čaganki spodobi, okoli 11 h sva se končno od kofetov odtrgala in stvari zmetala v moj novi Le car, da ga stestiramo. Prvi test je prestal odlično, vse je šlo not brez težav. Tudi do Bistrice in do najboljše gostilne sva prišla kot bi mignil, tam pa nisva spila kave, ker je bila že mrzla, saj je Lenka dobesedno vzela najavo par postov nižje, da naj pristavi džezvo in jo je pristavila dan prej. Itak da se hecam, bi tudi kavo dobila, a nama je nekako zadišal ponujeni špricar, ker je bilo vroče za popizdit in sva vsaj enega spila prek žeje, zato sva se v jamo podala šele ob 15. uri. Kar dobro otovorjena, saj sva na tlako na trenutnem dnu odhajala samo dva, sva krepko švicala. Bolj ko ponavadi, kar me je celo malo zaskrbelo, sem nekje vmes Ticotu potožil, da se staram, da me že spuščanje v jamo utrudi in da švicam ko konj, da se mi celo očala rosijo. Šele v bivaku, kjer sva čikpavzo udarila, je Tico ugotovil, da špricarje izločava, naprej je šlo potem lažje. Čeprav ne čisto zares. Sva šla v novih delih bolj počasi, ker se nama ni nikamor mudilo, predvsem sva šla previdno. Sem se odločil, da bom tokrat zmagal brez hematomov in modric, a mi ni povsem uspelo. Sem se v eni od ožin, ki jih ponavadi na prosto premagam, odločil, da se bom spustil na polbiča, kar omogoča varno in kontrolirano spuščanje po vrvi, a sem namesto polbiča zavezal biča, s katerim pa bika privežeš, da ne pobegne. In sem se v tisti ožini spustil in je biča zategnilo, da sem obvisel z nogicami v zraku in sem potreboval kar nekaj časa in energije, da sem se izpacal iz nemogoče situacije, potem sem pa ko ponavadi tisto ožino premagal prosto. Vmes sem se pa seveda tudi parkrat butnil v koleno, da bom imel jutri na morju kaj kazati na plaži (če bom na plažo šel, seveda). Na trenutnem dnu sva se kar k delu spravila in nama je kar dobro šlo, razširjen meander je zdaj dolg skoraj deset metrov in kar traja, da se spraviš noter, pa spet ven pa noter … Garala sva na pravokotnem ovinku, ki se nama je debelo upiral, a na koncu sva ga toliko razširila, da bo naslednja ekipa lahko komot začela, čaka jo pa še kakšnega dva in pol metra ravnega dela … Tam okoli osmih zvečer naju je lakota prijela in sem dva tista vojaška paketka ven privlekel, ki se sama grejeta in sva vsaj eno uro zabila z gastronomijo in navduševanjem nad ameriško kemijo. Vse sva požrla in polizala, še celo tabasko sem pocuzal! Tico je jedel svinjska rebrca (v prahu, kakopak!), jaz pa nekakšno omako s klobasami (v prahu, kakopak) in je res lepo dišalo plus vroče je bilo, potem sva vsak svoj napitek spila najbolj nemogočih barv in si kazala jezike, pohrustala dehidrirane maline in borovnice, pojedla vsak svoj košček dehidriranega kruha s sirom in nečim pekočim, za poobedek sem pojedel celo bananin milkšejk z nečim hrustljavim plus še milijon stvari je bilo v tistem paketku, le v mojem je bila pa še neskavica z dietnim sladkorčkom in dietno smetano za v kavo v prahu, to sem pa sam požrl, ko je šel Tico v meander na smeno!

Pacala sva nekje do polnoči, potem pa zaključila in se previdno ven napotila. Pravim previdno zato, ker ko si previden, greš počasi, midva pa itak nisva imela energije za hiteti! V bivaku sva si kofe skuhala in nekaj še prigriznila iz shrambe (mislim da je bila nekakšna šunka v konzervi plus keksi), potem pa še požirek srbskega šnopca iz plastenke in sva pičila proti ven. Je Tico predlagal, da bi kar dol spala, kljub temu, da nisva imela spalk, res sva bila brez energije, a sva morala ven, ker sem pred odhodom sporočil Klemiju, da bova ven prišla najmanj do sedmih zjutraj in mu v dokaz, da sva živa, poslala sms. Če mu ga ne bi, bi par najinih prijateljev zagotovo vzelo dopust, nama bi bilo potem pa dol nerodno, ko bi zaskrbljeni prižgali dol ravno ko bi midva jutranji kofe jedla in uživala v prvih čikih! Tudi gor je šlo kar previdno, sva si kar nekaj čikpavzic privoščila, v zadnjem (oziroma prvem) breznu pa Tico zavpije, da je zunaj neka žival v taboru. Da ruli. Jaz sem bil še v breznu pod njim in sem čisto popizdil. Ker sem vedel, da se bo to zgodilo. Sva namreč ob šotorih pustila čevape in zagotovo so privabili medveda! Sem si še kar enega prižgal, Tico je šel pa ven pogledat, kaj dogaja, ker je mislil, da sem za njim. Jaz sem nekako imel plan, da ostanem bolj dol, da ko ga začne medved trgati, bi mu na vso moč in kolikor bi mogel hitro šel pomagati, a bi na žalost prišel prepozno. Sem kadil in poslušal prijatelja, ki je vpil in kričal, potem je pa vse potihnilo. Sem počasi krenil ven še sam in poslušal, pa ni bilo nič vpitja slišati. Al ga je s prvim zatolkel al pa nobene živali zunaj ni bilo. Na vhodu sem zakričal, če je vse ok in je bilo in sem torej pogumno izstopil iz jame, pogumno predvsem tudi zato, ker je bil že dan. Prijeten dan. Topel. Ura je bila pol šestih zjutraj, ogenj je že gorel. Sem vrgel s sebe umazanijo in v (relativno) čistih gatah v treh minutak skuhal kavo, potem sva pa do sedmih zjutraj ob kavi in čokoladnih napolitankah razmišljala, kera zver se oglaša kakor kašljajoči star stric, kar je slišal Tico. Preden sva odšla vsak v svoj šotor, sva se strinjala, da je bil morda prehlajen medved, Lenka pa je šele potem kasneje povedala, da se tako oglašajo polhi, ko sva ji razlagala najino horror zgodbo. A tedaj tega še nisem vedel, da so se oglašali krvoločni polhi, sem mislil, da so medvedi, in čeprav sem bil crknjen, ampak res crknjen in zlomljen, nisem takoj zaspal. Sem še debelo poslušal, kaj dogaja zunaj! No, na srečo me je potem vseeno kar kmalu kompletno zmanjkalo, do enajstih, ko je začelo nekaj ropotati zunaj. A  je na srečo samo pivo iz Ticotovega mehurja hotelo na svež zrak. Sva kar vstala, scmarila kofe na ognju in potem še čevape, potem pa počasi pospravila tabor in pri Bistrici v najboljši gostilni spet zabremzala. Ker sva obljubila, da bova zabremzala, čeprav je ob sredah zaprto. Hm, če je danes četrtek, potem je pa ob četrtkih zaprto … Je Lenka rekla, naj kar pohupava, ko prideva in bo odprla in ko sva ustavila pred gostilno, sem parkrat pohupal, zgodilo se ni pa nič! Evo, že druga napaka na Le caru! Troblja ne dela! Mislim, sem potem, ko sem jo lociral, ugotovil, da dela, sam jo moraš s palčko malo dregat, ker je zaroštana, gospa, prejšnja lastnica, očitno ni kaj dosti ljudi pozdravljala med vožnjo! Prva napak je pa še bolj grozna, urni kazalec na uri se ne premika! Minutni in sekundni skačeta okoli kakor bog zapoveduje, mali pa štrajka! Bom si enkrat vzel čas in bom malo razdrl zadevo in popravil, saj bolj pokvariti itak ne morem!

Kakor koli, tudi trkanje na vrata je vrata odprlo in dobila sva in kavo in špricarje (samo sva že pri prvem potem odločno ročno potegnila, da ne bi spet švicala!), ko sva se pa že hotela odpraviti, so pa še domače dobrote prišle, sveže spečena pogača in šunka (ali je bil pršut?). In ne glede na to, da sva kar okusne čevape samo pol porcije pojedla ostalo pa medvedom pustila, ker sva bila prenažrta, sva vseeno Lenčkine dobrote zmazala, kar je pomenilo, da je bila ura pozna, ko sva končno krenila proti domu. Ko sva potem pri Bučarju še na en kratek kofe skočila in sem na uro pogledal in je bila pol šestih, me je pa skoraj kap. Ticota pa tudi, ker je isto uro ko jaz gledal v le caru! Ampak, ja, hočem reči, da ko dogaja in je luštno in je družba prava čas leti …

Jutri, no, danes, pa spet na morje, blato sprat spod nohtov. Pa preverit, kako zažgani so soproga in otroci …

Ladislav je odšel v reciklažo, morda iz njegove kovine kdaj nastane celo del za Ferrarija, kaj pa vem, a to niti ni pomembno. Bolj pomembno je, da jamar potrebuje vozilo za dostop do jame. In ker sem jamar in ker se z Volvotom ne morem pripeljati do jame (sem poskusil, pa so popravila draga), sem se malce ozrl okoli in našel idealno vozilo. Reno fajv! Odlično ohranjeno, kakor iz tovarne, zelo zelo poceni, gospa je sploh ne bi prodala, a nima prostora. In prav k srcu ji je prirasla, čeprav je še od zime ni vozila. So bile še zimske gume gor, letne pa zavite v folijo in v prtljažniku zame! Sva se peljala na prepis in mi je med vožnjo razlagala, za kaj se uporablja kakšen gumbek pa da ima ventilator dve stopnji in kako usmerim piš zraka drugam in takšne. Tam na prepisu sva tudi popolnoma zakomplicirala, ker nobeden od naju nima nobenih izkušenj in je moral imeti uradnik kar dovolj potpljenja. Sva potem stopila spet ven in si podala roke ter zaželela srečno, že v hrbet so me pa zadele njene besede, da bom njen avto zagotovo pazil in dobro ravnal z njim. Sem mislil, da se heca in sem kar čez rame navrgel, da zagotovo ne bom in da bo petka že jutri videla hudiča, ko greva s Ticotom v jamo, potem sem se pa ozrl in v njenih očeh opazil, da verjetno ni pričakovala takšnega odziva. Je kar za mano prišla in mi je bilo potem malo nerodno in žal, iskren biti ni vedno najbolj humano. Bi se gospej zlagal, da bom pazil in čuval in bi šla mirna domov, tako pa verjetno danes ne bo spala. A kaj, ko besed nisem mogel vzeti nazaj, sem ji še prej, ko sem mislil, da se heca, celo povedal, da imam celo verige za na kolesa doma, če po blatu ne bo ravno zmogla! Itak da ji je bilo hudo, če bi bil prasec, bi ji v tistem trenutku verjetno lahko vozilo prodal nazaj za dvojno ceno, a ji ga nisem. Pa ne, ker nisem prasec, le potrebujem delovno vozilo, ki ga bom z užitkom mrcvaril z vožnjo do jame! Je bilo vozilo že moje, sem že imel ključe v rokah, ona je pa še vedno stala ob vozilcu in se kar ni mogla odlepiti. Potem je zagledala svetinjico, nalepljeno na armaturi in se je nasmehnila in rekla, da mi bo pomagala. Pa si spet nisem mogel kaj, ker sem jo že med vožnjo na prepis gledal in razmišljal, da ne paše v moj koncept in da bo šla proč. Sem že med vožnjo razmišljal, ali lahko takšno zadevo enostavno zabrišeš v smeti al greš potem direktno v pekel ali kaj, a ko je že omenila, sem malo zamencal in ji predlagal, da če bi jo dol snela, da njej bo bolj pomagala kakor meni. Pa je kar ni hotela, a sem vztrajal in jo je potem res dol spraskala. Je bila kar zadovoljna, se ji je videlo, jo bo zdaj verjetno varovala v novem avtu. Mene ne rabi, se teh svetinjic bojim, kar sem se enkrat vozil z vernim prijateljem, ki jo je imel nalepljeno ravno na airbagu in sem vso pot razmišljal, da če se zaleti, mi bo tisto Marijo vtisnilo v čelo za vekomaj in bom mal hecno potem zgledal, ker nimam las na čelu, da bi zakril odtis …

Kakor koli, jo je končno odlimala in sem lahko sedel in odpeljal. (Mojči je malo kasneje potem hudobno pripomnila, da je po dolgem času verjetno to moj prvi avto, ki iz prve vžge!) Sem načeloma nehudoben človek in sem počasi speljal, saj prvi ovinek ni bil daleč, povsem nedotaknjen pepelnik me je pa vseeno takojci  premamil, da sem takoj enega pripalil in šele v ogledalu opazil, da gospej ni najbolj prav moje početje. A jebaj ga, petka je zdaj moja in komaj čakam, da napolnim pepelnik do konca, ko Klemi včasih, da ko bom čez luknje vozil, da se bo pepel dol po armaturi vsipal! Jap, imam en takšen občutek, da bo vozilcu še žal, da je šlo z mano …

Pred leti, ko sem še računalniške igrice nabijal, povečini streljačine, sem, recimo skoraj na smrt ranjen do dohtarja skočil le toliko, da me je čisto malo pozdravil in takoj znova v borbo, čeprav bi bilo morda bolje, če bi izven igre in pri dohtarju ostal dlje in se povsem pozdravil. A kaj čmo, takšen sem, akcija pa to. In ko sem na morju prebral menda peto knjigo, otroke videl le pri kosilu (kaj so za zajtrk jedli in večerjo nimam blage veze) ter včasih, ko so ravno pridrveli mimo, soprogo predrago pa, ko je kosilo stregla, sem ugotovil, da vitamina D imam dovolj zaencajt (barve še nič, sol pa morda le malo nad koleni) in da morda bi pa že lahko v jamo skočil. In sem Ticotu poslal sms, če ga kaj žuli in ga, ker je ajncvadraj poklical in sem že doma in greva opremljena s čevapi in radlerji in čebulo počasi proti Čaganki. Lenčica, Lenka, zakurbljaj džezvo, pridemo mimo, a samo na kratko, hlad in tema in končne ožine za razširiti kličejo … Vmes se bo pa tudi morje menda segrelo že in bom tasrednjega zlatega sina (potem ko ven pridem in za par dni še na dopust skočim) lahko naučil na glavo skakati (pa še blato bom spral vmes, dve muhi na en mah), čeprav mu tudi samo s skakanjem v vodo na noge oboževalk vseeno ne manjka …

Molči, če si pameten, je rekel dr. Stibro, ko sem ga poklical s poti na morje in mu povedal, da sestrina klima vroče piha, da nas v Švedu pa zebe za popizdit in da razmišljam, če bi se malo zamenjal s sestro … In dr. Stibro že ve, kaj govori. Sem namreč prišel iz Čaganke in me je zadel preljube soproge sms, da avto dela ko traktor (ropota, ne gara!) in da na ekrančku piše, naj vozi počasi in gre čim prej na servis. Ful rad imam takšna sporočila in ker smo morali ravno na morje, me je dr. Stibro vprašal, ker je glih moj dober prijatelj, ali naj moji predragi pove, da vozilo ne more popraviti na hitro, da bo trajalo par dni. Priznam, sem bil v skušnjavi, a mi veselje otrok preveč pomeni, morja se veselijo, zato sem zaprosil, naj kar popravi. In je popravil, saj zakaj pa so prjati?! In smo pičili na morje, vmes je pa sestri klima popizdila in sem se malo norca delal, kar nikoli ni dobro, ker lahko useka tudi tebe … Dobro, če ne bi popravil Šveda, se je tudi zlati Klemi ponudil, da mi posodi svoje vozilce, a kaj, ko nima kljuke za prikolico in prtljago, tako da bi moral ene štirikrat peljati …
Evo, zdaj smo tukaj, na morju, sem že v paviljonu s knjigo v rokah in pravim: Tri, štiri, zdaj! Naj se gnjiljenje začne …

Pred morjem, kjer si jamarji zalogo D vitamina naberemo, mora človek še na hitro v podzemlje skočiti, ker potem nekaj časa ne bo in lahko pride abstinenčna kriza. In ker je imel Klemi v ponedeljek prosto, smo ajncvadraj nabrali ekipo za v Čaganko. Klemi in Anži sta nameravala kamin v Game ovru gor plezat (Tico je imel enkrat za spremembo obveznosti in je surlal, ker hoče biti poleg), Jernej in jaz pa na dnu tisti meander grizt. Ker se nam je na lastno željo pridružil še Teo, biolog, ki ga zanimajo živa bitja v Čaganki, smo se mu zlagali, da jih je največ prav na dnu, da nama je z Jernejem pomagal nesti robo. Ker je mlad in močan, kakšno je nadaljevanje Čaganke se mu pa niti sanjalo ni, je enostavno pokimal, se ni nič bunil. Smo prišli v severni rov, kjer naj bi se razdelili in je kazalo, da od akcije ne bo nič. Zunaj je rahlo deževalo, v Game ovru je pa zlivalo. Nekaj so v zrak gledali in razmišljali, ali bi šli kar ven, zato sem hitro predlagal, da če smo že tam, samo še v nadaljevanje skočimo pokukat, da morda naprej pa ni tako hudo in začuda so bili spet vsi za. Ker sem edini vedel, kako je videti povodenj v novih delih, so kar verjeli moji besedi, ko sem dol spet lagal, da ni tako hudo in da je bilo za božič huje. Jebaj ga, na morje grem in sem želel vsaj malo akcije, ne samo sprehod. Začuda sta mi Jernej in Teo sledila tudi v slap malo pred trenutnim dnom, kjer je bilo najhuje. Jernej je bil nadvse skeptičen, zato sem se prvi spacal pod vodo in čeprav mi je zlivalo ledenico za vrat, sem se pretvarjal, da sploh ni hudo in smo prišli na delovišče povsem mokri. In ko si moker na dnu jame, je edina možnost, da se ogreješ, delo. Trdo delo! Sva se z Jernejem zagrizla v skalo in rov podaljšala skoraj za dva metra, da sva že lahko pokukala za ovinek in naju ni nič zeblo, Teo je pa žuželke iskal. Sem se mu umaknil spred oči, ko je začel spodaj brskati za kepami tistih žuželk, za katere sem mu zgoraj rekel, da sem jih spodaj videl in sem samo čakal, kdaj bo popizdil in me označil za lažnivca, a, glej ga vraga, vsake toliko časa me je poklical in pokazal novo pošast, ki jo je vtaknil v epruveto z alkoholom. Še prej pa seveda povedal vse o njej, kar me je povsem fasciniralo. Mislim, Teovo znanje itak, ampak vsi tisti podatki o posamezni vrsti žužka, kako je adaptiran za življenje v temi in mrazu. Dobro je vsake toliko vzeti s sabo kakšnega poznavalca, se ti znanje o podzemlju razširi in zanimanje postane še bolj intenzivno. Saj ne, da se bom vrgel v biologijo, le tu in tam paše, pravim. Bolje kakor gledati znanstveno oddajo na tv! Dogovorjeni smo bili, da zaključimo z delom najkasneje ob šestih popoldne, da tam okoli devetih zvečer skupaj odidemo domov, ker telefonske povezave z Anžijem in Klemijem nismo imeli, a smo tako padli v tlako, da smo kar malo podaljšali, plus pot iz meandra se je bolj vlekla kakor ponavadi. Da je bilo huje, vem, ker imam kombinezon po dolgem času spet strgan, plus v eni od ožin sem napravil napako in pozabil sneti pantin in sem imel vsaj dvajset minut krepkega švica, da sem se rešil. A sem vseeno Tea ujel, ker se je tudi on ujel že skoraj pri izhodu v “normalne” dele Čaganke, tako da sva v bivak prišla skupaj. Tam smo na hitro pomalicali in pičili proti vrhu, a ne prehitro, ker je bila jama tako blatna, kot že dolgo ne. Tudi med vožnjo ven je Teo oprezal za živalicami in mi je vpil dol, da naj pri pritrdišču pogledam kakšnih 40 cm levo in bom videl netopirjevega klopa. Sem svetil in buljil v skalo, pa nič videl in sem že mislil, da me zafrkava, ko sem opazil zadevico. In sem bil kar fasciniran nad obema – klop je prirejen za netopirje, biolog pa za najdevanje majhnih majhnih živalic v blatu, ki jih normalen človek niti pod razno ne opazi!

Na stropni je Teo, ki je plezal pred mano (in se ni preveč pritoževal nad nedelujočo opremo v blatu), poskrbel za malce adrenalina, ko je zaklel, ko sem jaz že bil na vrvi in sem se kar prestrašil. Ker še nisem povsem usposobljen reševalec, namreč! A ni bilo hudega, le v tisti blatni kepi je nekaj narobe prepel in je potem popravil …

Proti izhodu v prvem breznu sem začel riniti šele okoli polnoči in nisem imel popolnoma nobene energije, vse me je bolelo in zeblo me je, kot že dolgo ne, ko je v notranjost pokukal Klemi. Sem bil prepričan, da sta z Anžijem že zdavnaj odšla in sem bil res presenečen, da ga vidim. Pa vpil je dol, da naj pohitim, da se čevapčiči ne bodo shladili! Sem mislil, da se heca, a ko sem z novimi močmi vseeno prilezel ven, sem spoznal, da se ni. Vse je bilo, kot mora biti! Ogenj, pečeni čevapi, pečen sir, čebula, paprika, kruh, radler … Jamarska nebesa! Anži mi je najprej ponudil en blag špricer, da sem malo k sebi prišel, potem sem čevape čvaknil, vmes so pa dečki še kofe scmarili in se mi sploh ni šlo domov! A smo vseeno šli, ker sta imela Anži in Klemi že počasi dovolj, saj sta onadva z akcijo zaključila že pred četrto uro, ko jima je v kaminu zalilo vrtalnik! Sta potem skočila v Črnomelj po malico in pokazala, kako se pričaka tovariše. In sem kar malo solzne oči dobil, ne samo zaradi blatne plastične embalaže raznoraznih jestvin, ki sem jo prinesel iz jame in vrgel na ogenj …

TUKAJ je pa še Teov opis naše male avanturice …