Pogoj

Vremenska napoved groza, dež in ohladitve, mi pa v soboto naročene za klubski izpit za tanove jamarske pripravnike. Smo prestavili na nedeljo, ko je kazalo malce izboljšanja, a ker izpiti so le izpiti in čeprav je znanja dovolj, je priletelo vprašanje, če bi šli gor že v soboto, kljub slabemu vremenu, da malo ponovimo.

Sem se strinjal, Andrej se pa potem ni, da on mora v soboto na Cvičkarijo, kar je razumljivo, Barbara je pa edino en pogoj postavila, da pride, a le, če kdo od nas smrči, ker drugače da ne bo mogla zaspati.

Sem ji zagotovil, da naj kar pride, da se bo v bivaku počutila čisto domače, da takšen izi pogoj z lahkoto izpolnimo.

Itak je zvečer scalo, a ker imamo pred bivakom plahto napeto, smo vsaj zakurili lahko, da smo se ob ognju greli, ko smo čakali na suho okno, da gremo opremiti jamo, kjer naj bi bili izpiti. Smo verbalno in teoretično vse ponovili, potem sem oba letošnja tečajnika pa še z jamarskimi lovskimi zabaval (tretji se je sam zabaval s cvičkom), ko mi je že malo sape začelo primanjkovati (če verjamete temu seveda), je pa malo manj začelo padati.

Sem predlagal, da bi kar do Stropnice skočili, kaj pa je to malo mokrote, a Barbara in Boštjan nista kazala več nobenega navdušenja. Itak, ura je bila že blizu naslednjega dne, onadva pa v službo hodita in tako pozno nista vajena na izpit se pripravljati. Sta raje klobase nad žerjavico vrgla (jaz se pa nisem branil), preden smo se v postelje spravili (eni takoj spat, drugi pa sobotne priloge čitat), sta pa še razglabljala, če bi morda zjutraj opremili in malo potrenirali.

Sem jima povedal, da zjutraj ne bo časa, ker bo Klemi prišel, da še prvo pomoč malce osvojijo, kolikor je še niso, da opremil bom pa medtem kar sam, a ko je Boštjan omenil, da bi lahko opremili in ponovili ob šestih zjutraj, bi me pa kmalu kap!

Sta morala oba alarme na telefonu izklopit, jaz sem pa telefon potem na osem zjutraj navil. In čeprav je dež ritmično tolkel po plehnati strehi naše konzerve in čeprav sta oba bodoča jamarja pripravnika Barbarin pogoj vestno izpolnjevala, itak da nisem mogel zaspati. Ko sem okoli štirih na čik ven skočil, sem pa mislil, da sem še oba prebudil, a sta se sama, je mehur poklical.

Ob pol osmih sem že kavo kuhal zunaj in sta še onadva vstala, Barbara nam je pa jajčno omleto pripravila s sirom in pršutom. Česar že zelo dolgo nisem jedel.

Se je pohvalila, da ima jajca s sabo in sem se tudi jaz pohvalil s tem, se je še dodatno pohvalila, da ona ima domače, pa sem se jaz takisto, ko je skužila, je pa dodala, da ona svoja lahko razbije. In sem popustil, ker čeprav teoretično bi tudi jaz lahko svoja, smo potem raje njena jedli. So bila dobra …

In itak da je še deževalo, ko sta se Klemi in Andrej pripeljala!

Smo še en kofe scumprali (no, morda celo dva ali tri), potem je pa Klemi agregat zalavfal in smo začeli reševati teoretični test.

Zakaj je agregat zalavfal? Ker Klemi je car, je pripravil izpite v digitalni verziji in je potreboval energijo za majcen kompjuterček in ruter. Mi smo morali pa telefone zalavfati, se prijaviti in zadevo rešiti v eni uri. Tudi jaz sem moral, čeprav sem mu zagrozil, da če mi potem glede na rezultate vzame inštruktorski izpit, da se ne pogovarjam več  z njim! Pa malo sem upal, da bom vsaj od tečajnikov lahko plonkal, a ko sem že pri prvem vprašanju pokukal v Barbarin telefon, se je prijatelju na obrazu zarisal privoščljivo nagajiv nasmešek!

Ker Klemi je z vsemi žavbami namazan in vse trike pozna (je vse pred časom še sam uporabljal kakopak!), je program na vse telefone pošiljal vprašanja v naključni obliki, da pa ne bi bilo preveč lahko, ima majceni disk tistega majcenega računalnika milijon vprašanj in jih na telefone pošlje le 34 naključno izbranih po različnih temah. Vsakemu torej različne!

Ma, smo kar švicali, nič ne tajim, na koncu še najbolj Klemi, ki se je bal, da bo prej bencina v agregatu zmanjkalo kakor bomo mi odgovorili in potem bi bili rešeni, ker ne bi bila naša krivda, eda nismo mogli končati …

A smo uspeli, jaz sem dosegel celo 85% in sem bil nadvse ponosen, Klemi pa malo manj. Ker da sem inštruktor, reševali smo pa za pripravnika!

Smo preverili napake, se takoj lahko pogleda, in je priznal, da so res tako banalne, da se jih lahko pripiše mojim klobasastim prstom, ki niso najbolj precizno pisalo za po majhnem telefonu …

Potem jih je on začopatil s prvo pomočjo, jaz bi moral pa jamo it opremit, a ker se že dolgo nisva videla, sem se mu očitno zasmilil in je sprejel moj predlog, da bi šli kar v prvo stopnjo Čaganke. Kar je sprva sicer kategorično zavrnil, dokler se ni spomnil, da bo tudi on moker …

So pa malce tečajniki poprotestirali, da lahko bi šli tudi v Stropnico (kjer dežuje vse do dna), saj da nas je prav vsak dan tečaja pralo in da zakaj nas ne bi še za izpite?!

Smo po prvi pomoči vseeno odskakljali kar do Čaganke, tam sva jih pa malo bolj resno zagrabila in so kar švicali, a na koncu so vsi trije naredili, so pokazali dovolj znanja!

Andrej se je za nagrado še s kamnom po čelu udaril, ko je že skoraj iz jame splezal in ker je malo prej prvo pomoč naredil, je točno vedel, kaj mora storiti – kamen je spravil v žep, za spomin!

Potem pa seveda k ognju in mesnine nad žerjavico, pa kakšno pivo v rito za proslavitev dogodka, domov pa (po dežju) že kar proti večeru …

Pomembno vprašanje

Za zaključek bralne značke so za nagrado učenci osnovne šole Drska dobili mene. Jah, saj vem, ni lih nekaj, a očitno jim je bila knjiga všeč, ali pa so bili samo veseli, da jim je zaradi mene odpadla matematika …

Bilo jih je več kot sto, a ni bilo prenaporno in tudi kaj dosti po telefonih niso brskali med pogovorom (če jih sploh smejo imeti pri sebi, tole sem šele zdaj pomislil!), le malo na hec obrneš, pa gre …

Na koncu je bilo, kot vedno, kar nekaj zanimivih vprašanj, a najbolj zanimivo vprašanje je priletelo bolj osebno, so do mene pristopile tri deklice. Kar resne, se je videlo že takoj, da gre za resno in pomembno zadevo.

Zanimalo jih je, če sta na koncu Blaž in Irena (glavna junaka moje knjige) skupaj. Če sta par …

In moram priznati, da sem z odgovorom malce okleval. Pisatelji smo namreč bogovi. Mislim, s svojimi  literarnimi junaki lahko naredimo, kar želimo, imamo takšno moč in pravico to početi. Kar nekakšno potrebo sem začutil, da bi ji z resnim obrazom povedal, da sta seveda postala par, se poročila, dobila kup otrok, potem se je pa Blaž zapil in Ireno pretepal na tedenski bazi, pa še v kockanje se je vrgel, da so ostali brez denarja, a tega seveda nisem storil! So namreč deklice  čakale, kaj bom povedal z zadržujočim se dihom, za njih je bilo to vprašanje pomembno …

In seveda sem odgovoril na edini možni način. Se mi zdi. Da pri knjigah je pomembno tudi to, da vzbujajo domišljijo, da dober pisatelj ne zapiše vsega, kaj mora prepustiti tudi bralčevi domišljiji.

Se mi zdi, da so razumele, ker so odšle dobre volje.

Sem skoraj prepričan, da točno vem, kako se je moja knjiga končala za njih!

Ja, veliko zadovoljstva in zadoščenja dobi človek, če je njegovo delo všeč ljudem, res! Celo nek dečko je prišel do mene in se pozanimal, če bi on tudi lahko jamar postal, ker se mu zdi, da ima malo klavstrofobije. In tudi on je zadovoljen odšel, ker sem mu priznal, da malo klavstrofobični smo itak vsi, a da se to z vajo lahko premaga.

Morda pa na račun moje knjige celo kakšnega mladega jamarja pridobimo, kar bi bilo v redu. Bi jih lahko čez ožine pošiljali pokukati, kaj dogaja v nadaljevanju jame …

Pa kofe sem si nato privoščil ob Krki, se je Klemi vrnil iz gastrbajtanja!

Jedrski reaktor

Moja predraga zelo rada nakupuje. Za razliko od mene. Čeprav, če bolje pomislim …

Morda pa ne nakupuje rada, saj čisto zares ne vem, a hladilnik je vedno poln, higienske potrebščine v kopalnici se vedno nove pojavijo, ko starih zmanjka … Vsako soboto se odpelje v veliki šoping in ko se vrne, sem že pokonci, da ji pomagam zadeve iz prtljažnika avtomobila trogati v hišo. Evo, po tem sem sklepal, da rada nakupuje, ker pač redno nakupuje.

Jaz redno ne kupujem. Jaz pravzaprav sploh ne nakupujem. Impulzivno klikam na računalniku in sem potem ves vesel, ko poštar zvoni z novimi pridobitvami, čeprav veselje ne traja dolgo, ker pogosto že pozabim, kaj sem sploh naročil in brez česa mi živeti ni bilo, ko pa pride, se pa sprašujem, kaj tisto pizdarijo sploh rabim in kje sem imel glavo, ko sem klikal!

Ampak zadnjič sem pa Hoferjev katalog listal, kar občasno počnem, če za mizo, ko kaj v usta mečem, nimam drugega in mi je v oko padel komarnik. Pa ker me je ravno ena teh beštij kakšno uro nazaj prvič letos na vrtu udarila in ker zadeva res ni bila draga, sem sedel v avto in se odpravil po nakupih. Ker kje je Hofer v Novem mestu pa vem, je nasproti Petrola, kjer pa redno nakupujem.

Da predragi moji pokažem, da tudi jaz znam in da potem v spalnici ponoči ne bo rabila ploskati, da si sosedje prek ceste ne bi morda napačno predstavljali, zakaj sredi noči v spalnici ploska …

Sem zadevo kupil in le na hitro doma ošvrknil risbe, kako se zmontira in ker ni bilo tako enostavno, da bi samo ven vzel in na okno prilimal, sem jo postavil v kot. Naj počaka na boljše čase, ko bom pri volji za sestavljanje …

V nedeljo smo pri nas na vrtu kofetkali in ker so nas malo komarji, se je predraga spomnila, da morda bi pa tisti komarnik sestavil, če ga že imamo. In je še ona slikce pogledala in se začela smejati. Da to nikoli ne bo sestavljeno, da sploh nimamo toliko orodja, kot je bilo tam narisano, da ga za sestavljanje potrebujemo. Je bilo prevroče, da bi sprejel izziv, le z roko sem zamahnil, da ko me bo prijelo, bo to ajncvajdraj, da od orodja pa potrebujem izvijač, kladivo in silvertejp, le občasno, pa ne pri komarniku, pa še WD-40.

Pravi možak mora s tem jedrski reaktor sestaviti, sem bil suveren.

No, danes sem se pa spravil zadevo sestaviti. Ko je že noč padla in je šla vročina za hribe. Sem zadevo razpakiral in že takoj izgubil en delček, je padel med deske sibirskega macesna, iz katerega je terasa. Se kaj dosti nisem sekiral, ker zagotovo ni bilo pomembno, samo ena brezvezna podloška.

Sem pogledal narisana navodila, iz katerih mi ni bilo nič jasno, zato sem še pisna navodila preštudiral in se mi je začelo iz ušes kaditi.

Jah, nič, sem si mislil, bom že sproti, ko bodo zadeve sproti kazale, kaj in kako.

Najprej je bilo potrebno izmeriti okno. To sem znal. Sem celo svinčnik s sabo vzel, da sem si mere zapisal, ponavadi mislim, da si jih lahko zapomnim!

Potem je bilo potrebno pa aluminijase profile za okvir odžagati na mero. Dva daljša po višini, dva krajša po širini. Tukaj sem pa tamalega poklical, naj pride dol s pravokotnim trikotnikom, ker se mi ni ljubilo po kotnik v garažo. Odžagal sem tri letvice, dve kratki in eno dolgo, ko sem malega poprosil, naj odmeri še eno za višino okna, je pa začel stokati.

Kaj se je zgodilo? Prej je širino okna odmeril na daljšo letvico, ki je bila daljša zato, ker je bila namenjena za višino okna!

Sva z odžaganimi letvicami skočila do okna in z olajšanjem ugotovila, da sva pozabila odšteti širino letvic, ki se v okvirju prekrivajo, kar je v načrtu lepo omenjeno, zato so bile itak predolge. In ni bilo kakšne prevelike škode, je bila tudi krajša letvica še dovolj dolga za višino mojega okna.

Sva odžagala, potem sva se lotila sestavljanja. Brez heca moram priznati, da sva ene pol ure le tista navodila glasno brala in gledala, kaj imava na mizi, jasno nama ni bilo pa nič! Kljub risbam!

Potem je mali nekako ugotovil, kako se tiste vzmeti postavijo v okvirje s kotniki, a se je pojavila druga težava. Dobili smo osem vzmeti in v navodilih je lepo pisalo, da na svak kotnik namontiramo eno vzmet iz rozaste vrečke, drugo vzmet pa iz prozorne vrečke!

Vrečke so bile, a so bile prazne, sem iz vseh vrečk že vse na mizo stresel!

Katera vzmet je bila v rozasti in katera v prozorni, bi morda včasih vedel le Stasi, midva sva pa porabila dodatne pol ure, da sva ugotovila, v kateri malenkosti se razlikujejo in sva zadeve sestavila!

Potem sva se lotila okvirja, ni šlo zlahka! Ker sva eno kratko stranico postavila tja, kjer bi morala biti dolga in ni bilo pravega kota, a na srečo sva to ugotovila, še preden sem s kladivom mahnil po letvici, da jo na silo prepričam, da mora v kotnik z vzmetjo!

Sva spet vse razmontirala (no, dve tretjini) in še enkrat sestavila, tokrat prav, pa celo malo hitreje je šlo, ker sva že imela trening prej.

Ko je bil okvir končno sestavljen (še brez mreže in nekih lepotnih plastik, sva pa zadevo pred spalnično okno odnesla, da preveriva. In seveda ni šlo, pri krajšanju sem nekaj narobe izračunal očitno, ker je zadeva najmanj dva centimetra bila prevelika.

Nisem popizdil, skrajšam vedno lahko!

A ko sem zadevo ven prinesel, da preskusim, sem opazil, da ne bo šlo, kakor Hofer predlaga! Sem šele potem naknadno videl, da imajo očitno dve vrsti komarnikov, ene za ene vrste oken, druge za drugo vrsto. Pa ne vem čisto točno, katero vrsto oken imam jaz, sem pa skoraj prepričan, da komarnik ni za mojo vrsto!

Kakor koli, sva zaključila, mali ima jutri šolo, mene je pa tudi delovna vnema kar malo minila. Bova zaključila jutri. Ne vem sicer, če po načrtih, bom pa šel jutri zagotovo v trgovino, da preverim, če imajo morda silver tejp rjave barve, kakor so moja okna. Ker če ne bo šlo po načrtih in skoraj zagotovo ne bo šlo, bom tisto mrežo kar s silvertejpom rjave barve prilimal na okvir, saj se od daleč skoraj ne bo videlo, majkemi! Plus moja predraga je danes kupila milijon rož in zelišč, resda ni imela v mislih spalničnega okna, a dva ali tri paradajze lahko tudi tja namestiva in se bo še manj videlo, kako sem komarnik zrihtal!

Ampak komarnik bo, definitvno, pa če ga bom moral s črnim silvertejpom zalimati, ker sem ji obljubil, da čez odprto okno živ komar v najino spalnico letos prišel bo ne!

In jaz svoje obljube skoraj vedno držim.

Samo malo me jezi, da frdamani Nemci komarnike delajo bolj komplicirane kakor jedrsko elektrarno, ker če bi to vedel, bi šel v Tedija kupiti samo tkanino in bi komarcem vstop preprečil mnogo mnogo ceneje …

Dva avspuha

Verjetno so v jami, poimenovani Brezno dveh avspuhov, našli dva auspuha in je po tem dobila ime, zagotovo pa tega ne vem. Vem le, da je imel reševalni center Kranj v tej jami reševalno vajo. Skupaj s Civilno zaščito, izpostava Kranj.

Četudi me komandant ne bi določil za ocenjevalca vaje, bi zagotovo prišel, ker ko sodeluje Civilna zaščita, se splača sodelovati, oni imajo vse, pomislijo na vse, nudijo pa še več!

Z Matejo sva bila v njihovem centru že krepko pred osmo zjutraj, sva imela čas še na kofe skočiti. Ne tako v stilu kakor Vajdovci, ki so zaustavili pred policijsko postajo in policista vprašali, kje se da kašen kofe spiti in ker človek ni vedel, kaj je že odprtega, jih je kar v postajo na kofe povabil!

Proti Jelovici smo se v koloni odpeljali, spredaj JRS kombiji, zadaj nepregledno število modrih vozil Civilne zaščite. Ljudje so se na cesti ozirali za nami in si mislili, da se je kje blizu zagotovo zgodila kakšna velika nesreča, ko je toliko reševalcev na kupu …

Po radijskih postajah ponavadi poteka le uradna komunikacija, a ko so voznika odprtega štirikolesnika, ki naj bi po nemogočih gozdnih poteh pripeljal našo robo, takoj ko smo prišli na makadam, s komaj zadržujočim smehom privoščljivo vprašali, če se mu kaj kadi, to ni bilo najbolj uradno. Le kolegialno privoščljivo zbadanje.

Itak da ni nič odgovoril, ker je imel usta polna prahu …

Na lokaciji, nekje globoko in visoko v pokljuških hostah smo parkirali in se pred ogromen načrt jame  (Boris ne ve, da smo v JRS skromni in ni spraševal za ceno tiska) postavili, da si razdelimo jamo in ekipe, pripadniki Civilne zaščite so pa medtem malo mesto postavili!

Mi smo skočili v opremo in proti jami, oni so pa že kave kuhali! Ti civilnozaščitarji so čisti carji, kofe kar zastonj talajo! Štirikolesno vozilo je pa nato še vso našo opremo odpeljalo pred vhod v jamo, da smo hodili ko turisti!

V skoraj osemdeset metrsko brezno so se odpravili trije jamarji, mož in žena in prijateljica (načrt vaje ni specificiral, ali moževa ali od obeh!), malo nad dnom je žena še na vrvi od prijateljice dobila kamen na glavo (če je bila moževa ljubica, potem je motiv na dlani!) in izgubila zavest, da jo je morala prijateljica sneti z vrvi in na tla spustiti, pri tem si je pa koleno grdo poškodovala.

Imeli smo torej dve poškodovanki in pretresenega možaka, ki smo ga morali pospremiti iz jame. In kot vedno to za JRS ni bilo dovolj, zato naj bi, ko bi vse tri ven spravili, ven spravili še zares gleženjsko poškodovano Matejo M.

Reševalci so nabrali opremo in se k delu spravili, jaz sem jih pa spremljal. Naj bi molčal, opazoval ter ocenjeval. Pa nisem mogel ves čas molčati!

Letošnji pripravniki so carji, vse znajo, kar je logično, saj so še teden nazaj ponavljali in vadili, večji problem so stari reševalci. Pa tukaj ne mislim na fizično starost. Ki so že tu in tam kakšno stvar pozabili. In so mi tafrišne poskušali spriditi.

No, takrat sem se pa kar vmešal.

Je pripravnik reševalca z dolgim stažem opozoril, nas se k njemu vpne z dolgo popkovino, ta je pa nergal, da non stop nekaj spreminjamo, da sploh ne more slediti novotarijam, da smo se vedno vpenjali s kratko popkovino.

Sem ga popravil, da temu seveda ni tako, predvsem zaradi pripravnika, da ni začel dvomiti v svoje znanje …

Saj je kar šlo, nič ne rečem, čeprav bi lahko šlo z malce manj štrikanja. Ali pa tudi ne.

Sem že zgoraj opazil mlado, rosno, blondno dolgolaso reševalko, da je nekaj še posebej lepa in sem jo pohvalil, da je super, da se je za vajo naličila, pa je kar prostodušno priznala, da se je naličila za petkov večer, ki se je verjetno zavlekel v sobotno jutro, zaradi česar ni imela časa ličila dol spraviti. In itak je bila rahlo utrujena in itak da jo je potem reševalni manever malo hecal …

Je šlo, malce bolj počasi sicer, pa v nosilih je bila prvič Anita. Ki se ni nič pritoževala, da so nosila malo gor in dol poskakovala, saj ona bogica sploh ne ve, kako je čutiti, ko gre vse pa kot po maslu …

Zame en bolj zabavnih trenutkov je bilo opazovati Benka jr pri delu, je prvič treniral reševalni manever v jami, pa še čez odmik. Enkrat za spremembo ni bil ves nasmejan in razigran, temveč smrtno resen plus kakšna kapljica znoja spod čelade je kapnila, ker tudi ni vsakdanji pojav pri njem …

Potem so ven spravili še Matejo, ki jo je spodaj že mraz grizel, saj je v jami še sneg, potem je bila pa že toliko ura, da smo se odločili, da je bilo dovolj. Da Matejo M. ne bomo pa nič ven vlekli. Da smo poskusili in da znamo …

Smo razopremili ter pospravili, civilneži so robo do štaba razpeljali, medtem ko smo se preoblačili v civilna oblačila, so pa že mesnine švicale na žar plošči. Je bilo dobro, da ni za povedati, pa vsega preveč je bilo, tudi kav in sladic!

Ma, je res lepo trenirati s tako dobrimi ljudmi!

Na koncu smo še analizo udarili, kjer smo ugotovili, da smo skupaj dobro sodelovali (kar smo res), oni so svojo analizo še naredili, kjer so se zagotovo tudi pohvalili (jaz sem komandantu Stanetu jih!), na koncu smo pa še mi svoje malo poanalizirali.

Walter ni bil najbolj zadovoljen, a je vseeno pohvalil vse skupaj. Pa časovnico je prebral z malce očitka v glasu, da priprave so trajale tri ure, prvi izvlek skoraj eno uro, drugi, ko so se malo uigrali in natrenirali, je šel pa bistveno hitreje.

Da kaj iz tega lahko sklepamo?

Da je to ko njegov seks, je izstrelil Boris.

Mu nismo najbolj verjeli. Okej, tisto o pripravah morda že, o trajanju akcije pa absolutno ne, verjetno je  s tem mislil na čas opravičevanja, ko zadevo konča …

Je pa bil seks res v zraku! Je namreč čas, ko se reproducirajo smreke in v zraku je bilo toliko peloda, da smo bili vsi rumeni!

Sam svoj mojster

Družinsko vozilo, ki ga pretežno moja predraga soproga vozi, sem odpeljal mehaniku, ker je potrebno obnoviti registracijo. Kaj dosti se nisem bal, kljub letom švedsko vozilo ne dela kakšnih velikih težav, gre čez tehničnega brez težav.

A ko me je prijatelj dr. Stibro poklical in povedal, da je moral zamenjati zadnji amortizer, me kaj zelo presenetilo ni. Bolj je presenetilo njega, ker mu nisem nič omenjal težav z amortizerjem.

Kaj nisi čutil, kako je zadnji del avta plaval, me je vprašal.

Isto, ko da bi svojo predrago poslušal, ko mi je razlagala, da je verjetno z avtom nekaj narobe, da zadnji konec kar plava.

Njo sem lahko odpravil z zagotovilom, da to je normalno za takšne švedske limunzine, mehanika pač ne moreš.

In sem se mu zlagal, da ga že dolgo nisem vozil, kaj sem pa hotel …

Sem vozilo potem domov pripeljal in ker imam mojo predrago rad, sem se odločil, da ji ga še operem. Je bila zadovoljna, tudi mi ni nič pod nos tiščala tisti amortizer, a ker so ženske takšne kot so, je mojo delovno vnemo itak še dodatno izrabila. Da če bi še po novo luč za v jedilnico skočila.

Je crknila, ko sem bil na Proteusu prek vikenda (torej nisem jaz pokvaril) in sta s tamalim mislila, da je samo žarnica crknila, a ker je neka posebna, ki se ne privijači temveč natakne, zadeve nista znala porihtati.

Sem suvereno tisto žarnico ven potegnil, da pokažem, kako mi pravi možaki to mimogrede urihtamo, a kakopak ni bila žarnica temveč žica. Je bila vsa trda in preperela.

Itak da potem nisem popravil in je zadeva s stropa bingljala skoraj cel teden ko kakšen ukrajinski ranjenec, kar mene sicer ni motilo, njo pa je. Da ali naj popravim ali gremo pa po novo.

Popravil sicer nekako lahko bi, žice imam, a so vpeljane v neko cevko, kamor bi jih težko vtaknil in mi popravilo zatorej ni preveč dišalo in sem se odločil, da bom kar nov lestenec kupil.

Kar pa moji predragi ni preveč dišalo, to je njen rajon, da ona bi šla rada poleg. Sem ji rekel, da gre lahko, ampak da bom nakup opravil dopoldne, po kakšni tretji kavici s tretjim prijateljem, za kar bi ona morala dopust vzeti in jo je minilo, a ko je tista pokvarjena pizdarija že ves teden nad mizo bingljala in ker smo že lih avto popravili in oprali, se je še v trgovino namenila. Ker smo imeli zalet pa to, saj razumete …

To mi ne diši, nakupovati z mojo predrago. Najprej, četudi v prvi trgovini najdemo najbolj idealen izdelek, ki ga iščeva, morava vseeno še v pet trgovin in se nato vrneva v prvo tri minute pred zapiralnim časom, ampak same je pa tudi ne smem pustiti, ker ode potem regres namesto za na morje za en jebeni luster. Ona ne gleda na ceno, gleda na kvaliteto in lepoto!

Jaz ne. Pogledam najcenejši izdelek in nato kupim eno ali dve stopnji dražjega. Na ta način ne moreš falit. Najdražjega ignoriraš, to je samo brezvezni italijanski dizajn …

Ampak, je že med sprehodom s kuzlico surfala po telefonu in naštevala trgovine, kamor bi lahko šla, pa sem jo ignoriral, dokler se enkrat ni začela smejati.

V Merkurju imajo eno visečo luč v akciji za 10 evrov.

Njej je bilo to smešno, meni ne, zatorej sva posledično kmalu sedela v avtu in šibala proti Merkurju.

Saj je poskušala, da bi zaustavil še v drugih trgovinah, da pogledava, ko sva se ravno mimo vozila, a sem bil osredotočen!

Tiste lučke za 10 evrov niso imeli, kakopak!

Mi je bila ena podobna všeč, malo dražja, kakšnih 15 evrov je bila, in sem jo predragi pokazal, pa je povedala, da sem eno ničlo na koncu spregledal in mi seveda tista pizdarija kar nenadoma ni bila več všeč.

Ona se je zapičila v nek plehnat pisker, ki je bil videti kot vojaška čelada iz prve svetovne vojne, ki so jo naslednjih nekaj let uporabljali za zajemanje gnojnice, tako da sva potem nek kompromis udarila in kupila eno enostavno zadevo za nekaj več ko 50 evrov.

Saj ko sem bil že pri 50, je poskusila vsaj še na 65, ker ena ji je bila všeč, meni pa res res ne in je popustila mojemu argumentu, da eno leto bomo s to zdržali, če ji ne bo všeč. bomo pa zamenjali.

Sem kar pobasal zadevo pod pazduho (roke sem imel polne z zadevami za v bazen, klorom, PH-, algicid, termometer in verjetno še kaj, ker košarice nisva vzela, sva samo po luster prišla!), a ker sem že nekaj star in izkušen, sem preveril, ali je žarnice vključena.

Ni bila!

Sem predrago poslal k žarnicam (na škatlji sem prebral, kakšen navoj mora imeti in sem ji lahko povedal, kakšno sijalko naj poišče) in seveda je izbrala eno za 9 evrov!

Nisem cepidlačil, čeprav bi lahko, se mi zdi. Ker je vzela eno takšno retro fensi šmensi, ki mora biti vidna, ko sveti, v najinem novem lustru pa bo povsem skrita in se je torej ne bo videlo in sva 6 evrov davka na budale stran vrgla.

A kakor rečeno, nisem cepidlačil.

Doma sva s sinom zadevo takoj namontirala. Itak je bila predolga, prenizko nad mizo je prišla. Tega nisem opazil jaz, moja predraga je.

Sem jamar, sem takojci rešil, en vozel sem na žici zavezal. Nič posebnega, navadno šestico. Če bi bilo še predolgo, sem imel v rokavu še metuljčka!

Privijačil sem še žarnico in pritisnil na stikalo …

Itak da me je povečan nos moje predrage precej v hrbet zbodel.

Zadeva še sredi dneva, pri polni sončni svetlobi ni delala! Mislim, svetila je, a samo tam nekje zgoraj, dol ni nič svetlobe prepuščala in človek sploh ne bi videl, kaj ima na krožniku, recimo, če bi bila zunaj temo.

Eh, nič ne bom lagala, ko ni gorela, je bilo svetlo, ko sem jo pri žgoči sončni svetlobi prižgal, se je jedilnica stemnila!

Sem odvijačil žarnico in seveda šele tedaj opazil, da je imela tista fensi retro žarnica spodnji del povsem zatemnjen. Ne vem, za kakšne namene prodajajo tovrstno pizdarijo …

Je mali nekje našel bolj novemu lestencu primerno žarnico in smo jo sprobali in je bila boljša in je vsaj pogojno moja predraga zadovoljna, jutri, ko bo po sobotnih šopingih harala, bo pa še zadevo zamenjala za tri ali štiri navadne žarnice, ki nam pogosteje prav pridejo. Ker računa po moji lepi navadi še nisem vrgel proč …

Evo, zdaj je vse urihtano, miza v jedilnici osvetljena, avto vozen in je spet Volvo, jutri grem lahko na vajo JRS …

 

 

 

Komaj zadostno, če sploh

Povabljen sem bil na osnovno šolo v Tuhinju, in ko sem se vozil po tistih prelepih krajih, so se mi zdeli nekam znani. Sem se potem spomnil, da sem tam okoli pred časom na intervencijo letel zaradi jamarske nesreče in sem celo dve križišči spoznal, kjer sem lahko takrat čez rdečo zdrvel.

Potem sem sedel tam v knjižnici in mirno srebal kavo, ki so mi jo prinesli in se nisem nič sekiral, saj sem vedel, da me otroci nič takšnega ne bodo vprašali, česar ne bi vedel. Ker se ponavadi itak pogovarjamo o meni in mojih knjigah, to je pa izi za odgovarjat …

No, tokrat se je začelo pa malo drugače in kar mimogrede sem komaj požiral knedle v grlu!

Je deklica, sedeč pred mano, začela s citatom iz mojega bloga! Z zapisom iz bohsigavedi koliko let nazaj, mimogrede sem pa še izvedel, da sem pri njih že bil in o tem kakopak modroval tudi v zapisu!

Itak da sem živčno razmišljal, kaj sem pisal in kako, ker marsikateri moj zapis (se mi zdi) absolutno ni za otroke, a se seveda nisem spomnil.

Potem je vprašanje postavila druga deklica, prav tako se nanašajoč na neke moje nebuloze iz bloga, pa tretja prav tako in je šla moja mirnost rakom žvižgat!

Sem moral priznati, da sem presenečen, da tako mladi berejo moje zapise, pa je deklica mirno odvrnila, da so pač duhoviti in zanimivi in smo nekaj časa kar nadaljevali v tej smeri.

Potem smo na srečo zavili v bolj mirne vode, smo se o knjigah malo menili, nato je pa sledila glasbena točka.

Ponavadi niso kaj posebnega, to so še otroci, se še učijo, tudi sam, ki sem dobesedno operiran proti glasbi, tega pa res ne znam in ne razumem, pogosto zaslišim kakšno fovš noto, predvsem pa vidim trpeč izraz na obrazu njene učiteljice. A tokrat je bilo drugače, mladenka je tako angelsko pela, da sem prepričan, da bomo o njej še zelo veliko zelo kmalu slišali!

Sem predlagal, da ona sede na moje mesto, ker si veliko bolj zasluži pozornosti kakor jaz, a je bila skromna in je povabilo odklonila.

Potem smo se še malo o knjigah in branju pogovarjali, kar mi je bilo všeč, sem bil lahko pameten, nato so par svojih pesmi prebrali, nad katerimi sem bil res kar fasciniran, se je videlo, da berejo, da veliko berejo, ko sem pa že mislil, da smo proti koncu in da sem kar dobro speljal, je pa besedo dobil mladenič, ki je tudi sedel nasproti mene v prvi vrsti.

Najprej nisem nič posumil, ko je začel brskati po svojih zapisih, a me je že pri prvem stavku zmrazilo.

No, okej, moram biti pošten, ni me takoj, kajti povedal je, da bodo preverili moje jamarsko znanje in ker sem malo hecen in si mislim, da jamarskega znanja imam pa dovolj, se čisto ob prvem stavku nisem ustrašil, ob drugem sem se pa že potil!

Katera je naša prva turistična jama in katerega leta je bila odkrita, je ustrelil.

Sem bolj ko ne uganil, da je to Vilenica (čeprav sem se celo malo k Postojnski nagibal), letnico mi je pa mladenič zaupal. Malce karajoče, sem imel občutek …

Ob vprašanju, katero obletnico Jamarske zveze Slovenije smo praznovali, sem, medtem, ko sem lezel pod stol, le izdahnil, da smo imeli nazadnje 150 obletnico organiziranega jamarstva, za JZS pa nisem bil povsem prepričan. Kar sem tudi priznal.

Mi je on odgovor povedal, pa dodal še, da to bi pa kot podpredsednik JZS lahko vedel!

Potem smo se še nekaj časa tako lovili, na marsikatero vprašanje kviza presenečenja sem odgovor poznal, ponekod sem pa zatrokiral, nič ne tajim, in otroci so se nadvse zabavali.

Še posebej ob zadnjem vprašanju, če vem, kako sem opisan v jamarskem leksikonu.

Nisem vedel.

Mali pa je!

Je bilo zabavno vse skupaj, moram priznati, z našo mladino ni popolnoma nič narobe!

Brez gospodarja

Čez vikend smo imeli drugi vikend Proteusa, tečaja za nove jamarske reševalce. Začelo se je bombastično, kot se pri Jamarski reševalni seveda mora. Dolenjci, ki smo se enkrat za spremembo na pot odpravili dovolj zgodaj (ker je tečajnica Mateja resna ter odgovorna učenka za reševalko), smo okoli Ljubljane naleteli na čep ter debelo zamujali, Maksi, ki se je v Sežano napotil s Primorske, je obtičal ob cesti s pokvarjenim skoraj novim intervencijskim vozilom (ne vem, koliko je veren, če sploh, a je menda na našem največjem viaduktu skrivaj pomolil, da mu zadeva ni izpustila dušice na mostu in je uspela s še nekaj inercije pokašljati do odstavnega pasu), Vajdovci so enkrat za spremembo prišli zgodaj in enkrat za sprembo je Benko jr čakal (Benko sr je nazadnje čakal leta 73, se mi zdi!), ostali tečajniki so pa kje ob avtocesti prste v popkih vrteli, ko so čakali na prevoz …

Smo že med vožnjo vse urejali, vsi smo bili na telefonih. Jaz sem prek svojega miril čakajoče, Potrpin je na svojem z Maksom iskal rešitve, jaz sem ga vmes prepričeval, naj ga vpraša, če mu je morda AdBlue zmanjkalo (meni ga enkrat je in na bencinski ni več vžgal, kaj sem pa jaz vedel, kaj je to Adblue!), Maksi je nazaj vpil, da jebal me AdBlue, iz mojega je nekdo tretji vztrajno spraševal, kje smo, Mateja je bentila na neodgovorne voznike, ki se ne znajo pripraviti na reševalni pas, če se ustavimo …

Potrebovali smo še eno vozilo za prevoz tečajnikov na tečaju in ker naj bi že ravno Mihata pobrali v Postojni, smo se mimogrede zmenili, da ga ne bomo pobrali, temveč naj on pobere postojnski kombi in se sam pripelje, a smo mu šele, ko ga je pobral in se odpeljal, povedali, da mora vmes še po Maksija in vso opremo skočiti nekam na Primorsko.

Maksa je vlečna služba odpeljala v Ajdovščino, Miha je pobral njega in vso opremo, potrebno za opremljanje stene in trening, mi smo pa vmes končno v Sežano prišli, da smo se potem skupaj s čakajočimi Vajdovci v gostilno na večerjo odpeljali. Kar ni najbolj pametna zamisel pravzaprav, sem kasneje ugotovil, ker so mi potem na predavanju polnih trebuhov le s težavo držali odprte oči …

Vstal sem, sam sebi nisem mogel verjeti, prvi! Pa sem se v posteljo spravil kakšne 4 ure za Potrpinom! Pa ene pol ure po tistem, ko so primorski ptiči vstali. S primorskimi ptiči mislim točno na to, na ptiče, tiste pernate, ki so okoli petih začeli z jebeno žurko, ko so se meni ravno oči začele zapirati …

Zajtrk je bil obilen, kar tudi ni najboljše za kasnejše delo, pa s polnimi trebuhi je težko razmišljati, ker smo tudi nov dan začeli s krizo! Problemi so se nizali en za drugim!

Namreč, tokrat ni bilo gospodarja Murčka s svojim premičnim skladiščem, ki poskrbi za vse naše potrebe in želje. Sem se doma pripravil, ker sem vedel, da bo problem, in sem iz našega centra vzel vso opremo plus Maksu sem naročil, naj vzame ljubljansko, kar bi moralo zadostovati. Jo je vzel, a potem v postojnski kombi nista vsega preložila, ker se jima ni ljubilo. Še največji problem, da ni bilo našega gospodarja, pa je bil v tem, da ima on v svojem kombiju ključe od zapore pri kamnolomu, v katerem treniramo!

Sem bil na visokih obratih že navsezgodaj!

Zadevo je rešil zlati Jaka, kot vedno. Sem ga poklical, če ima on morda tudi ključ, ker njihovi tam pogosto trenirajo in ga je imel in tudi bil voljan posoditi, pa še predaleč ne stanuje, tako da sem k njemu kar Benkota jr poslal, mi smo se pa h kamnolomu odpeljali. In tam ugotovili, da je tista debela zajla med dvemi drevesi prek ceste z eno zanko samo prek drevesnega štora nataknjena in smo jo z lahkoto sneli! Prej je bila okoli drevesa zaklenjena, pa so električari nekaj čistili in žagali in so še tisto drevo skrajšali, ravno dovolj, da se je dala sneti …

Ko sem končno zadihal, ko so se bodoči jamarski reševalci po deloviščih razkropili, je pa sporočilo od korošcev prišlo, da so v totalnem prometnem zamašku, na poti od petih zjutraj, pa ob pol devetih še niti mimo Ljubljane niso prišli. In so me spraševali, če lahko Den lučke prižge, saj so jih reševalci, željni znanja, čakali ob vsej avtocesti. Itak da sem jim odgovoril, da valda da lahko, zjutraj sem itak za hece, a ko sem čez par minut dobil naslednje sporočilo, bi me kmalu kap!

Mi je Grega poslal kratek video, kako s sireno in lučkami divjajo proti nam!

Sem šele ob tretjem ogledu, ko sem ravno do Potrpina že stekel, da mu pokažem, kaj so ušpičili, ugotovil, da gre za mojo intervencijsko vožnjo, ko smo lani leteli na Veliko planino! Kaj sem pa jaz vedel, da današnja mladina lahko že na telefonu videe ureja in manipulira, da strice v šok spravlja!

So prišli še zadnji, ki so morali priti in kamnolom je bil v hipu podoben mravljišču. Končno sem sedel, da v miru spijem Anitin kofe (včasih res pravi ljudje pridejo na tečaj!) in užijem trenutek brez sekirancije, ko nekdo pride do mene, kje imam zeleno torbo za k nosilom. Kjer so vse stvari, potrebne za transport nosil.

Skupaj z nosili jo imamo ves čas v trugi na kombiju. A je tokrat ni bilo! Jo je nekdo očitno vzel ven in je ostala v skladišču!

Nobena težava. Sem naročil, naj poišče Maksa, da mu jo bo on dal. Ker ima vsak reševalni center enako opremo. Kar je res, a je ljubljanska zelena vreča ostala v Ajdovščini v pokvarjenem kombiju!

Smo seveda poklicali Sežanskega Samota, ki se je namenil priti nam o prvi pomoči in pristopu k poškodovancu odpredavati šele po kosilu, pa je prišel kar zjutraj, komaj dobro po zajtrku. Ni bil najbolj vesel, čeprav on nikoli ni jezen …

Ampak kaj čmo, je razumel, reševalci pri pripravah na izpite potrebujejo zeleno torbo …

Smo trenirali in vadili in ponavljali, dokler z lunch paketi nisem prišel, potem smo se pa tako nažrli, da se nobenemu ni ljubilo vstati in smo vsi pod drevesi v debeli senci ležali. Se je kar videlo, da ni manjkal samo gospodar, da tudi komandanta ni bilo med nami, ki je verjetno za kazen, ker je na splošno priden, moral na morje!

Smo oddelali, dan je bil dolg in naporen, po večerji smo pa še v učilnici sejali in tečajnike morili, izpiti se bližajo, v novem dnevu smo se pa v postelje odpravili.

Zjutraj sem bil spet prvi, nisem vedel, ali bi se pohvalno po hrbtu potrepljal ali v rit brcnil, a ko spiješ par kav, je lažje. Ampak sem šele prvo spil, ko je do mene vsa ogorčena priskakljala jamarske reševalka in mi začela kazati svoje roke. Sem mislil, da mi mišice kaže, a je zahtevala, da pogledam rdeče pike, ki jih je imela polno po rokah. Da to so stenice ali pa bolhe, da tretje ni!

Šele prvo kavo sem spil in sem kar se da mirno mirno odvrnil, da nihče drug ni bolh ali stenic omenjal in da bi bilo za naslednjič dobro, da kot jaz prinese svojo rjuho, kot si jo prinesem recimo jaz. Ker kaj pa jaz razmišljam ob prvi kavi, lepo vas prosim!

Da jo ima, pa spalko tudi, svojo, je bila huda, še bolj pa potem, ker sem, neumen kot sem, ko šele prvo kavo spijem, ugotovil, da je potem pa verjetno svoje domače živali s sabo prinesla. Ker sem se spomnil na svojega mehanika, ki je bolj duhovite sorte in je na vprašanje, ali imajo oni tudi psa ali mačko, odgovoril, da od domačih živali ima pri njih samo žena picajzle.

Pa sem še jaz poskusil biti duhovit. Ni ratalo …

Na delovišču je bilo potem pa res intenzivno, so namreč tafrišni prvič poskusili s povezanimi protitežami, ko ena protiteža poškodovanca dvigne ter ga v zraku preda naslednji protiteži, ta pa naslednji in nato naslednji, ki ga spusti na tla. In smo bili vsi napeti, inštruktorji zato, da ne bi šlo kaj narobe, tečajniki pa zato, ker so vedeli, kakšna odgovornost je na njih. In kakopak se je parkrat zaiskrilo in zaropotalo, ko se je Benko jr, sin svojega očeta, v najbolj neprimernem trenutku, ko je protiteža ob njem najbolj intenzivno delala in reševala težavo, da se jim je iz ušes kadilo (medtem ko se je on po riti praskal in čakal, da poškodovanec pride do njega), odločil za par duhovitosti! Saj meni je bilo smešno, priznam, a smo zadevo potem vseeno morali umiriti, da kdo ne bi dol zletel!

Všeč mi je bila Tinkara, ki je prišla za en dan malo obnoviti znanje, pa se je dala največkrat kot breme transportirati učečim na steni, ker ona je v tem res dobra, biti nam breme, lepo so jo na vrveh vozili sem ter tja, ona je pa medtem na internetih čekirala zadeve, se sploh ni kaj dosti sekirala. Le enkrat se malo je, ko sem ji povedal, kaj mi je Vid povedal, da mu je ona povedala, pa sem jih najprej jaz krepko slišal, zagotovo jih bo še veliko bolj pa tudi Vid! Sori, prijatelj, kaj čmo, takle mamo!

Pa sploh ne vem, kaj se ima za sekirati! Saj se ve, komu se lahko pove kaj in komu ne! Meni prijatelji  recimo povejo, ko pričakujejo otroka ali kaj podobnega in se jim ne ljubi vseh obveščati, saj vedo, da bo informacija zelo hitro prišla med vse, ki morajo to izvedeti …

No, okej, tudi do tistih, ki jih to ne briga …

Enkrat vmes smo pa nadvse razveselili tudi Maksija, ko smo ga uporabili za breme pri protiteži! Da ga že deset let niso!

Zakaj ne? Ker breme pri protiteži ne sme biti krepko težje od reševalca na drugi strani vrvi. In takih zelo veliko pri JRS ni bilo. A se je med letošnjimi tečajniki našel junak, ki mu je kos …

Enkrat vmes je tudi Samo prišel spet z zeleno torbo, ki smo jo potrebovali tudi v nedeljo, on jo je pa domov odpeljal, ker je mislil, da jo potrebujemo samo v soboto …

Kakor koli, smo bili popoldne že kar izmozgani, zato sem bil kar začuden, ko je do mene prišel Den in postokal, da se počuti, kot da je pravkar vstal! Pa je bil misterij hitro razrešen, ker se je po pravici tako počutil, saj je cel dan ležal v nosilih in se pustil prevažati gor in dol!

Ja, ta mladina. Včasih jih ne razumem več. Sem opazoval vajdovskega mladeniča, ki si je želel za hip oddahniti in je malo na sonček legel. Mu je toplota očitno prijala, da mu je svetloba v oči nabijala, mu pa ni. Pa je zagrabil dvajsetkilski kamen in si z njim zastiral oči!

Ja, saj pravim …

Ko ne rabiš vsega povedati

Sedimo danes v ferajnu, gledamo, kaj vse smo naredili čez teden in kaj vse še bomo, na koncu pridemo do točke razno. Ta je itak zelo pogosto najbolj zanimiva, še posebej, ko moj prijateljček odpre dve ali tri pločevinke piva.

Danes, recimo, rdeče vino, kozarčkov nisem štel. Še sam sem si en bambus privoščil, ko je bila ravno še kokakola na mizi …

Kako smo do Roj zašli, se ne spomnim več, a ko smo jih omenili, se je prijatelju v glavi par žičk staknilo in mimogrede je bil v spominih. Kako je tam dneve in dneve stražo tolkel. V slovenski vojski, kakopak, ker je še mlad!

Pa saj te vojaške štorije so čisto zanimive za poslušat, če le pripovedovalca ne odnese predaleč, še boljše pa so, ko ga odnese kam, kar bi sicer moral zamolčati!

Sem si predstavljal tisto njegovo vojaščino in celonočne straže bolj v smislu, da je zemlja tam zagotovo še danes rodovitna, ker mlad človek na straži itak nima kaj drugega počet kakor čeladico strumnemu vojačku glancat, a so se žičke spomina v njegovi glavi tako staknile, da je bilo prav zanimivo, še posebej, ker je kar bleknil!

Tam je imel en kmet ful lam in ovc in …

Itak da ni mogel dokončati povedi, ker smo vsi špricarje čez nos špricnili in bili v trenutku v svojih zgodbah in naj je še tako tajil in zanikoval, nas ni mogel več prepričati!

Ker mi smo bili v hipu prepričani, da marsikatera lama v tistih delih Slovenije še danes nosi njegove otožno zasanjane oči (ko je rahlo pribit) in da se tam okoli še vedno razlega prav posebno ovčje blejanje – meeeemiiiih …

Smo potem, ker noči postajajo tople, še v klasično birtijo škočili zaključiti dan, a do tam smo to štorijo že znucali ter povsem pokonzumirali, zato smo se bolj posvetili njegovemu prek vikenda dogajajočemu  se prazniku, obletnici poroke. A o tem ne bom, ker povedal je marsikaj, a kaj, ko čisto vsega pa le ne smem zapisati …

 

Obvezna oprema

Nož ne spada med obvezno jamarsko opremo. Razen če si jamarski inštruktor. Kar sem. In ga imam vedno s sabo. Za vsak slučaj. Ampak na začetnih klubskih jamarskih tečajih si skoraj želim, da ga ne bi imel. Da ne pridem v skušnjavo …

Tokrat smo se s tanovimi že v tretjo jamo spustili. Veliko Vratnico. Rinemo vedno globlje in globlje. Česar jim seveda ne povem vnaprej.

Za začetek smo jim na drevo vrv dali, da potrenirajo prehod prek vozla. S čimer sva z Anžijem dobila dovolj časa, da sva skoraj 50 m (verjetno še več) jame opremila, vsak svojo smer. Plus vrtala sva nova sidrišča, stara so tako stara in rjava in zapacana, da verjetno tudi potepuškega psa ne bi več držala.

Okej, roko na srce, takšna so bila že pred desetletjem plus, ko sem v Veliki Vratnici z veseljem treniral in delal prve jamarske korake. Ampak takrat še nisem znal opremljati in na novo vrtati in sem tistim zarjavelim zadevam pač zaupal …

Ko sva se dol spuščala, sva pozabila, da imava nad sabo jamarske začetnike in sva zadevo malo komplicirano potegnila, a ko sva spet gor prišla, je Andreja zanimalo le in edino, če je na vrvi kakšen metuljček. Da on čez vozel ne bo več rinil, da mu je že tisti, ki je visel z drevesa, dovolj dela dal. Da pravzaprav razmišlja, ali bi sploh šel v jamo pa to, da je zjutraj samo tri jajčka pojedel, enega za dol, enega za gor, enega pa za rezervo. In zdaj, ko je moral čez vozel na vrvi, rezerve ni več, je tisti rezervni jajček pokuril! Za brezveze …

Ni ga zanimalo, kako globoka je jama, a ko sem mu povedal, da metuljčkov na vrvi ni in da se tudi nič ne hodi in rine čez kakšne ožine, je vseeno vstal in se pripel na vrv. Da pol je pa okej …

Ko je stopil na rob, sem bil prepričan, da si bo premislil, ker se vidi do dna v prelomnici, a si ni. Kako to? Ne gleda dol, ko se spušča …

Barbara gleda, se je na robu skoraj dvakrat prekrižala, čeprav se potem ni, ker sem ji zabičal, da zavore ne sme spustiti. Je pa vsaj malo telečje nogice dobila …

Dol gre, gravitacija dela, a če ne gledaš dol, ko se spuščaš, fališ sidrišče. Se spustiš pregloboko in se ujameš v zanko vmesnega sidrišča. Se z lahkoto reši, ko imaš izkušnje, če si Andrej, pa poplezaš malo gor in še tisti jajček skuriš, ki si ga energijsko šparal za gor!

Na dnu vertikale si je obrisal švic in povedal, da globlje ne gre. Že ima izkušnje, ve, da je treba prišparati energijo še za gor.

Sem zavrtal še dva fiksa, da so se ostali lažje spustili (no, spustili so se že, da se je vrv drsala za popizdit, pa čisto zares nikoga ni motilo kaj preveč, tista dva sem za bolj varno vrnitev scumpral), potem sva se z Andrejem pa kar proti gor odpravila.

Stari, ko Alkatraz, je enkrat omenil, ko sva šele kakšnih švoh deset metrov preplezala.

Sem mislil, da švica ko kaznjenci v Alkatrazu na prisilnem delu, pa sem se motil. No, švical je še bolj, ampak mislil je bolj na izhod. Tako blizu pa tako daleč …

Že pri prvem sidrišču sva zakampirala, odpiranje prsne prižeme mu dela težave. In izgublja energijo, tiste jutranje jajčke je pokuril ajncvadraj, kolikor jih je sploh še bilo. Sem mu hotel takoj pomagati, pa je trmast, ne pusti, najprej sam poskusi parkrat, da skoraj crkne, potem šele pripusti.

In tukaj pride tista moja skušnjava z nožem. Ne da bi ga priklal in mu skrajšal muke, kaj vam pa je, da ste na to pomislili! Da bi vrv preprezal, ko prižeme tako visoko zarine, da se jih več ne da odpeti!

Saj bi ga prej na drugo vrv pripel …

No, sva potovala proti gor, počasi in sigurno, na vsakem sidrišču je šlo bolj počasi. Jajčka so šla. Sem se pa potem spomnil, da zgoraj je pivo in zgoraj so mesnine. In sem ga ko malega otročka, ki noče jesti in mora eno žličko za mamico, eno za tetico, pa eno za babico, motiviral s pivom, ki ga bo dobil, ko pride do naslednjega sidrišča, pa še enim pivom, ki si ga bo prislužil z naslednjim raztežajem.

Je kar malo energije dobil, moram priznati.

Se je parkrat dvignil na vrvi, pa parkrat obliznil in zatrdil, da prvo pivo bo spil na dušek, da niti kupčka ne bo podrl vmes ali pa mehurčke spuščal, da bo lažje teklo. Ne, prvo pivo bo šlo direktno v rit, šele pri drugem bo potem z guštom …

Nekje na sredini pivo ni več pomagalo. In sva poskusila z eno žličko klobase.

Jebala te ena žlička, tri klobase bom pojedel, je zatrmulil.

In sem takoj priznal napako, kaj sem pa hotel, ter mu tri klobase obljubil.

Žerjavica gor nas je že čakala. Vsaj tako smo mislili. Smo se tako obirali, da je vmes pošla, smo še enkrat veje gor nametali, da smo jo dobili.

A ko smo čakali na žerjavico, je lahko spil dva piva, vmes sta pa Zdravko in Boštjan razopremila.

Potem so pa mesnine švicnile, dve ali tri klobase so pa tudi zoglenele, ker Andrej ni imel moči obrniti jih. Se ni kaj dosti sekiral, so bile menda vseeno dobre …

Smo pojedli, pospravili in domov še po sončku odpeketali, bodo še doma malo trenirali, so obljubili.

Mislijo, da po njihovem znanju ne morem ugotoviti, kolikokrat so potrenirali, a se motijo. Andrej je potreniral ničkrat, kar je šele po dolgi borbi priznal, saj je štel tudi namene, teh je pa menda res imel kar nekaj, Barbara morda polkrat, ker gor je prišla, za dol so si pa z lojtrami menda pomagali ali kaj, neka drama je vsekakor bila, edino Boštjanu gre. Zanj pa res ne vem, ali je samo na tečajih priden ali tudi doma trenira, pozabil vprašati …

Talepe fotke so od Marka M., ki se nam je tokrat pridružil.

Slatki, ki je tudi prišel, ni nič fotkal, je pa meso prinesel …

 

Prva

Se peljem zadnjič enkrat s prijateljem na kofe, na vrtu ob cesti mlada deklica nekaj dela. Kot vse deklice danes je bila bolj slečena kakor oblečena. Sanja se mi ne, koliko je bila stara, a še preden bi prijatelj lahko kakšno neprimerno pribil, sem glasno ugotovil, da niti gledat ne smeva v njeno smer, ker je stara zapornajst!

Pa jo je pribil vseeno.

Njena teta je bila prva punca, ki sem jo za piško prijel …

Kaj odgovoriti na to?!

Še preden sem se spomnil kaj duhovitega pripomniti, sva pa že zapeljala mimo hiše, pred katero sem se še kot mulc v samih gatah v debelem snegu skrival za grmom! So se starši deklice, pri kateri naj bi dočakal novo leto, nekaj skregali na žurki in predčasno domov prišli in me je samo na vrt porinila ter oblačila vrgla za mano …

Grm je tam še vedno, čeprav ne vem, ali je isti …

Ampak sva se potem v gostilni pogovarjala predvsem o Čaganki, kdaj bo dala, se nisva preveč v spomine potapljala …