Iz starih časov

Prijateljica mi je poslala povezavo na njeno kratko zgodbo, prebrano v literarnem nokturnu in je, kot njene zgodbe ponavadi so, briljantna!

“Včasih sem z dlanjo drsela po hrbtih knjig na knjižni polici. Bile so kot nekakšna ograja, ki me je varovala pred zunanjim svetom. Tudi te ograje so dandanes postale majave …”

In kot se rado zgodi, me je zgodba, opisuje telefonski klic in čakanje na zvezo, odnesla v mojo preteklost. Daleč, daleč nazaj, ko so bili telefoni še analogni. Nimam blage, kaj to pravzaprav pomeni, vem pa, da so bile zadeve krepko drugačne. Mislim, s pomočjo takratnega telefona si se lahko pogovarjal, kakor se pogovarjaš s pomočjo današnjih, to pa je tudi edina podobnost. Imenika ni bilo v telefonskem spominu, prav tako nisi mogel kar pritisniti na tipko in je zadeva poklicala želenega, moral si vrteti številčnico! Če te je kdo poklical in se nisi oglasil, nisi vedel, kdo te je klical, pravzaprav sploh nisi vedel, da te je kdo klical …

Bila pa je še ena posebnost. Če si nekoga poklical in se je ta javil, ti pa potem po pogovoru nisi odložil slušalke, je bila zveza vzpostavljena tudi še potem, ko je klicani slušalko odložil. Klic je torej lahko prekinil le klicoči.

Že od pamtiveka ne vstajam zgodaj, če to ni potrebno in nekako vozim na ta način, le tu in tam me iz ovinka vrže. Recimo, ko gremo v jamo zelo zelo zgodaj. Drugače pa niti ne. Vse se da urediti tudi ne prezgodaj zjutraj …

No, pred desetletji, ko so bili telefoni še analogni, sem pa lovil urednika neke založbe, ki naj bi izdala mojo prvo knjigo, pa ga nikakor nisem uspel ujeti. Človek je prišel v pisarno le zgodaj zjutraj, potem ga je pa po raznih sestankih odneslo. Tako sem si vsaj predstavljal to, danes vem, da je bolj po gostilnah krožil …

Torej, kadar koli sem poklical, ne prezgodaj, kakopak, ko sem torej vstal, mi je nekdo na drugi strani povedal, da gospoda urednika ni več, da je na terenu ali sestanku. Ko so me po nekaj zaporednih klicih že poznali po glasu, so mi zaupali, naj poskusim poklicati ob sedmih zjutraj, da takrat ga bom še najlažje dobil.

Sem poskusil, kakopak, a ne najbolj uspešno. Mislim, itak se nisem zbudil ne glede na vse. Sem pa pameten oz vsaj iznajdljiv, zato sem nekoč mami naročil, naj me zbudi, preden gre v službo. Naslednji dan me ni zbudila, je mislila, da se hecam, drugi dan me pa je. In sem skočil v akcijo. Sem že ponoči vse pripravil. Mislim, telefon sem si potegnil do postelje. Zavrtel sem številko založbe, si prislonil slušalko ob uho in … In čakal, da se na drugi strani nekdo oglasi. Verjetno je bilo to pozimi, ker se spomnim, da je bilo v sobi hladno in sem si odejo potegnil prek glave, da me ni v nos zeblo. To je pa vse, česar se spomnim …

Mislim, takoj ko mi je postalo toplo v nos, me je tisti zoprni ponavljajoči zvok telefona kar nekako uspaval. In sem zaspal. Jebajga, se zgodi.

Če bi se to zgodilo v današnjih časih, zgodbe sploh ne bi bilo, ker pa se je to zgodilo v prazgodovini, ko so bili telefoni še analogni, pa zgodba je. Ne sicer najboljša, a to niti ni najbolj pomembno. Sem torej zaspal, s slušalko ob ušesu, ko sem se kot ponavadi sredi dopoldneva zbudil, lepo spočit in naspan, se pa sprva sploh nisem spomnil, da sem poskušal poklicati urednika. Parkrat sem se v postelji pretegnil in bil sprva začuden, ko je od nekod padla telefonska slušalka. Ki bi morala biti na telefonu. Začuden sem jo prijel v roko in jo že hotel odložiti na aparat, a sem si jo najprej nekako nezavedno vseeno prislonil ob uho. In malo poslušal. Iz slušalke sem zaslišal pridušene zvoke pisarne. Mislim, nekaj so tipkali, papir je šelestel, hodili so, stoli so škripali … Prav vprašaj se mi je zarisal nad glavo. Sanjalo se mi ni, kaj to sploh je. In sem, kakor se spodobi, v slušalko dahnil en tak vprašujoči in negotovi “halo?”. Če sem iskren, odgovora sploh nisem pričakoval. Zato me je vpitje na drugi strani kar malo presenetilo. Da naj banda prekleta že sprosti linijo in se neha zajebavati ali nekaj takšnega …

Sem poklopil in sprostil, kakopak in malo nerodno mi je tudi bilo, ko sem pomislil, da sem večji slovenski založbi povezavo vzel za nekaj ur. Pa posla s tisto založbo potem tudi ni bilo, čeprav v tistih časih niso mogli vedeti, kdo jih je klical. Po smrčanju me namreč niso mogli prepoznati …

Še eno takšno epizodo sem imel, ko sem klical sorodnika v Ameriko. Lahko si klical direktno, a je vedno trajalo vsaj pol ure, da se je zveza vzpostavila, nimam blage, zakaj. Sem zavrtel številko, pravzaprav milijon številk, potem pa pod prho skočil. Da ne čakam brez veze, saj veste. Takrat se je zveza pa mnogo hitreje vzpostavila in račun je bil temu primerno krepko višji …

Je pa sčasoma to moje jutranje nevstajanje postalo kar obče znano. Mi je pred kratkim nek nekdanji občinar zaupal, da so sestanke, na katerih sem moral biti tudi jaz prisoten in so domnevali, da bom tečen, sklicali takoj na začetku delovnega dneva. Ker so vedeli, da bom spal za mizo …

Novo pravilo za jasnovidce

Tehnično gledano naj bi spadal med jasnovidce. Kakšnih 25 let sem nosil očala za daljnovidnost, kar me načeloma ni zelo motilo, dokler seveda nisem postal jamar. Očala namreč pri aktivnosti, kjer sta vmešano blato in znoj, niso najbolj priročen pripomoček. In sem cincal in še malo cincal pa še malo, konec maja sem pa stisnil zobe in se odločil za lasersko operacijo oči. Zdravnica je vse na dolgo in široko razložila, na koncu pa vprašala, ali imam kakšno vprašanje. Samo eno sem imel – ali ne bi morda najprej samo eno oko naredili, pa če rata, da ne oslepim, ponovimo pa še na drugem?

Je odvrnila, da se takšen kiks ni še nikoli zgodil (kar ne pomeni, da ne moreš priti v učbenike kot prvi primer, sem zanergal), potem mi pa dala na voljo dve vrsti laserskega postopka. Eno je manj boleče po operaciji, a se zadeva počasneje celi in je dražje, drugo pa malo bolj boli, se pa celi hitreje in je cenejše. In hitreje tudi spregledaš. Itak sem izbral drugo varianto. Pa ne ker bi bil škrt, saj vem, da ste to pomislili! Sem tudi zdravnici pojasnil, da zato, ker sem jamarski reševalec in kaj je to malo več bolečine zame. Če sem iz jame par ur plezal s počenim rebrom, bom pa tudi to zdržal, sem bil pameten in mi je bilo že popoldne, ko sem z glavo butal ob zid zaradi bolečin, kar malo nerodno zaradi tega. Mislim, ko me je za milisekundo vsaj toliko nehalo boleti, da sem o sramu sploh lahko razmišljal …

Torej, sem legel na tisti kavč, ženska je vklopila laser, pred očmi so se mi začeli odvijati prizori iz Matrice (jebemu, pa ravno nekaj dni prej sem si spet ogledal trilogijo!), potem je malo zasmrdelo po sežganem mesu in je bilo končano.

Grdin me je vozil domov in sem bil tam nekje na ljubljanski obvoznici še pameten, da sploh ni tak problem, da bi lahko celo sam vozil, ker sem samo rahlo nejasno videl in mi je bilo kar malo nerodno, ker sem prijatelja matral z vožnjo v Ljubljano, pri Grosuplju sem pa že ko Štefan Čudež migal z glavo in rulil od bolečin. Pa spomnil sem se, da me je Grdin enkrat za prvega aprila nasral, da mu je nekje v božjih ritih crknil avto, da naj ga pridem iskat, on se je pa doma potem rolal od smeha in mi sploh ni bilo več žal, da sem ga izbral za vodiča slepih iz Ljubljane!

Me je odložil doma, da sem kakšno uro nabijal z glavo ob zid, ko pa nisem več zdržal, sem poklical v Ljubljano, kjer so me operarirali in povedal, da tako boli, da mi bo glava eksplodirala, oni so pa rekli, da bo le malce moteče.

Ja, saj, malo je moteče, enim bolj, drugim pa manj, je pojasnila gospodična na drugi strani.

Mene moti edino to, da me oči kljub butanju z glavo ob steno spet bolijo bolj ko glava, sem pojasnil in vprašal, ali so imeli kakšen primer, da je komu hotelo odpreti globus ali sem jaz prvi in so torej nekaj zašuštrali.

Je pojasnila, da nekatere kar močno boli, ampak da bi jim pa glavo hotelo odpreti, da takšnega primera pa še niso imeli, je priznala in me hotela prevezati z zdravnico.

Nisem hotel, sem bil zadovoljen s spoznanjem, da torej nisem edini in da niso nič zašuštrali, plus končno sem ugotovil, da sem dobil tudi čudežne kapljice, ki za par uric umirijo bolečino. Sem si jih kapnil v oči, da sem lahko ugasnil telefon in se vrgel v posteljo, iz postelje sem vstajal pa le takrat, ko sem moral nove kapljice v oči fliknit. Ko sem se zbudil z občutkom, da moje oči nekdo svaljka po šmirgel papirju torej!

Naslednji dan me je poklicala zdravnica, ki me je operirala in vprašala, kako da jamarskemu reševalcu hoče od bolečin glavo odpret in sem bil kar tiho. Saj kaj sem pa hotel, kaj sem pa otresal in bil pameten! Je povedala, da bodo bolečine minile v petek ob enajstih in sem komaj čakal na petek ob enajstih, ki je prišel, bolečine pa niso minile (so minile v petek ob 23.h, verjetno je ameriški način časa mislila). Sem jo poklical, itak da sem jo, pa ne, da ji koledar in uro očitam, temveč da ji potožim, da se mi je vid totalno poslabšal! Prve tri dni sem kljub bolečinam kar dobro videl, le brati nisem mogel. In sem sedel na vrtu ko en pepe, s knjigami in časopisi na mizi, sam sem pa buljil nekam v prazno in kofete žulil. Še celo predragi sem se zasmilil, če lahko kaj pomaga. Sem ji predlagal glasno branje, samo njeno čtivo mene ravno ne zanima, moje pa nje ne! Sem se zadovoljil vsaj s podcasti in avdioknjigami, v petek sem se pa usral, ko je ostrina izginila! Sem mislil, da se je to zgodilo, ker sem malo goljufal in vseeno bral, a me je potolažila, da je to normalno. In da bo tako en mesec!

Zdaj sem torej čorav, a vsaj berem spet lahko nekako in kakšen film pogledam, pa predragi mi soprogi najedam vsakič, ko očala natakne, da naj si tudi ona operacijo privošči. Si je ne bo, pravi, da je bilo tistih nekaj ur, ko sem norel od bolečin, dokler kapljic nisem odkril, preveč zanjo. In mi še zdaj ni jasno, kako sem lahko preslišal, ko mi je zdravnica razlagala o kapljicah. No, mislim, mi je jasno, sem medtem, ko mi je ona govorila, kaj moram in kako moram, razmišljal, kako bom šel končno v Čaganko prvič brez očal …

So torej končno oči nehale boleti in sem se odločil prvi film pogledati, vmes sem pa še kavico opazil na mizi pred monitorjem in sem jo spil. Ker kavo imam rad. Je bila že hladna, kar me ne moti, a ko sem napravil prvi požirek, sem začutil modrostni zob zgoraj desno. In se mi je skoraj zmešalo od togote. Ker sem vedel, kaj to pomeni. Pregled pri zobarju sem imel zakazan ravno dan po začetku pandemije in ker je slovensko zdravstvo trpelo do amena med to pandemijo, predvsem novomeško, še v začetku junija niti naročati na novo še niso začeli. Zdaj se na novo postavljajo ali kaj, saj nihče ne ve, le ko jih pokličeš, ti ko butlju povedo, da je bila v Sloveniji svetovna pandemija in da naj pokličem čez kakšen mesec, ko se stvari malo normalizirajo, da me bodo lahko naročili za čez leto ali dve! Da dodatek za ogroženost so pa dobili, ja, hvala, so pojasnili, čeprav nisem vprašal …

Vmes sem se pa slišal s komandantom Jamarske reševalne Walterjem, ki mi je pojasnil, da naj bom kratek, da se ravno k zobarju odpravlja. Itak da sem na rit padel, kako, a pri vas delajo?! Je pojasnil, da delajo, da privatniki vedno delajo in sem še sam poklical zasebnega zobozdravnika v Novem mestu in bil na njegovem stolu že naslednji dan dopoldne! Si je ogledal zob, pojasnil, da bo moral ven in hkrati še ceno posega zaupal. Sem dvakrat zacvilil! Malo seveda zaradi cene (če boste morali izpuliti modrostni zob, boste hitro izvedeli, koliko stane, ne sprašujte mene!) predvsem pa zato, ker ko sem lani pa modrostnega na nasprotni strani ven dajal, sem tri dni potem v postelji ležal s povišano temperaturo!

Je človek začutil moj strah in me pomiril, da ne bo nič bolelo.

Itak da ne bo, dokler domov ne pridem in injekcija ne popusti, sem protestiral …

A se ni dal, da ne bo bolelo in tibokcanazaj, res ni! Tudi ko sem domov prišel in hitro dva kofeta požrl, dokler je še injekcija držala in sem imel tampon v ustih, ni bolelo, ko je popustila, je bila bolečina pa totalno vzdržna! Saj sem vendar jamarski reševalec, itak, sem se pohvalil …

No, in ker sem ravno jamarski reševalec, me je poklicala Tanja. Da če se po riti praskam, da iščejo pogrešano osebo, za katero sumijo, da je naredila samomor in da moramo v par lukenj pogledati na tistih koncih …

Smo sedli v kombi in v spremstvu policista nekje v debeli hosti parkirali ob cesti in se zapodili proti prvi jami. V kateri ga ni bilo. Ker pa smo imeli za pogledati kar nekaj jam, sem se potem enkrat, ko sta šla Dejan in Anži v eno, odločil poiskati drugo. Telefonska aplikacija je kazala, da je oddaljena 320 metrov in kaj je to 320 metrov za jamarskega reševalca, vas prašam. Sem Tanji pojasnil, da jo skočim poiskat in se je strinjlala, potem sem pa res skoraj skočil, Mislim, tako strmo je bilo navzdol namreč! Sem kakšnih 10 minut se dričal po riti, ko sem na dno prišel, pa zgrožen spoznal, da sem šele 30 m proti jami napravil! Ker aplikacija kaže zračno razdaljo! Sem potem trapljal po grmovju, trnju, blatu in vejah skoraj eno uro, da sem do jame prišel, če mi pa Tanja vsake toliko ne bi sirene vklopila, pa nazaj definitivno ne bi znal priti! Pa še sreča, da je bil kombi odklenjen, ker so bili ključi pri meni …

Skoraj do desetih zvečer smo se potikali po gozdu in vtikali nos v jame, pa pogrešanega nismo našli. Zato smo naslednji dan nadaljevali in pokukali še v 7 drugih jam. Spet cel dan po gozdu gor in dol! Pomagala sta nama še policist in domačin, da je šlo vsaj malenkost lažje in šele enkrat proti koncu naše akcije sem izvedel, koliko ljudi je iskalo pogrešanega. Povečini po najhujšem dežju, kajti reševalci se na vreme pač ne ozirajo. Izvedel sem pa tudi, zakaj smo morali pogledati prav v vse registrirane jame v širši okolici, ne samo v najgloblja brezna, kar bi bilo bolj logično!

Je jasnovidka namreč povedala, da se pogrešani nahaja v jami!

Zdaj sicer jaz še nisem najbolj jasnoviden, knjig recimo še ne morem brez bolečin brati, še kakšnih deset dni bo menda trajalo, luknja od modrostnega zoba pa sploh ne boli in normalno lahko jem in kavo pijem. Mislim, če se ne bi potikal po gozdovih, bi lahko normalno jedel!

Tako smo si pa danes po zaključeni akciji privoščili večerjo v mehiški restavraciji in si bili na koncu edini, da bi bilo super, če bi uvedli novo pravilo za jasnovidce, vedeževalce in podobne strokovnjake. Če ga vidiš v jami, greš z jamarskimi reševalci do jame!

Me ne zanima, če je jasnovidec ali jasnovidka debela krota, ki se tudi premikati ne more, jaz si bom z veseljem vzel čas in jo spremljal po tistih jebah, kjer si še jelen nogo lomi. Če se bo pa morda poškodovala ali ji bo pa le infarkt grozil, kot je včeraj meni, ko sem eno uro v nemogoč hrib brcal po blatu in se oprijemal trničevja, da nisem zdsnil sto metrov dol, je bilo pa tam v bližini na stotine čudovitih ljudi, ki so se kot mi zafrkavali po nemogočem terenu in bi z veseljem pomagali!

Zatorej, jebite se jasnovidci! Pa ne tisti, ki imate kot jaz operirane oči …

Kaj pravi šef

Evo, končno, bi lahko rekli. Prva vaja JRS po karanteni. Sicer samo vaja reševalnih centrov Kranj in Velenje, a sem se lahko vtaknil med njih, je šef dovolil.

Kranjčani so štartali že zgodaj zjutraj nekam bogu za hrbet nad Bohinjsko bistrico v pokljuške hoste, mi smo jim sledili malce kasneje. Sem šel iz mesta s kombijem in v Ljubljani pobral reševalce in reševalke iz vzhodnih krajev. Na parkirišču Dolgi most. Ponavadi se takoj najdemo, ponavadi smo edini v športnih oblačilih, tokrat jih je bilo ene milijon. Ne vem, ali so imele tudi vse druge slovenske službe prvo vajo ali kaj, a jaz mojih nisem zagledal, šele ko sem drugi krog delal po ogromnem parkingu, sem jih opazil mahati. Oni so mene lažje spoznali, sem edini imel modre lučke na avtu …

Kaj dosti se nam mudilo ni, dan je bil lep, pokrajina čudovita, smo kar počasi vozili čez nepregledne hoste in uživali v razgledih, saj kasneje ko prideš, manj imaš dela, ker že prva ekipa veliko naredi. Mislim, vsaj takšen je bil plan, a smo delali račun brez Gorenjcev, kakopak, oni so racionalni, ko smo mi končno na lokacijo prišli, so šli oni ravno v jamo. Vsaj tako je Murček povedal, ki nam je tudi pokazal, kje naj parkiramo. Na vprašanje, koliko je do jame, je zamahnil z roko, da minimalno, da se lahko kar pri avtih preoblečemo in potem v opremi do luknje. Kar smo tudi storili, a ni bilo tako blizu, predvsem je bilo pa navpično!

Sem preklinjal dolgo karanteno in pomanjkanje kondicije, do vhoda v jamo sem skoraj crknil! Ampak potem na sončku na mehkem mahu par kavic v rito in je bilo življenje takojci lepše! Jama nič posebnega, švoh 200 metrov, na dnu so se namenili Gorenjci podelati, nam je ostalo vhodno brezno, kakšnih 40 metrov, ena protiteža z odmikom, pa potem naslednje brezence, v katerega se pa sicer zguziš skozi ožino, kar je za nosila predstavljalo problem, a se kaj dosti nismo sekirali. Sonce je peklo, mah pod hrbti je bil mehak, zgornji del, torej naše delovišče, ne zelo kompliciran, pa še za šefa so rekli, da je zelo dobre volje. Da se mu vidi, da je vesel prve akcije po dolgem času in da ni nič bentil …

Evo, takšne malenkosti nas v dobro voljo spravijo, sploh nismo zahtevni! Jaz sem bil pa še dodatno dobre volje, ker je bil v nosilih naš Murček, kateremu gre za protitežo lahko samo pravi možak, torej jaz, vsi ostali, ki sem jih pripeljal, bi namreč morali biti po trije skupaj, da bi ga prevagali! Kar je pomenilo, da sem lahko ležal, ko so ostali opremo nabirali. Katja je prevzela komando, razdelila naloge in delovišča, postavila časovnice in vse in ko je že bilo videti, da bo vse skupaj prav kičasto, se je kakopak zakompliciralo …

So nabirali opremo (jaz sem žulil tretjo tridecilitrsko kavo, ker so vsi kavopivci že odšli v jamo in jo je škoda pustiti da se ohlaja brez veze) in kmalu ugotovili, da opreme ni. Kar ni zelo velika težava. Je šefica prek postaje poklicala v jamo in komandantu pojasnila, kaj vse potrebujemo. Mislim, pojasnila mu je, da potrebujemo vse, ampak čisto vse in da zgoraj ni nič in če imajo morda oni v luknji vsega preveč. Ali pa vsaj toliko preveč, da bo še za nas dovolj …

In če bi bil naš šef ženska, bi že iz zvoka njegovega glasu z lahkoto ugotovil, da je v tistem hipu dobil zelo močno ter bolečo menstruacijo in da se mu je zaradi tega v hipu spremenilo razpoloženje. Iz odličnega v bejžmustranzočičimdlje!

Sem mirno ležal na sončku in mehkem mahu, žulil ne prevročo kavico in poslušal debato. In seveda se je tudi moje razpoloženje spreminjalo iz čudovitega v manj čudovito, dlje ko je pogovor trajal, bolj sem se počutil starega 16 let, ko moram očetu povedati, da sem mu povsem slučajno raztolkel avto …

Katja je mirno pojasnila, kaj vse potrebujemo, komandant je nekje iz globine čez hip sporočil nazaj, kaj lahko dajo. In tega ni bilo veliko. Dva štrika, enega 40 m dolgega (za 45 m globoko prvo brezno) in enega za psa privezat. Takrat še ni bil slabe volje. Menstuacijo je dobil kasneje, na hitro. Ker je Katja sporočila nazaj, da super, da vzamemo, da pa potrebujemo še vrtalnike, vponke, škripce, neskončne zanke, kladivo, fikse …

Nekaj časa je bilo vse tiho. Sem počasi sedel, se pravi, iz ležernega ležečega položaja sem se prestavil, ker sem vedel, kaj bo sledilo in sem se kar malo bal, da me šef lahko vidi.

Iz postaje je potem počasi prišlo, da oni imajo robo zase, da mi naj pa svojo vzamemo. Vmes so bogi reševalčki skakali okoli in po torbah pobirali, kar je bilo za pobrati, večinoma osebno robo reševalcev, ki so bili že v jami in je Katja veselo sporočila šefu v globino, da smo že skoraj vse nabrali, da potrebujemo le še vrtalnike in kladiva in fikse.

Ne vem, če je pričakovala, da bo iz globine prišla pohvala ali kaj, ampak jaz sem vedel, da ne bo in sem takrat že stal, za vsak slučaj, če bi me šef lahko videl ali kaj, pa še malo za drevo sem se skril.

Je iz postaje čez čas prišlo, da dol nimajo tega oziroma imajo zase, da mi naj pač vzamemo svoje in nabijemo, kar imamo za nabiti. Menstruacija je že fino zvijala po trebuhu!

Skrit za drevesom sem kar občudoval prijateljico, ki je v globino še kar dobre volje pojasnila, da ne razume, da mi nimamo nič, ampak nič nič. Da nam morajo kaj dati.

Tokrat nismo nič čakali na odziv, je takojci izbruhnil! Da smo se iz dveh centrov pripeljali (sem v sebi malo protestiral, da kaj mene šteje poleg, da sem samo tako prišel malo posvetit iz dosade) in da bi torej morali imeti robe za najmanj iz 500 m globoke jame zadevo ven potegnit.

Ja Katja priznala, da robe nismo nič s sabo pripeljali in s pogledom iskala mene, da bi krivdo name zvalila, ker sem se jaz s kombijem pripeljal in bi moral robo iz centra samo v vozilo zmetati, saj je vse pripravljeno, pa me ni našla, ker sem se za bolj debelo smreko postavil, sem ji pa v mislih odgovoril, da jaz že nisem kriv, da dve radijski postaji, katere mi je naročila vzeti, sem prinesel in kaj čmo zdaj …

V tistem trenutku smo že vsi mirno pred jamo stali, ko da je šef ob nas, celo Fojkar se je iz ležečega položaja prestavil, čeprav baza lahko teoretično tudi leže dela!

Je iz postaje čisto počasi, potiho in razločno prišlo nekje iz globokih globin, da mora imeti vsak reševalec pri sebi nabijalni komplet. Ne da ga mora imeti, ima ga, je poudaril!

Jaz sem mu, skrit za drevesom, prikimal, da ga imam. Imam ga, vam prisežem, samo s sabo ga nisem vzel! Kimali so pa tudi drugi, kaj jim je pa drugega preostalo …

Smo se potem končno v jamo odpravili, čeprav je bil tam dol šef, ker kar domov se nismo mogli odpeljati! Prvo brezno je bilo čudovito, na dnu smo se pa zbrali, da se pomenimo, kaj in kako. Pa malo smo se bali, ker je šef rekel, da nam bo iz dna dna on prinesel eno vrtalko. Ko smo ga čakali, smo se kar malo bali, priznam. Vmes je nekje z vrha kar sam od sebe priletel kamen in smo vsi skočili v zaklon in čeprav je bila z nami Katja, ne boste verjeli, kaj se je zgodilo! Ni zadel nje! Mene je! V ramo. Je par minut bolelo k svina, pa modrico bom nosil kakšen teden, a sem bil vseeno vesel. Ker sem imel v hipu plan! Če bo šef, ko bo prišel do nas, začel kloftati vse po vrsti, bom jaz začel samo stokati, da me je že kamen zadel in da naj mene preskoči …

No, je potem končno pokukal iz tiste ožine in prinesel vrtalko, hkrati pa vprašal, kaj od robe sploh imamo. Je bil še kar jezen ampak še zdaleč ne tako, kot smo mislili, da bo. Mu je Katja ponosno zreferirala, kaj vse imamo in imeli smo veliko, imeli smo pravzaprav vse, kar je bil čudež pravzaprav, ker smo začeli iz nič! In je mirno rekel, naj vse damo njemu, da dol odnese, ker jim dol ful robe manjka! Da vrtalke pa ne potrebujejo več, ker zvrtali in nabili so pa že vse …

In se je potem poglihalo, ni mogel biti preveč jezen na nas, ne da bi bil jezen tudi na njih. Mi smo vse zavrtali in nabili, kar smo imeli, ko so Murčka do nas pritrogali, je pa tam malo počival, da smo mi z od spodaj prinešeno robo vse opremili in potegnili do ven. In je šlo lepo in tekoče, če mene prašate, če vprašate Murčka, ki je bil v nosilih, bo pa rekel, da je šlo čist kičasto že skoraj. Če ne verjamete, pa preverite na njegovem blogu. Aja, nima ga. Ampak, če bi ga imel, bi zih tako napisal, vam povem …

Smo vse pospravili še po sončku in si potem pri kombijih privoščili toplo malico. Ki jo je zrihtal šef, ko še ni vedel, da ne bomo pridni in zlati. Ful dobro joto. Je teknila. Edino Katji ne, ker smo mize postavili na mravljišče in so jezne mravlje iz nekega razloga smo v njene hlačnice se zapodile …

Ma, za prvič po zimskem spancu je bilo dobro. Smo se vsi strinjali. Se mi zdi, da tudi naš šef, čeprav ne zelo glasno …

 

 

Kritike Vetra

Danes sem moral odpeljati intervencijsko vozilo Jamarske reševalne na redni letni servis. Nič posebnega, napisal sem jim mail, jim sporočil, da ga lahko pripeljem kadar koli po 12. uri in so me naročili. Da sem lahko v miru pokofetkal in se informiral …

Pa itak sem se preveč v časopise zatopil, pa verjetno sem pozabil računati na pot do centra, kjer sem vozili zamenjal, zato sem zamudil kakšnih pet minut. Ni konec sveta, sem si mislil, saj to je kakor pri dohtarjih, te naročijo ob osmih zjutraj, na vrsto prideš pa za božič ob 13. uri.

Sem suvereno vstopil v razkošno stavbo (jap, servisiranje vozil v garanciji je definitivno lukrativen posel!), brez nagobčnika, in oznanil, da sem prišel. Maske mi niso očitali (mislim tega, da je nisem imel), so mi pa očitali, da kaj sem sploh prišel. Da me v njihovem računalniku namreč ni. A ko imam prav, imam prav in se postavim zase. Okej, tudi ko nimam prav, se postavim zase, a ne tako suvereno.

Tokrat sem se na zadnje noge postavil suvereno. Sem kar užival v njihovem nelagodju, naj kar oni rešijo zadevo, jaz sem vse napravil prav. No, razen rahle rahle zamude, ki pa je z vsako minuto, ko so me oni iskali po računalnikih, štela vse manj!

Ko sem dovolj užival v njihovi zmedenosti, sem v telefonu suvereno poiskal mail, s katerim so me naročili in zahteval, da me postavijo pred tega in tega gospoda. Ki me je naročil za danes ob dvanajstih!

Aaaaa, so se vsem zbranim razjasnili obrazi in oddahnili so se vsi tudi zelo vidno, vi ste v Trebnjem naročeni.

Evo, priznam, moja skuliranost se je kar raztopila. A še vedno na zadnjih nogah, le ne s tako čvrstim glasom, sem se boril naprej.

Ne, pa ne!

Ja, pa ja, so vztrajali. Da so sicer ista firma ampak z ločenimi strankami in da so oni polni. Naj se k njim v Trebnje zapeljem.

Sem zastokal, da če oni sploh vedo, kje je Trebnje in so sicer vedeli, a se jim je žvižgalo. Niso oni zafrknili, torej je moj problem samo še moj problem …

Okej, saj Trebnje ni tako daleč, ko si za volanom, samo v Novem mestu sem si vse splaniral, kje bom kofe spil, kdo se mi bo pridružil … Trebnje je pa druga občina, kjer samo eno pisateljico poznam, no, kaj poznam, prijateljica je, a je malo starejša od mene in me zih ne bi bila vesela s to korono brez maske …

Sem se torej zapeljal v Trebnje in se z obljubo, da več ko uro in pol ne bo trajalo, zabivakiral v bližnji kafič. In se kar smilil sam sebi, da kaj bom počel. Dokler se pri tretji kavi in drugi cockti nisem spomnil, da imam pri sebi telefon in torej ves svet …

Dan mi je polepšala Tanja, ki mi je poslala fotko nove številke Bukle, kjer je kritika mojega novega romana spod peresa čudovite Janje Vidmar. Sem se kar stopil, Janja je, poleg tega, da je super pisateljica, očitno tudi super bralka. 🙂

Remihov ata je poslal kritiki Vetra njegovih sinov, ki sta mi tudi naklonjeni, ampak tako mora biti, saj gremo včasih skupaj v kakšno jamo in ker sta mulca krepko manjša od mene, vesta, da ne bo prijetno v podzemlju z mano, daleč od radovednih oči, če me preveč kritizirata …

Najbolj pa me je razveselilo sporočilo naše zlate Tjaše. Par dni nazaj mi je poslala sporočilo, da ji je knjiga ful všeč, ampak zdaj je pa verjetno že spremenila mnenje! Je, ker tako mora biti, če si ves čas na FB, sprejela nekakšen izziv, da odpre najbližjo knjigo na strani 48 in prebere šesto vrstico, da bo to opisalo njen dan. In ker je bila najbližja knjiga na dosegu njenih rok (in verjetno tudi edina, a tukaj špekuliram) ravno moj Veter, ki sem ga jaz napisal, ki jo poznam kot lasten žep (saj lastne žepe ne poznam lih tko dobro, vedno kaj iščem), drugačen rezultat niti ni mogel biti!

Na strani 48 v šesti vrstici ravno Walter, vodja JRS, priganja enega bogega reševalčka k delu!

Evo, ampak čisto zares, to ni samo opis Tjašinega dneva, v tej vrstici sem zajel njeno življenje zadnjih 7 ali 8 let, vam povem!

Ne bom več dolgo Tjašin najljubši pisatelj, sem prepričan …

Sem kombi odpeljal v center, potem me je pa ravno Grdin poklical. Da če bova kakšen kofe spila pa to. Sem bil kar presenečen, saj ga je v križu usekalo in trpi peklenske bolečine, a je pojasnil, da je moral v studio, da je vsaj malce dela oddelal, ker bi se mu drugače preveč nakopičilo.

Sem ga že hotel k sebi povabiti, ko sem se spomnil, da bo moral po stopnicah dol in gor, če hoče na moj vrt priti in sem si rekel, da deset ur ga pri meni res ne bi gledal, čeprav ga imam rad, plus na stranišče bi ga lahko pritisnilo, ker pri meni je domač, riti si pa ne more obrisati in …

V gostilni bi lahko kelnarco poklical, sem prepričan, saj zato so tam! In sem kar kafič predlagal in je bil kar za, da mora malo v civilizacijo, se je strinjal. Me je pobral pred hišo in sploh ni bil videti prizadet, ko sva pa parkirala pred gostilno, sem ga pa, prijatelja zlatega, hotel kar zatajiti. Je tako zvit in spognjen in skrivenčen počasi proti mizam krevsljal, da so ga itak vsi gledali. Meni ni bilo nerodno poleg njega hoditi zaradi tega, ker je tako hodil, kakor je in so ga vsi zgroženo opazovali in s sočutjem, nerodno mi je bilo ob njem hoditi, ker sem se režal na ves glas in so vsi videli in so si verjetno mislili, da sem brez srca.

Al ga imam, res, samo če je smešno, je smešno, ne morem pomagat! Ga bom pa v jamo peljal, ko se vsaj malo sestavi, sem mu obljubil, da mu vretenca ukleščena malo predihamo in bo pozabil na moj smeh …

Izlet v mesto

Časi se počasi normalizirajo. Smo seka, Ana in jaz celo na hitro v Čaganko skočili malo mišice pretegnit, ne pregloboko, le toliko, da je kavica pasala …

Ko sem se domov peljal, je pa Klemi poklical, če sem doma, da bi šli nekaj spit. Zdaj, ko so gostilne odprte pa to. Da se vozim iz jame, sem pojasnil, naj pride do mene, pa je zatrmulil, da me pelje ven, da se itak tudi on domov vozi in da bo lih prav …

Sem lahko še s kuzlico na sprehod skočil, ko sem se domov pripeljal, ker nje ne zanima, da sem jaz bil v jami, pa predraga soproga se je pridružila, kakopak, a povodca še niti dobro odložil nisem, ko je že Klemi klical. Da greva.

Sem mu predlagal, naj me pobere, da sem že obut in vse, pa je rekel, da bova šla kar peš, da si bova kavarno v centru mesta ogledala.

Verjetno od šoka nisem uspel dobro razmisliti in sem res kar peš krenil, itak sva soseda, šele med pešhojo sem začel protestirati, kaj me v takšne matre sili, da sem šele dobro iz jame prišel! A vi veste, da je do centra mesta skoraj šest minut hoje, če ne celo sedem! Saj bi šel z avtom, a je center zaprt, greš lahko samo peš …

Pred mostom sva počakala na jamarja Remiha, se nama je pridružil, tudi peš, Klemi je odpravo organiziral, v kavarni nas je pa že čakal Grdin. No, včasih je bila kavarna, zdaj je pivnica in zatorej nisem hotel reskirat in kave naročit, sem kar po cockti udaril, možaki so pa izbirali med milijoni piv, itak. Me je prav vest pekla potem s tisto pepsi (cockte niso imeli!) ob vseh možakih, ki so pili pivo, ker zdaj imajo gostilne samo polovico miz kakor pred krizo in prosijo takšne, ki kavo in soke pijejo, naj doma ostanejo, da je prostor za profesionalce …

Smo si še pico privoščili, ker je Klemi ravno drugi letnik faksa naredil (enkrat čez kakšnih pet let bomo pa pili tudi, ko bo kredit za prva dva faksa odplačal, ki mu vsebinsko nista tako odgovarjala), pa možaki še eno pivo vsak, kakopak, da so lažje lajali na lepotice, ki so se sprehajale po centru mesta.

Mislim, takšen je ponavadi scenarij naših tovrstnih srečanj, a tokrat, ker je šele dobro karantena padla in ljudje hodijo v gostilne in na sprehod v center mesta ko splašene srne na razpizdenega kmeta travnik, plus še kar mrzlo je bilo, zatorej je bilo lepih žensk v poletnih oblekihac bore malo. Mislim, če sem iskren, jih je bilo nič. Kar edino jamarja Remiha ni motilo, dva piva v ritki in laja na vse …

Potem smo se preselili v sosednjo gostilno, da so možaki preverili, če imajo tam boljše pivo, jaz sem pa spet cockto naročil in dobil pepsi. Pa malo sem protestiral, ker je strežna mladenka pri sprejemanju naročila pod moj nos podpazduho rinila, bluzo je pa nazadnje v pranje dala pred karanteno …

Moževanje po še nekaj pivih je bilo še bolj zabavno in nas je šele dež pregnal.

Jap, stvari se počasi normalizirajo …

Grdin je oznanil, da naslednji dan odhaja k frizerju in sem ovekovečil njegovo frizuro, danes pa v trdo leži, ga je v hrbtu uščipnilo! Malo sumim, da glava ni vajena nositi tako malo teže, ker se je pobril do ušes in da ga je to kaj zafrknilo. Je danes poslal sporočilo, da nič ne rabi, a če bo začelo smrdeti iz njegovega stanovanja, naj pa le vdremo!

Se bo pozdravil, ko bo šel v jamo. Žrebamo, kdor bo izgubil, bo šel z njim …

Spomladansko čiščenje

Ker še nismo iz tahudega, v jamo še ne gremo (vsaj ne v Čaganko), ker smo pa novomeški jamarji ena velika družina in ker smo se držali varnostne medosne razdalje, smo si pa spomladansko čiščenje privoščili.

Tjaša, Grdin, Jasna in jaz smo se gor napotili že v soboto proti večeru, čeprav bi skoraj šli brez Tjaše, ker doma ni našla čepkov za ušesa! Je potem na srečo našla ene stare, jih oprala in se nam pridružila. Nekaj smo pojedli, nekaj smo popili, malo smo pomodrovali, pa je bila ura skoraj tri zjutraj, ko smo se spravili v postelje.

A ne brez borbe! Sem se boril ko lev, da v bivaku nismo zakurili, so vsi trije navijali, da bi vsaj malo, a na srečo potem nismo. Da smo vsaj lahko spali. Jaz sicer malo bolj prestrašen, ker je nad mano spala Tjaša, ki se je tako premetavala, da sem se bal, da se bo pograd zrušil. Ropotalo je že tako! Pa se nisem bal za življenje, to ne, saj sem jamar, sem imel čelado, varnost je vedno prva, le sobotno sem bral in sem se bal, da mi jo bo pomečkala, če s posteljo pristane na meni …

Sem okoli štirih ugasnil luč in se menda potem jaz začel premetavati, da ji je na mehur pritisnilo in je odskakljala v temno noč odtočit, pa menda ni do konca, ker hosta je ponoči živa in glasna in je na hitro opravila, okoli petih zjutraj je imela pa potem še enkrat borbe, ko jo je z žaganjem Grdin zbudil in ji je spet na mehur pritisnilo (verjetno čepek, ki ji je iz ušesa padel), a se ni dala. Ni šla še enkrat ven, je zdržala, hosta je ponoči prehrupna (čeprav kot rečeno niti v bivaku ni bilo povsem tiho) …

Kako mi je uspelo, da sem vstal že ob osmih, se mi sanja ne, a sem. Nekaj trskic na vroč pepel in se je že kava kuhala, še preden sem jo pa dobro začel piti in sobotno študirati so pa že Kaco, Črt in sam presvetli predsednik prišli. Sem bil zadovoljen, ker me enkrat za spremembo ni iz postelje metal, me je pa začel še med prvo kavo k delu siliti! Prvo, ljudje božji!

Smo ga s čajem podkupili, da se je malo usedel in nehal na delo misliti, vmes sta pa Jasna in Tjaša vstali, pa Irena je od doma priskakljala. Smo kofetkali in se soncu nastavljali, da so naša oblačila lahko dobro dim z ognja vpijala, potem je pa predsednik spet začel k delu priganjati, čeprav jih je vsaj še deset manjkalo!

Smo se borili in otepali, dokler niso še Grdina iz postelje zbezali, vmes so pa še Miha in Jože z boljšima polovicama, Tanjo in Ano, prišli. In Tanja je bila oborožena, kakor je že pol leta obljubljala. S čistilnimi pripomočki! In razkužili. Sta z Ano vse lonce in prav vse iz omar ven vzeli in oprali, temeljito, pa vsebino omar sta pregledali. Sta hoteli vse v vreče za smeti, pa smo se potem zmenili, da vsaj tisto, kar je imelo rok trajanja do konca leta 2018, pustijo. Pa ko sta okna umili, sem zgrožen opazil, da nimamo zatemnjenih šip, le umazane so bile. Zdaj po sedmih letih končno lahko spet od znotraj ven vidimo …

Jasna in Irena sta Golaž pripravljali, Remihovi mladički so se v jamo zapodili, Remih, Kaco in Črt v jamo ob vlaki, Grdin in predsednik sta se novih klopi ob kurišču lotila, Tjaša pa …

Ja, Tjaša je delala, sem prepričan, a ko sem potem zdaj doma fotke pregledoval, je vedno nekje čepela in opazo0vala, kako se dela. Ne, saj vem, da se motim, zagotovo je delala, ampak zdaj če še tako razmišljam, se ne spomnim, kaj je počela. Oziroma, kje je pomagala. Pa je, ker vem. Je vedno vpila name, naj jo neham fotografirati, ker jo vedno pri čepenju ujamem, čeprav tega nisem bil jaz kriv, pa vedno je potem nekaj prijela in zahtevala, naj jo pa takrat fotkam, da se bo videlo garanje, samo jaz zaigranih fotk ne delam … Pa vedno je imela tudi razlog, zakaj tako zagnano opazuje ljudi pri delu – če ne bo gledala, se nikoli ne bo naučila! Nekaj soli je v tem, priznam …

Ne, saj se hecam, je delala. Mislim, zih je delala, sem skoraj prepričan! Res. Pa za zabavo je skrbela tu in tam. Ko smo proti koncu sedli lačni h klopasam na žaru, sem jo poprosil, če jih lahko obrne, da se še na drugi strani popečejo pa jih skoraj je. No, prvo je, samo je ta potem na tla padla, medtem ko jo je pobirala, je pa ostale Tanja obrnila …

Jaz sem bolj glumil priznal, čeprav me je predsednik v Jamo ob vlaki silil vsake tri minute! Ne more pozabiti, da sva s Potrpinom na eni prejšnjih akcij odprla novo dvoranico, ki smo jo na ne vem koliko akcijah iskali in odkopavali, na drugi akciji sva jo pa zasipala, ker sva mislila, da se jama nadaljuje v nasprotni smeri in materiala odkopanega nisva imela kam drugam metati.

Se nisem dal, mislim, v jamo prisiliti, da jaz sem tam že dovolj delal, kar se je potrdilo, ko je na sok prišel Miha in povedal, da so že deset sodov ven potegnili in so mislili da po deviškem kopljejo, ko so moj čik odkopali! Jap, sem jim lepo povedal, da še ene 4 metre bodo kopali, preden bodo do deviškosti prišli …

Sem moral potem v bivak, me je Tanja prosila, če ji nekaj pomagam, ker sem višji in sem se uprl prošnji, da bi pod stropom stene bivaka pomil. Da to je brez veze, da stene niso umazane, sem zatrmulil, dokler ni pokazala na že očiščeni del, ki je bil ene stokrat svetlejši in bleščeč. In sem potem potegnil, kaj sem pa hotel …

Še spalke so ven odnesli in blazine, ki svežega zraka že ene sedem let niso videle! Majkemi, bivaka sploh spoznal nisem in menda prvič ever sem se tudi sezul, preden sem vstopil!

Remih je takoj uvidel neslutene možnosti in je glasno povedal, da zdaj bo pa končno morda predrago soprogo lahko gor spravil, ko je vse čisto in pospravljeno, a sem mu zabičal, naj to stori v tednu ali dveh, ker bom šel jaz vmes že parkrat gor. In ko se je Tanji malo zafržmagalo, sem jo potolažil, naj se ne sekira, da zdaj jo bom na pol leta k Čaganki na golaž vabil …

Ko smo ravno pri golažu, je teknil, toliko nas ob ognju že dolgo ni sedelo. Na lepih novih plohih! Prdsednik dragi naš je žarel ko žarnica, tako je bil ponosen na opravljeno delo. Ker itak ni dal samo tri plohe ob kurišče, kakor je bilo prej, ampak sta z Grdinom zakomplicirala s koti in vogali in pooblala robove … Še v vaservago sta dala zadevo. Sem jo jaz prinesel iz bivaka, ker tisto, kar je Ana kot vaservago prinesla, je bil tester za baterije, koliko so polne …

Ko se je Grdin dobro najedel in ni mogel kot mi križem rok sedeti, se je pa ene velike skale lotil. Na kateri je parkrat videl koga sedeti v preteklosti, ker je bilo na tisti skali polno mahu in je bilo mehko. Ampak on je kakšne pol ure mah dol strgal in skalo pometal, da če bo kdo sedel tam, da ne bo sedel na mokrem, ker da tisti mah se rad zmoči ob dežju  …

Po kosilu se je mladina želela v njihovo jamo vrniti na tlako, Jurčkovo jamo grizejo že ene dve leti, pa sem jim dal nalogo, naj mi najprej poiščejo eno veliko palico s krivačko na koncu, da bom žleb očistil. A je ata Remih skočil pokonci, da lani smo žleb očistili tako, da je na lestve, ki so prekratke, da bi jih ob žleb prislonil, poslali njegovega najmlajšega. On jih je pa v zraku držal in da bodo tudi tokrat naredili, da bo hitreje. Ko mu je pa mali svinjarijo začel metati za ovratnik, se je pa spomnil, da mu jo je tudi lani …

Pa Grdina sem malo v slabo voljo spravil, ker je zahteval en velik pisker, da bo mali svinjarijo v pisker metal ne pa na tla pred bivak, pa sem ga zavrnil, naj kar na tla meče, da bo že dež pospravil. No, se mi zdi, da se je takrat spomnil na tisti mah, ki se ob dežju zmoči, da ne moreš sedeti na njem in se je par ur potem s tistim zabaval in kasneje potem pozabil, da je bil jezen name, ki vedno bližnjice iščem …

Evo, je bilo lepo, res lepo in nadvse zabavno, kakor je vedno, ko se novomeški jamarji česa skupaj lotimo! V jamo bomo pa menda tudi kmalu že lahko šli, ni vrag …

 

Vstop po jamarsko

Zadnjič enkrat sem teraso že začel nekaj pripravljati na spomladansko osvežitev, pa mi je potem energije se mi zdi zmanjkalo. A ker se življenje vrača v normalo in so ljudje začeli hoditi v službe pa to, s čimer mislim tudi mojo predrago, sem si rekel, da moram tudi jaz nekaj narediti, da ne bo videti, kakor da nič ne delam. In ko se je sonček uprl na zadnjo stran hiše in se je fino segrelo, sem visokotlačni čistilnik za vodo iz garaže privlekel ter začel deske sibirskega macesna čistiti. Da jih potem čiste lepo naoljim in bodo trajale še nekaj let. Ker les nas ima rad, če ga imamo mi radi. Pravijo …

Se mi sanja ne, koliko let so že na dežju, soncu in snegu, a ker jih vsako leto dvakrat naoljim, so še super. Kar pomeni, da sicer niso najlepše, ker jih je že patina malce ugriznila, kar mi je pa sicer všeč, bistveno je, da se ne luščijo, da ne cvetijo. Saj ne vem, če je to prava beseda, mislil sem to, da lahko po njih hodiš bos in se ti pod nohte ne zapikajo majhne trščice!

Sem jih torej čistil z vodo pod pritiskom in kakšne pol ure sem se zabaval, potem pa niti ne več, ko sem ugotovil, da še niti četrtine nisem očistil, sonce je pa že skoraj zahajalo. Saj ne čisto zares, le pržilo ni več tako zelo močno. In sem se potem spomnil, da morda imam pa curek vode, ki je prihajal iz šobe, preveč na široko nastavljen in je premalo pritiska, zato sem zadevo malo poštelal, da je iz čistilca brizgnil le navaden ozek curek. Ki je bil že na videz krepko močnejši od tistega širokega, s katerim sem se pol ure matral.

Sem malo pošaral po deski in je čudovito čistilo. Mislim, saj je očistilo le ozko črtico, kolikor je bil široko ozek curek, a je očistilo dobro. Deska kar naenkrat ni bila več črna ali temno rjava, temveč skoraj bela. Mislim, polna belih črt. Sem tako potem počasi risal črto po črto, dokler nisem kompletne deske opral, a potem na drugi nisem nadaljeval, ker sem z grozo opazil, da je v bistvu nisem opral temveč skoraj olupil. Bom moral drugo kupiti ob priliki in jo zamenjati, ker žal krepko izstopa po videzu in strukturi …

Sem potem curek spet na širšega, metlastega obrnil in se matral s teraso, dokler vsaj približno ni bila očiščena, potem sem pa sina poklical, da je rolete na oknih in vratih spustil, da še to operem, ko sem že ravno pri delu. Sem jih opral bolj od daleč, so bile namreč predrage, da bi jih preluknjal kakor deske, v bistvu sem samo pajčevine spral. In sem bil na opravljeno kar ponosen, nič ne tajim.

Delo končano, delavec si mora privoščiti kavo. Tako to gre pri meni. A preden bi stopil v hišo, sem si moral bose noge oprati, sem bil umazan, ko da sem jamarsko vozilo pral, ne pa terase. Curek iz pralnika je bil postavljen na najširšega, torej na najmanj močnega in nekako sem mislil, da bo čisto okej noge si malo poplakniti, saj ti neprofesionalni čistilniki pač verjetno niso tako močni. A sem takoj, ko sem potegnil po nožnih prstih, ugotovil, da so. Mislim, za človeško kožo so dovolj močni. Ne poskušajte tega doma!

Potem sem poklical sina, da dvigne roleto na vratih, da vstopim in si skuham kavo. Mali je pritisnil gumb, roleta se je začela dvigovati …

Ja, imamo električne rolete. Fensi šmensi. Ko smo pred ne tako dolgo nazaj leti menjali okna, me je prešinila briljantna ideja lenuharja in sem mojstra vprašal, če imajo tudi električne rolete in koliko bi to stalo. Je povedal vsoto, ni bilo tako poceni, a ker sem bil ravno v lenuharskem razpoloženju, le kdo bi vsak dan na roke dvigal rolete, sem se kar odločil za elektrifikacijo. Ko je pa potem enkrat mojster prišel na zadnji obisk pred montažo, sem ga vprašal, če lahko električno roleto za vrata na vrt raje namontiramo v mojo spalnico, ker rolete na vratih na vrt nikoli ne dvigamo in spuščamo. Saj veste, ker sem len, pa sem to hotel še v spalnici, ne bi pa dodatno plačal.

Je povedal, da tako ne bo šlo, da je že naročil posebne rolete in da ne more več zamenjati, da lahko pa za spalnico, za katero pa še ni naročil, električne naroči. Sem malo pomislil, jebajga, drage so te zadeve, a ker sem len, sem vseeno vprašal, koliko bi to stalo. In ko je povedal ceno, sem seveda skočil v zrak.

Kaj, za eno majhno okence v spalnici je ista cena ko za vsa velika okna in vrata v dnevni sobi skupaj, kjer sploh nimamo zidu temveč samo steklo čez celo hišo?!

Me je debelo pogledal in povedal, da to ni cena za vsa okna in vrata temveč za posamezno okno in vrata oz za posamezno roleto.

Me je kap, itak, a ker sem naročil, sem tudi plačal. In so bile okej, mislim, na gumb pritisneš in gre gor ali dol, lahko vsako posamezno ali vse skupaj … Pa še daljinec je prišel poleg! Smo se hitro navadili in sploh opazili več nismo, kakšno fensijado imamo, dokler že čez mesec zadeva na enem oknu ni crknila. Potem pa opaziš. Ko imaš podnevi temo v dnevni sobi …

Me je človek namreč prepričal, da naj ne kupim “navadnih” električnih, ker to je sranje, če elektrike zmanjka, da naj vzamem raje akumulatorske. Ki so sicer malo dražje, ni pa nobenih žic in montaže in oh in sploh …

Ker človek takšne zadeve kupuje za nekaj desetletij, sem pogoltnil slino in te vzel torej, akumulatorske, da pa pri nas elektrike ni zmanjkalo že kakšnih petnajst let, se pa nisem spomnil. Spomnil sem se pa potem na vsakih par mesecev, ko so akumulatorske zadeve začele crkovati, kljub temu, da elektrika je pa bila! Prvič jih je še sam zamenjal, kar sicer ni težko, samo drugo škatlico v nosilček vstaviš, naslednjič me je pa že kar na roletarstvo Medle poslal, ker jih je tam vzel, da ni on hodil v mesto. Ko sem k njim že tretjič ali četrtič prišel po novo škatlico, so me kar malo postrani gledali, so pa priznali, da so dobili slabo serijo, da tile pa bodo držali. In so držali ravno toliko, da je garancija crknila, kmalu za njimi pa tudi akumulatorski dvigovalci rolet. Sem hotel nove kupiti, a so bili dragi kot rolete, zato sem potem žice sam potegnil in neke gumbe sam kupil in zdaj rolete že par let dvigujemo na roke. Mislim, ne vlečemo traku, le gumb pritiskamo. Ker tistih pametnih zadev ni več, ki so same ustavile roleto, ko je gor ali dol prišla, zdaj se ustavi, ko gumb spustiš … In moraš biti poleg ves čas, dokler ne dvigneš ali spustiš do konca …

Mah, smo se navadili, niti opazimo več ne, kako fensi šmensi smo, tisto škatlico z gumbi za dvigovanje in spuščanje, ki sem jo sam naredil, sem pa malo skril, da je vsakdo ne vidi. Pa je.

Zamenjali smo še motor ene rolete, ta je bil še v garanciji, pa dva trakova neelektičnih v otroških sobah, kakšno leto nazaj je pa največja roleta dol padla. Med prazniki. Sem sicer nameraval poklicati mojstra, itak imajo reklamo na radiu vsaj stokrat dnevno, a sem šel raje na Tubo, ker med prazniki nihče ne dela. Začuda mi je uspelo, le prva letev je bila zlomljena, sem jo fliknil stran in zadeva je delala, le roleta je bila krajša za par cm. Me ni motilo. Dokler čez čas ni spet dol padla in sem naslednjo letev stran fliknil in je zadeva zdaj že tako kratka, da jedva jedva pokrije okno. So dali premalo nosilcev po moje glede na težo rolete, kaj pa vem, a človeka, ki mi je zamenjal okna in rolete, ne morem vprašati, ker si je pred časom pognal kuglo v glavo!

No, danes, ko sem opral teraso in rolete in sem sinu naročil, naj dvigne roleto na vratih, ki je nismo spustili že par let, je pa sin pritisnil na gumb, roleta se je začela dvigovati, potem je pa nekaj počilo in je zadeva dol padla. Sem stisnil zobe, priznam. Ne zato, ker bi me prst na nogi bolel, ki sem si ga poskušal s kirharjem očistiti!

Sem zadevo poskusil dvigniti na roke, saj veste, po delu si človek mora privoščiti kofe, moral sem priti v hišo, a se je dvignilo le za morda 14 cm. Mali je rekel, da naj grem okrog v hišo, da bova popravila in sem to skoraj že storil, ko sem na radiu zaslišal reklamo za roletarstvo Medle! In se mi je stemnilo pred očmi. Sem mu zabrusil, da sem jamar in da sem se že čez ožje odprtine rinil, nisem mu pa povedal, da bom prišel v hišo, pa če razsekam te frdamane rolete na prafaktorje!

Sem prišel, a preden sem si kofe privoščil, sem še roleto popravil. Zdaj sem namreč že zverziran. Prvo polomljeno letvico sem stran fliknil, potem je mali pritisnil na gumb in sva jo dvignila. Spustili jo bomo spet čez leta in ko se bo spet zlomila, bom nove rolete naročil iz Kitajske, bodo s prevozom vred cenejše in verjetno mi bodo manj preglavic delale, stare bom pa na firmo odpeljal, ki očitno preveč denarja za reklame zmeče …

Malo prezgodaj

Občine so padle, je sporočila Tjaša in vprašala, če bo kakšna akcija. Da prihaja 1. maj pa to. Ki ga tradicionalno preživimo v Čaganki. Ker karantena pa še ni padla, sem bil skeptičen. V jamo še ne smemo, druženje pa tudi ni najbolj zaželjeno.

A smo potem ugotovili, da smo novomeški jamarji itak družina, da bomo sedeli 2 metra narazen in smo pičili proti Čaganki. Jasna, Klemi, Ana, Tjaša, Remih in jaz. Ker v jamo še ne smemo, se je Klemi domislil, da bi pa malo drva pripravili za prihajajoče akcije, ker brez dela sedeti on ne zna. Je našel nekaj bolj kruljavih debel, ki so jih gozdarji, ko so letos podirali v bližini, pustili in jih nažagal na dolžino, ki paše našemu kurišču, delovna sila jih je pa k bivaku nosila. Moram priznati, da me je slaba vest, ko sem sedel ob ognju in opazoval bogo Tjašo, ki je morala delati, ko da je plačana in ves čas stokala, da je prezgodaj prišla, zato sem vsaj za sekiro zagrabil in zadeve na bolj kurišču primerne dimenzije cepil. Saj na začetku sem jih še dohajal, ko so po dva ali tri polena nosili, ko so pa ugotovili, da imamo gor tudi samokolnico, so me pa zasuli. Počival sem edino takrat, ko je bila šoferka Tjaša, ki je v blato do kolen prišla v najbolj lepih belih teniskah, ki ji pri rinjenju samokolnice niso dajale dovolj trakcije.

Je enkrat povsem izmučena sedla ob ogenj in stokala in stokala, kako da je prezgodaj prišla, jaz sem pa tudi kar sekiro odvrgel in ji pomagal stokati. Je bil še en stol prost …

So prišli še ostali in ker se je, kakor se za prvomajski tabor pri Čaganki spodobi, uscalo ko za stavo, so posedli tudi oni. A ne za dolgo! Je dež malce ponehal in je Klemi takojci za delo prijel, hkrati je pa še Remih skočil in začel nasekano zlagati v drvarnico. Sem potem, ker mi je bilo malo nerodno, še malo sekal, dokler nagravžnega žulja nisem pridelal, potem sem pa Klemiju drva postavljal na tnalo, da jih je on sekal, jaz pa povsem brez dela in nekoristen nisem bil. A ker ga nisem dohajal, sem postavil še eno tnalo, kjer mu je drva nastavljala pa Ana in je moj bogi mladi prijatelj sekal na dveh tnalih ekspresno. Sva ga komaj dohajala! Jasna in Remih sta v drvarnici zlagala, Tjaša je pa stokala, da zakaj je prezgodaj prišla …

Enkrat, ko sem se utrudil polena Klemiju nastavljati, mi je odstopila stol, da sem malo počil, ona je pa za mano stala, da je kakšno poleno ne bi zadelo in ko je že tako stala za mano, je opazila, da imam eno dlako v obrvi čist preveč dolgo in vprašala, če mi jo lahko izpuli, da jo namreč zelo zelo moti. Mene sicer ni motila, a sem ji dovolil, se mi je v tistih nekoč lepih teniskah kar malo zasmilila, pa še prezgodaj je prišla in je morala delati …

Jo je spulila in pokazala, kako dolga je in je bila res. Saj veste, pri starih stricih rastejo samo še nos, ušesa in obrvi. No, vsaj problem obrvi sva rešila …

Potem se je tudi Tjaša dela lotila in smo vse stolkli in zložili, ko smo končno sedli k zasluženi kavi, sta pa še Anži in Maxxine prišla. Onadva sta izkušena, nista prišla prezgodaj.

Smo fino naložili, zdaj imamo namreč drva, ko je žerjavica prišla, sem pa bale mesnin vrgel na ogenj. No, ne ravno na ogenj, sem čevape, pleskavice in nabodala vrgel v veliko posodo, kjer sem prej malo čebulo prepražil. So bili sočni in okusni, da ni za povedat. Verjetno zato, ker jih je Tjaša ves čas mešala, se je bala, da se bo pripalilo …

Smo se okrepčali, pa še za zjutraj je ostalo, potem smo pa spet k ognju sedli in moževali. Tudi ženski del našega kluba, kakopak! Piva v pločevinkah je bilo dovolj, pa še Anži je svoj zvarek prinesel, ki je bil sicer še topel, saj je še vrel v steklenicah, a jih to tam proti jutru ni več kaj dosti motilo!

Enkrat, ko je luna že krepko proti zahajanju polzela, je Maxxine komando dala in je Anži skočil ter proti domu odpeljal, Klemi je imel ravno dovolj hmeljevega zvarka v riti, da je pogumno zakoračil proti nekemu strupenemu, iz vesoljskih materialov, ravnokar kupljenemu bivaku, ki ga je želel sprobati in ga je že podnevi postavil. Sem bil podnevi prepričan, da si ne bo drznil zunaj spati, ker zdaj že medvedje hodijo okoli, a nisem računal na hmeljarski pogum. Je prepričano zatrdil, da bo medved že videl vraga svojega, če pride in ga zbudi, potem se je pa zvrnil v kitajsko zadevo in zaspal.

Remih se je nekako zlil po lestvah navzgor na podstrešje bivaka in v hipu zakurblal motorko, Tjaša je pa postokala, da pri smrčačih ne bo spala, ker je pozabila čepke za ušesa. Sem jo prepričeval, naj ostane, da ji čepke naredim iz kruha in bo zjutraj še prvo malico imela, a se ni dala. Je odšla domov, a se do avta ni upala sama. Sem se ji jaz ponudil za spremstvo do avta, a ko sem se spomnil, da nazaj do bivaka bom moral pa sam, sem prijavil še Ano. In smo trije pogumneži zakoračili po vlaki in smo bili pogumni do boga, dokler nisem skoraj na žabo stopil in sem zavreščal ko kakšna punčka, ko pride izza vogala in vidi starega pijančka tisto pijačo, ki jo je prek žeje spil, odtakati!

Tjaša je zaprhala, kakšen cagavec sem, da se (nagravžnih, moja opomba) žab bojim in se je sklonila, da je bogo simpatično žabico (kroto, spet moja opomba) malo s prstom pobožala, potem je pa še ona skočila in zavreščala. Ne, ni je žaba, le poleg nagravžne žabe je majcenega majcenega pajkca zagledala!

Je odpeketala domov, jaz sem pa pred spanjem kar tako iz navade malo v peči v bivaku zakuril. Nič posebnega, par polen. Saj škoditi ne more, sem bil prepričan, a sem malo pred peto zjutraj spet v gatah zunaj kadil in luftal! Jah, ja …

Klemi je vstal menda že pred soncem, še pred osmo je pa tudi vonj po sveže skuhani kavi pognal iz postelje. In smo potem nakapali vsi počasi ob ogenj in v miru in vsak s svojimi mislimi žulili kavo, Remih je pa na podstrešju žagal drva. Do visokega sonca!

Potem je tudi njega privabil četrti kofe, ki sem ga skuhal in se nam je pridružil, a ga je prej kakor kofein zbudil Klemi. Ker je imel obute krokse, ki jih je Remih kupil za na dno Čaganke, za v bivak na -450 m. Jih je hotel dol prinesti čiste, menda, kaj pa vem, da se bi šele v blatu Kalaharija umazali …

No, dodatno dozo kofeina je dobil pa potem, ko se je zazrl še v moje krokse, ker sem imel nataknjen drugi par novih kroksov, ki ga je tudi za na dno Čaganke kupil! Sem se potem še jaz začudeno zazrl v svojo obutev, ker sem mislil, da imam obute svoje. Pa sem imel res tanove, ki jih je kolega prinesel in hotel nove, še z etiketo, dol odnesti, ko bo spet dovoljeno po podzemlju brazdati! In mi je takojci postalo jasno, zakaj sem, ko me je je zjutraj vročina iz bivaka pregnala, na nos padel. Sem nataknil tanove krokse, ki so bili zvezani med sabo in sem, ko sem hotel narediti prvi korak, seveda zgrmel po tleh …

Ja, evo, tradicionalni tabor pri Čaganki je bil, čeprav brez jame. Smo vse pospravili in odpeketali domov, a se bomo kmalu vrnili. Kdaj bomo pa krokse dol v bivak na -450 nesli, pa ne vem. To bo prva akcija, ko bo jamarjenje spet dovoljeno. Druga akcija bo pa ta, da bomo dol na bivak v Kalahariju odnesli še dva zložljiva stola! Jap, tudi ta je že kupil! V Kalahariju bo prav gosposko udobno, vam povem …

 

 

Če dolgo traja

Tale karantena jemlje davek povsod in na vsakem koraku. Vsakič, ko stopim iz hiše, iz bloka nasproti slišim vpitje. Ja, v majhnem prostoru stisnjene družine ves čas skupaj, otroci doma, starši tudi delajo  od doma … Jasno je, da mora priti do trenj.

Bil sem pa prepričan, da pri nas do tega ne more priti. Res je, da nimamo ravno graščine, a je hiša ravno dovolj velika, da je vsakdo v svojem nadstropju, plus vrt imamo. In smo kar nekako pluli. Toliko sem že pameten, da sem tu in tam celo kaj postoril, ker sem itak tako kot pred karanteno ves čas doma, predraga mi soproga pa še vedno občasno odhaja v službo, ker vsega ne more postoriti od doma. In smo kar pluli, kakor rečeno, brez nekih trenj ali česa podobnega, a kakor se rado zgodi, se človek uleni, malce popusti pozornost in že smo na čereh!

Je klical Klemi, če bova kofe spila pri meni na vrtu ali sem že pri kosilu in ker za kofe sem vedno, za dobro družbo pa tudi, sem ga kar povabil. Da kosilo bo že počakalo …

Če sem iskren, pa to itak vsi veste, v dobri družbi čas teče hitreje, sploh nisem pogledal na uro ali na kosilo pomislil in ko se je predraga mi soproga iz službe vrnila še kasneje kakor običajno, sem ji samo veselo pomahal skozi okno v dnevno sobo.

Ona pa ni nič veselo pomahala nazaj, le po mizi v jedilnici je pogledala, kjer ni bilo krožnikov, le milijon časopisov, pa v kuhinjo je vrgla oko, kjer se seveda ni nič dogajalo. Mislim, se je, kofeavtomat pri nas dela nadure kljub karanteni, a je črna tekočina očitno ni zanimala! Zdaj namreč restavracije ne delajo, vse je zaprto in bogica seveda niti na malico ni mogla iti. Je prišla domov s krulečim želodcem, verjetno se je veselila, da bo le sedla in lakoto potešila, potem pa tako.

Itak da je takoj sledilo vprašanje, zakaj še ni nič skuhanega, pa skoraj uro je bilo že čez običajno uro, ko ponavadi sedemo skupaj za mizo. Če bi samo zmignil z rameni, bi šlo vse skupaj zagotovo mirno naprej, bi moja ubogica le zavzdihnila in bi čez nekaj minut vsi skupaj sedli in si potešili lakoto. Zdaj, ko je prišla domov, sem namreč nenadoma tudi sam ugotovil, da sem lačen. Pa nisem samo zmignil z rameni …

Zakaj nisem molčal in samo zmignil z rameni? Kaj pa vem, edini racionalni razlog, ki si ga lahko izmislim, je, da se tudi najboljšim kdaj lahko zalomi! Nazadnje se mi je, se mi zdi, lani enkrat, ko je hotela, da jo peljem nekam na drug konec Slovenije, v zdravilišče, da bi obiskala prijateljico in ostala z njo nekaj dni. Se rad vozim in ne vem, zakaj takrat nisem samo pokimal, da jo bom odpeljal, a verjetno sem že razmišljal, v katero jamo bom šel, ko je ne bo, zato sem ji predlagal prevoze org! Ja, itak. Neumno do boga, zdaj to vem, takrat se mi pa ta ideja sploh ni zdela tako slaba in sem kar tiščal, dokler moja predraga ni znorela. Da tudi v Benetke koga peljem, če me prosi in v Berlin, da nje pa na Ptuj ne bi mogel?!

Ja, sem potem delal pokoro, itak, tega ni tako hitro pozabila (posledično pa jaz tudi ne) in sem si rekel, da moram biti v bodoče bolj pozoren. Če imaš zlato ženo, ki nikoli nič ne teži in ti dovoli iti v jamo, kadar se ti sprdne, moraš biti pozoren.

Sem bil, a tokrat, ko je vprašala, zakaj ni nič sluhanega, delala je cel dan brez hrane in je bilo to logično vprašanje, sem pozabil na to obljubo samemu sebi! In sem mirno pokazal na skodelice kave – kako da ni nič skuhano?! Kava je …

Jap, takšen sem, nimam kaj tajit, včasih mislim, da sem duhovit. In pameten …

Pa to še ni bila kaplja čez rob, ni znorela. Je pa začela nergati. Kar je vedno očiten opozorilen znak za vsakega vsaj približno pametnega. Kar jaz očitno nisem!

Postokala je, da je že večer prej vse skuhala in v hladilnik postavila, da bi morali le pogreti, pa še tega nismo mogli. Spet bi moral le molčati in bi minilo, a kaj, ko sem manjkal, ko so logiko in pamet delili! Sem mirno udaril nazaj, da ne vem, kaj to meni govori, da naj se v zgornje nadstropje pritoži.

Zgoraj ima namreč sobo moj najmlajši sin, ki trenutno tudi ne hodi v šolo, situacija je resna, saj veste, karantena pa to, a ga imam na sumu, da po cele dneve za računalnikom ne visi zaradi šole! Sem torej mislil le to, da naj mene razjaha in zajaha tamalega, ki je ravno toliko kriv kot jaz, če ne celo več. Mislim, jaz vsak dan vsaj kuzlico peljem na sprehod, on pa ne. In bi lahko torej vsaj kosilo pogrel!

In itak da ni bilo prav. Ker on se namreč šola na daljavo, ni na dopustu! Tukaj sem že zajel sapo, da povem, da jaz tudi nisem na dopustu, da pač že celo življenje delam od doma, a je prvič prevagala pamet. Sem umolknil. Kaj bi ženski, ki je že skoraj pol življenja z mano, nakladal, da delam. To je isto, kot ko včasih preberem horoskop in piše recimo, da škorpijoni ljubijo klasično glazbo, jaz pa kar nehote kimam, da je to res. In itak ni in itak to vem, a si kar malo zlažem, da enkrat sem jo pa poslušal in …

Torej, Klemi je odpeketal domov ekspresno, ker je mojo predrago prvič videl jezno in se je bal, da jih bo še on fasal, najmlajši, ki je prišel dol pogledat, če je že kosilo, je bil tudi tiho, je videl, koliko je ura in je očitno pametnejši od mene, jaz sem pa potem tudi molčal. Ker na koncu pamet itak vedno zmaga! Pa sem težko molčal, to že moram povedati, še posebej, ko je ugotovila, da tudi živalim nismo dali jesti! In sta, izdajalki izdajalski, ko jima je dala jesti, in kuzla in mačka od veselja do stropa skakali, ko da že deset dni nista jedli, ne le eno uro kasneje kot ponavadi! Sem hotel protestirati, da to ni nič kritičnega, da mačka je dopoldne miša ujela in bi lahko recimo kosilo tudi preskočila, a je, kot sem že povedal, končno pamet prevagala. In sem molčal.

Ja, tale karantena je hudič. Ljudjem počasi najeda živce. Da je situacija zelo zelo resna, je spoznal tudi mali in je brez nerganja pojedel kosilo. Menda prvič! Ne, ne, kosilo on vsak dan je, itak, ampak če so na krožniku neke zelene (torej zdrave) testenine z milijon različnimi siri in lososom, je on takoj na kruhu in pašteti, čeprav vsi norimo. Jaz pa predvsem zaradi lososa viham nos, ker smrdi po ribah, ampak tokrat ga nisem!

Smo nekaj časa jedli v tišini, dokler predraga, ki tovrstne zdrave hrane obožuje, ni vprašala, če je dobro. In sem se mirno zlagal, kaj pa hočem, situacija je resna, tale karantena je hudič. Da je hrana odlična plus riba je ful dobra za naše zdravje … Je vedela, da lažem ko pes teče, ker sem z zaprtim nosom jedel in se je začela smejati, kar je pomenilo, da je mali takoj pribor iz rok vrgel in proti pašteti v hladilniku štartal, a še ni minilo dovolj časa za razelektritev in jih je še on slišal ter moral do konca pojesti, kar je bilo na krožniku. Sem užival, nič ne tajim, še posebej, ko sem njegov obraz pri žvečenju opazoval. Se je držal tistega navodila, da moraš hrano zelo zelo dobro prežvečiti, preden jo pogoltneš, da ima želodček manj dela …

Kakor koli, smo se razelektrili, nevarnost je minila, da bi pa še za prmej popravil vtis, sem se pa odločil teraso malce pospraviti. Namreč sibirski macesen je potrebno pred zimo in spomladi dobro oprati in nato z oljem namazati. Se mi prej nekako ni ljubilo, po tej peripetiji s kosilom sem se pa odločil, da je prišel čas.

Sva s tamalim celo nekaj desk odvijačila, da sva spodaj pometla in da sem en remelj zamenjal, ker je malo škripalo na enem mestu, ko si stopil gor in sem bil kar malo ponosen sam nase!

Lani enkrat je imel prijatelj tudi neke težave v raju in se je odločil, da jih bo rešil tako, da bo vsak dan nekaj v hiši popravil. Je en dan popravil ročico na vratih omarice v kopalnici, naslednji dan amortizer v omari v kuhinji, tretji dan je predsobo pobelil … Njegov načrtje bil, da bo to popravljal in se nič hvalil, da bo potem presenečenje večje, ko bo sama ugotovila, da so zadeve, ki so ji kravžljale živce, nenadoma popravljene, a se je načrt izjalovil. Ni ugotovila …

No, moja predraga je boljša, je ugotovila, da nekaj teraso pospravljam in popravljam. Sem namreč odvijačil nekaj desk, nazaj jih pa nisem privijačil, ker so bili vijaki že tako slabi, da bi moral nove kupiti. Za kar bi pa moral v trgovino. Pa še deževje se je pojavilo!

In je ugotovila, da popravljam in pospravljam, ker se je vsakič, ko je na vrt stopila, spotaknila ob orodje ali deske ali kaj četrtega, a preveč težila ni, le vprašala je, kdaj nameravam končati. Saj ona tudi ve, da se Rim ni v enem dnevu zgradil!

Sem torej danes skočil v Merkur in bemtivraga, tale karantena, tam je bilo milijon možakov, ki so nekaj kupovali, da bodo doma pospravljali in popravljali, da bodo le njihove predrage srečne …

Sem kupil 600 vijakov, čeprav sem jih najprej hotel le 200, kolikor jih zares potrebujem, ker so, bil sem kar presenečen, zelo poceni. Pa vijakov nikoli ne more biti preveč! Sem danes nameraval še ostale deske odvijačiti, spodaj počistiti in jih nazaj privijačiti, pa mi je predraga moja skuhala kavo in predlagala, da dokler sonce ne posije, naj raje ne odpiram novih gradbenih projektov, naj raje le tiste deske, ki sem jih že odvijačil, nazaj privijačim.

In sem jih in smo zdaj vsi veseli, enkrat, ko bo sonce prišlo, bom pa nadaljeval. Če ne bom šel ravno v jamo, ker jamarji sonce najraje zafrknemo ravno s kakšno mokro in umazano …

 

Predkarantensko

Zdaj, ko smo v karanteni in ne smemo niti iz svoje občine, se s predrago mi soprogo na sprehodih s kuzlico seveda še raje spominjava nekdanjih izletov. Ma, moram biti iskren, saj kaj veliko jih ni bilo, mislim, ni jih bilo, na katerih bi oba hkrati uživala. Jaz sem rinil v hribe, ona se jih je izogibala. Preferira morje. Jaz tudi, a na barki recimo v Egiptu, s tremi potopi na dan … Bi šla na Kanarske otoke, meni se pa samo ob pomisli na gnečo kar v trebuhu dvigne!

Saj potem ona gre s prijateljicami v eksotične kraje, jaz pa s prijatelji v bolj blatne in temačne in sva oba srečna …

Ampak čisto na začetku, ko sva šele dobro začenjala, sem jo pa dobil v hribe. Se je še fino delala in se ni takoj zakopala s petami v tla, je priznala, da gore so kul, a da kaj dosti ne more v hrib hoditi, ker jo začnejo noge boleti. Da takšna pač je. In sem, kakopak, takojci rešitev našel. Sem se spomnil, da mi je sestra razlagala o sodelavcu, ki da je še v divjih hipijevskih časih, ko se je to še dalo, nekje visoko v gorah kupil pastirski stan, ki ga je potem počasi renoviral. Največji čar vsega skupaj je pa bil, da si se do tam z avtom lahko pripeljal, po neki pred stotimi leti narejeni cesti za oskrbo že davno porušene karavle. Me nikoli ni mikalo, da bi si zadevo ogledal, čeprav je sestra večkrat predlagala, pač nisem imel težav s hojo v hrib. A ko hočeš narediti vtis na novo punco, se vsega spomniš!

Sem ji navdušeno razložil, da bom najel pastirski stan, ki je tako visoko v gori, da bova na kosilo na Kredarico praktično v dolino hodila in je bogica popustila. No, pa ko pomislim, ji verjetno nisem rekel, da bom najel pastirski stan v renovaciji, verjetno sem bolj vikend ali hišo omenjal, toliko že moram biti pošten.

Sem poklical sestro, ki je poklicala prijatelja in začuda ni imel nič proti, da par dni preživim s punco v njegovem vikendu. Sicer bi se mi moralo zdeti čudno, ker je predlagal, da šotor s sabo vzamem in dobre spalke in da ključa ne potrebujem, ker zadeva ni zaklenjena, a verjetno sem bolj z drugo glavo mislil, kaj pa vem. Pa tudi navodila za pot sem bolj slabo poslušal, sem bil prepričan, da kakšna velika umetnost zadevo najti pač ne bo. Saj koliko cest pa je v gorah?!

Se je potem pokazalo, da veliko! Na koncu sva pristala pri neki gorski kmetiji in ko sem človeku razložil, kaj iščeva, se je malo po glavi popraskal in potem pokazal na sosednjo goro, da to mora biti tam nekje. Če bi imela helikopter, bi bilo blizu …

Na srečo mi je narisal tudi načrt in sva do hišice prišla še podnevi. No, pozabil sem, prišli smo! Sem s sabo vzel še svojega psa, kraškega ovčarja. Se mi je zdela ta zamisel imenitna, da se bo še pes malo sprehodil, ker ponavadi sem po hribih trapljal po bolj kompliciranih zadevah, kjer me pes ne bi mogel spremljati in sem bil kar sam nase ponosen, da bom dve muhi na en mah!

Ko sva parkirala, smo bili vsi dobre volje! Pes, ker je prosto skakal okoli po novem teritoriju, midva pa zato, ker sva bila skupaj na tako lepem kraju, da so se nama kar oči solzile. Pogled je bil res božanski, pastirski stan pa tudi prav romantičen. Taka nizka, romantična hišica, kakor iz kakšnega starega filma!

Dokler seveda nisem odprl vrat! Človek je namreč zadevo od zunaj že lepo obnovil, notri je bila po tleh pa zemlja in do stropa nametano materiala in orodja. Notranjosti se očitno še ni lotil …

Malo sva gledala, kje bova spala (ali pa vsaj sedela za večerjo, recimo), pa nisva nič pametnega pogruntala. Milijon desk in tramov in orodja, vse prašno in umazano, nikjer niti malo ravnega prostora! Pa četudi bi bil, spalk itak nisem vzel s sabo, sem mislil, da tam bodo postelje in odeje in rjuhe in vse!

Ampak, sva bila mlada in zaljubljena in naju te malenkosti niso motile, smo se raje na sprehod odpravili, da se bova s temi vprašanji spopadla, ko pride čas. Pa nismo dosti hodili, ker so mojo predrago kmalu začele boleti noge, pa lakota se je oglasila. In sem se kar razveselil, da bom pokazal svoje kulinarične veščine v divjini, to sem večkrat prakticiral! Sva olupila krompir in odskakljala do bližnjega potočka, da ga opereva, a sva lahko oprala le enega, potem sva si morala pa roke greti! Že to bi mi morda lahko dalo misliti, smo bili namreč sredi poletja, vsi prijatelji na morju, midva pa v hribih, kjer te voda zanohta. Pa mi ni dalo misliti, da nimava nobenih bund s sabo ali kaj! Ko ,sva skuhala in pojedla (vsaj plinski gorilnik in posodo sem imel s sabo!), je bila že globoka noč. In šele ko sem se zavedel, da aluminijasta krožnika do nezavesti ropotata, ker od mraza trepetava in z žlicama tolčeva po njih ko dva bobnarja z odtujitvenim kompleksom, sem spoznal, da imava težavo!

Ma, no, nisva jo imela, sva se že prej odločila, da bova v avtu spala, le malo hecno mi je bilo, da sva se v vozilce spravila, ko bi doma šele počasi se za ven rihtala! Psa sva zaprla v pastirski stan, ker njega načeloma ropotija naj ne bi motila, ga je pa motil neznan kraj, ki ga ni bil vajen. In četudi bi morda po kakšnem čudežu uspela zaspati, ne bi mogla, ker je lajal in zavijal ko ranjen volk. Prvi dve uri sem ga ignoriral, sem mislil, da se bo naveličal, potem sem pa spoznal, da ne bo in da ob tistem rjovenju žalostnem nikoli ne bova zaspala. Sva se torej odpravila ponj, med vso tisto navlako v hišici pa uspela celo vrv najti. In sem ga k avtu privezal, da je vsaj zavijati nehal. Ne bom razlagal, kako zelo zelo neudobno je bilo ležati v avtu, a ko sva končno uspela zaspati, me je zbudilo ropotanje. Začel je padati leden dež, malce s snegom pomešan, malce pa s točo. Sem posvetil ven in se mi je popolnoma moker in prezebel pes kar malo zasmilil, moji predragi pa tudi, zato sva se soglasno odločila, da ga vzameva k sebi. Sem ga zaprl v prtljažnik in je bil ves vesel, midva pa malo manj. Namreč, mrcina je imela skoraj 40 kilogramov in je zavzela kompleten zadnji del, pa na začetku je bil tako vesel, da je ves čas od tam silil k nama ali pa nama dihal v obraz. Plus, a vi veste, kako zelo zelo zelo smrdi popolnoma moker pes, ki se začne ogrevati!?

Ko se je končno ulegel in zaspal, sem mislim, da bova končno tudi midva lahko ujela nekaj počitka. Res je smrdelo v avtu, čeprav sva imela malce spuščena okna, čeprav je bilo zunaj mrzlo k svina, a ker se je pes umiril, sem mislil, da se bova tudi midva. Napaka. Naenkrat je v majhnem avtu zasmrdelo, da ni bilo za dihati in sva kljub mrazu in dežju na stežaj odpirala vrata. Pes je enega nagravžnega spustil! in ko sem odprl vrata, da bi prišla do zraka, je mislil, da gremo na sprehod in je vstal in začel siliti ven! Zato smo ob naslednjih prdcih, ki so seveda prihajali in prihajali, le okna dol spuščala, nisva več odpirala vrat! Pa malo sva se verjetno tudi že na dodaten smrad navadila in bi zagotovo lahko zaspala, a je hudič nekaj sanjal (ali pa je imel premalo prostora, ker je bil res velik pes, avto pa majhen!) in je ves čas brcal v najina sedeža, pa lajal v snu in renčal …

Mah, evo, če sem iskren, ne vem, kako me je sploh vzela čez par let! Sva zjutraj vstala, verjetno smo le tu in tam za par minuta utonila v sen, bila sva premražena, neprespana in smrdeča, a slabe volje vseeno nekako ni bilo. Pokrajina je bila res čudovita in tam sva zjutraj spila kavico z najlepšim razgledom na svetu, pa tudi sonce naju je ogrelo in je bil svet precej lepši. Sem se celo toliko opogumil, da sem spet sprehod do Kredarice predlagal, ko sva bila pač že tam, tedaj je pa kar obe peti krepko v tla zakopala! Da bo kar dovolj, da mogoče bi šli pa domov.

In smo šli, saj nisem neumen, vem, kdaj greš lahko z glavo skozi zid in kdaj ne! Smo se še na bencinski domov grede ustavili in čeprav so bili to še časi, ko ti je uslužbenec Petrola natočil gorivo, sem si ga jaz moral kar sam, ker se je psu ob pogledu na uniformiranega človeka popolnoma zmešalo in se je človekl bal, da bo kar skozi okno skočil …

Ampak, zgodba se je srečno končala, nisem dobil noge v rit. Jo je pa dobil moj prijatelj Lenart Z., katerega oče je imel pa vikendico na Veliki planini. No, tako vsaj je zadevo predstavil svoji punci, ko ji je predlagal, da bi tam novo leto preživela in je bila punčara takojci za. Ji ni povedal, da je to bolj pastirki stan brez kakšnega posebnega udobja ali splužene ceste, do katerega moraš po snegu hoditi eno uro. Je kasneje povedal, da se mu je, ko je prisedla v avto, sicer zdelo čudno, da je oblečena v minič in štikle, a da je mislil, da ima s sabo v torbi kaj bolj primernega za pohodništvu po globokem snegu. Ni imela. In ko je ustavil sredi ničesar in z roko pokazal, v katero smer bosta gazila sneg najmanj eno uro, ga je le debelo gledala. Da ona je v miniču in štiklah! Kar mojega prijatelja ni preveč motilo, je kaneje nonšalanto priznal, da je kar pot pod noge vzel, ona mu je pa sledila. Je sicer zahtevala, da jo nazaj v Ljubljano odpelje, a je bil gluh na tisto uho. Pa priznal je tudi, da je bilo bolj hecno novo leto, ker tisti pastirski stan ima kurišče na sredini edinega prostora in te od spredaj peče, da ni za zdržat, v hrbet pa zmrzuješ! Spalk tudi on ni vzel, oče je pa posteljnino pred zimo domov odpeljal …

No, onadva nista ostala skupaj …

Evo, ta karantena je hecna, česa vsega se človek ne spomni. Poslušam pa tudi prijatelje, kako izkoriščajo te težke čase za kaj postoriti ob hiši in sem se danes tudi jaz ob pitju kave malo v tende zagledal. Ki nas varujejo pred soncem. Okej, pa pred snegom tudi, ker sem prelen, da bi jih navijal in so kar ves čas odprte. In ker so ves čas odprte, so se kar alge zaredila na njih plus povsem obledele so zaradi sonca.

Pa če sem iskren, se nisem jaz zagledal vanje, temveč moja predraga. Mene takšne malenkosti namreč ne motijo. Pa me tudi še naprej ne bi, če ne bi ugotovila, da bo potrebno vse tri nove kupiti. Potem me je pa začenjalo motiti. Sem namreč bolj škrt, saj veste. In sem eno odvil do konca, je dolga 5 m in ugotovil, da je več kot pol platna pa še takšnega, kakor da bi jo včeraj kupili. Ker je pač ves čas do polovice zvita in vreme ne vpliva nanj. In sem vpregel najmlajšega sina pa kup orodja navlekel in sva zadeve prešravfala in obrnila in so zdaj ko nove. Še celo moja predraga mi soproga je priznala, da je res kar v redu, čeprav je dvomila v rezultat!

Meni je jasno, da bo mnenje spremenila že ob prvem soncu, ko jih bomo malo bolj odvili, a do takrat imam mir. Moram priznati, da sem danes zadnjo kavo na vrtu kar s ponosom spil, ko sem opazoval lepo platno tend. Sem jih odvil samo toliko, da so še lepe!

Pa mali je po dolgem času karantene, ko naj bi se šolal od doma, spet za računalnik zbežal, da ima dovolj tlake, da mora za šolo še nekaj narediti …