Predčagankarjenje

Včasih se zgodi, da tudi zgodaj vstanem z veseljem. Ne prav pogosto, sicer. Ne, zelo zgodnje jamarske akcije ne sodijo v to kategorijo. Ne več. A če iz tiskarne pokličejo, da je revija Jamar, prva, ki sem jo jaz uredil (in redizajniral ter postavil Grdin, kakopak) pravkar prišla iz tiskarskih strojev, sedem v avto vesel. Z le eno kavo v riti. No, dvema, moram biti iskren. Ker se mi ne Grdin ne Remih nista oglasila na telefon. Grdin, ki je šel z mano v Ljubljano, je nekaj drugega počel in ni slišal telefona (je povedal z zaspanim glasom), Remih, s katerim bi morala v šoping za vsakoletno prvomajsko Čagankarjenje, si je pa dopust dobesedno vzel – spal je dlje ko jaz!

Kakor koli. Z Grdinom sva skočila v Ljubljano še po vročega Jamarja in ga pripeljala v Novo mesto, da se razdeli po klubih na svečani seji ob 130. letnici JZS, domov sem pa prišel še dovolj zgodaj, da sem še po Remiha skočil in sva se zapodila v trgovino. In sem se, še preden je dobro sedel v avto, spomnil, zakaj ne hodim rad po trgovinah. Ne s svojo predrago ne s kom drugim (trgovine z jamarsko in outdoor opremo so izvzete, kakopak!). Sem zavil proti najbližjemu Mercatorju, pa me je prijatelj preusmeril v nakupovalni center, da tam je boljše, da je lačen, da bova še kosilo pojedla. Jasno, ni bil v službi in je malico preskočil, telo, navajeno vsakodnevnega obreda hranjenja ob določeni uri se je pa bunilo. Sem stoično zavil proti Qlandiji, če se vozim, mi je vseeno, kam se peljem oz če je kakšen kilometer več. Sem vajeno zavil na parking, pa ni bilo dobro. Prijatelj je hotel v garažo pod nakupovalnim centrom. Sem ga potolažil, da meni je vseeno, če bo toča padala, da Julka je že tako stara, da četudi jo povsem zbije, ne bo neke škode in da iz tega razloga nikoli ne parkiram v garaži. Tisti, ki imajo dobre avte in vedno parkirajo v garaži, torej Remih, so se pa zbunili. Da ni zaradi toče, ampak da je vreme malo nestabilno in če bo deževalo, bova voziček pripeljala do avta pod streho.

Hm. To je bil dober argument. Nanj nikoli nisem pomislil, kadar sem moral v dežju skočiti v trgovino in bil vesel, ko je bilo zunaj polno parkingov, čeprav sem bil posledično moker …

Sem torej napravil še en krog in zapeljal v garažno hišo. Se zapodil proti trgovini, a me je prijatelj zaustavil. Da če ne bi morda prej kosila čvaknila. Kar tam, v Šparu. Sem pomislil, želodec je zakrulil in sem se strinjal. Se zaslinil nad šnicli in krompirjem, a je bil prijatelj očetovski, da to je brez veze, da to bomo na taboru jedli, da dejva raje vampe. Ob omembi vampov sem malce v usta bruhnil, tega žal ne jem, zatorej je prijatelj solidarnostno naročil dva golaža. Pa ni pomislil pri tem, da bomo na taboru tudi golaž mlatili ene 4 dni …

Ampak, pustimo to, je teknil, čeprav sva se ves čas hihitala ko pečena mačka. Jaz sem prvič jedel v Šparu in mi je bilo malo nerodno, še posebej zato, ker sva ga zmlatila stoje za šankom. Vse mize so bile namreč zasedene … Ja, evo, vsakič je nekaj prvič in sem zadevo ovekovečil s telefonom, pa se je prijatelj, ki mu je bilo sicer nadvse nerodno, da ga fotkam pri jedi golaža stoje sredi Špara, zbunil, da to tako ne gre. Da bo videti, kakor da je sam jedel in je selfija pritisnil, da se vidi, da sva bila za šankcom oba …

Sva pojedla in sem se spet zapodil proti trgovini. Ko me je prijatelj zaustavil, če ne bi prej še enega kofeta spila, mi je bilo pa kar malo nerodno, kako se jaz tega nisem spomnil! Sva torej zunaj v kafiču v nakupovalnem centru spila še en kofe, potem pa proti trgovini. Se je takojci videlo, kdo od naju je taprav nakupovalec. Jaz sem šel kar mimo vozičkov, kaj pa jaz vem, plus nikoli nimam drobiža. Ko je prijatelj brskal po denarnici za kovanci (jap, jaz denarnice sploh nimam!), sem ga pa seveda zbodel, kakšen kmet je, ker nima tistih krogcev, ki jih ima moja žena polno. In se je razhudil, da jih v svojem avtu ima malo morje, a kaj, ko sva prišla z mojo Julko …

V trgovini me je impresioniral. Jaz sem govoril, kaj potrebujemo, on me je pa vodil do prave police! Plus ko sva tudi nekaj paradižnikov, čebule in paprike vzela, je točno vedel, katero številko moraš prtisniti in kje je tista tehtnica, ki izpljune listek …

Sva napolnila voziček, da se je dobesedno šibil in krenila proti blagajni. Sva začela nametavati stvari na tekoči trak, res sva jih imela veliko in se mi je malo mudilo, da ubogi prodajalki ne bi preveč časa vzela, plus malo gneče je že bilo v trgovini, in sem očitno v naglici plastenko Cockte preslabo prijel in mi je padla iz rok na tla. Ter dobesedno eksplodirala. Največ po prijatelju, kakopak, malo po prodajalki, zelo veliko po tleh, nekaj pa po možaku, ki je v vrsti čakal pri sosednji blagajni. A tega zadnjega nisem opazil, to je opazil le Remih. Je kasneje povedal, da me je model prav grdo pogledal in že hotel nekaj protestirati, potem pa menda opazil, da sem za glavo in pol večji od njega in je le bolščal vame in čakal opravičilo. Ki ga pa ni dobil, ker tega sploh nisem opazil …

Sem se pa opravičil prodajalki in jo vprašal, ali naj jaz pospravim, a je bila vljudna in je po zvočniku le poklicala snažilko k blagajnama 2 in 3. Jap, če se ti mudi, zapreš dve blagajni hkrati! Si je malo od Cockte vlažno frizuro popravila, se profesionalno nasmehnila in začela tipkati. Še prej pa vprašala, če imam Šparkartico. Ki je seveda nimam, sem le vajeno z roko zamahnil. A je vajeno zamahnil z roko tudi prijatelj, ki je iz denarnice pričaral svojo Šparkartico. Jap, eni imajo in eni znajo …

Razletele plastenke mi ni računala in ko sva odhajala z blagajne s polnim vozičkom, je snažilka že na polno čistila, prodajalka je pa haljo ožela in si še malo popravila frizuro. Se mi je kar malo smilila, priznam, ampak potem sem videl, da je v plastenki ostalo še kakšen deci pijače in sem bil tega vesel – vsaj žejna ne bo!

Sva potem končno krenila proti avtu, voziček sem porival jaz, ker je prijatelju čmokalo v čevljih plus po hlačah je bil polit, ko da mu je pipica v hlačah spustila. Ali pa da ni bil previden pri otresanju, recimo. Sva šla mimo trgovine z malimi živalmi PetShop (ali pa za male živali, ne vem, to bolj moji otroci vedo), kjer so očitno ravno robo dobili, saj so imeli pri vratih milijon praznih kartonskih škatelj. In, evo, tukaj sem pa kar ponosen nase, ker sem prijatelju predlagal, da vpraša, če lahko dve ali tri vzame. Sva imela v vozičku res toliko robe, da če bi jo stresel v Julko, kjer sem imel že tri tone jamarske opreme za tabor, polovico stvari zagotovo ne bi našel do poletja! Remih se je zbunil, da ravno nekaj na internetih prek telefona preverja in da ne more, jaz sem pa na voziček pokazal, da tudi ne morem, ker rinem. Se je vdal in stopil do trgovine. Mlada prodajalka si je najprej njegove pošpricane hlače ogledala in mu je dovolila kar tri škatle vzeti, verjetno si je mislila, da jih potrebuje za posteljo, bogec. Sva končno prišla do avta, kjer sem pa ugotovil, da imam tri velike prazne jamarske bidone, ki jih bomo uporabili pri bivaku in sva stvari kar tja naložila. Pa Julka je bila že tako polna, da vsega zagotovo ne bi vanjo spravila. Škatle sva potem kar tam pri vozičkih pustila in me je malo vest pekla, ker jih bodo trgovci iz PetShopa zagotovo kaj slišali na ta račun, kam embalažo odlagajo, a kaj dosti se nisem sekiral, se mi je že naprej mudilo.

Sva se proti mesariji peljala ko v kakšnem strupenem terencu, saj je bila boga Julka tako naložena, da ceste zaradi visoko dvignjenega prvega konca veteranke sploh videl nisem! Pa končno sem lahko volan malo lažje obračal, ker so bila prva kolesa skoraj v zraku …

V mesariji sem naložil še bale mesa, zdaj bo pa počasi treba proti Čaganki. Kajti za vsakoletno prvomajsko Čagankarjenje vreme itak ni pomembno …

Nočna Čaganka

V četrtek naj bi se pred jamarskimi izpiti tisti, ki bodo izpit za jamarja delali, opremljanje jam učili v Stropnici in drugih malce bolj resnih jamarskih zadev, nova tečajnica Ana bi pa samo gor in dol po poligonu skakala, da jamarske prve korake utrdi. Bi tako dve muhi na en mah, ker sem znan po tem, da šparam z energijo, a ko so vsi resni kandidati za jamarje odpadli, ker so imeli kaj bolj pametnega početi, sem Ani, poln upanja, da bo odpadla tudi ona, poslal vprašanje, če bova kaj bingljala ali ima kaj bolj pametnega početi. V upanju, da bo raje štrikala nogavice za prihajajočo naslednjo zimo, recimo.

Pa so jo jame zagrabile (zadnjič ji verjetno ne bi smel povedati, da je njena rit že po enem obisku jame videti precej bolj čvrsta!) in je odpisala, da komaj čaka. In ker šparam z energijo, kjer le morem, sem ji spet ponudil Čaganko, ker se mi ni ljubilo Stropnice opremljati. A ji seveda nisem mogel napisati, da se mi ne ljubi, le na izbiro sem ji dal, ali Stropnica in nič klobase na koncu, ker ne bo časa, ali pa Čaganka s klobasami. In je izbrala klobase, na srečo …

Malo preden sem odpeketal, se mi je še Remih pridružil, ker je doma postoril, kar je imel za postoriti in je dobil dovolilnico, a smo se pri bivaku dobili šele ob sedmih zvečer. Ker je on že resen kandidat za jamarja, se je odločil, da do bivaka v Severnem rovu skoči malo pokondicirat, z Ano naj pa trenirava v prvem breznu, kar imava za trenirati. Mi je kar toplo postalo pri srcu, ptički počasi zapuščajo gnezdo in že samostojno frčijo v globine brez nadzora, a kaj dosti se razneževati nisem mogel, saj je že nova kokoška v gnezdu …

Remih se je spustil v Čaganko in kmalu izginil, Ana se je z malce bolj gumijastimi nogicami kakor prvič spustila v prvo brezno, jaz sem pa še eno vrv potegnil in jih sledil. Se je videlo, da se zdaj že zaveda, da jamarstvo ni mačji kašelj, veliko bolj počasi ji je šlo. Prvič je bila ko mlad maček, ki spleza na drevo in sploh ne razmišlja, kako bo dol prišel (no, v tem primeru je bilo ravno obratno!), tokrat je veliko dlje premišljala, preden je odpela popkovino. A ker je že bila na dobrih 60 m v Čaganki in še enkrat samo ponoviti pot ne bi imelo pravega smisla, saj se mora še veliko naučiti, sem jo na vrvi malce matral z zadevami, s katerimi se jamar pogosto sreča in sva na dno prvega brezna, ki je globoko kakšnih švoh 25 m, pristala šele po dobri uri. Ji je bilo krepko vroče, meni, ki sem na vzporedni vrvi samo visel ko klobasa, pa malo manj …

Vozel na vrvi sem ji zavezal le malo nad tlemi, da sem jo lahko s tal udobno opazoval, kaj počne in ko je končno pristala na tleh, sem vstal ter se napotil v naslednje brezno, a se je zbunila. Si je vzela čik pavzo, čeprav ne kadi! Mislim, ni kadila, le počivala je …

Na sredini drugega brezna, kjer se smer odcepi v Netopirjevo dvorano, sva pa še prečnico potrenirala. Se torej ni spustila v brezno, ampak se je morala prepeti na drugo vrv in nato splezati malo gor. Kar se samo sliši enostavno, pa ni, če si začetnik. Ana je bila ves čas v akciji, s kupom opreme in zavite vrvi na centralni vponki in kar iz ušes se ji je kadilo, toliko novega je bilo. Ko sva v Netopirjevi malce posedela, da pride do zraka, sem jo pa za nagrado, ker je bila pridna, še do jezera peljal. Ko sem ji pokazal, kam se bova zarinila, je mislila, da se šalim, se ji je zdelo preozko, zato sem šel pred njo, da ji pokažem, da gre, pa od spodaj sem ji laže svetoval, kam naj stopi. Pa moram priznati, da že dolgo nisem bil v Netopirjevi in če bi se spomnil, da je tako ozko in blatno in strmo in dolgo in naporno, bi jo tja raje poslal kdaj drugič. Z drugim inštruktorjem …

Gor je šla pa ona prva, da sem ji v kakšni vertikalni ožini lahko koleno podstavil ali nogo, da se je lahko dvignila, ko sem se v zadnji ožini pa zataknil, ker je dokaj komplicirana, je pa duhovita postala. Meni je švic spod čelade šprical, ona je pa spraševala, če mi vrv prinese ali pa me morda ona ven potegne! V tistem trenutku sem se seveda odločil, da vozla na vrvi v prvi dvorani ne bom podrl, kakor sem sprva nameraval zaradi pozne ure, da je le prav, če prehod preh vozla na vrvi potrenirava tudi gor grede. Da se bom še jaz malo zabaval …

Do vrvi v drugem breznu sem se prvi jaz spustil, da ji pomagam na prečnici, a ko sem prišel do pritrdišča, nisem našel vrvi, po kateri sem se prej dol spuščal! Niti vreče za vrv ni bilo, ki sem jo pripel na vozel, da ne pade pregloboko!

Sem mislil, da se mi že meša, potem sem se pa spomnil, da je Remih verjetno šel ven. Zakaj je pa vrv razopremil, s katere sem Ano nadzoroval, se mi pa tudi sanjalo ni … Sem se prepel na vrv, ki vodi iz brezna in Ani nato dajal navodila, kaj mora storiti in kako, medtem je pa luč z vrha v brezno posvetila. Prijatelj je namreč ravno priplezal do izhoda iz jame, ko je zaslišal glasove in se je vrnil. Ko je dodatno vrv opazil, je namreč mislil, da sem jo pustil zato, da potrenira še pospravljanje vrvi in čez oba vozla je tudi šel z mislijo, da sem mu dal dodaten trening in je mislil, da sva že zunaj!

Ven smo pokukali malo pred polnočjo, potem smo pa še klobase in zrezke v ponev vrgli. Pa nikamor se nam ni mudilo, so še radlerji in pive stekli po grlih, preden smo pospravili, šele malo preden smo v avte sedli pa sta kandidat za jamarja in kandidatka za jamarko pripravnico ugotovila, da imata oba budilki naštimani za pol šestih zjutraj! Sem med vožnjo domov prijatelju predlagal, da podre sedež in eno oddrema in me je že skoraj poslušal, potem sem pa že na polno zaviral in le kakšnih deset cm je manjkalo, pa bi srno zbil. Prav videl sem že Julko, totalno razsuto (in strička v staračkem, od katerega sem jo kupil, ki bi ga konec vzel, če bi jo takšno videl), verjetno pa je bil Remih istih misli, saj je vse do doma potem gledal ko sova … Pa čudil se je, kako malo prometa je na cesti, sva srečala le en avto. Je pozabil, da ob takšni uri normalni ljudje spijo …

Ko sem doma ugasnil računalnik in se v posteljo spravil, me je malo vest pekla, ker je takrat njima ravno budilka zvonila, a ko sem potem okrog pol enajstih prvo kavo na vrtu žulil, sem se tolažil, da sta si pač sama želela nočne Čaganke in da sta v službi sigurno oba uživala, ker sta jo dobila …

Krst

Moški del lanskih tečajnikov je bil poln kritik, ker sem novo tečajnico Ano v Čaganko že peljal, da oni so moral čakat do izpita, da so lahko v našo blatno krasotico pokukali. Pa ni nobene posebne skrivnosti zadaj, le Stropnice se mi ni ljubilo opremljati, da bi bingljala tam, kjer ponavadi najprej bingljajo tečajniki.

In sva torej v Čaganko zavila, sem le dodatno vrv zase vlekel, da sem jo lahko nadziral, ker Čaganka je itak ves čas opremljena, pa so spet kritike letele, koliko vaj je bilo potrebnih, da so lanski možaki prišli do globine, do katere sem peljal Ano. Spet ni nobene skrivnosti zadaj. Sem ji v sporočilu obljubil, da jo bom peljal v debelo hosto in jo teral, da roke ne bo mogla več dvignit, ona je pa vprašala, če je čudna, ker se tega veseli. In sem potem moral izpolniti obljubo in jo terati, a sem nad 70 metrco zabremzal in obrnil, čeprav je bila še polna energije, ker kar je preveč, je pa vseeno preveč. In itak je dol se spuščati, pa čeprav v Čaganki, mala malica, priti gor oz ven je pa druga pesem. Pa ji je šlo, dasiravno je vmes na rit čofnila v najbolj rumeno, mokro in lepljivo blato, v Čaganki, ki tudi sicer slovi kot blatna krasotica, je tista lužica najbolj nagravžna. Jo je našla …

Zunaj na sončku sva še prehod čez vozel na vrvi potrenirala, pravzaprav sem ji le jaz pokazal, kako se to dela, ker kljub temu, da ji je dobro šlo, energije ni bilo več. Vmes sta pa še Žeki in Jasna prišla in smo tako dolgo v noč blebetali ob hrani in pijači, da smo potem kar vsi štirje v bivaku prespali. Žeki je moral ob štirih zjutraj v avto in v službo na drugi konec Slovenije, jaz sem se pa ravno dobro v posteljo odpravil. In je, da nam naredi uslugo, v peč še nekaj polen vrgel, da nas ne bo zeblo in kakor se potem velikokrat zgodi, ker nas popolnoma nič ne izuči, je Ana že nekaj čez šesto zjutraj zunaj pri kurišču sedela, saj je spala na zgornji postelji, kjer je bilo najbolj peklensko, jaz sem pa do pol sedmih zjutraj zdržal, preden sem ven zbežal. Si oščetkal zobe in nama kofe skuhal in kljub temu, da sonce še ni vzšlo in sem bil v kratkih rokavih, mi je bilo vseeno vroče …

Jap, Žeki je dobro nabuhal, Ana je tako in Čaganko spoznala in klasičen večer v bivaku. A je rekla, da še pride …

 

Všečkanje iz podzemlja

Vaja v Kačni, izvlek nosil s poškodovancem po direktni 200 m vertikali z motornim vitlom. S Potrpinom sva zamudila par minut, ker sva med vožnjo zaradi rane ure itak oba spala in sva odcep falila. Pa četudi ne bi falila, se ni nikamor mudilo. Sva bila določena za vezista, v jami smo namreč vzpostavili videovox, zadevico, ki jo je letos na brcanje vztrajnega Marka Z. razvila JRS in se kot prva jamarska reševalna služba v Evropi iz jame lahko javlja na internet.

Kolegi so odšli opremit smeri in postaviti manevre, s Potrpinom sva pa občudovala Bizija in Benkota, kako preskušata novo tehnološko zadevo, da naju potem v jami ne bi kaj zafrkavala. Pa je bilo zanimivo, res, celo tako zelo, da sem po eni uri na Tubi poiskal pesmico tistih dveh čeških animiranih junakov, ki vse narobe naredita, čeprav jima na koncu potem vedno nekako uspe in jo zalavfal. Sta poštekala in vprašaja nad njunima glavama sta postala še bolj izrazita, še posebej potem, ko sem ugotovil, da kabel v bazni postaji sploh ni vtaknjen. In zadeva seveda ni mogla delati!

Sta vtaknila kabel in spet pol ure probavala, ko sem ravno spet hotel tisto pesmico poiskati in jima jo zavrteti, je pa Benko ugotovil, da še enega kabla ni priklopil in ko ga je, je zadeva čudežno začela delati. Sva se s Potrpinom torej spustila v jamo in pred dnom, kakšnih 200 m niže, komaj še za rep ujela Anžiča in Janeza, ki sta dol nesla nosila. Smo seveda malo blebetali tam, ko da se že sto let nismo videli in kar pozabili občudovati dva sončna žarka, ki sta se skozi dva direktna vhoda prebijala do dna. Nato smo nekaj pojedli in se končno odpravili v notranjost jame. S kablom, kakopak. Ko smo prišli do konca kabla, kakšnih 300 m v notranjost jame in dobrih 200 m pod površjem, sem priklopil našo novo zadevo in preden sem lahko rekel keks, je Anžič že Marka Z. v Bolgarijo poklical prek videozveze, preden sem svoj telefon ven potegnil, je pa že ene šestim uspel povedati, da jih kliče iz podzemlja. Pa seveda ni pozabil všečkati novih zadev, ki so jih prijatelji objavili na FB v tisti uri, ko se je spuščal v podzemlje …

Jaz bi sicer moral poklicati Benkota prek vseh možnih in nemožnih programov, da sprobamo, pa sem pozabil, ker sem tudi sam padel v filing in par prijateljev poklical (Grdina sem uspel celo zbuditi!), na koncu sem se pa še na predrago soprogo spomnil. In jo zvrcnil. In se je oglasila, kakopak. A še preden sem ji ves vzhičen uspel povedati, da jo kličem iz podzemlja in da je to neverjetno, kaj danes tehnologija že dela, je že ona prevzela besedo.

Volvo je crknil, je bila kratka!

Ja za popizdit, no. To je ful dobra novica, da človek potem vso dolgo pot iz jame razmišlja, kje bo dobil denar za novo vozilo, plus še vest me je pekla ves čas. Itak da je Volvo crknil, če sem pa k hiši novo vozilo pripeljal pa se mu je zafržmagalo!

Pa kaj dosti stokati nisem mogel, ker me je končno Benko dobil, da sva preverila vse, kar sva morala preveriti, pohvalili smo se še italijanskim reševalcem, ki so si prišli ogledat zadevo, pa na center za obveščanje sem poklical, da se pohvalim z novo zadevo. Njim pa ni bilo nič jasno. Meni pa tudi ne. Vajo smo prijavili primorskemu centru, javili so se mi pa slovenjegraški! Je Benko zgoraj naštimal premočno anteno, sem prepričan!

Preden smo zadevo pospravili in se proti ven odpravili, sem kar pozabil, kje sem in si na Tubi ogledal par filmčkov, vmes so pa po radisjki postaji vprašali, če je med nami morda junak, ki bi direktno smer razopremil. Anžič je takojci, ampak res takojci name s prstom pokazal, čeprav se je pogovarjal prek postaje in ne videovoxa in me niso mogli videti, a sem zacvilil in se izgovoril na rebro in zob, da se me je Potrpin usmilil. Sem torej odsopihal po obvoznici, ki ni tako huda, čeprav sem vseeno švical ko konj, a še preden sem dobro ven prišel, se je iz sosednje direktne luknje že prikazal Maks, ki se je iz jame dvinil z motornim vitlom. Vmes je pa še Potrpina pripel nase in ga pošlepal proti površju …

Na koncu smo naredili še en izvlek, ker je Anžič pameten in je vedel, da če bo rekel, naj ga ven potegnemo, da se mu ne ljubi plezati, bi mu kakšen kamen na glavo vrgli, ker je pa rekel, da bo on poskusil z vitlom in nosili, smo pa vse spet postavili in se je mojster ven lepo z mopedom pripeljal …

Preden smo vse pospravili, je Jereb ene trikrat poklical v gostilno, kjer smo imeli kosilo naročeno, naj še malo spet pogrejejo, da zdaj pa res kmalu pridemo, ko smo pa končno prišli v gostilno, sem pa začetniško napako naredil. Sem se k Benkotu in drugim starim mačkom usedel in še preden se je pladenj s krompirjem dotaknil mize, je bil ves krompir že popikan in je samo neka poparjena špinača ostala. Benko in drugi stari mački so pa že po ostalih pladnjih pikali, ne glede na to, da so jih mladi mački malce postrani gledali. So pa molčali in ker so molčali, so bili stari mački najbolj siti posledično …

Ampak, ne, saj je bilo za vse dovolj, le Nina je bolj žalostno gledala, ker v tisti vaški gostilni ne ločijo med vegetarijancem in veganom. Saj jaz tudi ne, ampak to zame pač ni velik problem …

 

Manj modro

Še v prejšnjem tisočletju, ko sem vojsko služil, se mi je v kočniku pojavila luknjica. In me je prešinila čudovita zamisel, da bi zadevo kar v vojski popravil. Vojaški zobar si je zadevo ogledal in ugotovil, da jo bomo kar ven spravili, da nima smisla popravljati, jaz sem se pa strinjal. Imel sem 18 let, kaj sem pa vedel, da stalni zob samo en zraste na istem mestu! Me je piknil z injekcijo, nagravžno, da sem trznil z glavo, zato se je vsa tekočina, ki naj bi me naredila neobčutljivega na bolečino, razlila med dlesnmi. Možakar je počakal par minut, potem pa ugotovil, da je čas. Sem se dotaknil zoba s prstom in nemudoma ugotovil, da povsem normalno čutim zadevo, da ni nič omrtvičena, zobar pa je zamahnil z roko, da je to samo strah, da zagotovo nič ne čutim. Sem zmignil z rameni in odprl usta, kaj pa jaz vem, nisem jaz dohtar za zobe, ko je pa s kleščami stisnil končnik in ga zdrobil, sem pa kakopak vse čutil. In začel stokati, ko da me iz kože dajejo! Možakar si je ogledal zadevo, ugotovil, da to je pa jeba, da zob je zdrobljen, vsa korenina je pa noter ostala in da zdaj bo pa hudo. Zato je naročil vojaku, ki ga je imel za pomočnika, da me prime za glavo in začel mesariti. Saj nekaj časa sem se upiral in vpil, potem je pa narava na srečo naredila svoje – v nezavest sem padel.

Menda je bilo v čakalnici kar nekaj vojakov z bolečimi zobmi, a ko so me na nosilih ven prinesli, še prej so pa moje vpitje poslušali, so menda v sekundi vsi izginili!

Nafilali so me s protibolečinskimi tableti, da sem bil ves munjen in sem od vsega hudega zaspal, ko em se pa čez par ur zbudil in se samo spomnil, kako zelo me je bolelo, sem pa od vsega hudega bruhal. Plus temperaturo sem dobil, zato so me odpeljali v civilno bolnišnico, tam so pa samo nejeverno gledali in zmajevali z glavami. Mislim, da so več ko teden dni zdravili poškodovano čeljust, ki jo je mesar poškodoval s kleščami!

In, kakopak, zobarja sem se potem bal ko hudič križa. Kar nekaj dolgih let sem potreboval, da sem prestopil vrata ordinacije, a ko sem ugotovil, da so civilni zobarji bolj kulturni, sem jih redno obiskoval. In jih še obiskujem, kakopak. Tudi ko me je ob zadnjem pregledu naročil na puljenje modrostnega zoba, se kaj dosti nisem sekiral. Sem dokaj pogumno sedel v stol in usta odprl pa ko je z nekakšnim kovinskim vzvodom zob malo krepko levo in desno premaknil, da je korenina popustila, se tudi nisem sekiral, saj nisem nič čutil, ko je pa s kleščami parkrat potegnil, sem pa zadnji poteg pa krepko začutil. In zastokal, pa v hipu me je švic oblil. Me je zobozdravnik pomiril, da je že konec in sem se v hipu pomiril, če ne bo hujše, bo okej, potem je pa z nekakšno lopatko še malce rano očistil. Vsaj tako je rekel. Tisto sem pa čutil, sem se v hipu spomnil vojske, čeprav je od puljenja mojega edinega manjkajočega zoba minilo že več ko 30 let! Itak da sem zacvilil in itak da so v čakalnici slišali in ko sem prikruzal po jakno, so imeli itak široko razprte oči in povsem posrane poglede!

Sem se odpeljal domov in čeprav je injekcija še držala, jezika recimo nisem čutil, me je bolela cela čeljust. Sem si hitro eno kavo privoščil, dokler sem iimel še tampon v ustih, da s kofeinom pa sveži luknji ne brazdam, pa enega sem še pricinil, potem pa kar v posteljo sredi dneva in spal globoko v noč!

Dva dni je trajalo, da je nehalo boleti ko sto vragov!

In zdaj, ko mi manjka en modrostni zob, kar naenkrat štekam Remihov humor. Ta človek je čist duhovit, res! V avgustu so me naročili pa na puljenje še drugega modrostnega zoba in se že zdaj tresem, ampak malo se pa tudi veselim. Ko mi spulijo drugi modrostni zob, sem prepričan, da bom pa tudi Grdinov humor poštekal …

 

Julka

Priznam, sem izbiral novo vozilce tudi po tem, da ima vsaj klimo, kar ni zelo težko, v tem tisočletju narejeni jo imajo skoraj vsi, a ko mi je Klemi poslal povezavo do prastare Julke, ki je starejša kakor moji sinovi, sem se v hipu zaljubil. Prodajal jo je prvi lastnik, ki je 22 let zanjo plačeval tudi kasko zavarovanje, kar dokazujejo shranjeni računi v predalčku, zavarovalnega agenta, ki je z njim sklepal zavarovanje, pa spoznate po krokodiljih solzah, ki jih toči, ker takšne stranke zagotovo nikoli več ne bo dobil!

Vozilo je kot novo in striček Julke zagotovo ne bi prodal, če ga ne bi v dom silili.

Sem danes povedal sinu, da grem po novo jamarsko vozilo (ko me je vprašal, če bo Ferrari, sem mu povedal, da je le barvo zadel) sedel v avto, na bankomatu zakoračil še bolj v rdeče številke in se odpeljal v Trebnje. Ter v gostilni počakal strička, ki sem ga spoznal po Julki, kakopak …

Ni hotel kave, je hotel, da si grem avto pogledat, česar pa nisem želel. In bi ga kmalu kap. Da kako si nočem avta ogledat, če bom kar mačka v žaklju kupil al kako, mu ni bilo nič jasno. Sem mu pojasnil, da če ga je teden dni nazaj uspel registrirati, potem vozilo pač ne more biti slabo, ko sva naredila prepis in vse, mi je pa končno lahko ponosno razkazal svojo lepotico. Za vsak gumb posebej mi je vse pojasnil in za brisalce in ročno, s katero ročko se katero okno odpre, pa ponosno je parkrat zaklenil in odklenil vozilo. Centralno zaklepanje. Da je za to takrat pred desetletji dodatno plačal celo premoženje. Evo, priznam, me to centralno zaklepanje prav fascinira, ni kot današnje, ko gumbki samo gor skočijo, tukaj piha in ropota in tisti gumbki gor hodijo odklepat celo večnost!

Za prižgat luči je poseben gumb, je poudaril, je gor žarnica narisana. Je parkrat pritisnil, da mi je pokazal, ko sem ga vprašal, kaj je pa gumb poleg, kjer je tudi luč narisana, se je pa zmedel. Da tega pa nikoli ni ugotovil …

Dal mi je še tri gume na obročih z letnimi gumami in ni razumel duhovitosti, ko sem mu povedal, da sem imel tudi sam vozilce, ki je imelo samo tri kolesa. Je hitro pojasnil, da četrta letna guma je pa rezerva in da ko zamenjam zimske gume za letne, pač eno od zimskih za rezervo dam …

Probno vožnjo sem zavrnil, da se mi mudi, preden sem odšel, sem pa obljubil, da bom za vozilce dobro skrbel. Da naj gre kar mirno v starački dom …

Nisem imel srca povedati mu, da najprej bom vžigalnik namontiral, sem takojci opazil, da ga nima, pepelnik je pa ful velik, kar me je zalo razveselilo, samo mu tega tudi nisem pokazal. Pa tudi nobene fotke mu ne bom poslal s prve vožnje k Čaganki, naj lepo v miru počiva v staračkem domu, kaj bi ga po nepotrebnem vznemirjal …

Ni hotel iti zlepa

Zadnjič sem moral v Ljubljano in sem vzel družinski avto, na katerem imamo vinjeto, predraga soproga, ki je imela naročeno masažo, pa se je bila primorana vsesti v mojega jamarskega Fiatka. In me je, ko je sedla v zverinico, kakopak poklicala. Da kje je vzvratna prestava. Sem moral pomisliti in verjetno nisem iz prve zadel, vsaj sodeč po zvokih brušenja kovinskih kolesc v menjalniku ne. Sem se šele naknadno spomnil, da moraš pedalko za sklopko do konca pritisniti, ker je nekaj sklopka slaba in ko je dala sedež še bolj naprej, je lahko dovolj močno pritisnila, da je lahko odpeljala spred hiše. In je že med vzvratno vožnjo z dvorišča ugotovila, da je verjetno servo volan nekaj pokvarjen, da se volan ful težko obrača. Sem ji pojasnil, da Fiat pač ni Volvo in je volan malo bolj športen, da ko smo pa že pri športnosti, naj ga ne pritiska kakor družinsko vozilo, ki ga je vajena, ker so tudi zavore malce bolj stare. Oziroma, če ga bo že pritiskala, naj začne na zavoro pritiskati malo prej kakor ponavadi, če se hoče dovolj zgodaj zaustaviti!

Je povedala, da bo previdno vozila, ker tudi lučka za zračno blazino sveti in ne bo reskirala karambola pri omejeni varnosti, pa ji nisem imel srca povedati, da moje vozilce zračnega balona sploh nima, da ne bi mislila, da je ne maram, ko jo silim voziti tako nevarno vozilo.

Nekaj se je pritoževala, da kdaj sem nazadnje svinjak spucal, pa sem protestiral, da je kakšen mesec nazaj Remih tepihe stresel, pa ker gre na masažo, je zagotovo oblečena v trenirko in zatorej sploh ni pomembno, ali je vozilo čisto ali ne. Je protestirala, da ona tudi trenirke noče imeti umazane, ker pač ni jamarka. Okej, tukaj moram poudariti, da jaz sem sicer jamar, a da trenirke nimam nobene, toliko pa že gledam, kaj dam nase. No, če bom kdaj na srbsko svatbo povabljen, si bom kupil kakšno s par črtami, do takrat pač ne.

Ko sva bila že na zvezi, je postokala, da mora nastaviti levo zunanje ogledalo, da kje so gumbi, česar pa Fiatek seveda nima. Sm ji priznal, kaj pa sem hotel in ko je stoično rekla, da ga bo pač na roke nastavila, sem ji moral pa tudi priznati, da ga ne bo mogla med vožnjo, ker se levo steklo pač ne da odpreti. Pa da naj se zaradi tega ne sekira, saj kar je za njo, ni pomembno …

Ugotovila je tudi, da z njenim sluhom ni nič narobe, česar se je bala in nas gnjavila s to svojo bojaznijo, da slabše sliši, ker da se izpušna cev zelo dobro sliši (jap, kar je rja luknjo naredila v lonec, je zvok nekako bolj športen!), pa tudi neko ropotanje zadaj. Tisto ropotanje zadaj je nekakšna roka, a je s temi tehničnimi detajli nisem moril, za tisto cviljenje spredaj sem jo pa moral pomiriti, da je to samo nekakšen kolesni ležaj in da ni nevarno, da bi kolo odpadlo!

Ne, radio ne dela, sem ji tudi priznal, oziroma dela samo na en zvočnik, ki pa na začetku malo hrešči. In klima tudi ne dela, morda zato, ker je nima. Dobra plat tega pa je, da poleti pa dela, v kabini vozilca je prijetna tropska klima …

Ko sva potem kofetkala na terasi, je priznala, da sploh ne razume, kako lahko vozim takšen avto in ji seveda nisem mogel razložiti. Bi ji moral pokazati, česar ji pa ne morem, ker ne hodi z mano po hostah, kjer so jame. Remih je recimo navdušen, bi si takojci tudi on takšnega kupil, če se ne bi bal, da bi žena znorela, da kaj si bodo sosedje mislili, da kaj takšnega parkira pred njihovo hišo. Ko sva prvič skupaj do jame zaorala, je kar vriskal od navdušenja, česa je mali Fiatek sposoben, pa ko se po jamarjenju nisva rabila popolnoma preobleči in stuširati, kakor se mora on, če gre z družinskim avtom, se je skoraj zjokal od ganjenosti …

Ampak, ja, vsaka lepa stvar se enkrat konča. Danes je bil Fiatek zadnji dan registriran. Sem ga v petek peljal dr. Stibrotu, da ga čez tehničnega porine, a me je kmalu poklical, koliko bi me koštalo, če naj bi ga spet registriral. Da on sicer lahko določene stvari samo kozmetično, a glede na to, da se moj starejši sin najraje v Fiata usede, tega noče storiti. Zaradi sinove varnosti, ne moje …

Mi je bilo kar malo hudo, priznam in ko je poklical na odpad, da jim bom vozilo pripeljal, sem protestiral, da imam še tri dni. Če drugega ne, bom vsaj rezervoar malo spraznil, sem ravno polno natočil! In sem ga, sva se s kuzlico do Čaganke na kofe odpeljala.

Danes je pa Klemi poklical, ves spočit od dopusta v daljnih krajih, če greva na kofe. Ko pob na desetko, ali kako že! Je prišel do mene, da greva skupaj do odpada, a glej ga vraga, Fiat ni vžgal! Prvič v ne vem koliko letih! Sem ga kresnil s kabli, ko je treba it, je pač treba it!

Na odpadu mi je bilo malo hudo, ko sem se poslavljal, nič ne tajim, a sem kakor sveži vdovec, ki takoj po pogrebu ženitne ponudbe v časopisu poišče, tudi jaz že v prvi gostilni na internet zavil. Kjer lahko avtomobile iščeš tudi po ceni. Sem nastavil najvišjo ceno 300 evrov in zadržaval dih, kaj bo ven prišlo, a ker sem kadilec, sape itak ne morem dolgo zadrževati. Pa je nisem niti rabil, ker itak nič ni prišlo.

Nekaj se bo našlo, ni vrag. Pa prvi dodatek za avto že imam – smo ravno v nedeljo dobili nove nalepke Jamarske reševalne, bom moral malo tudi na barvo gledati, da bo vozilo usklejeno z barvami nalepke …

 

Majhne stvari

Proteus se je letos spet začel, tečaj za nove jamarje reševalce pripravnike, pa seveda za generacijo spred dveh let prihajajo izpiti za jamarja reševalca in se nas je kar nekaj nabralo v steni v Lipici, da so trenirali čez vikend. V petek najprej teorija, v soboto pa že na polno na vrveh. Cel dan! Od jutra do mraka! Sem preskusil rebra, so že boljše, a nisem želel pretiravati, sem se bolj v senčki zadrževal in užival v direndaju. Pa ko človek sedi in opazuje, tudi marsikaj vidi. Tako me je najbolj zabaval Mršek, ki je želel potrenirati tovariško pomoč in si je za žrtev izbral kar našega komandanta! To je reševalski manever, ko jamar z vrvi sname poškodovanega jamarja, kar ni povsem enostavno, reševalci pa ga morajo znati spraviti tudi čez pritrdišče in vozel. To sicer kar traja, a spet ne toliko, kot si je vzel kandidat za reševalca! Pa nekaj se mu je kakor zalomilo in če je na začetku še vedel, koga “rešuje”, je v silnem matru kmalu pozabil in plezal po ubogem Walterju in gor in dol in s koleni v rebra in po glavi, da niti pomislil nisem posneti vsega skupaj! Na koncu ga je le spravil na trdna tla in je komandant le zamomljal, da še sreča, da za fitnes nosi daljše hlače, ker drugače bi ga naslednjič prav postrani gledali, v kakšnem pretepu je sodeloval … Ja, to je zagotovo en bolj varnih načinov, kako šefu brez posledic povedati, kaj si misliš o njemu!

Bojči je seveda skrbel, da so bili predvsem inštruktorji v visokih obratih, zna pritisniti na pravi knof, parkrat je pa še tanove prestrašil, da se jim je skoraj krogec zatemnil na zadnji plati kombinezonov. Je dvema, ki sta se na vrvi vneto dol dajala, čestital za pogum, da tako nevarnih reševalnih manevrov si izkušeni reševalci ne upajo več privoščiti, ker rada oprema popusti in sta bogeca še bolj krepko švicala, dokler nista končno na tla stopila …

Najbolj me je pa presenetil Damijan, uspešen poslovnež, s katerim sva si delila sobo, ki je dokazal, da človeka kljub uspehu še vedno lahko razveselijo majhne stvari. Okoli pol dveh zjutraj, ko je spod tuša prišel, je ves paničen po nahrbtniku brskal in po vseh hlačnih žepih, kar malce panike se mu je že videlo na obrazu. Nisem niti upal vprašati, kaj išče, a ko je končno našel, kar je iskal in mi pokazal kovanec za en evro, sem bil seveda začuden. Dokler ni pojasnil, da kava zjutraj bo. Za oba! Avtomat, ki stoji v hodniku centra, v katerem smo bili nastanjeni, namreč sprejema samo kovance …

Za zmagovalca prvega vikenda tečaja za reševalca se pa ne morem odločiti. Kandidata za prvo mesto sta namreč dva. Samota je, ko smo jedli kosilo, poklicala soproga in se je oglasil, a ni dolgo poslušal, je le nekajkrat zamomljal aha in ahm, potem pa mirno povedal, da še pes ima pri jedi rad mir ter odložil telefon. In smo ga vsi tam za mizo sedeči možaki gledali kar z neskritim občudovanjem, kakopak! Drugi kandidat je pa Boris, itak, on je vedno v finalu! Kot rečeno, če človek sedi in opazuje, marsikaj vidi. Je imel Boris povsod nos poleg, itak, saj ga ima vedno, a ko je mimo prineslo inštruktorja ali komandanta, je pa v hipu zagrabil kakšen štrik ali vponko in bil videti zaposlen do boga. Na analizi, ko smo zaključili in preden smo se odpravili na pozno kosilo, je pa novi tečajnik pohvalil vse inštruktorje izrecno pa še Borisa, da takšnega garača kot je on, ki vedno priskoči na pomoč, če je potrebno, v življenju še ni videl.

Kako naj se torej človek odloči, kdo je zmagovalec?! Je zlata medalja Samo, ker je povedal ženi, kar ji gre, ko je ona že prekinila (poleg njega sem samo jaz to opazil!) ali Boris, ki ga je novi tečajnik tako toplo pohvalil, čeprav sem menda spet samo jaz videl, kako mu je ta prej na skrivaj stisnil bankovec za 20 evrov?!

Ampak, ja, vsi so tako pridno delali, da zmagovalca tečaja ne bom razglasil. Čeprav, Damijan mi je pa vsako jutro v posteljo kavo prinesel …

8 tednov in pol

Ne, ni tisti famozni film, toliko časa bo menda bolelo. Ko sem pozno ponoči na urgenci zamahnil z roko, da toliko časa pa zagotovo ne bo, je mlada deklica v modri halji resno zagotovila, da bo, da pa raje več ko manj …

Danes smo imeli vajo v steni in je bilo kljub soncu in švicu, ki je posledično kapljal spod čelade, prav prijetno malce znanje obnavljati. Ko sva z Luiggyjem ravno eno pavzo po napornem treningu enega manevra udarila, preden se napotiva na trening drugega, sva se, kako zelo diletantsko, usedla ravno pod tretji reševalski manever, s katerim so preskušali neko novo metodo dviga poškodovanca. In nama je komandant, ki ne vidi zelo rad, da ljudje brezdelno posedajo, zapovedal, da se pripneva na štrik, da resni reševalci naštudirajo novo zadevo. So naju dvignili, potem so pa študirali, midva z Luiggyjem sva pa tam visela ko dve klobasi v dimu. Ne, to je samo prispodoba, nisem kadil in nisva bila v dimu. Sem pa, ko se je kar vleklo in vleklo in sva bila že kar malo naveličana bingljati tam nad drevesi, vseeno predlagal, če bi morebiti pa Gorsko reševalno službo na pomoč poklicali, če oni ne znajo. In so znali, itak, saj znamo, če hočemo, ko sem pa kasneje novo smer opremljal, mi je pa spodrsnilo in me zabrisalo ob steno, da par minut dihati nisem mogel, kar je menda normalna posledica močnega udarca v prsni koš. Za kakšno urico sem v senco ulegel, ko sem se končno spet na noge postavil, so pa dragi prijatelji seveda tekmovali, kdo bo bolj duhovit, ker ko sem se smejal, me je od bolečin kar po tleh metalo …

Ko si je malo pred koncem vaje pa še Burja gleženj poškodoval, da je lahko le po eni nogi skakljal, so pa še edinega dohtarja, ki smo ga imeli prisotnega, k nama poklicali. A kaj, ko je Roki dohtar za živali in naju je le bolj od daleč pogledal in potolažil, da edino, kar on lahko naredi, je, da odredi urgentni zakol, če v treh tednih ne bo bolje …

Na urgenco sredi noči, ko sem končno domov prišel, me je pa zlati Remih peljal, ker on je napol dohtar in ve, kam in kako. Ko so me tam pregledovali, so mi med drugim tudi srčni utrip izmerili in človek v modri halji je malce obrvi dvignil, da je višji, kot bi moral biti. Sem se izgovoril na strah pred zdravnikom, pa me je potolažil, da on ni zdravnik, da je le hišnik. Medtem je vzel stetoskop in še dihanje poslušal, meni ni bilo pa nič jasno, kako lahko na novomeški urgenci kar hišniki pregledujejo poškodovance. Res je, da že sto let nisem bil pri zdravniku, a vseeno! Očitno je opazil moj zabodeni pogled, ker je potem povedal, da se je le malo pošalil, da itak da je zdravnik in sem se mu potem verjetno malo smilil, ko sem se med smehom v bolečinah na tla zrušil …

Dosežki

Remihu je soproga potrdila datum, ko greva spet lahko v kamin Game Over in ko je datum prišel, je suša seveda minila. Celo nekaj snega je vmes na Poljanski gori vrglo pa dan ali dva je zalivalo. In se mi seveda čisto zares ni šlo. Mislim, ja, itak, vedno grem rad na kofe v jamo, ampak v kamin Game Over?! Tolikokrat me je že zalilo, da sem se že naučil. Ampak Remiha pe še ni in kako potem prijatelju, ki celo dopust v službi vzame in si dan prej nohte postriže, dopovedati, da bi bilo dobro malo počakati?! Ma sem poskusil, saj sem izkušen blefer, pa ni ratalo. Ko sem sneg omenil, je takoj odvrnil, da me od Konfina nese plus vso mojo opremo, če ne bova mogla z avtom in ker je bil ravno v zanosu, sem mu dal hitro v podpis, da jaz nesem vrtalnik in kovačijo in vse dol do bivaka in gor v kamin in nato spet dol v bivak, od tam do površja pa on prevzame. In je udaril v roko, želja po raziskovanju je bila prevelika …

Malo pred enajsto sem ga pobral pred službo, nekaj njegovega navdušenja pa je prešlo tudi name, saj sem bil že ob devetih dopoldne pokonci! Vozil je prijatelj, ker jaz sem imel preveč telefonskih pogovorov in še čik in kavo in je znorel, da se ne počuti varno, da bi me kmalu kap, sem od šoka kar sredi cesta zaustavil, da sva se zamenjala. Postanek v trgovini, da sva hrano nakupila, da ne bi kot zadnjič prav amatersko stradala in se posledično brez moči ven vlekla, pri bivaku pa najlepši sončni dan, kar si ga morete misliti. Par kofetov in kuhane klobase za kosilo s kruhom z orehi in gorčico, pa kdo bi rinil v jamo!?

No, Remih, kakopak, a je bil toliko uvideven, da mi je še en kofe na sončku pustil v miru spiti in sva se v Čaganko zapodila šele malo pred tretjo! Sem kar zastokal, ko sem si transportko zadegal na rame, je bila težka ko ponedeljek za delavca v četrti izmeni v veliki novomeški tovarni! A je šlo lepo dol, v bivaku v Severnem rovu sem si celo kofe še lahko privoščil, je bil prijatelj res usmiljen, čeprav se je videlo, da se mu iz nestrpnosti kar kadi pod podplati!

V Game Overju me je pa ohladilo, itak, ko sem zaslišal vodo, ki je hrumela v globino s kakšnih 180 m nad nama! Ko se je prijatelj na štrik spravljal, sem ga poskusil pripraviti, da nama morebiti ne bo uspelo, da je kar mokro, pa je le z roko zamahnil, da imava pelerine. Saj bi se smejal, če se ne bi pred par leti tudi sam še tako obnašal! Sem počasi plezal za njim, ko pa smer malce v levo zavije, torej direktno pod slap, sva se pa ustavila in si navlekla pelerine. Remih se je prvi zaguncal pod vodo in kar zmrazilo me je, ko sem zaslišal udarjanje vodnih kapelj po plastiki! Dva cuga je moral preplezati, preden se je direkt iz vode spravil, potem je zavpil, da čaka. Sem si prek čelade poveznil kapuco in se malce tolažil, da to je to, da bo pomagalo, a ko sem se zanihal pod slap, se je seveda takoj izkazalo, da to ni to. Ja, glavo in ramena sem imel suhe, ampak po nogah je pa teklo, kot bi me kdo s cevjo zalival! Sem bil seveda v hipu moker in potem samo plezaš, nehaš misliti o tem, kako bi se umikal vodi. Ki se ji itak ne moreš umakniti …

Na vrhu sva se zamenjala in sem se jaz prvi zrinil v luknjo, ko je prišel še prijatelj, sva si pa malico privoščila. Vsak en sendvič. Saj je prijal, nič ne rečem, a verjetno bi lahko takrat tri pojedel, saj sem bil povsem moker, da me je zeblo ko premočenega cucka. Prijatelja ni, ga je raziskovalna strast grela …

Še Petrolov kofe in čik, potem sem se pa k delu spravil. Sem vrv navezal na vrv, ki jo je zadnjič zmanjkalo in se spustil par metrov nižje, da naredim pritrdišče. Ves moker in blaten sem moral paziti, da ne bi vrtalnik uničil in sem delal brez rokavic, ker roke so bile samo mokre, ne pa preveč blatne. In sem se milijonkrat udaril ob skalo, da bi najraje vse zabrisal v prepad in odšel domov. Pa nisem, kakopak, par metrov proč je bil prijatelj v nizkem štartu! Sem končno našel vsaj približno dobro skalo, da sem eno sidrišče naredil, pa nisem imel dobrega občutka, sem poleg še enega scmaril. In je bil občutek očitno dober, kajti ko sem ga zabil, je skala dobesedno eksplodirala. Sem zavrtal še enega in napravil dvojno osmico, da bo varno in se hotel že v globino spustiti, ko sem s kotičkom očesa spet prijatelja poleg sebe opazil. On je našel luknjo, prehod v prelomnico, a ker je jamar šele dobro leto, še ne zna dobro opremljati, zato sem opremljal jaz, a ko sem se tam nad prepadom malce umaknil in mu ponudil, da se on prvi spusti, so se mu oči še bolj zasvetile in v hipu je bil pri meni. In dol. Kakšnih 15 m nižje je potem brkljal in mi poročal gor, pa vse je tudi izmeril z laserskim merilnikom, potem pa ugotovil, da tam ne bo šlo, da bo treba plezati gor. Mene je od mraza kar prestavljalo, tudi toliko nisem imel več telesne toplote, da bi vodo v škornjih segrel, a ko je vprašal, če bova kar takoj začela plezati, me je vseeno malo pogrelo!

In je bil kar malo razočaran, ko sem na hitro izračunal, da če zdaj začnem za kaminsko plezanje pripravljati, nama vzame 2 uri, preden sploh začneva, če greva pa takoj ven, nama pa mogoče uspe priti do enih zjutraj na površje. In se je vdal, kaj je pa hotel, saj je pameten možak, ve, da bo jama počakala!

Dol iz kamina nama je šlo super, dol grede sva tudi čez slap hitreje prišla, v bivaku sva vsak še en sendvič pojedla in kofetek, plus vodo sem iz škornjev zlil, za zaključek bivakiranja sem mu pa kovačijo porinil. In je zastokal, sem ga videl, je že hotel protestirati, a je potem stisnil zobe in vzel težko blatno pizdarijo. Kar je rekel, je rekel in očitno je mož beseda!

Sem ga, olajšan, potem lažje lovil na poti proti površju, a moram priznati, da sem vseeno krepko čutil pas. In na bokih in na ramenih! Konec koncev sva preplezala več ko 400 višinskih metrov in Čaganka, ko je mokra, vsak meter posebej zabeli …

Ven sva pokukala par minut pred polnočjo. Se preoblekla v suhe cunje, potem pa zakurila in pojedla makarone s paradižnikovo omako. Plus kofe in radler. V postelji sva se spravila okoli dveh zjutraj in ko sva se ravnala na trdih deskah, se je slišalo takšno stokanje, da bi vsak medved pobegnil, če bi mimo prišel. V hipu sem zaspal. Potem sem pa enkrat oči odprl, povsem zbujen, temno je bilo ko v rogu. Ni mi bilo jasno, kaj me je zbudilo. Pogledal sem na uro, ki je kazala 4 zjutraj. Kakopak sem najprej na kakšnega medveda pomislil. Pa ni bil medved. Žekijeva drva so bila. Je model zadnjič prinesel gajbico svojih drv v bivak in ko sva zdaj odhajala spat, sva po inerciji še par polen nabuhala v peč. Ker nisva vedela, da ima Žeki doma kvalitetna drva. In so kar tapete odstopale, tako je bilo vroče. Sem do pol petih zunaj v gatah kadil, da sem se vsaj malo shladil in spet lahko zaspal …

Zjutraj sem pa Klemiju poslal poročilo, da nekaj malega sva naredila, da naju je pa seveda zalilo in da kakšnih epohalnih odkritij ni bilo. Pa že čez sekundo dobil nazaj odgovor, da enkrat se bom pa menda res naučil, kdaj se hodi v jame in kdaj ne, da sva pa sicer z Remihom čist za skupaj, ker oba hodiva v jame kar tako malo, da se odklopiva, ne zaradi jamarskih dosežkov. Prijatelj je bil malo surlast, ker je moral biti v službi, a ko smo čez par uric kofetkali ob Krki in je Grdin Remihove meritve v svoj načrt vrgel, se je izkazalo, da se nisva samo malo kopala v Čaganki, ampak da sva tudi jamarski dosežek dosegla. Kamin Game Over se namreč par deset metrov pod površjem zapre, ta prelomnica pa leži ravno nad vzporednim breznom in obeta, da bomo po njej končno prišli nad strop Game Overja in posledično enkrat tudi ven …

In če sem bil tam, ko smo kofetkali, tako zlomljen in utrujen, da sem rekel, da naj gresta kar Klemi in Anži kot glavna zapiralca v Čaganki splezat ta zadnji del, sem si potem ob Grdinovem filmčku premislil. Pa prepričan sem, da Remih že brska po koledarju, kdaj bo lahko imel spet prosto, da greva malo plavat v Čaganko! Moj koledar pa itak vsako neumnost sprejme …