Avtor: šini

Danes se je name spomnil Mitja. Da je petek in da moram malo med ljudi, čeprav ve, da ne praznujem petka kot on in ostali normalni ljudje.

Saj veste, ker zame je vsak dan petek.

No, verjetno je mislil na doboto, a ne bomo cepidlačili …

Sem šel, kaj sem pa hotel, občasno med ljudi je potrebno iti, še posebej, ker je prej prijatelj zavil še na bankomat. Je bil verjetno še vesel, ker je družino po prvem šolskem dnevu v živalski vrt peljal in so ga brez problemov ven spustili. Je verjetno upošteval moj nasvet, da je zadržal vstopnico do izhoda …

Ljudi je bilo veliko, mladih, lepih, brhkih, zato je, ker je bolj izkušen, skoraj stekel v gostilno, da je zasedel sedež, s katerega je imel boljši pregled na brhke, khm, ljudi. Jaz sem jim kazal hrbet. Ker nisem dovolj izkušen. Ali pa imam že slabše reflekse, kaj pa vem …

Sva malo čebljala in malo pila, če bi tudi jaz pil pivo, bi jih v povprečju spila oba toliko, da skoraj že za volan ne bi smela, a to je že spet cepidlačenje.

Pa ker se je že skorajda nov dan bližal, sem malo postokal, da bi šel domov, ker naj bi šel naslednji dan v Čaganko, malo v Južni rov se potenstat.

Me je odpeljal, a še prej, verjetno iz navade, ali pa je na bankomatu preveč denarja ven vrglo, zavil k lokalnemu dilerju zdrave prehrane.

Sva si naročila kebab in ko sva med žvečenjem oba zadovoljno grulila, kako je to dobro pa to, je prijatelj ugotovil, da sicer pekočega več ne je, kolikor je včasih jedel, da je kar gorelo, ampak da njegov kebab pa vseeno ni tako vroč, kakor bi naj bil, saj je naročil, naj čili še posebej malo odebelji zanj. Pa da mu ga vedno dobro podebelji s pekočo pizdarijo, ker mu vedno pusti dobro napitnino in sta skorajda že najboljša prijatelja …

Jaz sem žvečil in užival in nisem kaj dosti prej o tem razmišljal, potem sem pa vseeno priznal, da jaz pa sicer ne maram pekočega, a da se mi očitno po kovidu končno vsaj malo vrača okus, ker sem pekočino po dolgem času pri lokalnem dilerju spet začutil.

Prijatelj je malo pomolčal in potem po ostanku svojega kebaba pobrskal, da vidi, če ima čebulo. Ker on ga je naročil s posebej podebeljenim čilijem in brez čebule. Čebulo je imel.

A ti imaš čebulo? je vprašal.

Sem že skoraj vse pojedel in ker nisem prepričan v svoj okus, sem samo skomignil z rameni, ko sm se še po glavi popraskal, bi me pa kmalu kap.

Ker je bila glava povsem mokra!

Sem dodatni servetek, ki sem ga dobil, ker sem pacon pri tovrstnih jedeh, uporabil za brisanje glave, čeprav je bil že uporabljen okoli ust. Samo enkrat sem potegnil, pa je bil za ožet!

Pa problem je, ker še nimam okusa, me je peklo bolj po ustnicah, pa po glavi sem švical, a ker sem po nesreči dobil zadevo res še dodatno pekočo, sem kmalu začutil še pot, ki mi je tekel po hrbtu …

Mitja je crknil od smeha, kakor se za prijatelja spodobi, pa poprosil me je, naj mu pošljem sporočilo, kakšen drekec bom pri Čaganki iztisnil in če bo kaj peklo …

Pa me zdaj še to skrbi malo, prej me je samo, kako bom brez kondicije v Južnem rovu crkoval …

 

Moja predraga soproga nima zelo veliko zahtev. Ali želja. A vsake toliko se pa najde kakšna, ki naj bi ji jo izpolnil. Ker sem pameten, seveda takoj skočim! Tako je kakšen mesec (in dan ali dva) nazaj sporočila, da ji Volvo sporoča, da zavorna luč ne dela. Če lahko malo pogledam.

Sem ji itak odgovoril, da bom pogledal, a da naj se ne sekira preveč, ker Volvo ima najmanj ene pet zavornih žarnic in če ena ne dela, še ni konec sveta. In ker je bilo zunaj vroče za znoret in posledično tudi svetlo, sem ji obljubil, da si bom zadevo ogledal, ko pade mrak.

Saj veste, kar lahko preložiš na kasneje brez slabe volje, preloži!

Je bila z odgovorom zadovoljna in ko je padel mrak že ene desetič, me je spet spomnila. Da ji Volvo še vedno sporoča o pregoreli žarnici, vsakič ko na zavoro pritisne.

Sem v sebi zatrl prav bolečo željo, da bi ji odgovoril, da potem naj pa ne pritiska na zavorni pedal in ne bo težav, ker, saj veste, z leti človek k pameti pride. Če hoče ali noče …

A sem bil tokrat v prednosti. Da kaj me opominja na to, ko je zunaj svetlo, ker ne bom videl, katera ne dela, da naj me spomni kasneje, ko bo mrak.

Je malo pomislila, priznala, da je res ona kriva, da žarnica še ni zamenjana in ko se je čez par dni, ko sem ravno ven se na kofe odpravljal, opomnila, naj sproti pa še pogledam, katera žarnica ne dela, ker zunaj je bila tema, sem se pa vdal. Da bom to takoj napravil, da ona naj gre pa ven na zavorni pedal pritisnit, ker jaz bom za vozilom stal in oprezal za pregorjeno žarnico.

Itak da ni šla, ker je bilo že pozno in je bila že v postelji in smo torej zadevo prestavili, spet ne po moji krivdi. Ni se pa spomnila, da bi mi naročila, naj recimo Grdin pogleda, ko bova iz gostilne odhajala. Je že malo spala, jaz se pa takrat tudi tega nisem spomnil …

Ampak se je moja predraga ravno prav naživcirala, da je naslednji dan počakala, da mrak pade in me povabila pred hišo. Preden se spet kam odpeljem. Sem ravno nek podcast buljil in se mi ni ljubilo, a ko je malo glas povišala, da se pa to zdaj vleče že več ko en mesec, sem skočil. Vem jaz, kdaj vrag šalo vzame, nisem zaman že sto let na tem svetu!

Je pritisnila zavorni pedal, jaz sem zadaj ugotovil, da leva zavorna žarnica ne dela in se takoj dela lotil. A ga nisem opravil. Ne zato, ker mi je moja predraga pod prste gledala (verjetno si je mislila, da se bo tako naučila in naslednjič sama zamenjala, kakor da ne obstaja YouTube!) temveč zato, ker točno takšne žarnice nisem imel. Niti v garaži, kjer imam še kar nekaj kompletov žarnic od prejšnjih avtomobilov …

Načeloma bi se lahko na Petrol odpeljal in kupil frdamano žarnico, a kar ne kadim več, sem tam ne več tako pogosta stranka. In je spet par dni minilo, dokler se ni v trgovino odpeljala in se vrnila z rahlo kadečimi ušesi, da ji Volvo pripoveduje, da še nisem kupil žarnic. In sem res kar takojci v avto sedel, dim iz soproginih ušes ni dobro znamenje, vam povem, če še niste dovolj dolgo na svetu, da bi to sami ugotovili, ter kupil kar štiri žarnice. So bile poceni.

Doma sem potem žarnico zamenjal, predraga je prav nekako svečano na zavorni pedal stopila, žarnica pa ni zasvetila! Saj sem se ji hotel zlagati, da dela, ampak ji je švedski hudič povedal, da ne!

Mah, kaj bi tajil, sem potem kakšno uro tiste žarnice balinal not in ven plus WD-40 povsod pošprical, pa nič! Dokler predraga ni obupala in se odločila, da moram vozilce k Andreju odpeljati.

Saj vem, vi mislite, da je prizadela moj moški ego, ker me je k mojstru napotila, ampak me ni! Sem imel poln kufer tega problema in žarnic plus s prijateljem tu in tam na kofe iti tudi ni nič narobe. Potem, ko ti zamenja žarnico, kakopak!

Da me pa Stibro že desetletje ali dva v glavo drka, da nič ne znam, sem pa itak navajen. Ker ima po svoje kar prav …

Sem se torej ob ravno pravi uri za en četrti kofe pozno dopoldne torej do njega zapeljal in mu potožil o problemu ter tudi priznal, da me je predraga mi soproga k njemu poslala. Se mu je fajn zdelo, se mu je videlo na obrazu, a preden je, ves moker po glavi, ker je bilo res peklensko vroče, strokovno pristopil k problemu, sem odprl prtljažnik Volva in ven potegnil nekakšno ploščico, na kateri so bile štiri žarnice. Da se on ne matra, ker jaz sem ravno natreniral, kako se tista zadeva ven potegne, saj razumete.

Prijatelj si je strokovno ogledal zadevo in strokovno iztaknil oranžno žarnico.

Sem protestiral, da tisto je žarnica za žmigavec in da ta dela, ker Volvo ni nič cvilil o tem, da cvili o zavorni žarnici, a me je prijatelj samo grdo pogledal in še malo bolj moker po glavi postal. Kaj imam jaz njega za učiti pa to.

Ampak jo je potem vseeno vrnil, oranžno žarnico, ter zahteval, da pritisnem zavorni pedal. In je nato vzel tisto žarnico, ki sem jo novo kupil in zamenjal, kar sem mu tudi povedal.

Me je spet grdo pogledal, ker mi ni verjel, da prodajalcu nisem povedal, kakšno žarnico potrebujem (kar itak ne vem) temveč sem mu pregorjeno pokazal.

Je skočil v delavnico in se vrnil z novo žarnico, ki jo je mimogrede zamenjal ter mi naročil, da naj spet pritisnem zavorni pedal. Sem ga pritisnil in Šved je takoj napisal, da še vedno ni zadovoljen. Kar sem povedal mojemu prijatelju avtomehaniku. Kar je povzročilo še nekaj več potnih kapljic na njegovi glavi, pa sina je poklical, da je on pritisnil zavorni pedal. Ker jaz niti tega ne znam.

Saj najprej sem se malo zabaval, nič ne tajim, ko je ugotovil, da takšen idiot pa res nisem, da ne bi znal žarnice zamenjat in da gre zgleda za večji problem, a ko sta oče in sin čedalje bolj švicala in tiste žarnice menjala, sem tudi jaz malo švicnil. Ker je njegov sin enkrat zaklel in očetu povedal, da nima pojma ter mu pokazal, v čem je problem!

Volvo ima zadaj milijon žarnic, a so v dveh vrstah, na nekakšnih ploščicah. Zavorna luč je bila na zgornji ploščici, jaz sem ven vzel pa spodnjo!

Itak da je prijatelj še bolj zapihal čez ušesa in zamenjal tapravo žarnico, a ko ga je sin še kar veselo drkal v glavo, da ne zna zamenjati žarnice, je znorel.

V bistvu na sina, ampak dejansko pa name. Ki sem se, zaradi varnosti, umaknil za en tretji avto, da me ni dosegel.

Je pizdakal na sina, da je res bumbar, ampak ne, ker ne zna zamenjati žarnice, temveč ker je meni dovolil, da sem mu pokazal, katero žarnico mora zamenjati! Meni!

Meni, ki sem ga enkrat poklical, da mi je kolo od avta med vožnjo na cesti odpadlo! Da jaz sem samo za nočnega vratarja na psihiatriji, ko vsi bogeci globoko zadrogirani spijo, pa še tam bi znal kaj zajebati!

Medtem ko je bentil, se je počasi pomikal proti meni, ki sem se za tretjim avtom skrival, ker sem takoj vedel, da bom po malinah dobil, ko sem videl, kako se stvari razvijajo, a sem se mu umikal in upal, da je prevroče, da bi se dolgo okoli tistega avtomobila lovila. Da bi mu pod nos vrgel, da sem jaz enkrat ugotovil, kaj je narobe z računalnikom avtomobila, si pa nisem upal. Kaj bi bencil pil in na ogenj scal …

Pred leti sem se pripeljal domov, parkiral avto in se potem s Klemijem odpeljal v jamo. Predraga je bila tudi službeno nekje. Zato sin, ki je bil doma, zvečer, ko je padel mrak in so luči zasvetile v hišo, ni mogel ugasniti luči, ker sva imela vsak svoj ključ s sabo. In se je akumulator izpraznil. Zato sem zjutraj poklical prijatelja Stibrota, da je prišel s kabli, vmes ga pa še poprosil, če mi lahko montira tisto trobilo, če pozabiš luči ugasnit. Saj ni drago. Se je prav zgozil, da Safran ima računalnik za to in mi pove, če luči niso ugasnjene. Sem mu pritrdil, a mu tudi povedal, da kakšen mesec ta računalnik ne dela več. Da se je pokvaril. Kar moj prijatelj sploh ni mogel verjeti, da za takšen primer še ni slišal in da mora biti kaj tretjega. Ter se lotil diagnosticiranja. Vse je razšravfal in preveril, po treh urah švicanja pa priznal poraz. Da, evo, prvič, ampak je zgleda res računalnik šel. Potem je pa še zamrmral, bolj zase, da edino še, če se je zvočnik pokvaril, ampak da zvočnik se pa še redkeje od računalnika pokvari. Itak sem takoj zastrigel z ušesi. Da o kakšnem zvočniku to govori?! Je pojasnil, da ima Safran poseben zvočnik, prek katerega računalnik pove, če nisi ugasnil luči, če imaš odprta vrata ali žarnica ne dela ali pa imaš ročno med vožnjo zategnjeno … In sem mu takoj povedal, da je zvočnik šel. Brez kakršnega koli diagnosticiranja! Moj ves prešvicani od dela in razmišljanja in iskanja napake prijatelj me je začudeno pogledal ter vprašal, kako to vem. Itak da sem vedel, saj sem ga jaz ven vrgel! Sem iskal, kam bi skril napravico za prostoročno telefoniranje (takrat radii tega še niso imeli) in je bil prostor pod volanom, le nek mali brezvezni zvočniček je bil tam. Ker sem vse zvočnike zamenjal z nekimi novimi za hud sound, so bili celo zelo dragi, sem si rekel, da tega starega pa res ne potrebujem, ker zagotovo samo sound kvari, in sem ga vrgel ven, da sem dobil prostor … Tehnično sem torej jaz odkril napako, ampak mu tega, kakor rečeno, nisem vrgel pod nos!

Za kavo potem ni imel časa, jaz sem se pa odpeljal in šele nato predrago poklical in povedal, da žarnica je zamenjana, ampak da je bilo kar komplicirano, da je imel tudi Andrej težave. Ji nisem v detajle razlagal, naj se ve, da nisem totalni pocar, čeprav sem prepričan, da ji bo on vse pojasnil, ko se bosta prvič srečala. In ji tudi (spet) predlagal, naj si pametnejšega najde …

No, takšno imamo zdaj. Mislim, takšen sem zdaj in od vedno, tle ni kej.

Kakšen sem bil pa prej, sem izvedel pa zvečer, ko sem se povsem naključno znašel pri kolegih potapljačih, ki imajo svoje prostore v isti zgradbi kakor novomeška jamarska reševalna.

Že kar nekaj dolgih let se ne potapljam, enostavno ni časa za vse neumnosti, ki jih počnem, ampak prijatelji smo pa še vedno. In sem malo sedel med njih, smo na hitro malo spomine na začetke obudili, kar nekaj jih je bilo, s katerimi smo skupaj začeli podvodni svet raziskovati.

Saj nekaj je bilo kar simpatičnih zgodbic. Kako sem recimo na prvem potopu v morju, ko smo se morali potopiti na osem metrov in kleče na dnu čakati, da se vsi zberemo, za maline krepko zagrabil prijatelja Kristjana, da ga je kar odneslo proti površju. Ampak prijatelja Kristjana, ki je klečal levo ob meni, je ven odneslo šele potem, ko je ugotovil, da sem pomotoma za maline zgrabil človeka na moji desni, ki ga sploh nisem poznal, ker je takoj vedel, da sem se hotel pohecati z njim.

Pa cel prvi potop je bil potem kar hecen, ker kako pod vodo ljudem pojasniti, zakaj si naredil, kar si naredil ter jim razložiti, da si se v bistvu samo zmotil!?

Ampak to ni bilo najhuje. Najhuje je bilo, ko smo potem prišli na jamarsko reševanje in sem moral malo pojasniti zadeve in so me vsi gledali kot pravega reševalca pa to, prijateljica Diana, s katero sva skupaj žulila gimnazijske klopi (pa gostilniške tudi!), se je pa odločila deliti nekaj spominov iz tistih časov. Daljnih časov.

Ko sem bil res drugačen!

A se spomniš, ko smo šli na izlet s šolo in si že nažgan prišel na avtobus? Navsezgodaj zjutraj! No, verjetno še od prejšnjega dne …

Sem kot mimogrede zamahnil z roko, da se ne spomnim, ker da že sto let sploh ne pijem alkohola in hotel nadaljevati zgodbico o tem, kakšen carski jamarski reševalec sem zdaj, kar je vse zanimalo, a ni šlo.

Ker nje pa to ni zanimalo.

Kako se ne spomniš?! Ko smo potem prišli do morja, si v naročje zagrabil učiteljico to in to in ji povedal, da bo šla (oblečena) v morje. Ona je vpila, Diana, povej mu, da tega ne sme storiti, jaz sem ji pa vpila nazaj, da meni nihče ne more reči, kaj smem in česa ne, ker itak nobenega ne poslušam in kako ona, učiteljica, misli, da mi Diana lahko to pove …

No, pa je šla moja podoba jamarskega reševalca v maloro, ker je potem vse zanimalo, če je šla v morje ali ne.

Itak da je šla, skupaj z mano! Saj se ne spomnim, a so mi to zgodbico tolikokrat povedali … Se imam pa malo na sumu, da morda sem hotel samo njo zabrisati, jaz sem pa ponesreči padel.

Res ne vem …

Sem dobil potem ukor, sem skoraj prepričan. Ker enkrat sem ga dobil, pa me sploh na izletu ni bilo. So take štale delali, da so zaukorili ene deset mojih prijateljev, vmes pa še mene, ker sem bil itak vedno kolovodja!

Ampak, kakor rečeno, to so bili res eni drugi časi, zdaj sem človek, ki ne zna zamenjati žarnice na ženinem avtomobilu …

Kar vem zase, sem pisatelj ali pa sem si želel biti pisatelj. A mi ni vedno uspevalo.

Ko sva se z mojo predrago soprogo, tedaj še z bodočo mi soprogo, že kakšno leto zabavala, mi je nekako uspevalo ne srečati njenega očeta. Ki je bil evropsko znan arheolog in intelektualec, ki je začel z izkopavanji na Kapiteljskih njivah (saj veste, novomeške situle in Halštati pa to) in je tudi knjige pisal. Samo ne takšnih kot jaz. On je pisal strokovne, celo več njih, jaz sem imel pa en romanček objavljen.

In ker je Novo mesto majhno, sva, kakopak, v eni od restavracij kakopak enkrat naletela nanj. In itak je takoj ugotovil, koliko je ura, ker sva bila zlimana skupaj, v tistih daljnih časih sva bila pogosto. In je izkoristil priložnost ter malo poklepetal s hčerinim fantom. Sem švical, kako ne bi, pa še dolge lase sem imel takrat (ja, vem, to je za poscat smešno!) in ko me je vprašal, kaj počnem, sem se malo zmedel in bleknil, da sem avtomehanik. Monika je crknila od smeha, njen oče me je pa pohvalil, da avtomehanik je biti okej, da imajo dobro plačo in dobre avte.

Kar jaz nisem imel, ne eno ne drugo.

Ampak to je izvedel šele kasneje. Pa tudi knjigo je prebral in mu je bila menda všeč …

Potem sem bil dolga leta glavni urednik v novomeški založbi s knjigarno, kjer sem največ časa pravzaprav preživel (v kavarni, da ne bo pomote) in ker sem bil (no, saj sem še) kar priročen (direktor pa malo škrt), sem neko nedeljsko popoldne sam belil knjigarno. Ker kao to ni veliko dela pa čas sem imel, ampak se je pozneje izkazalo, da je bilo dela kar nekaj plus priročen tudi nisem bil, kakor sem mislil, ker sem vse posvinjal, še najbolj pa sebe. In ko sem se smilil sam sebi, ves bel od barve, s kavico in čikom v roki, so se pa vrata knjigarne odprla, noter je stopil pa ameriški veleposlanik. V nedeljo, ko smo bili zaprti. Za njim pa, kakopak, direktor. Ki je tudi kakor malo padel na rit, ker me tam ni pričakoval, še posebej ne tako belega.

Ameriški veleposlanik je seveda buljil v mene, potem mi pa podal roko, se predstavil ter vljudno vprašal, kdo sem. Saj veste, vljudni Američani pa to …

Še preden mu je direktor uspel vse pojasniti, kar mu seveda ne bi mogel, ker v Ameriki glavni uredniki ne malajo knjigarn (vsaj zdi se mi), sem se, ker sem se tudi jaz malo zmedel, predstavil kot malar.

Me je pohvalil, da je občudovanja vredno, da pridem delati tudi ob nedeljah, ko smo pa potem čez čas skupaj sedeli na nekem dogodku, se me pa, verjetno ker sem bil čist, na srečo ni spomnil. Ker bi zagotovo cel čas razmišljal samo o tem, kaj tam počne malar …

Pa enkrat nas je v isti knjigarni obiskala danska princesa, za katero nas je protokol dve uri masiral, kako se moramo obnašati in kako se z njo nikakor ne smemo pogovarjati, zato sem se kar za šank skril in tam čakal, da bodo zunaj končali. Ko sem si menda že tretjo kavo cmaril, je pa vstopila ženska iz njenega spremstva in malo firbec med knjigami popasla, ko so zunaj še govorance trajale. Potem se je pa z mano zapletla v pogovor in sva kar prijetno kramljala, celo kofe sem ji skuhal, ko me je vprašala, kaj pa jaz delam v knjigarni, sem ji pa mirno pojasnil, da sem kelnar.

Ker sem se malo zmedel, kako naj ženski iz Danske razložim, kaj urednik počne za šankom ob kofeavtomatu, namesto da bi bil zunaj, kakor je protokol zahteval?!

No, se je potem pokazalo, da ni bila ženska iz spremstva temveč princesa, ampak ker jaz tega nisem vedel, se nisem nič po protokolu obnašal, pa tudi samo pomahal sem ji, ko je odšla, na srečo, ker kaj pa jaz vem, kako se priklanja …

Ampak ni bilo težav, se nisva nikoli več srečala …

Zmagovit sem bil pa pred kratkim, ko me je ena gospodična, ki smo jo peljali v jamo in je bila navdušena nad dogodivščino, vprašala, kaj počnem drugače, ko nisem jamar. Saj bi lahko rekel, da sem pisatelj, ampak včasih se mi ne da poslušati o tem, kako je ona tudi pisala, ko je bila v osnovni šoli in jo je učiteljica vedno pohvalila, kar se mi dokaj pogosto zgodi, zato sem se, tokrat se nisem pa nič zmedel, mirno zlagal.

Pa ko se zlažeš, kakšen poklic opravljaš, lahko rečeš kar koli in ne vem, kaj to pove o mojih podzavestnih željah, ampak sem v hipu bleknil, da sem mesar. Ni nič rekla, ampak sem videl, da potem ni bila več tako navdušena nad mano (nad jamarsko izkušnjo pa še vedno), se mi zdi, da zato, ker je bila vegetarijanka.

V mojo obrambo moram povedati, da sem to izvedel šele kasneje …

Ampak, ja, v prostem času najraje pišem.

Eni so pridni in se že počasi pripravljajo na jamarske izpite. Saj niso težki, se mi zdi, da je vozniškega težje narediti, ampak tudi za jamarskega se moraš potruditi in malo potrenirati.

Mojra se je odločila v Čaganki še malo globlje priti med sprotnim učenjem jamarstva, jaz potrebujem kondicijo, Tone pa malo miru, da lahko knjigo prebere. In smo se pri bivaku pri Čaganki dobili, vsak s svojim načrtom, edini malo bolj tečen se mi zdi, da sem bil jaz, ker sem moral zgodaj iz postelje. Okej, ne zelo zgodaj, ampak absolutno bolj zgodaj kakor po navadi …

Aja, pa kuzlica je bila tudi malo tečna, se mi zdi, ker jo je moja predraga, ko je mene iz postelje vrgla, še njo zbudila, da sta šli skupaj po maline, ki jih je potrebovala za sladico …

V Čaganko je bilo kar prijetno se spustiti, zunaj je bilo vroče. Mojra je bila vesela, da se jamarstva uči, jaz malo tečen, ker sem moral kondicijo nabirati, hkrati pa tudi malo vesel, ker sem ji v bivaku na 250 metrov obljubil kofe in so se mi že kar malo sline cedile. Sem bil pripravljen, sem s sabo vzel in vodo in kavo in novo plinsko bombico, nič me ni moglo presenetiti. A me seveda je, gorilnik je bil povsem zasigan, ni delal!

S kavo torej ni bilo nič in sva se torej kar ven odpravila, ženska je bila tudi gor grede zadovoljna, se je učila jamarstva, jaz pa malo bolj tečen, ker sem moral kondicirati, pa še kave nisem dobil …

Nama je kar šlo, samo enkrat se je ujela, na vrhu Sedemdesetmetrce, ni vajena blatnih vrvi, sem ji moral pomagati, jaz sem bil pa potem tudi kar zadovoljen, saj je tudi meni začuda kar šlo, čeprav sem gnil.

Še najbolj zadovoljen je bil Tone, ki nama je čevape spekel, ker je, takoj ko sva izginila v podzemlje, v bivaku knjigo našel in je malo legel in bral, a ni veliko bral, je kar takoj zaspal …

Sem se v torek zbudil, ko da me je tovornjak povozil, vse me je bolelo, kondicije torej nisem dobil, le bolečine, da sem cel dan (s pavzami, kakopak) v bazenu čmuril in se celil, proti večeru sem pa fotko od Mojre dobil, z lepimi pozdravi z Jalovca …

Ja, si želi pogledati še Južni rov in malo potrenirati, plus nov gorilnik že imam pripravljen za srednji bivak, tam spodaj sem jaz bolj suveren od nje, naslednji dan vsega stokajočega in bogega me pa ne vidi. Zato sem se ji tudi povsem mirno lahko zlagal, da za na dno Čaganke pa še ni čisto pripravljena, da naj gre raje na Jalovec, da to je lažje …

Zadnjič mi je nekdo poslal posnetek ene tetice, ki suvereno razlaga, da so vse te poplave in zemeljski plazovi in garanje gasilcev samo blef. Priznam, kar nisem mogel nehati buljiti v monitor! Pol Slovenije ali več poplavljene, ljudje ostali brez vsega, porušeni mostovi in uničene ceste, gasilci, pripadniki Civilne zaščite, Slovenske vojske, Policije, nešteto drugih reševalcev in “navadnih” ljudi, ki so priskočili na pomoč, gostinci, ki brezplačno delijo hrano lačnim, vse to je le blef!

Nisem si mogel kaj, prav začarano sem strmel v njen obraz in mimiko, poslušal, kako je naglaševala besede, kje in kako je poudarjala, kam je gledala, bil sem kot uročen.

Potem sem si rekel, da je čisto res, da so na psihiatriji žal samo tisti, ki jih ujamejo ter naslednjo uro preživel v gledanju še drugih posnetkov podobnih modrijanov! Bemti, kako hitro te v zajčjo luknjo potegne, če ne paziš!

Ste vedeli, da lahko naredite (se mi zdi) oregonski top (ali nekaj takšnega, ne ljubi se mi še enkrat poiskati posnetka!), samo štiri palice potrebujete točno določenega premera in nekaj kristalov in odženete točo!? Načrti z vsemi dimenzijami in potrebnimi elementi so na voljo na internetu, dobri ljudje, ki bi sicer morali nositi srajce s predolgimi rokavi, ki se jih zaveže na hrbtu, jih nesebično delijo z vsemi! Pa verjetno ti še kakšne čakre odpre, da spoznaš, da so reševalci samo butlji, ki zavajajo slepe ljudi, ki ne želijo videti …

Sem odhitel v dnevno sobo, ker se je ravno na nevihto pripravljalo in okregal predrago mi soprogo (sem ji še vedno malo gorak, ker je na najino obletnico poroke pozabila!), zakaj je tako neodgovorna, da sedi v dnevni sobi in knjigo bere, namesto da bi oregonski top sestavljala in pomagala v boju proti toči in ostalim nevšečnostim! In ne boste verjeli, je vedela, kaj je to! Je iste posnetke gledala, so res zasvojljivi …

A kljub temu, da se je pripravljalo k nevihti in kljub temu, da nanjo nismo bili pripravljeni, nimamo topa, pa tudi zavretega kisa nisva postavila na koncu vrta, sem bil dobre volje.

Zakaj?

Ker smo bili na obisku pri Ani.

Ana je tista mlada ženska, ki smo jo sredi aprila letos rešili iz Vranjedolske jame, ko se je poškodovala na globini nekaj čez 100 metrov. Ko smo prišli ponjo, je kazalo slabo, poškodbe so bile res hude, jama pa ozka in zahtevna, da si tudi predstavljati ne morete in čeprav se je poškodovala v petek popoldne, smo jo ven uspeli prinesti šele v ponedeljek zjutraj!

Odpeljali so jo v bolnišnico in ko je po ne vem koliko časa prišla toliko k sebi, v Sočo na rehabilitacijo. Vse, ki smo sodelovali pri reševanju, je seveda zanimalo, kako je in kar redno smo dobivali informacije, da ji gre na bolje. Kar je zadostovalo, da smo se za nazaj počutili boljše!

Ta teden pa smo se lahko odpravili k njej na obisk, da jo končno spoznamo. Priznam, da smo bili kar živčni. Celo predsednik Jamarske zveze, čeprav ga imam na sumu, da predvsem zato, ker je nosil šopek. Ga sumim, da če domov prinese šopek, je moral nekaj groznega ušpičiti in ga predraga soproga zagotovo sumnjičavo opazuje! No, saj mene bi tudi …

Dobili smo se v lokalu rehabilitacijskega centra. Ana je poslala podrobna navodila, kako do tam. Sem se ji zahvalil in ji seveda tudi zagotovil, da ne bo pomagalo, da smo reševalci, da se bomo kljub podrobnim navodilom zihr enkrat ali dvakrat izgubili … A se nismo in ko je prišla, ni bilo nič kakšnih čudnih in nerodnih občutkov. Mislim, lahko bi bilo vse skupaj tudi čudno, ampak Ana je tako pozitivna in optimistična oseba, da smo se že po treh minutah vsi krohotali. Seveda smo se morali predstaviti, ker nas je vse prvič videla, le samozavestni predsednik Jamarske zveze Slovenije se ni predstavil, ker da se že poznata. Mlado dekle se je opravičilo, da ji spomin po nesreči še kdaj zagode, zato ji je osvežil spomin na nek daljni nepomembni jamarski dogodek, kjer je bilo sto ljudi, kar pa seveda ni pomagalo in je bil kar malo surlast. Pa ne za dolgo, seveda, saj je tudi on že v situaciji, ko kakšno ime mimogrede pozabi, pa ni dobil udarca v glavo …

Povedala je, da so zdravniki tam čudoviti in da delajo čudeže (kar smo seveda vedeli že od prej), da je pa seveda veliko odvisno tudi od posameznika. In njej gre odlično, verjame in želi si, kar se vidi takoj, kajti hoditi je začela šele pred mesecem dni. Zdaj je pa že skoraj povsem samostojna in suverena in upa, da bo že konec tega leta lahko začela delati!

Nesreče se na srečo ne spomni, mi pa tudi nismo šli v detajle, ker ti niso pomembni. Edino, kar je pomembno, je to, da ona pride povsem nazaj. Ker mi smo jo samo ven prinesli, vse ostalo pa je bilo in je še odvisno od nje.

Spomnim se, kako sem bil v jami presenečen, ko se je naša medicinka Ema, preden se je pripela na vrv in po ne vem koliko neprespanih urah začela plezati ven, obrnila proti šotoru ter glasno skoraj ukazala: Ana, drži se, bori se!

Ne vem, ali jo je slišala, a se je borila. Ves čas. Očitno! Vso težko in naporno pot ven iz jame ter še potem, ko smo bili mi že zdavnaj doma. Ja, seveda so tukaj še odlični zdravniki in vsi, ki so pomagali in še pomagajo, a na njej je bilo največje breme. In je na najboljši poti, da bo, kot mora biti. Željo in voljo in trmo ima, pa vso pomoč strokovnjakov. Prijateljev, znancev, vseh.

In kot reševalca, ki sem kot majhen delček sodeloval pri tej zgodbi, me zanima predvsem to. Da bo okej, ker potem noben mater na tem svetu ni bil prevelik!

Razmišljal sem, da bi tisti tetici, o kateri sem govoril na začetku, predlagal, da tudi ona poišče pomoč strokovnjakov, morda lahko pomagajo tudi njej, psihiatrija je danes že daleč prišla! Krka dela čudovite tablete, sem prepričan.

A sem nehal razmišljati o njej, ker me je poklical Jure, ki z drugimi jamarskimi reševalci, gasilci, prostovoljci …, pomaga pri čiščenju. In me je njegova pripoved o delu, ki ga je opravljal in ga bo jutri spet, skoraj v jok spravila! Ti je skoraj nerodno, ker si jo pri tokratni ujmi odnesel brez prask …

Walter je Ano ob koncu obiska povabil na zaključno večerjo JRS, ki jo vsako leto organiziramo konec leta in takoj je obljubila, da pride. Ponavadi sicer na zaključni večerji ne plešemo, na srečo, a če bo pri volji in bo želja, sem prepričan, da se bo naš predsednik rade volje žrtvoval …

Ja, vem, vi mislite, da mislim na obletnico uporabe prve atomske bombe v Hirošimi, a mislite napačno!

Danes sem izkoristil priložnost in si šel malo … Sem mislil napisat, da mišice pretegnit, a je bolj pošteno, če napišem, da špeh preguncat. V Čaganko. Še dvakrat gremo spat in bodo spet jamarski izpiti, zato je Tone pripeljal nekaj svojih zagnanih. Ki so že nekaj jam dali čez, ampak ker morajo na izpitih delati po reglcih, so prišli na hitri tečajček. No, prišla je, možaki so scagali. Menda. Za začetek smo kar na vrvi na streho bivaka malo osnove pogledali in ugotovili, da so uradne zahteve čisto malo drugačne od tistih ne čisto po reglcih. Res čisto malo drugačne, a ko človeka iz cone udobja vržeš, smo bili že skoraj na tem, da obisk Čaganke odpovemo. Ne zaradi mene …

In smo prišli do tega, da me je pri vsakem pritrdišču spraševala, kako se mora že po reglcih prepet, čeprav je že šla skozi Pološko. Skoraj 1000 m globok skozenjc!

Sem bil že skoraj na tem, da ji rečem, naj gre ne čisto po reglcih, da bo bolj varno, potem me je pa nekaj na njej zmotilo, da sem si jo bolj pozorno ogledal in opazil, da je imela nožno zanko odpeto! Ni, opazila, jaz pa prej tudi ne, vmes se pa menda ni odpela?! Nismo ugotovili, kdaj se je odpela, kako in zakaj …

Šla sva do konca Sedemdesetmetrce, nekaj čez 130 ali 140 m globoko, za prvič v mokri in blatni Čaganki dovolj. Nisem glasno dodal, da tudi za mojo kondicijo …

Malo pred izhodom, nama je sicer šlo kar dobro, je pa telefon začivkal. Kar me je presenetilo. Spodaj namreč ni signala. Sem pogledal, kakopak, kaj hoče in me je kar malo presenetilo. Verjetno je bilo presenečenje glasno izraženo, ker sem moral pojasniti, kaj je narobe.

Kaj je narobe?!

Telefon mi je sporočal, da sem se na današnji dan pred leti in leti (ni pa še za zlato!) poročil. In mi moja predraga soproga ni nič voščila, ko me je iz postelje navsezgodaj zjutraj naganjala! Sem si prav rekel, da ji bom že povedal, kar ji gre, a smo potem še malo klobasali pri bivaku in je bil že skoraj mrak, ko sem domov prišel, je pa seveda kuzlica tako rulila, da smo morali še na hiter sprehod. In ker je številka obletnice že visoka, posledično pa tudi moja leta, sem pozabil.

Ji povedati, kar ji je šlo.

Sem se pa potem, ko je že spala, spet spomnil in ker je nisem hotel buditi, sem ji kar SMS poslal.

Da so na današnji dan bombo na Hirošimo vrgli. Naj se ve, na kako grozen dan sva se vzela! Prej nisem nikoli povezal teh dveh dogodkov in datum …