Predobro za v pozabo

Pred kratkim sem od prijatelja slišal za pripetljaj, za katerega bi vsi rekli, da je zlagan oz izmišljen, če bi ga opisal recimo v knjigi! Da kaj sem kadil ali pil, takrat ko sem pisal pa to …

Človek se je odločil pojesti nekaj kolutkov domače suhe salame, okoli devetih zvečer, in je stopil do kuhinje. Vzel je taboljši nož, tisti oster, za rezanje suhih salam in podobnih dobrot, a preden je zadevo olupil in jo začel sekljati na drobne rezine, ga je zmotil listek, ki je visel z mesne dobrote. Na katerem je, domnevam, pisalo, kdaj je bila ustvarjena.

Seveda bi tisti listek lahko pustil ali enostavno odrezal vrvico, a očitno je bil nekako posebno prešerno razpoložen in se je odločil listek odstraniti po viteško. Kar koli to že pomeni. No, mislim, da to pomeni odstraniti listek kakor odstraniš čep iz steklenice šampanjca iz steklenice, nisem pa povsem prepričan. Če je to po viteško?!

Kakor koli, zamahnil je človek z nožem ob klobasi, ki jo je držal v roki, a listka ni odbil (vsaj zdi se mi, da ne), mu je pa tisti super oster nož iz roke spolzel. Nekam pod strop! Se je verjetno posebej viteškega počutil in je krepko zamahnil …

Na tla je padel nekam za njegov hrbet. Se je zasmejal (domnevam), sklonil, pobral nož, preveril, če je kaj poškodovan (domnevam), nato pa ga je položil v kuhinjsko korito ter vzel drug nož.

Listek je tokrat odrezal normalno (domnevam), narezal par kolobarčkov, čeprav verjetno ne tako tankih, kakor bi jih s specialnim nožem (domnevam), potem je pa stopil korak vstran, da bi nekaj vzel s pulta. In je skoraj umrl od bolečine. V nogi.

Je pogledal proti svojim stopalom in bi ga skorajda kap. Ker je stal v luži krvi!

Nož, ki mu je padel za hrbet, mu je posekljal ahilovo tetivo. Za kar nekaj šivov! Še vedno čuti zadevo pri hoji …

Evo, kaj takšnega zapisati v knjigo, vsi bi te imeli za lažnivca!

Podobno sem slišal po zaključku nedeljske intervencije. Od … Ma, ne bom pisal imen, itak magnetko za vse neverjetne in še bolj neverjetne smolnate zgodbe vsi dobro poznamo. Že celo skoraj pregovor imamo med reševalci, ki se kje osmolijo, da to je pa že čisto K.-jina dogodivščina …

Na intervencijo se je odpeljala s svojim avtom. Ker je bilo intervencijsko vozilo njenega reševalnega centra v uprabi na jamarski akciji. Tehnično gledano je bilo že na dogodku …

Vmes je pobrala še enega reševalca. Dobila sta se na nekem parkirišču. Reševalec ji je predlagal, da bi pot nadaljevala z njenim vozilom, ker je boljše od njegovega, s čimer se je strinjala, predlagal je pa tudi, da bi on vozil. Ker ima več kilometrine pa to. Se je tudi s tem strinjala, kaj je pa hotela. Reševalec je verjetno mislil, da bo on vozil zato, ker je moški, a tega ni glasno povedal, ker je vedel, da potem ne bi vozil. Reševalci smo pametni in iznajdljivi, vam povem.

Sta premetala vso opremo v njeno vozilo, reševalec je sedel za volan, si naštimal sedež in ogledala, preveril položaj, konec koncev je šlo za intervencijo in naj bi letelo, ko je bil z namestitvijo zadovoljen, je pa plin pohodil. In sta odbrzela. Do prvega stebra svetilke javne razsvetljave! Nista zapustila parkirišča …

Okej, tale druga je zelo verjetna in možna, če veste, o kom govorimo, spada pa v kategorijo tistih zgodbic, ki bi jih bilo škoda spustiti v pozabo. Naj bo vsaj tukaj zapomnjena …

S srečnim koncem

V nedeljo sem malo potegnil, napolnil baterije, sem si privoščil skoraj šest ur spanca. Potem sem si privoščil kavico ali dve na vrtu in se poglobil v sobotne časopise. Predraga soproga je kuhala kosilo, ampak me to ni kaj dosti motilo pri moji dejavnosti. Ko je stopila na teraso, da pove, da mi je v kabinetu zvonil telefon, sem se najprej malo ustrašil, da bom moral kaj pomagati. In sem si kar malo oddahnil. Pa tudi takoj nisem šel pogledati, kdo me potrebuje v nedeljo pred kosilom, sem v miru spil kavo.

Potem sem seveda pokukal, kdo me je poklical in vrnil klic. Klemiju. Domneval sem, da si je zaželel kave v moji družbi, saj se res že kakšnih osem ur nisva videla. Ni se oglasil. Verjetno je našel drugega za družbo, ni imel časa čakati, da se mu jaz odzovem.

Se kaj dosti sekiral nisem, se bova že našla, raje sem si še en kofe pritisnil in se spet v časopise zatopil. Da vidim, kaj je novega po svetu pa to. A še niti do sobotnih prilog nisem prišel, ko je telefon spet pozvonil. Potrpin.

Sem se kar malo nasmehnil. Tudi z njim se že dolgo nisem videl, vsaj kakšnih devet ur je minilo od najinega zadnjega srečanja.

Oglasil sem se z neko bedno pripombo, a ko sem iz slušalke zaslišal sireno, me je šaljivost takoj minila. Prijatelj je sporočal, da se peljejo na intervencijo, da je v jami zasulo našega prijatelja. Itak da me je stisnilo do nezavesti. Kaj veliko informacij ni imel, je obljubil, da bo sporočil, ko bo kaj novega.

Spet sem poklical Klemna, se je oglasil. Je že letel v Ljubljano po eksploziv. Za širjenje ožin v jamah. Ker je tudi član DevNUS enote. Tudi on kaj dosti ni vedel.

Poklical sem Walterja, vodjo JRS. Tudi pri njem so tulile sirene. On je vedel več. In odobril, da na pomoč pridemo tudi iz novomeškega reševalnega centra. Načeloma iz nezahtevnih oziroma ne globokih jam rešujejo le reševalci iz najbližjega reševalnega centra, morda jim na pomoč priskočijo še kolegi iz sosednjega. Ostali doma grizljamo nohte in čakamo. Ni potrebe, da se nas v kakšni majhni čurki drenja celotna JRS.

A v preteklosti smo že imeli nekaj nesreč v jamah, ki vsaj na prvi pogled niso bile zahtevne, pa se je kasneje izkazalo za drugače. Tam do 100 m globine z lahkoto opravi en center, za to smo usposobljeni, a nobena jama ni enaka drugi in pogosto se zakomplicira. Predvsem pri ožinah! In garanje v jami traja cel dan ali pa tudi 32 ur …

Predragi soprogi sem povedal, da kosila ne bom jedel oziroma ga ne bom jedel doma, a to je že itak vedela. Opreme nisem rabil pripravljati in v kombi nositi, je že bila v njem. Je še nisem ven sploh vzel! Ker sem domov z vaje prišel že v nedeljo, sem se kar domov odpeljal, da bom potem dopoldne v miru opral vozilo in napolnil rezervoar. Sem samo nahrbtnik še vrgel vanj in odbrzel na bencinsko. Ter vmes poklical Grdina in Remiha.

Na Petrolu sem seveda poleg goriva kupil še kavo, ki mi jo je zmanjkalo, gorilnik, posodo in skodelice sem že imel v torbi. Pripravljen sem bil torej na intervencijo. Sendvič sem pozabil kupiti …

Medtem ko sem se vozil po Grdina (ki je imel opremo tudi že pripravljeno, ker je tudi še ni vzel iz avta!), sem na Center za obveščanje (torej 112) javil izvoz in v prvem križišču torej že previdno prevozil prvo rdečo luč. Z vklopljeno sireno in modrimi lučkami …

Adrenalin zapoje po žilah, to vedo vsi, ki vozijo intervencijska vozila, pa četudi imajo, kot recimo gasilci ali medicinci, po tri vožnje dnevno. Grdin je že čakal in samo vrgel opremo iz enega vozila v drugega, a ni sedel na sovoznikov sedež, je sedel zadaj. Je moral napolniti baterije v svetilki na čeladi in je čaral z inverterjem ter polnilcem.

Kratek postanek še pri Remihu (samo z lučkami, a so sosedje vseeno pokukali, po koga so prišli), potem pa proti avtocesti in Ljubljani. Vse luči so bile rdeče, a na srečo ni bilo prometa in je šlo, na avtocesti je pa itak lažje, še posebej, če ni gneče. Lepo so se nam umikali, adrenalin je malce splahnel, čeprav smo kar leteli. Remih se je bal, če so gume na kombiju primerne za takšno hitrost. Sem ga pomiril, da so, nisem mu pa povedal, da ne vem, če je za takšno hitrost primerna truga, ki jo vozimo na strehi! Očitno je, ni odletela …

Sproti smo dobivali nove informacije. Ki so nas vsaj deloma pomirile. Zasut jamar je bil nepoškodovan, le ven ni mogel. Čeprav … Misli odtavajo po svoje! Kar predstavljal sem si, kako dolgo lahko traja vse skupaj, plus vedel sem, da pred jamo čaka soproga človeka, ki ne more priti na sonce. Z njunim majhnim sinčkom …

V Domžalah smo zavili na lokalno cesto. Proti Veliki planini. Adrenalin je spet zrasel. Cesta ožja, nešteto križišč in semaforjev. Prometa kar veliko. Vozniki so se lepo umikali ali dajali prednost, le enkrat mi je malce vroče ratalo. Zapeljati bi moral na most, na katerem je možen promet le v eno smer naenkrat, nekje na sredini je pa že avto vozil proti meni. Sem zaustavil in takoj, ko je izvozil z mostu, potegnil. Na prometnem znaku je bila z moje smeri črna puščica, za nasprotni promet je bila rdeča. Pa še sireno in lučke sem imel. A to očitno ni zmotilo mladenke v fensi avtu, da je zapeljala na most, ko sem bil jaz že na prvi tretjini. Malce me je pogrelo, a se kaj dosti nisem sekiral. Četudi ne bi bili na intervencijski vožnji, bi se morala ona umakniti vzvratno. Pa se ni. Je kar na pločnik zapeljala.

V vzvratnem ogledalu sem potem opazil, da je imelo vozilo zeleno nalepko s črko L. Mlada voznica. Zasmilila se mi je. Remihu so se zasmilile 19 inčne feltne z nizkoprofilnimi gumami! Je ugotavljal, da jih je verjetno tisti robnik zabolel …

Na Veliko planino, v res čudovito pokrajino, smo se pripeljali v dokaj rekordnem času. A naše vozilo je bilo edino obrnjeno v eno smer, vsa ostala so bila obrnjena proti nam. Na isti cesti! Nekje smo neko bližnjico našli. Novomeški kombi ima štirikolesni pogon, ki gre tudi po travnati poti. Navigiral je Grdin. Tukaj se to sliši, kot da se hecam iz prijatelja, pa se ne! Super je bilo voziti po njegovih navodilih, sem se počutil kot na reliju. Vedno je dovolj zgodaj opozoril na križišče, na oster ovinek, serpentino, odcep! Ko smo parkrat malo po dveh kolesih vozili, je začel govoriti še smer. Mislim, v katero smer bo zavil oster ovinek pa to …

Kakšnih 50 m smo še imeli do ostalih, ko je Remih opazil, da iz enega od kombijev jemljejo oskrbovalni torbi. Sta veliki in beli, popolnoma se ločita od ostalih torb, ki jih uporabljamo. Me je kar stisnilo! Ker v oskrbovalnih torbah, ki jo v jamo nese prva ekipa, ki gre do poškodovanca, je med drugim tudi bivak in vse, kar potrebuje človek v jami, da se v dolgih urah ne podhladi …

Smo kar s temnimi mislimi stopili do tovarišev, a so nas hitro pomirili. Da je konec. Da je srečen konec!

Smo prišli ravno na likof, kar smo seveda slišali od vseh, ki so se trudili, da se je končalo, kot se je. Pa se kaj dosti nismo dali motiti. Bolje je biti tam in te ne potrebujejo kot ne biti tam, pa bi te potrebovali …

Itak da smo potem odšli na zasluženo kosilo v bližnji planinski dom. A najprej sem moral obrniti kombi. So mi naročili, naj ga vzvratno zavijem v hrib, jaz sem ga pa v dolino. In so 50 m proč vsi vpili in mahali, da ne v dolino, a jaz vem, kakšen kombi imamo. In kakšen šofer sem!

Itak da sem ga potegnil ven in obrnil in sem v očeh vseh kolegov, ki so mi mahali, naj v drugo smer obrnem, ker drugače ne bo šlo, kar malo razočaranja videl. Ker, kakor rečeno, sem dober šofer, plus Klemi je bil tam s prastarim Land Roverjem njegove enote, ki bi me za šalo ven potegnil, če bi bilo treba. Ampak potem bi jih pa poslušal od vseh, to itak vem …

Pasulji so teknili, osebje planinskega doma je ploskalo nad masovnim obiskom, pa kavice so kar nosili in nosili in če je bila kakšna viška, so jo kar meni porinili! Vam povem, ko je konec srečen, je res srečen!

Itak da smo čvekali, ko da se že sto let nismo videli, pa sem večino nazadnje videl na vaji še ne deset ur nazaj, a ko se je temperatura spustila na 18 stopinj, smo se odpravili proti domovom.

V dolini je zadeva kmalu narasla na znosnih 33 stopinj in ko sem prišel domov, sem se lahko še v bazen vrgel. A najprej sem moral kuzlico sprehoditi, kakopak, ker če je dvakrat zaporedoma ne bi, bi dobil črno piko.

Ne vem pa, ali sta se v bazen vrgla tudi Klemi in Remih, ki sta se ustavila pri Anžiju. Ob bolj kulturni uri kakor sta namerava dan prej

Zvečer me je pa Katarinino sporočilo v dobro voljo spravilo, mi je poslala posnetek zaslona novice nekega slovenskega portala in komentatorsko smetišče spodaj. Je nek model spraševal, če sem bil tudi jaz na reševalni akciji in nato ugotovil, da verjetno nisem bil, ker je bilo zame prezgodaj. Potem sem pa napako napravil in se spravil brati še ostale komentarje. Ter se hitro spomnil, zakaj to že dolga leta ne počnem več. Koliko gnoja in zlobe majcenih bojevnikov s kavča!

Sem se pa nasmejal ugotovitvi nekega pametnjakoviča, da smo jamarji pravzaprav retardinjoti.

Ko so večinoma tolkli po zasutem jamarju, da kaj je imel tam sploh za iskati, ga je nekdo vzel v bran in zapisal, da če ne bi bilo ljudi, ki si upajo, tudi napredka ne bi bilo in da nas takšni vlečejo naprej. Pa mu je nekdo postregel s čisto resnico: Iz jam smo enkrat že prišli.

Kakor koli, lepo je biti pripadnik Jamarske reševalne službe! Maks, ki je ostal v jami na drugi strani zasutja, je kasneje povedal, da ni bilo panike. Da je vedel, da bomo prišli njegovi in da bo kmalu spet šel na sonce …

Žeja in domotožje

Pred leti mi je eden pametnejših reševalcev razložil, da je žeja mnogo jača od domotožja in da če ne verjamem, naj grem kakšen večer v katero koli gostilno in se na licu mesta prepričam, koliko žejnih pijančkov tišči domov!

Ampak, prehitevam.

To soboto smo se končno spet podali v podzemlje malo povaditi. Predvsem kandidati za jamarje reševalce pripravnike in kandidati za jamarje reševalce, ki bodo letos opravljali izpit. Plus nekaj izkušenih reševalcev in inštruktorjev JRS. Sprva ni kazalo dobro, ne bom nič tajil.  Že med delanjem načrta za vajo me je komandant potolažil, da bo vse okej in me vnaprej opozoril, da bo extra tečen! Sem kar malo previdno stopil do njega, nič ne tajim, ko smo se že pred osmo zjutraj pripeljali do Škamprlove jame pri Sežani.

Sem mislil, da smo Dolenjci glavni bogeci, pa se je izkazalo, da nismo. No, tukaj sem bolj nase mislil, ki me je zjutraj predraga soproga v postelji rukala, da ura zvoni in sem mislil, da sem na Luni. Mi sploh ni bilo jasno, kaj hoče s tem povedati, predvsem mi pa ni bilo jasno, kje sploh sem! Tako je to, če spiš nekaj manj ko tri ure. Se mi zdi. Itak da sem v sekundi zaspal nazaj, a ni odnehala in na koncu me je prepričala, da naj se spravim iz postelje in mi bo kmalu jasno, kaj in kako.

Sem jo poslušal in se res spomnil, čemu trpim ob tako nemogoči uri in sem potem ves vesel želel povedati to zgodbo o trpljenju in žrtvovanju za JRS komandantu, da bi s tem nekako omehčal njegovo obljubljeno trdo srce, a me je prehitela Katarina. Ki je prva potožila, da je morala vstati že nekaj po četrti zjutraj!

Bemti! Kako naj človek tekmuje s tem?! Res je, da ni povedala, koliko je spala, verjetno več ko jaz, le Koroška je še bolj bogu za hrbtom kot Spodnje Jebodole! Povedala je to pa verjetno zgolj zato, ker so prišli par minut za nami in zadnjega prispelega na vajo komandant še posebej grdo gleda, pa četudi pride pravočasno! A ker našega komandanta, ki tudi sicer vstaja zgodaj, takšno trpljenje ne gane preveč, je takojci dodala še to, da so Katarinco pobirali na Celovški, a ker se nekaj niso dobro zmenili, jih je čakala na drugi strani ceste in bi morali čez doljni Vurberg pri Zgornjem Jebodolu obrniti ali pa narediti cestno prometni prekršek in so se odločili za drugo možnost, ker je bila odločno hitrejša. A se je ravno takrat, kot se rado zgodi, ko je za volanom Den, od nekod prikazal policist. Ko je Den bil z eno nogo že v jebadi! In se je zmedel (ali znašel, kakor se vzame, predvsem pa od tega, kdo pripoveduje zgodbo, Den trdi, da se je znašel!) ter zaustavil ter uradno osebo v modri uniformi mirno vprašal, ali lahko pelje za belim avtom. Nihče sicer ni vedel, kje je našel beli avto, tudi policist ne, zato mu je odgovoril na edini možni način – da lahko vozi tudi za rdečim avtom, če ima takšno željo!

Ter se toliko obrnil proč, da je fantič lahko dokončal s prekrškom ter pobral čakajočo Katarinco, Katarina je pa to zgodbo komandantu prodala v upanju, da bodo pohvaljeni, ker so se znašli.

Ne vem, kaj je delovalo, ampak nekaj je, ker od obljubljene slabe šefove volje potem ni bilo nič, še celo kofe nam je skuhal!

Zelo hitro smo se brez kakšnega posebnega preganjanja vrgli na delo. Vhodno brezno v jamo je kakšnih 50 m globoko, iz velike vhodne dvorane pa se jama potem horizontalno razdeli v dve smeri. Smo izbrali daljši in bolj razgiban rov ter na njegovem koncu v nosila in v bivak spravili Zdenko. Potem jo pa na rokah v nosilih prinesli do vhodne dvorane.

Moram priznati, da jih je bilo čudovito gledati pri delu! Inštruktorjem in vodjem reševalnih ekip sem naročil, naj se vmešajo le, če bi bilo kaj nevarnega in so bili bolj ko ne prepuščeni sami sebi, svoji izurjenosti ter iznajdljivosti. In ker na vsakem usposabljanju poudarjamo pomen komunikacije ter skupinskega dela, se jih je nekaj očitno prijelo, ker so delali ko švicarska ura! Ampak res!

Teren je bil zelo zelo zahteven, razgiban in drseč, veliko bolj so se nagarali kakor potem na protitežah ven iz vertikalnega brezna! Na koncu jih je pohvalila tudi Zdenka, ki jim je priznala, da je tako lepo ter varno ter nežno še nikoli niso prenašali, pa se velikokrat pusti nositi!

Na reševalnih manevrih in pri izvleku, ki smo ga nekajkrat ponovili, so se bodoči reševalci lahko dokazali v različnih vlogah, saj so ves čas rotirali med nalogami, nihče ni bil kaj dosti v leru! No, s Katarino sva se enkrat malce zaklepetala globoko v jami, medtem ko so nosila malo počivala, in ker sem res užival, mi je malo gard padel. Je po prenosni radijski postaji poklicala v bazo, kjer je bil Walter, da vidimo, če postaja sploh lovi do ven in očitno ni, ker se Walter ni javil, ker pa mi je, kakor rečeno, malo pozornost padla, sem vzel postajo in oznanil, da bom ven sporočil, da je naš komandat vosu. Sem verjetno to slavnostno oznanil, kaj pa vem, ker so vsi utihnili in me opazovali z zanimanjem, a ravno ko sem skoraj že gumb pritisnil, se je iz postaje zaslišal povsem jasen in glasen komadantov glas! Itak da mi je postaja skoraj iz rok padla …

Sem potem pojasnil tam zbranil reševalcem, da ne bom ven sporočil, da je naš komandant vosu, ampak samo zato ne, ker je bil res dobre volje in še kavo nam je skuhal pa to, ampak da če bi bil pa slabe volje in ne bi skuhal kave, bi si pa to upal blekniti v postajo. Ma mi niso povsem verjeli (ker niso vedeli, da bi se predstavil kot Den, recimo), ko sem pa potem Katarini predlagal, naj ga vpraša, če bi na koncu pa vse tranportke z opremo magari oni ven potegnili z reševalnim manevrom, da se mi ne matramo, pa ni upala. Majcen bi pa upal (je zatrdil, le da postaje nima), a ko mu je pod nos Katarina porinila njeno, tudi ni nič ven sporočal ali spraševal temveč le ugotovil, da je boljše, če kar mi sami ven vse odnesemo, da to je kondiciranje in nam bo koristilo …

Na koncu je vseeno  zunanja ekipa z motornim vitlom vso robo res ven potegnila, je komandant to sam predlagal. Jap, vam povem, smo to izkoristili do konca, ni zelo pogosto našega šefa priložnost opazovati tako dobre volje …

Ko smo končali, smo vse pospravili in še na sončku kar pri jami analizo napravili, potem se pa v bližnjo vas odpeljali na kosilo. Želodci so že pošteno krulili, predvsem tistim, ki smo sendviče pozabili vzeti v jamo …

Ko je gospodar kmetije pobiral naročila za pijačo, sem jaz naročil kavo. Je pokimal, da kava bo po kosilu, a sem trmulil, da jaz jo bom seveda po kosilu itak, a da bi jo tudi pred kosilom, kar ni najbolj razumel. Da najprej se kaj spije, potem se kaj poje, potem pa kofe. Vsi ostali so kakopak teran dobili (razen šoferjev, ki so dobili sok) in mene, ki sem dobil potem tisti kofe. In naročil še enega ter dobil nazaj začudeno pojasnilo, da sem ga lih spil!

Ja, tako je to na turističnih kmetijah, vino naj teče, itak je vroče in delali smo in vino je hrana pred hrano, mene s tistima dvema kofetoma so pa začudeno opazovali ko kakšno redko žival! Najprej smo dobili joto, ki je bila dobra celo meni, ki nimam okusa, z domačim kruhom, potem pa za sladico še prav po primorsko narezan pršut s kislimi bučkami, ki sem jih jedel, ker sem mislil, da so kisle kumarice.

Polnih želodcev je na mizo priromalo še nekaj terana, pa še nekaj in še malo, vzdušje je bilo razpoloženo, ko da so že izpite reševalske naredili in bodo diplome dobili po pošti! Na postkosilni kofe nas je pa šef povabil v bližnji hostel s čudovitim vrtom in tam v prijetni senčki smo res po kofetih in cocktah udarili, a ko je na mizo prišla šesta cockta, je gospodična oznanila, da smo ji spraznili dvomesečno zalogo cukraste pijače in da naj naročimo kaj drugega, bolj domačega. In so, bogi reševalci zmedeni, spet udarili po vinu. Saj kaj pa je na Primorskem bolj domačega, vas prašam!? Malo so tudi eksperimentirali, so po rdečem še malo po belem udarili in takrat, no, takrat sem se spomnil tistega pametnega reševalca in njegove modrosti!

Itak se po vaji vsem domov mudi, jih ponavadi hitro domotožje prime, a tokrat je zmagala žeja! Se kar nismo in nismo odlimali, saj je bilo res prešerno vzdušje, a na koncu, ko smo po primorskih tavernah zaštrikali več časa ko v jami, so končno prvi vstali Kranjčani. In sem vstal še jaz pa še nekaj se nas je zravnalo in nam je končno uspelo odpraviti se proti domu.

Nikoli, ampak res nikoli doma ne povem, kdaj bom prišel domov, ker pač ne morem vedeti, a za tokratno aktivnost sem moji predragi soprogi zagotovil, da bom verjetno doma še podnevi in bova kuzlico lahko skupaj sprehodila, da naj me kar počaka! Ko smo se končno odpravili s Primorske, pa mi je bilo jasno, da s sprehodom ne bo nič. Tistih nekaj predlogov, da če bomo kje videli morje, naj nujno ustavimo, sem vzel kot šalo. Kot šalo sem vzel tudi, ko je že na avtocesti proti Dolenjski iz zadnjih sedežev priletela Potrpinova prošnja, če bi se nekje ustavili in kakšno pico zrezali! Sem najprej mislil, da je kakšni kelnarci ime Pica, a ko smo se res ustavili v neki postonjski gostilni in je naročil par pic, da bo pivo in vino bolj po grlu teklo, sem od blizu direktno lahko opazoval izgubljeni boj med žejo in domotožjem! Nobenemu, ampak prav nobenemu se ni domov mudilo! Vključno z mano, kakopak …

Ko sem že malo upal, da zdaj bomo pa počasi šli, ker pojedli in spili smo že, se je pa ob gostilni, saj ne boste verjeli, ustavil še Velenjski kombi! Poln reševalcev in reševalk! Tudi njih domotožje kaj dosti dajalo ni, žeja je bila hujša, smo samo eno mizo še potegnili k naši in sta mimogrede padli še dve rundi. Na vprašanje, v kateri gostilni so bili pa oni medtem, so mirno pojasnili, da še kar v prvi s komandantom in so odšli šele, ko je naš bogi izjemoma izredno dobre volje  šef porabil vse razpoložljive novce, ki jih je imel pri sebi!

Jaz nisem nič pil, človek pač lahko vod in cockt spije le omejeno število hektolitrov na dan!

Pa saj je bilo zabavno, nič ne rečem, smo še stotič res vrhunsko vajo obnovili in še dodatno podebatirali o tem, kako zelo pomembno je, da se družimo, teambuilding pa to, potem je pa še komajda v soboto Potrpin oznanil, da zdaj bi pa morda šli. In smo odšli, Dolenjci, sem bil ves vesel, da je končno začelo premagovati domotožje, a ne dolgo, ker je kmalu oznanil, da ima on doma v hladilniku še nekaj hladnih pirov!

Ma, kaj naj rečem. Saj je bilo simpatično, tudi to, ko so se za Tinkarin pas cufali, ki ga je prepojila s svojim potom, ko je garala v jami, kdo ga bo imel v naročju, a ko so začeli razmišljati o tem, da se kar do mene odpeljimo, ki imam bazen, da se bomo malo namočili, mi je pa kar vroče postalo. Al imam res čudovito in razumevajočo soprogo (kuzlica je malo manj), a če bi ob enih zjutraj na pool party pripeljal hordo razuzdanih reševalcev, da bi se malo sabljali pri nas v vodi, se mi zdi, da bi pa tudi njej ventilček ven udaril!

Se je Remih enkrat vmes spomnil, da nas je na bazen povabil tudi Anži, mimo katerega bi se prej peljali kot mimo mene, in čeprav sem vedel, da je Anži to povabilo izrekel pred osmimi urami za pred sedmimi urami, sem vseeno podpiral to zamisel! A ne preveč zagreto, ker jaz imam mojega prijateljčka z majhnim sinčkom pravzaprav rad in mu naše družbe čisto zares nisem privoščil …

Na srečo smo se še pri Potrpinu ustavili in še pri njem malo debatirali, ko da nismo debatirali že cel jebeni dan, potem smo se pa preostali končno odpeljali proti domu. Enkrat vmes me je zadela Katarinina fotka, je poslala podobo v kombiju speče komplet njene ekipe (razne nje in Dena šoferdžije), jaz sem njej pa lahko nazaj odgovoril, da naj bo srečna, da v našem kombiju pa ravnokar na vse grlo prepevajo Ko pride polnoč Alfija Nipiča! Pa je bila ura že ena!

Kar je vseeno boljše kot pesmi Mirana Rudana, ki jih je iz dna srca doživeto in čuteče pel Klemi, Remih mu je pa pomagal, čeprav je Grdin protestiral, da to je pa taka depra pesem, da bi se še britvica, s katero bi si želel žile prerezati zaradi nje, zvila!

Ampak, res, vaja je bila čudovita, še bolj pa je bilo čudovito druženje. Ma je lepo, ko skupaj sedemo ljudje podobnih interesov! Čeprav, moram za konec povedati, da Tinkarin pas sem pa kar jaz domov odnesel, iz drugačnih interesov kot moji razposajeni kompanjoni, ki so se kregali, kateri ga bo imel! Pa itak so potem v hiše stopali bolj po prstih, ko sem jih odložil pred domom …

Zlata

Danes, ko imamo vse v digitalnem koledarju, skorajda težko kaj pozabiš, čeprav meni se še vedno dogaja. Me koledar opomni, da imava s predrago mi soprogo obletnico poroke, pa ravno kaj berem ali kofetkam in si rečem, jo bom malce kasneje poklical, potem pa pozabim. Ali pa sem kje pod zemljo in ji ne morem izraziti sočutja …

A v svojo obrambo moram povedati, da tudi ona kdaj pozabi.

Matervola, al je res že tako daleč, da je datum najine poroke že v zgodovinskih knjigah!

Letos nisem pozabil, še posebej zato ne, ker mi je poslala sporočilo, mi čestitala, da sem tako dolgo zdržal z njo. Sem ji odpisal, kot vedno, da bomo prasca zaklali ob tej priložnosti, ona pa, tudi kot vedno, da pustimo prasca pri miru, da ni nič kriv …

Kakor koli, je prišla domov s kilsko riževo čokolado. Sem kar takoj skočil nanjo (na čokolado!) in me kaj zelo vest ni pekla, ker jaz njej pa nisem nič kupil (še nisem šel iz hiše, res pa je, da bi lahko že dan prej kaj kupil, če bi se spomnil!), a ko je izjavila, da imamo zlato, se mi je čokolada v ustih kar zataknila!

Sem se počutil ko drekec pekec nenadoma, tudi čokolado, ki sem jo že imel polna usta, sem le s težavo pogoltnil! Ker seljak sem! Zlato poroko imava s predrago soprogo, jaz ji pa nisem nič kupil, še čestital sem ji bolj mimogrede, pa takoj sem samo na čokolado navalil, ko da že trinajst dni nisem nič jedel in ko da že imam okus nazaj!

Itak da je takoj opazila, da nekaj ni prav in me je vprašala, kaj je.

Sem samo stokal, da imamo zlato, jaz ji pa nisem nič kupil in da se počutim malo bedno.

Tukaj moram zdaj povedati, da je vse skupaj kakšno minuto izgledalo, ko da neumen jebe smotanega, a na koncu se je le vse razjasnilo. Z Monikinim prešernim smehom! Da midva sva še zelo zelo daleč od zlate poroke, da z zlato je mislila na zlato olimpijsko medaljo, ki si jo je priborila slovenska plezalka.

Jah, vest je malo manj pekla, a sem si vseeno označil v koledarju, da ob naslednji bolj okrogli obletnici, ki pride čez nekaj let, pa res moram nekaj kupiti. In opomnik sem nastavil na par dni prej …

Večernica

Že kmalu potem, ko sem začel pisati Kjer veter spi, sem imel občutek, da mi bo uspela dobra knjiga. Okej, saj o drugih svojih knjigah ne mislim, da so slabe ali kaj, a za to sem imel res dober občutek, ko sem pritisnil zadnjo piko. Poleg dobrega odziva tistih, ki so knjigo prebrali, to potrjuje tudi desetnica in zdaj še  uvrstitev med pet finalistov za jubilejno 25. večernico, nagrado za najboljše mladinsko literarno delo minulega leta …

Užij dan

Ko me je Saša poklicala na kofe in pogovor za Delo, sem priskakljal dokaj brezskrbno. Ker o sebi govoriti pač ni težko, ne?! No, odvisno od vprašanj. Na koncu sem kar švical, nič ne tajim. Večina itak misli, da pod zemljo hodimo, ker smo usekani, a ker Saša tudi sama uživa podzemlje, je znala povrtati …

Pogovarjala naj bi se pretežno o podzemlju, pa sva potem še na knjige zavila in antično zgodovino, se mi je kar zasmilila, ko sva se razšla. Kako bo iz vsega mojega nametanega blebetanja kaj pametnega skupaj sestavila pa to. Pa ji je uspelo, če znaš, pač znaš …

Sem v soboto ob prvi kavi najprej Dnevnik pokonzumiral, ob drugi pa Delo, in ko sem prišel do njenega zapisa, sem se ob pogledu na (Gedeijevo) fotko razveselil. O, super, nekaj o jamarstvu, sem pomislil …

Skoraj alarm

Moje predrage soproge načeloma ne skrbi, ko odidem v jamo. Sva se že davno tega dogovorila, da se skrbi tedaj, ko so razlogi za skrb, drugače pa ne. Le enkrat do zdaj jo je malo stisnilo, ko je pred leti v nedeljo zgodaj zjutraj poklical policist, da so v gozdu našli zasneženo vozilo, ki je bilo tam glede na sneg na njem že več dni. Napisano je na mojo predrago, uporabil sem ga pa jaz, ki sem šel za par dni v Čaganko, moje jamarsko vozilce pa verjetno ni imelo zimskih gum ali kaj …

No, stisnilo jo je pa tudi ta ponedeljek ob treh zjutraj, ko ji je zazvonil telefon. Itak je najprej name pomislila, ki sem se ravno dobro v Skalarja spustil. Da se je nekaj zgodilo, ji je še potrdilo nerazumljivo stokanje z druge strani. Ko se je povsem prebudila, bogica boga, je pa ugotovila, da jo je poklical najin najmlajši sin. Iz zgornjega nadstropja!

Itak je odhitela do njega, a na srečo ni bilo hujšega. Se je cepil proti Covidu 19 in je ponoči dobil blago reakcijo. Ker pa povišane telesne temperature ni vajen, glavobola pa tudi ne, je kakopak mamo poklical. Ker je bil menda tako bogi, da se tudi premakniti ni mogel!

Tableta proti bolečinam, čaj in mehka materina dlan na njegovih laseh sta menda kmalu pomagali, naslednji dan zjutraj je že veselo spet lahko razbijal po komjuterju …

Jaz sem z mojo predrago soprogo pa nehal komunicirati prek telefona. Včasih, zabubljen v svojem kabinetu, sem se spomnil, da kaj potrebujem naslednji dan, ko bo odšla v trgovino in sem ji poslal sporočilo. Je sicer takoj prišel odgovor, da bo kupila, naslednji dan je pa ponavadi vseeno potožila, da če bi morda nehal sporočila pošiljati ob štirih zjutraj, ko ona najslajše spi, ker eni v življenju hodijo v službo …

Ja, evo, tudi stare kozle lahko naučiš novih trikov. Zdaj ji, če je ura pozna, in ponavadi je, napišem kar na listek in ji ga pustim na mizi v kuhinji. Digitalno ni vedno najboljše …

S Talio v globine

V nedeljo zvečer smo se odpravili v Bovec. S Talio. Ne veste, kaj je to Talia? To je isto ko Clio, samo da ima še rit. Je v Bovec Tičarja, mene in sebe peljala Mateja. S svojim bolidom. Talio. Da ni problema. Da tehničnega je naredila, da gume so nove, da tukaj ni kaj. Je bila pot kar avanturistična, še nikoli se nisem peljal s Talio. Mislim, saj verjetno je isto ko vsak drug avto, le če Mateja vozi, je avanturistično. Sredi noči smo na Petrolu ustavili in ker sem nakupil toliko cukra, od kav, sendvičev, gaziranih pijač in sladoleda (Tičar je pa smoki grickal, moram povedati v njegovo obrambo!), je šlo še bolj na hard. Se mi zdi, da smo še v nedeljo prišli v jamarsko sobo in zbudili Potrpina. On je pa nas potem v ponedeljek zbudil ob šestih zjutraj, ker naj bi ob sedmih zjutraj priletel helikopter slovenske vojske in na Kanin speljal bale robe, ki jo jamarji potrebujemo za raziskovanje visokogorskih jam!

Helikopter je priletel urico kasneje, ko so se kaninski vrhovi že v oblake zavijali in ko smo poleteli, smo bili seveda kmalu v megli. In posledično v dolini …

S Potrpinom sva skočila na Petrol po kofete in spraznila njihov kofeavtomat, letalci, okrepljeni s kofeinom, so se pa odločili še enkrat poskusiti. In nam je uspelo! Prva runda je bila roba za novomeške jamarje, kako sta pilota in tehnika tisto letečo kravo spravila na tla pred spodmol, kjer imamo novomeščani že desetletje in več svoj bivak, se mi pa tudi sanja ne! Tičar in Mateja sta skočila ven, jaz sem jima pa škatle podajal. Prve tri so bile pod desetimi kilami, na tretji pa je pisalo, da tehta 34 kg! Sem Mateji, kateri sem zadeve podajal (ona pa jih je podajala naprej Tičarju), vpil, da ta je pa težka, a je stroj tako ropotal, da se nisva razumela. Sem ji celo z znaki poskušal dopovedati o teži, pa ni razumela, šele ko je zadevo zagrabila in jo skoraj izpustila, je verjetno dojela, o čem ji vpijem …

Brez njiju, ki sta morala zadeve pospraviti v naravni bivak, smo odleteli do bivaka JZS, kjer smo pustili Jokla, mene pa bi morali nato pustiti pri planinski koči Petra Skalarja, kjer je čakal Klemi, da bi mu pomagal, a ni uspelo, so kočo zakrili oblaki. Klemiju še pomahati nismo mogli na poti dol …

A je vreme začuda držalo, zato je skoraj tona robe v mreži pod frčoplanom odletela do Jokla, nato še dve mreži do Klemija, na koncu je pa še vse nas odpeljal skoraj do koče. Zaradi oblakov nas je skipal kakšnih 15 minut proč. Ne morem dovolj poudariti, kakšni mojstri so ti naši letalci, z ogromnim helikopterjem pristanejo na najbolj nemogočih mestih!

Debelo smo že kofetkali, ko so do koče prišli Jokl, Mateja in Tičar. Jokl ju je ful hvalil, kako dobra sta, ker sta mu prišla pomagati v bivak JZS zložiti tono robe, ko sta že zložila več ko 300 kg robe v novomeški bivak in Tičar bi morda še molčal in vzel pohvalo, Mateja je pa bolj resnicoljubna! Je priznala, da sta dolgo čakala, da ju helikopter po dogovoru pobere in do Skalarja dostavi, potem sta pa obupala in peš odšla navkreber. Mimo Jokla! Nekje na pol poti ju je preletel frčoplan in ker ni imel kje pristati in ju pobrati, jima je pilot samo pomahal za srečno pot, pri bivaku je pa Jokl posledično hvaležno izrabil njune prijazne ročice …

Pri koči sta ostali dve mreži za tovor, vsaka težka skoraj 50 kg, ki ju helikopter zaradi oblačnosti ni več mogel pobrati, so pa nujno morale v dolino. Za eno se je javil Jokl, da jo bo odnesel, za drugo pa Rehar. Jokla sem pohvalil, Reharju pa prepovedal nositi tako težo na hrbtu. Me je klical sam predsednik JZS in mi naročil, naj Reharja s poškodovanim kolenom malo šparamo, ker sam se ne bo! Rehar je seveda protestiral, da drugega ni in da bo on nosil, da lahko jo pa tudi jaz. Ki sem se odpravljal v jamo s Potrpinom, drugače bi. Ne, itak da ne bi, samo hecam se, tik tak bi crknil, če bi si kaj takšnega na hrbet oprtal! Je potem srednji Benko rešil zadevo in se javil (verjetno predsednik JZS na to ni pomislil, da če bomo Reharja šparali, bo pa tasrednji Benko nastradal!), a niso prišli daleč. Se jim je kol zlomil, s katerim so zadeve transportirali, tako da sta na pomoč odhitela Klemi in Tičar.

Ki bi tudi morala v jamo, v Skalarja, a so se zaradi slabe vremenske napovedi odločili, da se v podzemlje podajo šele naslednji dan. Mateja, Potrpin in jaz bi jim samo pomagali robo dol trogati za razisovanje Rolling Stonesa, mogočnega brezna na globini 600 m in naslednji dan splezali ven, oni pa ostanejo do petka! A ker so bili za ponedeljek popoldne napovedane nevihte, Klemi ni hotel dol, da bo v Deliriju pralo do nezavesti. kar naju pa s Potrpinom čisto zares ni motilo. Da bomo itak hitrejši od nevihte! Je trdil Potrpin, suvereno ko štirje Andreji Velkavrhi skupaj! Da nevihta pride šele 16 minut po peti uri popoldne, da takrat bomo pa že mimo Delirija …

Mateje ni prepričal, se je odločila, da ona bo šla tudi raje dol naslednji dan in ostala do petka, Klemi pa nama je, preden je pohitel na pomoč ekipi, ki je nosila mreže do kaninske žičnice, pripravil za vsakega po eno dodatno transportko skupne raziskovalne opreme. Verjetno naju ima vsaj malo rad, ker transportki nista bili zelo težki, čeprav sta bili povsem nabasani z opremo, moja osebna prasica je bila težja.

Pred kočo se je vse umirilo, ko je večina ljudi izginila, zato sem v miru spil kofe na sončku in se potem počasi odvlekel v hišo po prijatelja. Da ga zvlečem v jamo pred nevihto! A se ni dal, v gatah je veselo šravfal sifon pri umivalniku in trdil, da se nama nikamor ne mudi, da do nevihte je še daleč, da naj še en kofe spijem ali dva.

In sem ju, čeprav malo nervozen. Potem se je končno začel spravljati v opremo, vmes sva pa še en kofe. V koči je bila samo še družina Pintar, ata in mama trdita, da redno bereta moj blog. V kar pa malo dvomim. Ker ko sem ju vprašal, če sta že videla vhod v Skalarja, sta oba odkimala in bila kar vesela, ko sem ju povabil, da gresta lahko z nama, da jima pokaževa to zadevo. Vmes sva jima pa seveda dodatne prasice podturila, da sta nama jih do jame pomagala nositi. Na povsem isto foro sva lani dobila neko nizozemsko družino.

Torej, če bi res brala blog, bi potem že lahko vedela, da ni brezplačnega kosila pri starih stricih, ki šparajo z energijo!

V jamo sva se podala nekaj čez četrto uro popoldan. Vsak z dvema transportkama! Saj nama je kar šlo, čeprav je bilo mrzlo za popizdit. Do Delirija sva dokar hitro prišla, v bistvu so do tam samo vertikale in se enostavno pelješ po vrveh, v Deliriju pa presenečenje! Ki ne bi smelo biti presenečenje, glede na to, da je bilo pri vhodu v jamo še ogromno snega! Scalo je, ko da je zunaj že nevihta, čeprav ni bila. Se je pa krepko topil sneg …

Ampak tudi mokro, skoraj dvestometrsko brezno sva kar hitro zapustila, dol gre ekspresno. Nisva bila povsem premočena, povsem naju je premočilo šele ne pregloboko naslednje brezno! Po katerem je bilo še nekaj poševnih brezenc, nato sva bila pa že v Streli! To je ozek in dolg meander, ki so ga kakor razširili Čehi in se vleče ko kurja čreva. V katerem ni teklo, je pa pihalo za popizdit in ker sva bila premočena, ni bilo nič prijetno!

S štirimi transportkami sva imela toliko dela, da nama je kmalu postalo vroče. Če niste jamar in če še nikoli niste bili v dolgem in ozkem meandru, potem itak ne morete vedeti, kakšna jebada je to! Komaj se rineš naprej in dol, iščeš čim bolj široke prehode, ki jih itak ni, vmes pa za meter ali dva premakneš eno prasico, se vrneš, vzameš drugo, se vrneš, vzameš tretjo …

Ja, je trajalo! Prav do solz sva se parkrat nasmejala! Ko sva pomislila, kako tisto jebado razložiti prijateljem nejamarjem. Da je to nekaj, kar počnemo iz čistega veselja …

Ko sva končno crknila iz Strele ti materne, sva si enega pricinila, nato pa se spustila v mogočno brezno Mlajši brat. V katerem je teklo, da naju je kmalu spet začel mraz gristi, mene še posebej. Sem si naredil nove popkovine in ker jih nisem zategnil, so se podaljšale, posledično sem imel pa na vsakem pritrdišču kar težave. Ni najbolje opremljeno tam, zanske so kratke, sem švical ko popoln začetnik!

Nekje na sredini brezna sva prek prečnice vstopila v naslednje brezno in kakšnih 80 m dol je še šlo, ko sva se prek prečnice povlekla proti vhodu v rov, po katerem prideš do bivaka na globini 600m, naju je pa zmočilo do kože! Ker se povlečeš skoraj čez slap ledene snežnice …

Pa še v piščal sem se prav v zadnjem metru nagravžno udaril, da sem vse zvezde videl, posledično pa nisem bil pozoren, kam se je zarinil prijatelj, le pohlevno sem mu sledil. Strop se je začel spuščati, pojavilo se je blato, čedalje težje sva se prebijala naprej vsak z dvema transportkama. Nimam blage, koliko časa sva že crkovala, a ko sva se končno zvlekla v malo prostornejšo dvorano, kjer sem lahko vsaj normalno sedel, sem prijatelju povedal, da sva zašla! Da to ni pot do bivaka …

Se ni dal, da nikjer nisva mogla narobe zaviti, kar mi je vzbudilo dvome v pravilnost mojih občutkov, a ko sem zagledal na steni napis Slipping Dragon, sem zatrmulil, da ne hodiva prav.

Daj načrt, je rekel prijatelj.

Ga seveda nisem imel, ker zdaj sem bil pa dol že tolikokrat, da ni bilo šans, da bi se izgubil! A šanse so vedno, se je kmalu izkazalo.

Sem si enega pricinil, povsem premražen in moker, prijatelja pa v izvidnico poslal po rovu naprej. Dolgo ga ni bilo, ko se je končno vrnil, pa je povedal, da hodiva prav. Da je prišel do sekreta …

Sva vzela transportke in se odpravila po rovu, ko sva pa po jebanju po blatu končno do stranišča prišla, mi je bilo v hipu jasno, da nisva šla po pravi poti!

A sem bil vesel, da sva vsaj na koncu prišla prav in nisem težil, le pas sem vrgel s sebe, ko sva po slabih petih urah končno prišla do bivaka in zakurblal gorilnik. Lačen sem bil ko pes. Prav bledel se mi je pred očmi makaronflajš iz vrečke. Ki ga seveda nisva mogla skuhati, ker ni bilo vode!

Mislim, voda je tekla povsod, le midva je nisva imela v kaj ujeti. Zato sva se z eno majhno plastenko in eno čutarico odpravila kakšnih 30 m stran do luknje, v kateri se lovi voda, a v katero splezati na prosto je prava umetnost. Jaz sem bila tako premražen in lačen in moker in utrujen, da nisem hotel dol, zato se je ojunačil prijatelj in se z mojo pomočjo vrnil s točno toliko vode, kolikor sva je potrebovala za makarone in kavice.

Makaroni so sedli ko budali šamar, kavica tudi, potem sva pa bivak malo urejala. Mislim, vodo ven črpala! Okoli pol enajstih zvečer sem se kar v spalko zavlekel in padel na rit od začudenja, ko me je prijatelj vprašal, če bom še kaj bral. Da lahko, da njega svetloba nič ne moti …

Itak da nisem bral, vstal sem že ob šestih zjutraj, po treh urah spanca, v spalki sem imel na rokah debele volnene rokavice, pa me je še vseeno v prste zeblo, na glavi sem pa imel podkapo, pa sem se bal, da mi bo vseeno nos odpadel! V jami je ponavadi stopinja nad ničlo, tokrat ni bilo nič topleje, plus še pihalo je, ker je bila temperaturna razlika med zunanjostjo in notranjostjo kar velika …

Torej, zavit sem bil ko povh v spalko in sem čakal, da pride spanec, a je prej prišel naval krohota. Sem se spomnil, da sem še zunaj, ko si je Jokl nahrbtnik pakiral, opazil, da ima v njem listek za loto. Ter mu zaželel srečo pri žrebanju. Jokl se je zahvalil in mi obljubil, da če zadane, da mi dva črnca plača.

Zakaj dva, sem bil radoveden. Itak!

Eden te bo držal, ko te bo drugi jebal! Potem se bosta pa zamenjala …

Ja, Jokl ga včasih pihne, je stoično ugotovil Potrpin. In zaspal …

Jaz verjetno tudi, čeprav spanec ni bil najbolj kvaliteten. Segrel sem se kmalu ter snel rokavice, a v Rolling Stones je teklo, da je kar bučalo in čeprav sva bila v bivaku samo dva, vseeno nisi mogel najti položaja, v katerem te ne bi kakšen kamen žulil …

Ob pol sedmih je bila budnica, a ne s kavico v posteljo kakor v Čaganki! Sva vstala oba skupaj in zmrzovala ob kavici. Nekaj sva pomalicala in si še en kofe privoščila. Potem je pa prijatelj malo prisluhnil svojemu telesu in ugotovil, da mora kakat. V sekret, ki je vsaj 50 m proč! Je to kar projekt. Saj veste, moker si povsem plus mraz je …

Je odmetal in se vrnil, ko sem ravno s kavico končeval. Če jaz ne bom šel nič, ga je zanimalo. Sem še jaz prisluhnil svojemu telesu in odvrnil, da ne, ter si navlekel mokro in mrzlo opremo. Potem sva se okoli pol desetih odpravila na pot proti površju, a nisem še zakoračil deset metrov, ko mi je zarulilo v trebuhu in me skoraj prepognilo v pasu!

Sem zavpil prijatelju, da naj pohiti in na odcepu proti stranišču že pas mrzlično dol vlekel, nad luknjo v meandru pa še kombinezon in podkombinezon ter ostalo ter lovil sekunde!

Potem sem se, olajšan, oblekel in sva se proti površju napotila. Po pravi poti! Pri luknji v brezno, pri prečnici, sem ugotovil, kjer sva zašla, v naslednji minuti sem bil pa že na vrvi in pod slapom. Res dober začetek dneva, majkemi!

Potem sva plezala iz brezna v brezno, le “prosto” in “grem” se je občasno slišalo. Ko sva prišla do vhoda v Strelo, je pa zavpil, da sliši prijatelje, ki prihajajo proti nama. Še dobro, da sva jih zaslišala, saj se v meandru ne bi imeli kje umakniti! Sva si tam, kjer je bilo vsaj nekaj prostora, pricinila par čikov, vsaj pol ure so potrebovali, da so prišli do naju! Prav tako obteženi vsak z dvema prasicama! In pizdili, kakopak, da sva jih popolnoma zadimila s svojim kajenjem …

Kaj veliko se nismo družili, smo se napotili vsak v svojo smer, oni dol, midva proti gor. A najprej v Strelo. Ki je gor grede še bolj brutalna, čeprav sva imela tokrat vsak samo po eno transportko …

Malo pred Delirijem, na globini kakšnih 300 m, sva si privoščila daljšo pavzo, ker je bila ob steni, kjer je tekla voda, prislonjena plastenka, v katero se je lovila. Sva si skuhala kofe, ja pasal ko stomater, nekaj pojedla, pa še čaj sem nakuhal za v termovko. Potem pa spet pot pod noge in spet se je slišalo samo prosto in grem. Pa še eno čikpavzo sva na polici udarila, povsem mokra od stopljenega snega, malo pred peto uro popoldne vsa pa končno ven pokukala!

Zunaj je bilo dokaj slabo vreme, brez sonca, oblačno, veter je naokoli nosil razcefrane oblake, a za naju je bilo čudovito toplo, zato sva kar nekaj časa sedela na dokaj toplih skalah pred jamo in lovila toploto. Potem sva vstala in odpujsala proti koči. V kateri ni bilo nikogar. Nisva se še niti dobro slekla in preoblekla v suha oblačila, ko se je zunaj razdivjala nevihta. Res jebena nevihta, z divjim vetrom, ki je grozljivo zavijal okoli koče!

Pomislila sva na prijatelje globoko pod nama in so se nama, ki sva se v gatah v ledeni koči tresla ko pes na kuzli, prav zasmilili! Potem je pa Potrpin ugotovil, da oni so verjetno že v toplih spalkah in sva se še midva oblekla, nato je pa v kuhinji zakuril, pa listek sva našla od Pintar familly, da je v loncu sveže skuhana kava od zjutraj (celo sva požrla, čeprav ni bila ne sveža ne topla!), v drugem loncu pa makaroni, ki sva jih pa tudi hvaležno pojedla, čeprav sva jih imela dan prej pod zemljo za večerjo. A tokrat jim je Potrpin dodal narezane paradižnike in konzervo golaža in je bilo bogovsko. Ne! BOGOVSKO!

Jaz sem samo sedel, tudi s prstom se mi ni ljubilo migniti, le užival sem s kofetom in radlerjem, prijatelj je pa garal, ko da mu bom dal tisti vavčer za dopust od naše ljube vlade ali kako se stvari reče …

Sem poklical preljubo mi soprogo in sva se malo menila. Iz filmov poznam tiste fore, ko je možak dolgo odsoten pa potem svojo predrago pokliče in se malo kurita po telefonu, saj poznate verjetno. Kaj imaš oblečeno, daj bolj podrobno opiši, pa podobno. No, to sva imela z mojo predrago soprogo. Neke vrste seks prek telefona. Samo tema je bila čisto malo drugačna kakor se za tovrstne rabote spodobi verjetno! Ker sem jo spraševal, kakšno vreme imajo v Novem mestu in koliko kaže termometer v hiši. Ki je kazal še 33 stopinj! Sem zahteval, da mi v podrobnosti razloži, kako ji je vroče in kako je švicala bogica, ko je šla s kuzlico na sprehod pa kako se tamali niti v bazenu ni mogel ohladiti …

V posteljo sem se spravil ob polnoči, sem, ker je bilo toplo, še malo bral, potem me je pa zavijanje vetra zazibalo v sen …

Ob petih zjutraj je prijatelj vstal za čik pavzo (plus na pipico mu je pritisnilo, se mi zdi) in sem se mu pridružil, zares sva pa ob sedmih vstala. Zunaj sva si oščetkala zobe in spraznila mehurja, potem pa kofe skuhala in se vrnila na teraso, ki jo je pa že sonce ogrevalo. Ter splašila gamsa. Je ravno Potrpinove proteine lizal s kamenja, potem je pa poiskal še plac, kjer sem jaz odtočil. Ja, vsak ima svoj jutranji ritual …

Vse mišice so me bolele in užival sem v toploti, ko sem srkal kavico in delal nič, se sploh ne premikal. A užitek ni trajal dolgo, kakopak! Kar ta hudič od mojega prijatelja ne zna sedeti križem rok sploh! Je kar hišo spet začel popravljati! Najprej je pribil nek pleh, ki ga je sneg odtrgal in sem mu moral seveda orodje podajati in lestve držati, na katerih je v flip flopih stal, potem se je še vodovoda lotil. kjer sem spet moral letati gor in dol po hiše, medtem ko je on v kleti stal pri miru s cevjo v roki … V opankih na mokrih in spolzik rezervoarjih z vodo …

Ampak se ni zgodilo nič. Bolj nevarno je doma biti, kar vprašajte Erkija. Koliko šivov je dobil, ko mu je cegel padel na glavo! Doma …

Ko sva se končno odpravila v dolino, je bilo sicer občasno sončno, a vseeno hladno. In sem se oblekel, kot se vremenu spodobi – črne dolge gate, čez pa svetlo sive kratke hače. Zakaj nisem oblekel dolgih hlač, vprašate? Zato, ker sem tokrat na Kanin KONČNO vzel sončno kremo s faktorjem milijon, da me ne bo spet opeklo, dolge hlače sem pa pozabil …

V dolini naju je pričakalo nekaj čez trideset stopinj, nekje v Radovljici sva si pa v neki fensi gostilni privoščila res okusno kosilo. Dolge gate sem takrat že slekel, kratke hlače in najin vonj jih pa očitno ni motil …

Domov grede je še komandant JRS Walter poklical, da se je pozanimal, kako nama je šlo in ko sva mu potožila, da naju je ves čas pralo, se mu nisva nič smilila. Da nama je že prej povedal, da naju bo pralo, da kaj sva presenečena! Evo, vidite, če si pameten, si pa komandant …

Doma pa najprej en kofe, pa sprehod s kuzlico, ki je ni zanimalo, da termometer še ob pol sedmih popoldne kaže 34 stopinj, potem sem šel pa za eno uro v bazen. Predvsem da blato in bolečine s sebe sperem …

 

 

 

30 let kasneje

Iz knjižnice Mirana Jarca Novo mesto so me povabili, da bi imel nastop pri njih. Itak rad govorim o sebi in sem nemudoma sprejel vabilo. Da bi bila pa stvar zame še bolj zabavna, pa so kot voditeljico povabili Nino Š..

Sva se dobila na kavici pol ure prej pri Slonu. Lokalu blizu knjižnice, v katerem sem kot srednješolec pustil debele ure. Še preden sva dobila pijačo, je prijateljica iz torbice vzela moj prvi roman in mi ga podala. Sem mislil, da hoče avtogram ali kaj, pa je povedala, da je skupaj s posvetilom že v knjigi, a da naj pogledam datum. In sem na rit padel!

Sem namreč že pozabil, da je ona kot brhka mlada srednješolka, ki jo je zanimalo novinarstvo, vodila moj prvi literarec. Ki se je zgodil prav v Slonu. Dobrih 30 let nazaj!

Slon je bil poln do stropa (bom ob priložnosti poiskal filmček, ki ga je tedaj nekdo posnel in ga prilimal spodaj), Nina je bila živčna, je povedala, lastnik lokala, legendarni Cveto, pa malce trhljen in nadvse ponosen name. Je vsakemu razlagal, da je prav vedel, da iz mene še nekaj bo, ker sem včasih celo šolo šprical, da sem lahko v kotu lokala knjigo bral! Kar je res, če me je knjiga potegnila, sem kar v Slona zavil, v šoli med poukom branje ni bilo zaželeno …

Torej, 30 let kasneje sva z Nino spet sedla skupaj na vrtu knjižnice. In spet je bila malo živčna, mi je zaupala. Pa ni bilo nobene potrebe čisto zares, je bilo super. Ker toliko pametnih in zanimivih vprašanj ti lahko postavi le človek, ki te dobro pozna! Predvsem zase lahko zatrdim, da sem nadvse užival.

Prav presenečen sem bil, koliko tega se v takšnem času nabere, res!

Jezerce na dnu Čaganke

Potrpina skrbi kondicija občasno in zatorej občasno v Čaganko pride. Ponavadi si kar na mesec in pol rezervira čas, ki ga vstavim v koledar, po difoltu pa koledar še Mateji pošljem in že kmalu pride potrdilo, da je sprejela termin, da tudi ona za kondicijo skrbi.

To sem poudaril zato, da ne bom spet poslušal, kakšna zlata ribica da sem, da v največjem nalivu rinem dol samo zato, da se potem lahko pritožujem, kako nas je pralo. Mesec in pol prej se nobenemu ne sanja, kakšno vreme bo, je pa res, da bi lahko akcijo ob napovedi slabega vremena tudi odpovedali, a je ne. Raje gremo dol trpet in potem malo stokamo …

Kakor koli. Poletje je v polnem zamahu, kako tudi ne bi bilo, konec koncev je poletje, in Čaganka je suha ko poper. In ker to ni zelo pogosto, smo imeli na izbiro vsaj dva scenarija – ali v kamin GameOver končno najti pot ven (še ena možnost je ostala!), kjer trije nimamo kaj početi, ali pa v najgloblji del Čaganke pokukati, ki je skoraj skoraj 500 m globok! Kjer sta v aktivnem meandru, v katerega se steka vsa silna voda, ki jo tovori v svojih nederjih naša Dolenjska lepotica, največ garala Klemi in Anži. Dokler se tam, kjer bi se po neki logiki moralo odpreti nadaljevanje, torej kakšen obširen, impozanten vodni kolektor, to ni odprlo. Z Anžijem sva se pred skoraj štirimi leti tam zastrupila z monoksidom, ker zadeva ni prepihana, kar seveda nisva vedela, čeprav sva videla vodo, ujeto v nekakšen sifon, nista pa vedela niti Klemi in Tičar, ki sta nos nesla dol teden kasneje! In se tudi zastrupila!

Nato smo se zadeve izogibali, čeprav smo nabavili javljalnik plinov in kisik meter (ne, ne izklapljamo ga, če preveč piska), le Anži je enkrat prijavil, da je nesel nos tja, a da ni nič. Le voda …

No, zdaj je poletje in sem Mateji in Potrpinu predlagal, da nos tja nesemo tudi mi, da morda pa kaj bo, da morda je pa voda čudežno odtekla. Sta bila takojci za, pa strinjala sta se tudi z nadaljevanjem načrta, da naslednji dan pa nos nesemo v Kalahari in malo razširimo pot na trenutno najbolj obetavno delovišče. Ker so bile zunaj napovedane občasne plohe, kar je pomenilo vodo v globinah, Kalahari je pa edini suh …

Potrpin je enkrat za spremembo zarobantil, da časa pa ne bi rad izgubljal in da bomo šli v petek že zgodaj zjutraj noter, najkasneje ob pol devetih zjutraj, s čimer sva se strinjala in že v četrtek ponoči odpeketala v bivak pri Čaganki.

Iz postelje naju je vrgel okoli desetih. Ker se brez ene, še raje pa dveh kav ne premaknem, smo najprej pokofetkali, nato malo pomalicali, potem smo pa robo zlagali. Načeloma naj bi šli dol lahki, ker je dol že vse, vključno s spalkami in hrano! Načeloma. Duha je iz stekleničke spustila Mateja. Da dol v bivaku sta samo dva stola. Da bi potrebovali še tretjega, ker zdaj dol hodimo po trije. Na kar Mitja, ki je zadevo predlagal in udejanil, ni računal! Ker ne vem, koliko mlada prijateljica starost spoštuje in če se bom moral na globini 450 m boriti za sedalo, sem ji predlagal, naj spakira kar enega, ki jih uporabljamo pri zunanjem bivaku. In ga je. Udobnost je namreč pomembna, še posebej globoko pod zemljo! Sem bil prav vesel, ker recimo ni zatrmulila, naj ga jaz spakiram, da njen je že dol …

Jaz sem v svojo packo vrgel plinski bombici in kovinske krožničke (3 kos) ter kovinske skodelice (3 kos) pa verjetno še kaj, saj ni bilo prostora niti za zrak več v njej, Potrpin si je pa hrano nabasal in potem skoraj počepnil, ko je zadevo potežkal!

Zelo zgodaj zjutraj, ko so cerkve z opoldanskim zvonenjem ovčice klicale v hlad, smo se mi trije podali bolj v globine, kjer drug striček komandira, tisti z ognjem. No, nismo šli tako globoko, do ognja, ampak švicali smo pa vseeno, kljub več ko 20 stopinjski razliki med zunanjo in podzemno temperaturo!

Tri ure in pol smo potrebovali polno otovorjeni, da smo izmučene rite parkirali na tri stole na globini 450 metrov! Par kavic, kakopak, pa hladna malica, ker je že kar nekaj uric od zadnje hrane minilo, potem smo pa pasove slekli in se v še večje globine podali. Vedno znova me fascinira, koliko dela smo vložili v širjenje meandra pod spodnjim bivakom! Potrpin je skakal prvi, je bolj majhne sorte in je kar letel, jaz sem se krepko zatikal, za mano je bila previdna Mateja. Po slabi urici se je prijatelj končno ustavil. Ker je prišel do vode.

Sem se malo ogledal in se spomnil, kje sem jaz nazadnje zavrtal v skalo, preden sem se zastrupil in komaj do bivaka odvlekel, od tam naprej sta Klemi in Tičar tudi krepko delala. In se zaustavila malo pred ovinkom, kar se nikoli ne bi, če se ne bi tudi onadva zastrupila, je firbec premočan!

Moj je bil tudi, zato sem Potrpinu predlagal, naj se zrine naprej, da vidimo, kaj je za vogalom. Prijatelj je previdno poskusil in potem ugotovil, da ne bo šlo, da naj jaz poskusim.

Ker sem kakšnih 30 cm manjši od njega, sem se res zarinil v ožinico z vodo, z nogami naprej. Ker če bi se naprej, za ovinkom, še bolj zožilo, nazaj ritensko potem ne bi mogel. Je bilo ozko, a ne ozko za popizdit, sem se lahko porival vzvratno, ležeč na trebuhu. Z nogami sem pa tu in tam malo pobrcal, da vidim, koliko je prostora. Sem prikruzal do zavoja in previdno nadaljeval, da me kje ne bi zagrabilo, nato pa nenadoma z nogami začutil več prostora. A ker ni šlo naprej, razburjenje je bilo pa veliko, sem se spustil še malo niže, kjer je bilo malce širše, a tam je bila voda. Itak da sem bil v hipu moker. No, seveda, kakšen pa naj bi bil, če se uležeš v vodo?! A zeblo ni, razburjenje je bilo preveliko!

Malo naprej se je vse skupaj toliko razširilo, da sem se lahko obrnil in kar dih mi je zastal! Ni bilo več tako ozko, le nizko, pred mano pa veliko jezerce. A nad njim še vedno dovolj prostora za dihanje! Kar vriskati sem začel, da Čaganka gre, da naj prideta za mano! Ter še bolj zabrazdal v mrzlo vodo, da sem si zmočil še tiste suhe dele kože, ki prej še niso bili mokri! A ni zeblo. Sem čofotal naprej še par metrov, potem je pa prišlo razočaranje! Nadaljevanja ni bilo, jezerce se je končalo! Tako čista in bistra voda je bila, da je zaradi svetlobe, ki je odsevala s površja, vse skupaj delovalo, kakor da gre naprej!

Par metrov naprej je zadeva zavila v levo, a se je strop tako znižal, da je bilo med njim in vodo le morda 5 centimetrov. Nekaj prepiha je sicer bilo, a skoraj pol kilometra globoko nisem hotel tvegati in kot tisti največji frajerji z nosom pod stropom riniti naprej!

Sem se vrnil v plitvejšo vodo, proti zavoju, kjer je pa že Potrpin stokal, da ne gre, da je preozko. In sem se kar malo razjezil, priznam. Kako da je preozko, če sem jaz prišel!? Je še nekaj protestiral, potem se je pa le prikazal. In itak da je bilo ozko, ker je rinil naprej pod stropom, se ni želel zmočiti!

A sem vam kdaj povedal, da sem jaz le navadni potapljač, on je pa jamski potapljač?! Pa jaz sem bil v jami moker, on pa suh!

Sta oba z Matejo prišla do mene bolj pod stropom, suha, ter si ogledala zadevo. Tudi jamski potapljač Potrpin je opazil, da je tam v levem zavoju pod stropom malo prostora še in ugotovil, da to ni noben problem, da naslednjič prinese neopren in tamalo flaško in bo šel pokukat, kam pelje! Ne vem, če bom hotel biti poleg …

Nazaj grede, na poti proti bivaku, smo ves čas oprezali za prepihom, ki se prikaže in izgine ter kukali pod strop za kakšen obvod sifona, a nič pametnega nismo opazili.

Po kakšnih dveh urah smo končno v bivak prišli spet in se vrgli na stole in kavice, potem smo pa večerjo scumprali. In sva Mateji hočeš nočeš morala izdati, zakaj sva jo s sabo vzela! Ker ima še edina dobre oči in lahko prebere na vrečki tisti drobni tisk, koliko časa se kakšna zadeva kuha in kako!

A ker ima dobre oči, je opazila tudi, da je siru recimo rok trajanja potekel že leto in pol nazaj, a ga je vseeno jedla kot midva, le pametna je bila, da ji edamec malo na parmezan cika …

Skuhali smo makarone, noter smo pa zmetali najprej stare konzerve, ki so dol že kdo ve koliko časa. In prav vsako, ki jo je odprl, je prijatelj pomolil meni pod nos, preden jo je stresel na testenine! Pa vsakič znova sem mu povedal, da to je isto kot bi slepega človeka spraševal, če je tista ženska lepa, a ga to ni motilo. Da naj pa oči uporabljam. Kot da jih on, poleg zdravega nosu, nima …

Po res okusni (se mi zdi) večerji smo si privoščili še kavo in Mateja je nenadoma skočila, da sem njeno solil. Pa je nisem, nobene, ne sladkal, le pokvarjena je bila verjetno, ker je bila dol odprta v vrečki že pol leta. Smo jo vseeno spili …

Potrpin je pogledal na uro, ki je kazala devet zvečer in se odločil, da je čas za v posteljo. Če ne bi sedela na stolih, bi verjetno na rit padla! Res se je kar v bivak spravil in čez tri in pol minute je že smrčal! Mene je čedalje bolj mrazilo, zato sem se tudi  preoblekel v nočne cunje ter se v spalko spravil, v kateri sem se po kakšne pol ure končno segrel, Mateja je pa še kakšnih deset minut sedela na stolu in potem tudi ona obupala ter se spravila v horizontalo v bivak.

Celoten prostor je medlo osvetljevala medla svetloba sveče, na vsakih pet minut sem slišal kakšno kapljico, ki je padla nekje v daljavi. Mi je bilo kar lepo v spalki in sem bil prepričan, da že vsaj pet ur spim. Sem pokukal na telefon, ki je pokazal, da nisem še niti dobro uro v horizontali! Noč bo dolga, sem ugotovil …

Prijatelj je sodeloval v nekakšni tekmi v smrčanju z ovirami in ni in ni odnehal. No, je, ko ga je ob petih zjutraj na pipico pritisnilo in ko je bil že pokonci, je še mene zbudil, da sva skupaj enega pricinila. On se je vrnil v bivak, pritisnil na gumb in zaspal, jaz sem pa še kakšne pol ure v zrak buljil, dokler še mene ni mehur pregnal pokonci. Ko sem šel mimo bivaka, bi me pa kmalu kap. Ker je Mateja tam obesila svoj kombinezon kar skupaj s škornji in sem se usral, da sem nekoga srečal!

Sem končno zaspal, čez pol ure me je pa nekaj zbudilo. Najprej nisem vedel, kaj, potem sem pa ugotovil. Voda! Je ropotalo ko tristo hudičev, pa shladilo se je, ker je zaradi velike količine deroče vod prav pihalo v Kalahariju. Zbudila se je tudi Mateja in zaklela.

A pa jaz enkrat ne morem biti suha v Čaganki, je postokala.

Seveda si lahko, malo manj jej, sem bil duhovit v mislih, kakopak, toliko sem pa že pameten, da sredi noči ali zgodaj zjutraj ne poham vicev …

Vstali smo ob devetih! Z besedo – ob devetih! Če ne morda še malo kasneje. Potrpinu se je očitno ura pokvarila! Kavico sem dobil v posteljo, za zajtrk sem pa vstal.

Na delovišče v Kalahari smo se odpravili ob dvanajstih! Ne vem, kaj smo vmes počeli, a očitno je na stolih luštno sedeti! Potrpin in Mateja sta se odpravila v tisti bolj končni del rova, ki sva ga s prijateljem širila že februarja, jaz sem pa na začetku rova s kladivom zemljo kopal, ker je bilo tako nizko, da si komaj rit čez porinil, ko si se po trebuhu dol dričal. Čez kakšni dve uri sta me poklicala, naj jima pridem pomagati, da Mateja ne more več vleči, nekdo mora biti na sredini. Potrpin je v ozkem ozkem rovu zemljo kopal in jo zaradi premalo prostora okoli sebe v vrečo kar z roko nalagal, jaz sem pa potem tisto vrečo gor vlekel, nekje na sredini je pa Mateja pomagala, ker se je zadeva krepko zatikala. Vrečo sem potem izpraznil v edinem malo večjem prostoru, kjer je bil še prostor za ne vem koliko deset prasic, ki smo jih ven izvlekli, nato smo pa pavzo po nekaj debelih urah prvič udarili.

Potrpin me je dol poslal pogledat, kaj je napravil in sem na rit padel, ker zdaj je bil rov, ki gre strmo navzdol, vsaj prehoden, dokler seveda nisem prišel do tam, kjer se prevesi v vodoravnega. Tam je pa ozko za popizdit! A se ga ne da razširiti, ker je ves kamnit, tudi po tleh!

Mateja je odšla proti vhodu rova nadaljevat, kjer sem jaz nehal, Potrpin se je zarinil v tisto jebeno kamnito ozko ozko cev, jaz sem mu pa z nogami zemljo rinil, ki se je dol med kopanjem privalila in je že tako ozko zadevo še bolj zožala. Zemljo je metal na drugo stran, kjer je menda prostorna dvorana, a je do nje priti kar akrobacija, zato se sam ni upal naprej, je hotel mene ob sebi. Če se kaj zalomi pa to.

Sem se ležeč na hrbtu zarinil v tisto ožino, eno roko sem imel tesno ob sebi, drugo stegnjeno krepko nad glavo. Nizko je tako, da je rob čelade, ki sem jo imel obrnjeno postrani, drsal po stropu! Pomikal sem se naprej po centimetrih in ves čas pozorno spremljal, kaj se dogaja okoli mojega telesa. Ker prostora na vsaki strani ni nič! Anžiju sem povedal kasneje, da je bilo na vsaki strani morda po centimeter, pa me je zavrnil, da je morda centimeter morda pri njem, pri meni zagotovo ni bil!

Kot črv sem se premaknil naprej za 3 cm in preveril, kako me stiska v levi bok, se malo zvil v drugo smer in 3 cm niže ter preveril ramo in roko in je nekako šlo, po kakšnem metru, ko sem mislil, da bom moral odnehati, se je pa v stropu razpoka pokazala in sem dobil potrebne centimetre. Ter končno prišel do Potrpina, ki je čmuril v majhni kamrici, iz katere je malo više naprej vodil majhen vodoraven rovček, dolg morda dobrega pol metra. Ko prideš iz tega rovčka, se moraš pa na slepo spustiti kašen meter niže in si v dvorani …

Potrpin je poskusil in kmalu začel vriskati, da je v dvorani, ogromni dvorani, da je tam in viseča mreža in vrtalnik, po katerega smo v bistvu prišli, da naj pridem do njega, da je izi!

Sem se zarinil še malo naprej in se tam v tistem malce prostornejšem delu uspel obrniti na trebuh. Potem sem moral dvigniti noge in se počasi riniti navzgor v tisti majhen vodoraven rovček, ki pripelje v dvorano, pri čemer lahko uporabljaš le roke, se z njimi odrivaš navzgor! Kar telovadba, nič ne tajim, sem bil ves moker. A noge so kmalu zabingljale v prazno, ko bi se moral pa še malo ven poriniti, da bi do roba prišel s trebuhom in zdrsnil ven, so se mi pa ramena zagozdila. Potrpin na drugi strani me je prepričeval, da sem okej, da sem iz tahudega ven, a videl je samo moje noge in rit, ramen pa ne.

Ko sem mu končno pojasnil, kje sem se zataknil in da pač ne gre, da naj vzame vrtalnik in gremo ven, se pa ni vdal. Da bo enkrat zavrtal in malo razširil, da moram tudi jaz priti k njemu. Sem se zrinil iz tistega rovčka, sem potreboval 15 minut, prijatelj je tačaš pa zavrtal malo in malo potolkljal in kmalu poklical, naj pridem do njega. In je šlo, je ravno toliko razširil, da je šlo! In sem bil prvič spodaj v Kalahariju, kjer je trenutno najbolj obetavno delovišče.

Seveda sem se ulegel v visečo mrežo in si ogledal, do kod so prišli, potem sva šla pa ven na malico. Ki smo jo imeli na začetku rova. Ura je bila že pet popoldne, ko smo vsi trije končno nekaj v rite vrgli! Seveda sva moral k viseči mreži peljati še Matejo in sem se še enkrat guzil čez vse, a se je splačalo, je bila ful vesela! Nato smo vse pobrali iz tam in k bivaku odnesli, ker bo šlo na Kanin kmalu, z Matejo sva pa še preopremila vertikalno stopnjo z novo vrvjo in vponkami. Pa občudovala, koliko je nakopala, da smo lažje ven prišli, kakopak!

Za večerjo ista zgodba, makaroni z omakami, kar smo jih imeli, a smo dali preveč vode, jo je Mateja potem za zajtrk odlila. Pa bučanje vode se je malenkostno umirilo, da smo se celo malo igrali z mislijo, če bi šli kar ven, ker so bile za naslednji dan spet napovedane nevihte. Le igrali, ker je Potrpin izjavil, da bo šel tokrat še prej spat in čeprav sva mislila, da se heca, je smrčal že petnajst minut do devetih! Midva sva še kar malo vztrajala na stolih, a se je tudi nama poznala dolga in naporna tlaka, tako da sva se preselila vsak v svojo spalko. A spanca kakopak ni bilo! Ob dveh je ves vesel k meni priskakljal Potrpin, je šel odtočit, pa še enega ali dva sva pricinila, ko je bil že pokonci. Jaz sem si potem čas skrajšal še z dvema ali tremi čiki (prijatelj tudi vlekel, a dreto) , nato sem pa enkrat tudi jaz končno zaspal.

Spet me je zbudil s kavo v posteljo. Ves zaliman sem se odprl do pasu in ležeč na boku pil okusno tekočino ter kadil, pa še eno kavo sem si pustil postreči v posteljo, ker se mi ni ljubilo vstati, potem ko je prijatelj odšel v drugo dvorano odkopati majhno luknjico za kakico, sem pa telefon vzel. In me je kap …

Ura je kazala pet minut čez šesto zjutraj! Itak da bi zaspal nazaj, a je Potrpin že zajtrk delal (roke si je seveda prej opral, vodovod je zaradi dežja zunaj spet na polno delal!), ko sva pa sedela na stolih, je pa najtežji del prišel – spečo lepotico zbuditi!

Jaz si nisem upal, nič ne tajim! Kot bi drezal spečega leva s kratko paličico, med vama pa nobene ograje!

Se je Potrpin ojunačil in še preden je zarenčala iz bivaka, sem vedel, kaj bo zarenčala!

Pa jebemuvraga, čisto nič še nisem spala! Jebite se, kar pejta ven, jaz še ne grem!

Malo sva jo prepričevala ter z vodo strašila, ki jo bodo prinesle prihajajoče nevihte, pa hrana ji je zadišala in kava in je prišla. Ampak prvih deset minut sva bila s prijateljem samo tiho! Sva že izkušena možakarja, veš kdaj levinji ne smeš gledati v oči ali jo drkati v glavo …

Vse smo oprali, pomili, zložili, pospravili, spalke v vakum vreče izpumpali, nato se pa v umazano in mokro opremo začeli spravljati. Preden sem se oblekel, me je prijateljica ko kakšna skrbeča mati opozorila, naj grem tudi jaz izkopati luknjico v sosednjo dvorano (verjetno sem prdnil ali kaj podobnega), a je nisem poslušal, da me nič ne mudi. In si nato oblekel moker podkombinezon ter moker kombinezon, nataknil usran in moker pas ter si na hrbet zavihtel prasico ter skoraj umrl! Ker smo ven poleg vseh smeti nesli še vrtalnik in baterije in kaj jaz vem kaj še vse. Po kakšnih dvajsetih metrih, pri prvi stopnji na vrvi, čisto kratki, ki sem jo moral splezati za Matejo, mi je pa nekaj v trebuhu skoraj eksplodiralo!

Ko otrok, ki ga stokrat vprašaš, če bo šel pred potjo na morje še kaj na kahlico in trmuli, da ne, pri tretjem ovinku pa že ruli, da mora kakat, sem tudi jaz začel vpiti Mateji, ki je plezala naslednjo stopnjo, če ima kaj papirja. Jaz sem ga imel, nekje na dnu zakopanega v blatni pizdariji. Ni šans, da bi prišel pravočasno do njega!

Mi je vrgla robčke, potem sem pa komaj komaj čakal, da je splezala iz vertikale, da sem lahko stresel, kar sem imel za stresti!

Vode je bilo še vedno dovolj in preveč za umiti se in že po dveh vertikalah smo bili spet mokri ko cucki. Kar vlekli smo se do bivaka v Severnem rovu, kjer smo kofe spili in vročo cedevito, tam sem pa Matejo presenetil z novico, da bo od tam naprej nesla mojo prasico. Verjetno trikrat ali štirikrat težjo od njene! Itak da me je debelo pogledala, kaj se hecam, a ko sem ji pojasnil, da bo v Skalarja, ko bomo šli na 600 m, toliko pač nosila, ker bomo vsi nosili toliko, jo je zagrabila in iz čiste trme nosila do površja! Ni nama šlo hitro, a tudi ne preveč počasi, nekako sva pač crkovala proti ven. Na dnu druge stopnje sem na skali zagledal dve plastenki. Bil sem dehidriran in bi mi kakšen energijski napitek kar prijal, sem bil skoraj prepričan, da sta mi zadevo pustila Dejan in Jasna, a ker sem, kar mi je covid vzel okus in voh, že svašta pojedel in spil, si zadeve enostavno nisem upal spiti. Mi je bilo vse skupaj preveč podobno šamponu, čeprav se mi niti sanjalo ni, zakaj bi dol kdo šampon pustil …

No, saj je zadevo potem pokonzumirala Mateja, jaz sem jih pa zunaj potem slišal, kako sem sploh lahko pomislil, da bi mi kdo šampon podturil …

Kakor koli, ko sem končno ven pokukal, je ravno dobro začelo deževati, a mi je prijalo. Moker sem bil že itak do kože, zunaj pa je bilo kljub dežju še vedno 18 stopinj. Ko je ven prišla Mateja, so se pa vsi hudiči z verig spustili in je padalo, da niti ene fotke nisem mogel narediti, do bivaka sva pa skoraj čista prišla!

Tam sta nam Jasna in Dejan mesne dobrote pripravila, pa kavice in radlerji in je bilo kar težko domov odpeljati se.

Mislim, ne zaradi dobrot, a tako me vsaka mišica posebej boli, da sem tudi volan le s težavo obračal …