Prazen rezervoar

Reševalci moramo veliko vaditi in včasih je že kar težko najti datum! Vajo Reševalnega centra Novo mesto JRS smo zatorej ubodli kar v nedeljo, enostavno ni bilo drugega datuma na voljo. Je bila šefica dobre volje in smo lahko celo kofe spili v Dolenjskih Toplicah, a smo bili pri Cink križu vseeno že pred osmo zjutraj!

Seveda je deževalo in seveda smo najprej plahto napeli, da smo se imeli vsaj za silo kam umakniti. Devet nas je bilo, še celo gospodar Murček je s svojo trgovino prišel, ker smo potrebovali kar veliko opreme. Smo se namreč odločili preskusiti dvig poškodovanca z motornim vitlom, kar je dobrodošlo predvsem v globokih vertikalnih vhodnih breznih. Kar Cink križ je, saj gre dol kar 107 m!

Milijon štrikov smo napeli in povezali, kar je vzelo kar nekaj časa, a najbolj pomembna pri tovrstnih manevrih je pravzaprav komunikacija.Ko reševalec na roke vleče, zlahka začuti, če se kaj zatakne, recimo nosila ob kakšen skalni rogelj, pri motornem vitlu pa temu ni tako. Tam pač stisneš gas in to je to, mašina pa vleče. Čeprav ne zelo hitro, a je vseeno pomembno, da se že na prvi “stoj!” spremljevalca nosil vse v hipu zaustavi!

Gospodar je ponosno prinesel s sabo tudi posebne slušalke za radijsko postajo, ki zadušijo vse glasne zvoke okolice in se lahko ob tebi vsi na ves glas kregajo, ti pa vseeno lepo slišiš sporočila iz globin. Jih je Jurček, ki je stal poleg brezna, v hipu nataknil na ušesa, da sproba, a ko sem se vpel na tirolko in prepel na vrv, ki je šla direktnih 100 in nekaj metrov v globino, me jemalce panika in sem enega stisnil. Tako, bolj nehote, da sprostiš napetost pa to. Ker sem visel na tirolki, z ritjo ravno pri Jurčkovi glavi, je ta protestiral, da slušalke niso najboljše, da ga je slišal jasno in glasno, da ga je v nos tudi dobil, pa ni nič postokal, ker tega pa slušalke itak ne preprečijo …

Prva sva iz Cinka štartala z Danielo kot poškodovanko in je šlo super. Najprej je bilo nekaj tesnobe in negotovosti, ko pa ugotoviš, da ne boš kar tako dol padel, pa začneš uživati. Kot spremljevalec nosil paziš le na to, da se kje ne zatakne in da lepo teče, dela pa namesto tebe motroni vitel. Kar je super. Iz 100 m globine so naju potegnili v manj kot 6 minutah! Se mi zdi, da tako hitro in tako spočit še nikoli nisem prišel iz Cinka!

Kljub temu, da je kar deževalo in deževalo, smo naredili 7 izvlekov, da smo se lahko vsi preskusili v vseh vlogah. Kot spremljevalec nosil, kot operater motornega vitla, na varovalni vrvi, kot poškodovanec …

Klemi, ki se je poskusil tudi na popuščevalni vrvi, me je enkrat poklical, naj mu pridem pomagat in ker je hotel točno mene, sem takoj vedel, da je nekaj zaštrikal. Pa mu je bilo nerodno, da bi drugi videli, da je šalabajzer, jaz ga pa itak že poznam do obisti in mu je vseeno, kaj si mislim.

Pa ko sem se jaz kot prvi dol spuščal kot spremljevalec in je videl, da me malo stiska, je bil pameten ko televizor, da kaj se mam za bat, da je vse tipi topi, ko se je moral pa on spustiti, se pa ni spustil, dokler Murček ni preveril, ali so njegovi kolegi reševalci vse pravilno postavili in blokirali. Čeprav sem bil jaz tam in sem mu zagotavljal, da je vse okej …

Ja, z motornim vitlom je kar malo drugače, a ko poštekaš, je vse skupaj pravi užitek. Pa nihče se čisto zares ni zmatral. No, Jurček se je, ko je šel zadevo na koncu razopremiti. In je odšravfal in pobral tudi ploščice, ki smo jih že pred leti kar v breznu pustili, da tečajniki lažje opremljanje jame trenirajo. Zdaj tega pač nekaj časa ne bodo, dokler jih spet nazaj ne prišravfam …

Za konec, ko je nehalo deževati in se je celo sonček pokazal, smo pa še klobase vrgli na žerjavico, da smo se domov odpeljali in zadovoljni in polnih želodcev …

Sem se potem s sporočilom pohvalil vrhovnemu komandantu Walterju, da smo bili pridni, da smo sedemkrat ponovili in se vsi v vseh manevrih in vlogah preskusili, pa sem pozabil, da je z Gorenjske! Je nazaj priletelo le ogorčeno vprašanje, če smo ves rezervoarček vitla spraznili …

Nov čin

V soboto smo imeli v Škofji loki izpite za nove jamarje. Klemi je bil prvič v vlogi vodje izobraževalne službe JZS in smo na pot krenili sredi noči, da ja ne bi zamudili. V kombiju pa poleg naju še trije naši novomeški nadebudneži. Dva malo živčna, sta še vozle trenirala med potjo, Remih se je pa dolgočasil, ker če si car, se nimaš kaj bat. On je šel na izpite itak samo zato, ker je to formalnost in edino, kar je obžaloval, je bilo, da iz pripravnika ne moreš kar neposredno do inštruktorja jamarstva skočit, kar bi se spodobilo za njegov rang znanja.

Stena je bila osončena in je že zjutraj peklo, ko smo začeli migati, pa sploh. 29 se jih je dokazovalo, vse skupaj je bilo kot mravljišče. Naša Ana, ki smo jo zaradi škornjev prekrstili v zebro, se je dobro držala, Remih pa tudi. Da je vseeno malce nervozen, se je pokazalo edino enkrat, ko mi je prinesel petrolov kofe, ker je mislil, da bo znanje dokazoval pod mojim nadzorom, pa sem ga poslal k drugemu inštruktorju, ki je bil zadolžen za tisto dejavnost, za katero je potreboval podpis. Sem videl v njegovih očeh, da je hotel tisti kofe nazaj vzeti, čisto zares je par sekund omahoval in razmišljal, da me je že kar malo panika, saj sem že čutil okus na jeziku, pa se me je potem usmilil in mi ga pustil. Se je spomnil, da bo kasneje še na dveh točkah pri meni …

Diplome so dobili, so bili kar ponosni, edino Remih ne preveč, kakopak, ker zanj je bila to le formalnost. Jo je potrdil potem domov grede, ko smo se ustavili na Petrolu, da si zaloge kofetov obnovimo. Pred blagajno je stal Klemi, za njim jaz, za mano prijatelj z novim činom, nič več pripravnik. In me je nenadoma v nos ugriznilo, da sem se skoraj zadušil. Nič mi ni bilo jasno. Dokler nisem zagledal ponosen obraz novega jamarja, ki je komaj skrival ponosen nasmešek. Sem si majico potegnil čez nos, da me je najprej Klemi debelo pogledal, potem pa še petrolovec, ki se je verjetno tudi malo ustrašil. Klemiju, ki ga je v naslednjem trenutku tudi v nos dobil, je bilo v hipu vse jasno in je samo ven odvihral, petrolovcu pa se je posvetilo verjetno šele, ko sem jaz tudi že na zrak odvihral, saj me je ves čas opazoval sumničavo. Je verjetno kar čakal, da bom zahteval denar, ko sem imel pa obraz zakrinkan …

No, sem prepričan, da ga je ujel tudi on in mu je bilo za nazaj potem jasno moje obnašanje, Remih je pa ven prišel popolnoma mirno in kul. Da zdaj je jamar, je pojasnil, da zdaj lahko. In poleg tega da je boljše, da ga je spustil tam kot pa v kombiju. Kar je res, zakaj pa še na tretjo opcijo ni pomislil, da bi ga spustil pa zunaj, pa ne vem …

Se je pa izpitih pripetila nesreča, kandidat za jamarja je padel z višine kakšnih 6 metrov in se hudo poškodoval. Želim in upam, da si bo popolnoma opomogel, je pa to še en dokaz, da pri plezanju ali na poligonu ali v jami velja, da nikoli ne moremo biti dovolj previdni!

Predogled

Marko Z. si je za poročno potovanje izbral Čaganko. No, bodimo iskreni, Čaganko si je izbrala njegova izvoljenka. Sicer se jezi, da je ona zagotovo druge fotke Čaganke gledala kakor on, ker si drugače tega ne bi želela, a ker je pameten in izkušen, je le sklonil glavo in pokimal. Ter poklical mene. Jaz sem pa itak vedno za!

Smo bili dogovorjeni za danes, a kakor se rado zgodi, vedno kaj vmes pride in smo prestavili. Mislim, prestavil je Marko Z., jaz nisem. Sem poklical Ano, ki ima v soboto jamarski izpit in je vsa živčna, da mora še trenirat in je itak vsa vesela priskakljala. Pa Žeki tudi. Nekaj kondicijo nabira, kar se meni itak zdi brez veze, ker potem jo bom moral še jaz. Saj kam bi pa prišli, da bi me pripravnik lovil!

Kakor koli, Žeki je že kres zakuril, ko sva z Ano k bivaku prišla in so po kavi mimogrede še čevapi zašvicali nad žerjavico, potem je pa on domov odšel, z Ano pa v jamo. Da malo blato popucava za Marka Z. izbranko, da ne bo razočarana, ko bo prišla na predogled za poročno potovanje. Saj nisva šla preveč v globine, je bila ura že pozna, da pa le ne bi bilo preveč enostavno, sem pa dol grede še vozle na vrvi vozljal, da se je bogica res dobro pripravila na izpit. Ko sva ravno še v četrtku ven pokukala, je bila Ana kar malo ponosna, kako ji že super gre, da je pridobila in na znanju in na hitrosti, jaz sem pa samo pokimal. Da je to res. Ker kaj bi jo dan pred izpitom po nepotrebnem vznemirjal …

 

Predizpitno

V soboto so jamarski izpiti JZS in nekaj naših JKNM-jevih novih nadebudnih je hotelo še zadnjič potrenirati. Utrditi znanje, takorekoč. V Cink križu. Sem bil prepričan, da bodo zgodaj končali, ker so zgodaj začeli in se mi ni ljubilo po največjem soncu z njimi, popoldne sem pa vseeno kuzlico v avto naložil in sva jih skočila v kočevski hlad pogledati. Sem mislil, da bodo že ven hodili, pa še noter sploh niso šli. Vsaj ne vsi.

Klemi je Lio strašil in posledično mene, ker sem se bal, da bo v jamo padla, ko sta tako norela, ko sva pa s kuzlo končno sama ostala, se je pa iskanju dihalnikov posvetila. Je obetavno jamo poleg Cinka začela kopati in jo je kopala, dokler vsi niso ven prišli. Pivo smo spili, kdor ga pije, kaj dlje se pa nismo zadrževali, saj za na ogenj zabrisat kakšno mesnino se nihče ni spomnil prinesti!

Doma so kuzlico kakšno uro tuširali, tako je bila blatna, pa še malo postrani so me gledali. Kot da sem jaz temu kriv!

Jaz sem bil enkrat za spremembo čist …

Stol in miza

V petek smo se dobili v Hudi luknji. Finale. Da kandidati za jamarje reševalce in jamarje reševalce pripravnike na izpitih pokažejo, kaj so se naučili. Še sonček je sijal, ko smo na sveže pokošenem igrišču pred jamarskim domov postavljali šotore, ko sta kot zadnja svojo rezidenco dvignila Dalibor in Boško, ki sta prinesla šotor za dve družini za morski dopust, je že padel mrak. Odpravili smo se na večerjo in prav vsi so bili dobre volje, razigrani, samozavestni. Naj sem jih še tako strašil pred pisnim izpitom, ki jih je čakal ob vrnitvi v jamarski dom, se kaj dosti niso sekirali. Da znajo, da so se učili. Rahle žarke panike sem v njihovih očeh zasledil le ob omembi, da sem za vsakega od njih pripravil različen test. To jih je malce prestrašilo, plus dejstvo, da na lokaciji ni bilo dobrega signala mobilne telefonije! Edino Potrpin se ni sekiral, ker sem se na začetku pohecal, da tisti, ki so sodelovali na intervenciji v Pološki jami dan prej, izpita ne bodo rabili delati, da so ga z intervencijo avtomatsko dobili!

So se za mize posedli rahlo rahlo zaskrbljeni, a ko so ugotovili, da so vsi testi enaki, je zaskrbljenost izginila. Nisem mogel iz svoje kože in sem med njimi sedel par minut, le toliko, da so postali malce živčni, ker niso vedeli, ali jim bom ves čas gledal pod prste! Ko sem si skuhal kofe in se pridružil kolegom, sem za sabo slišal vzdih olajšanja. Saj ne da ne znajo, a pisni test je le pisni test …

Pa niti ne tako kratek niti tako lahek! Ko so po kakšnih dveh urah končali in smo zadeve popravljali, teste so le podali na levo, sem se prav zabaval. Pri vprašanju, kakšen je pravilen vrstni red postopka pri poškodovancu, ki mu iz rokava curlja kri, so kolektivno rešili narobe in smo potem pol ure debatirali, kaj pomeni, če kri curlja. Da pravilen odgovor, ki sem ga zagovarjal jaz, pomeni, da kri brizga iz rokava …

Na koncu so vsi naredili pisni izpit, mislim da dva kandidata za reševalca celo 130%, vsaj sodeč po na koncu seštetih 48 točkah od 42 možnih! Pa Denov odgovor pri vprašanju, pri katerem manevru ne potrebuješ rokavic, sem si tudi zapomnil. Naštetih je bilo več manevrov in malica, mali je obkrožil tudi to. Je moral za kazen potem naslednji dan sendvič jesti z rokavicami …

Ko je bil uradni del za nami, bila je že debela noč in skoraj naslednji dan, ko je že bila dovoljena pločevinka piva na osebo, se nam je pridružil pa še dr. Maksi. Smo debatirali in jamarsko reševalne spomine oblujali, ko sva se kot zadnja v šotore odpravila, me je pa vprašal, kateri je moj. Sem pokazal na največjega, kjer sta spala Dalibor in Boško, ker dr. Maksi je profesionalni smrčač in je svojega malega Dekatlonskega kar poleg zabrisal. Je bil v primerjavi s tavelikim ko pasja utica …

Malo kasneje sem se odpravil na povsem drug konec travnika, kjer sem si dvignil svojo rezidenco ob potočku, si v ušesa zadegal slušalke in užival v podcastu. Pa se mi je okoli treh zjutraj zazdelo, da nekaj ni prav, nisem več razumel govorjenega, zato sem si iz levega ušesa potegnil slušalko in preveril. Ter skoraj crknil od smeha. Sem dr. Maksija na drug konec travnika, ob šumečem potoku in s tavelikim šotorom vmes plus slušalkam v ušesih slišal, kot bi spal poleg mene! Sem si kar predstavljal uboščka pripravnika tik njega! To je vsakoletni krst vseh novih, ki še ne vedo, kam morajo postaviti šotor! Je pa res, da se hitro naučijo …

Celo soboto smo se preganjali v steni pred jamo, kjer so kandidati skakali od točke do točke in pod budnimi inštruktorskimi očmi kazali, kako obvladajo. Letos sem se naučil, sem jim dal liste, na katerih so zbirali podpise pozameznih točk, v mapo. Lani so nekateri okoli nosili povsem mokre, živci na izpitu pač naredijo svoje. Prav zanimivo je opazovati, kako se odraslim ljudem pred inštruktorji na izpitih začne barva kombinezona na hrbtih spreminjati v mokro barvo … Vmes je bila pavza za sendviče in ravno ko so vsi pojedli, je prišla Katarina s polnim pekačem kremšnit in še večjim pekačem palačink s čokolado! Pa ti potem delaj, ko si poln, da bi eksplodiral …

Končali smo še podnevi in si privoščili obilno večerjo pred jamarskim domom, po večerji so si pa začeli nočne grozljivke izmenjavati. Koliko minut je kdo sploh lahko spal in komu so ušesni čepki delovali ter komu ne.

Dalibor in Boško sta se odločila svoj grad premakniti 100 km od Maksove utice, kar sem pa preprečil, saj bi predolgo trajalo in predlagal, da premakneta Maksovo utico. Kar bi storila v minuti. Pa nista hotela vznemirjati inštruktorja, kakopak. Zato sem ga premaknil jaz in za nagrado dobil in kofe in radler. Ko je prišel Maks, je seveda takoj opazil, da smo ga premaknili in je zaigral jezo ter ogorčenost, da kdor si je to drznil, da bo drago plačal, jaz sem pa takoj na Daliborja in Boška pokazal, da sta bila povsem šokirana, kakšen da sem …

Zvečer smo kandidate razdelili v ekipe, jih razdelili po odsekih jame, za katere bodo zadolženi, potem so morali pa opremo nabrati. Kar je trajalo krepko v nedeljo. V nedeljo je bila kot del izpita na vrsti vaja v jami in v podzemlje smo se podali že pred osmo zjutraj, je naš komandant, ki rad vstaja zgodaj, udaril budnico že ob šestih zjutraj! Nič ni pomagalo, da sem protestiral, da se nesreče v jamah dogajajo tudi popoldne in zvečer in da bi enkrat lahko tudi kasneje vstali!

V Hudi luknji sem pred leti tudi sam delal izpit in prav s strahom sem prišel do slapa. Mi je v spominu ostalo, kako visoko in grozno in komplicirano je bilo vse skupaj in kako smo se matrali, tokrat sem bil pa skoraj malo razočaran. Ni bilo tako grozno! Mislim, da se razmumemo, jama je komplicirana do amena, nosila ves čas potujejo v meandru po zraku nad vodo, a ko imaš nekaj kilometrine, vse skupaj ni tako težko. Anže, ki je bil vodja moje reševalne ekipe, me je postavil na ne preveč kompliciran manever in sploh kaj dosti nisem razmišljal o zadevi, sem raje kave kuhal non stop, da so si bogi kolegi lahko za trenutek odpočili in se pogreli. Ko so nosila do mene prišla in sem začel delati, sem pa ob sebi zagledal inštruktorja Matjaža, ki je prav tako pozorno opazoval, kaj počnem, kakor pred leti na izpitu, in sem zmrznil! Sem ga moral vprašati, kam vpnem vlečno vrv, ker mi je v tistem trenutku dejansko ušlo iz glave …

Nosila s poškodovancem so iz jame prišla malo pred 17. uro, smo pospravili opremo, povečerjali, razdelili diplome (profesionalni gasilec Blaž je priznal, da najvišji čin pri gasilcih bo po tanovem JRS) in se odpeljali domov. Nekje pri Domžalah sem zaustavil, da je izstopil Anže in se kar nisem mogel načuditi, koliko robe je imel s sabo. Kar jemal in jemal je iz kombija! In sva ugotovila, da je narobe prebral mail z mojimi navodili za izpit. Sem napisal, da stoli in mize bodo v domu, ne pa, da mora s sabo prineti stol in mizo!

Zares dolg vikend

V soboto smo imeli še zadnje vaje pred izpiti za jamarske reševalce, ki bodo ta vikend. V Hudi luknji, kjer bodo tudi izpiti. Nekako sem mislil, da bomo kar kmalu končali, a je strah pred izpiti velik in so trenirali. Do nezavesti. Parkrat nas je dež namočil, kar ni motilo nobenega, niti mene ne, saj sem stal pod mostom. Najbolj moram pohvaliti Nino, ki se je žrtvovala v nosila in smo jo par ur trajbali gor in dol, pa se ni zelo pritoževala. Vsak od reševalcev je želel poskusiti tudi prepenjanje nosil čez odmik na tirolki, kar je kar zahteven manever, predvsem pa počasen. Zadnji se je na odmik spravil Gregi in ko je Nino v nosilih končno spravil na drugo stran žičnice, se je že mrak delal. Morali bi jo še enkrat spraviti čez odmik, da bi jo potem z lahkoto sneli z vrvi, a se mi je to zdela izguba časa in sem tečajnikom predlagal, da jo kar na tisti strani z vrvi spustijo. So seveda vsi protestirali, da to bo težko, da se vrv povesi in jo bomo težko čez ograjo spravili, a sem jih pomiril, da smo vendar reševalci. Močni in sposobni. In so jo potegnili do ograje pri cesti, potem smo se začeli pa po glavah praskati. Ker nam je skorajda pod most ušla! Ja, res je, če bi jo potegnili nazaj in čez odmik, bi nam vzelo morda 15 minut, a kaj, ko ljubimo izzive. In smo jo kar tam spod mosta poskušali izpeti, kar pa seveda ni bil mačji kašelj. Pa še veliko več časa nam je vzelo! Na koncu, ko ni bilo več druge možnosti, smo jo potegnili pod ograjo, ker moramo trenirati tudi ožine, čeprav je Nina vpila, da ne bo šlo. Je šlo, prsni koš se je ravno dovolj stisnil, da je šlo …

Po večerji so reševalci zahtevali tudi sladico, no, Primož jo je, in smo mu dovolili sladoled. Saj druge sladice itak niso imeli in na sladico pravzaprav sploh nihče ne bi pomislil, če ne bi imeli hladilnika ravno pri vratih. In smo potem vsi zahtevali sladico in jo tudi dobili. Ne morete si predstavljati, kako en sladoledek nariše nasmehe na obraze kandidatom za reševalce, ki so 12 ur garali ko da so plačani za najbolj težaško delo!

V že debeli noči smo se razpršili po Sloveniji in domovih, le midva z Grdinom sva ga pičila v Divačo. Ker sva morala v nedeljo v Labodnico pomagati ekipi japonske državne televizije, ki pri nas snema dokumentarec o našem podzemlju. Ker sva tja prišla že krepko po polnoči, sva se zmenila z Jakatom, da lahko pri njemu parkirava in prespiva kar v kombiju. No, jaz sem prespal v kombiju, Grdin je pa šotor izvlekel in ga postavil na vrtu. Jaz sem bil proti, ker nisem bil povsem prepričan, da sva sploh pred pravo hišo, a se ni dal motiti! Bolj ga je motilo, da ni imel blazine in ga je neka veja žulila v hrbet vsaj dve uri, preden je pogruntal, da ima tako velik šotor, da se lahko premakne in ga veja potem ni več žulila …

Ker Jaka občasno bere moje zapise, me je nekaj čez sedem zbudil s kavo. Sem se kar stopil, priznam! Potem smo se zapodili po japonsko ekipo in bili pred dveto že v Labodnici. Ki ima vhod na italijanski strani, kakšnih 100 m od slovenske meje. Znana je pa predvsem po tem, da se do globine 330 m, kjer prideš do podzemnega toka reke Reke, spustiš po lojtricah! Res! Ni zelo naporno, razen če seveda ne trogaš opreme za snemanje dokumentarca! Najboljšo je potegnil Božič, ki si je pod sabo navezal dva ogromna kvadratna kufra in jih potem rinil v okrogle ožine! No, tudi meni ni bilo lahko, saj se je režiserka odločila, da bom glavni igralec jaz. Ni pomagalo, da sem ji priznal, da nič ne vem o jami, o Reki tudi bolj malo, da se mi o geoloških pojavih bolj malo sanja … Na srečo zelo verjetno poleg nekaj milijonov Japoncev nihče ne bo videl tega dokumentarca, zato se preveč ne sekiram. Naj samo povem, da sem potem, ko so me prisilili v vlogo, postal eden največjih poznavalcev podzemlja pri nas. Kaj pri nas, v Evropi. Ma kaj Evropi, na svetu! Sem prepričan, da bom slaven v deželi vzhajajočega sonca, tako pametnega zagotovo še niso videli na televiziji. Dobro, morda bo kakšen geolog skočil pod strop, a njemu se pa lahko izgovarjam, da so me napačno prevedli … Okej, tudi Italjani bodo lahko malce nejevoljni, saj sem moral ob mejnem kamnu pokazati, kje je Italija in kje Slovenija, mimogrede sem pa še pripomnil, da se to z lahkoto vidi, ker mi imamo asfalt, oni pa še makadam …

Najhuje pri vsem je bilo, da sem imel ves čas na sebi brezžični mikrofon in se niti scat nisem upal, saj so Japonci ves čas poslušali. Sem enkrat vmes pozabil in si med spuščanjem po lestvah nekaj popeval, pa so me potem kar zgroženo gledali! Kako bi šele gledali mojega prijatelja Anžiča, če bi namesto meni njim prinesel posnetke jamarjenja skozi Hudo luknjo, da jih uredijo, saj je imel na čeladi ves čas kamero. Jih je prinesel meni, naj jaz iz parurnih posnetkov filmček zmontiram, a me je minilo, ko sem na posnetku opazoval, kako urinira. Je tudi on pozabil, da ima kamero na čeladi, ki snema, kamor gleda …

Iz jame smo crknili že skorajda v temo, čeprav je gor plezati po lestvah lažje kot spuščati se po njih, a je režiserka še gor grede delala posnetke …

Po obilni večerji sva z Grdinom prespala pri ekipi v hotelu in se potem naslednji dan, v ponedeljek, pustila pregovoriti, da jih spremljava še v neturistične dele Škocjanskih jam. Da se bodo bolj varno počutili v družbi jamarskih reševalcev. In je bilo zanimivo, nič ne tajim, neturistični deli ob reki proti Martelovi dvorani so čudoviti, a če si otovorjen ko osel in se vsakih nekaj minut ustavljaš, da se kaj posname, kmalu ni več tako zanimivo …

V nedeljo in ponedeljek je bilo prvič letos tudi prvič res vroče, a tega z Grdinom nisva opazila, saj sva bila oba dneva od jutra do večera na mrazu v podzemlju. Sem se v ponedeljek zvečer pripeljal domov, skočil pod tuš, pocrkljal kuzlico (ženi sem lahko samo pokimal, ker se ve, kdo zahteva več pozornosti!), skočil za računalnik, da sem vsaj približno prišel na tekoče v par urah, potem sem moral pa že do Remiha, ki si je za torek dopust vzel, ker se bližajo tudi jamarski izpiti in je želel malo potrenirati. Saj sem poskusil, da bi morda to zadevo prestavila, pa se ni dal. Je že hrano nabavil in se v mislih že tri dni prej v hosto prestavil in kako ga potem prestaviti spet nazaj brez zamere?!

Sva se v postelji v bivaku spravila šele okoli treh zjutraj, ker pa sem bil jaz še na japonskem času, sem vstal v torek ob osmih zjutraj, prijatelj, ki je bil na dopustu, si je pa lepotnega privoščil skoraj do pol enajstih! Posledično sva se zatelovadila spet skoraj do noči in sem jamarsko opremo že ponoči obešal, saj je oddajala take vonjave, da sem jo moral vreči v pralni stroj! Pa še dobro, da sem jo, saj me je danes zadelo sporočilo, da je v Pološki jami slovenskega jamarja, ki je skozi jamo vodil dva nemška jamarja, na globini 100 m začelo špikati pri srcu! Mene ni pri srcu, le v želodcu me je stisnilo! Smo imeli pred leti vajo tam in se še dobro spomnim, kako smo crkovali! Kolege, ki so jih aktivirali (novomeški center je bil samo v pripravljenosti), je helikopter z Brnika odpeljal že slabo uro po klicu na pomoč! Ko da smo profesionalni gasilci, res!

Dobro, dan je šel v maloro, saj sem pripravil opremo in nahrbtnik in do noči, ko je bila reševalna akcija končana, samo v telefon buljil. Bo pa jutri spet luštno, ko bomo po treh dneh matranja v Hudi luknji dobili nekaj novih reševalk in reševalcev …

Poln vikend

Letna vaja celotne JRS. V Beli griži. Iznos nosil s “poškodovancem” iz 400 metrov. Kako je bilo? Kakor vedno v Beli griži. Mokro za popizdit, ozko za posrat, mrzlo, da ti malinice odpadejo. Drugače pa okej, smo se zabavali. Vročih kavic in heca, kolikor hočeš. Zadnji smo proti ven okoli dveh zjutraj rinili Samo, ki je vsak prosti trenutek, ko je čakal, da se štriki sprostijo, eno kljub mrazu in vodi oddremal (pa kakšno verjetno tudi na štriku), za nama pa še Potrpin in Anže, ki sta pospravljala vox in bila vsakič, ko sta naju ujela, nasmejana in dobre volje, ko da smo se srečevali v kakšni gostilni …

Okoli štirih smo prikruzali v šotor, da smo se lahko pogreli z joto (ki so jo tisti, ki so že prej zaključili, že veselo spuščali v obliki plinov!), okoli petih zjutraj sem se spravil v spalko, ob sedmih zjutraj sta me komandant in reševalec Bojan že veselo bezala iz postelje! Da moramo štab in bazo pospraviti in stvari spred jame v dolino spraviti! Verjetno sem bil videti ko vesoljec, ker sta se zabavala do nezavesti, a ko sem si oščetkal zobe, se je ekipa že odpeljala. Jaz sem se pa za eno uro še v horizontalo spravil, potem pa na umešana jajčka s pršutom in na kavice, kolikor ti srce poželi.

Ko je sonce komaj dobro začelo greti moje boleče mišice (torej komplet telo), sva se pa s Klemijem že proti Logatcu peljala, so imeli novi Erkijevi in novi Aleševi jamarske izpite. Sem pazil, da nisem stal preblizu bodočih jamarjev pripravnikov, ko sem jih spraševal, ker sem bil v pogonu že od petka zvečer in sem temu primerno tudi dišal. Ne vem.

Vsi so naredili.

Vaja JRS je tudi uspela. Pa saj drugače niti ne more biti …

Najboljši vic vikenda? Ko te žena totalno razjezi, greš v klet in na kozarcih z vloženimi kumaricami še dodatno zategneš pokrovčke! Naj packa vidi, da s tabo ni šale …

Najboljši trenutek v jami? Jih je bilo milijon, ampak zmaga tisti, ko Maffi kot spremljevalec nosil zaustavi komplet manever, da bi jaz lahko naredil fotko. Se je na vrvi postavil v manekensko fotko z dvignjenima palcema, medtem ko so ostali stoično čakali, po prav vseh pa je medtem pršela ledena voda …

Najslabši trenutek? Sem se milijonkrta kam butnil, ko sem se guzil po ožinah, a najbolj je bolelo, da prav nobena od tistih fotk ni ratala …

Dvakrat strah

V sredo popoldne smo se na kofe v bivak v Severnem rovu spustili z letošnjimi tečajniki JRS. Jim niso dovolj vaje, so hoteli še malce užitka. Dalibor in Boško delata za pripravnika, Damijan za reševalca. In nam je šlo, kot se za reševalce spodobi, a ker smo se pred odhodom v jamo obirali s kofeti, smo ven pogledali šele malo pred polnočjo. Kar ni velika težava, jamarji imamo luči, pa tudi klobase na čebuli so bile kar hitro scmarjene. So teknile, če si jih prislužiš s švicom, so vedno dobre. Pa pivo ali dve za rehidracijo in je čas kar letel. Boško in Dalibor sta odpeketala, čeprav bi še ostala, a če moraš že ob petih zjutraj vstat, ker te čaka posel, potem je noč kratka …

Z Damijanom sva pa v bivaku prespala. Sva si za naslednji dan popucala obveznosti. Okej, roko na srce, Damijan si jih je! Nekaj čez tri zjutraj, ko sva se spravila v posteljo, se mi je zdelo, da če na že pojenjajočo žerjavico v gašperčku vržem še eno debelo bukovo poleno, bo lepo ohranjalo toploto do zjutraj in sem to storil, potem pa zaspal. No, skoraj zaspal, malo preden me je zmanjkalo, je tam pri peči nekaj zaropotalo. Sem našpičil ušesa, kakopak, nikoli ne veš, če se morda medved okoli bivaka ne potika, a ker se hrup ni ponovil, sem zaspal. Za dve uri. Ravno daniti se je začelo, ko sem se zbudil in mi je bilo takojci jasno, zakaj. Le prepoteno čelo sem potipal!

Spet je bilo prevroče! Čisto zares mi ni bilo jasno, zakaj in kako, saj sem le eno poleno vrgel v peč, a ko sem vstal, da si pred bivakom enega pricinim in se malo ohladim, sem takoj ugotovil, kaj in kako. Tisto, ko je zaropotalo, je poleno padlo na kurišče, očitno ga nisem dobro porinil v peč in ko je padlo, so se vratca peči odprla. Posledično je peč dobivala preveč zraka in je tisto poleno kar hitro pogrizlo, peč je bila pa povsem razbeljena …

Ob osmih zjutraj sva že kofetkala pred bivakom in lovila prve sončne žarke, potem sva se pa domov odpravila in ustvaljala v vseh gostilnah, kjer so kuhali kave. Ko si spucaš obveznosti, imaš namreč čas …

Mene je nova obveznost čakala šele ob šestih popoldne, ko sem letošnji jamarski tečajnici Ani obljubil, da jo peljem na 150 m v Čaganko. In ko kaj takšnega zagreti tečajnici obljubiš, besede zagotovo ne moreš snesti, če se ti ravno ne ljubi, kakor se meni ni ljubilo, ker je namreč že cel teden samo o tem sanjala!

Sva malo pokofetkala in zadnje sončne žarke lovila, preden sva se v luknjo spustila, a je kar prijalo, saj zunaj je bilo vroče. Ani je bilo kmalu vroče tudi v jami, ker se bližajo jamarski izpiti in sem ji zato na vrvi vozel napravil, da ga je premagala. To bo morala pokazati na izpitu, pa tudi v jami se velikokrat zgodi, da prideš do vozla, če je vrv poškodovana. Do 70metrce ji je šlo, nad ogromnim breznom jo je pa prvič malo stisnilo. Sem jo poskusil potolažiti, da je popolnoma vseeno, če pade v dvajsetmetrsko brezno ali sedemdesetmetrsko, pa nisem bil najbolj uspešen. A je stisnila zobe, se spustila prek roba in zabingljala v praznini. Potem ji je bilo pa kar všeč!

Še zgoraj sem razmišljal, da jo peljem do stropne, tam sem se pa potem odločil, da morebiti bo pa dovolj. Čeprav se je počutila olimpijsko. In se je izkazalo, da sem se prav odločil, gor ni šlo tako olimpijsko. Ni mačji kašelj po blatnih vrveh brcati 150 m gor!

V vhodni vertikali jo je še vozel na vrvi čakal, ki sem ga hotel sicer razdreti, pa ga potem nisem, ker se bo kdaj v jami tudi srečala utrujena na smrt z vozlom, pa ga ne bo smela razvezati, ker bo tam pač z razlogom. Pa mi je bilo žal, ker je skoraj zakampirala tam, ko je ven pokukala in sem se končno še jaz lahko pognal proti ven, je pa toliko moči že dobila, da je dol zaklicala, da gre kar proti bivaku in da naj pridem za njo. Ker ve, da se medvedov bojim in nerad sam ponoči po hosti pohajkujem …

Je počakala, seveda, ker zlobna pa ni, v zahvalo sem ji potem pa šnicle spekel, čeprav je bilo že krepko čez polnoč. So teknili. Okoli treh zjutraj, ko sva se v postelji spravljala, je pa začudeno vprašala, če ne bom nič zakuril- In ker se mi je zdelo, da em se končno naučil, sem ji odgovoril, da ne, da ni tako mrzlo, a je zatrmulila. Termometer v bivaku je kazal 9 stopinj, kar je bilo za mojo spalko super, za njeno pa baje ne. Da ne mara mraza. In ko se je v posteljo spravila v debeli jopici s kapuco na glavi, se mi je zasmilila, zato sem v gašperčka nabuhal nekaj ne predebelih polen, podkuril s kocko in se še sam na smrt utrujen spravil v posteljo. Prepričan, da itak ne bo zagorelo. Nikoli na zagori iz prve!

Sem veselo spal, utrujen ko konj po celodnevni tlaki na polju, ko je nekaj zaropotalo. Kar glasno. Da sem se zbudil. Itak da sem takoj pomislil na medveda in sem našpičil ušesa. A ker se ni ponovilo, sem že skoraj zaspal, ko se je od zgoraj oglasila Ana. Da je nekaj zaropotalo. Sem jo potoložali, da so se verjetno končno drva vžagala in se malo sesedla v peči. Da naj se ne sekira, da ji bo kmalu toplo. Pa se je zasekirala. Ker ko so se drva v peči sesedla v kurišču, so se spet vratca peči odpla in se je začelo kaditi do nezavesti. Prva je pa dim dobila v nos Ana, kakopak, ker je zgoraj spala …

Ko sem ob petih zjutraj spet v gatah kadil pred bivakom in luftal, sem se počutil prav neumno. Komaj čakam, da  pride toplo vreme, da ne bom več rabil kurit!

Sem potem kmalu zaspal, a se nisem naspal. Sem odprl oči, zunaj je bilo že svetlo, in pogledal na telefon. Ki je kazal, da je ura pol dvanajstih! Sem skočil pokonci, si oščetkal zobe, skuhal kofe in meditiral pred bivakom ter se nastavljal toplim sončnim žarkom. Se mi je kmalu pridružila tudi Ana, je kavo zavohala. Ko sva spila še drugo skodelico, sva pa že toliko k sebi prišla, da sva se začela pogovarjati. In je vprašala, zakaj sem tako zgodaj vstal. Sem jo debelo gledal, ker poldne pač ni zgodaj, a je pokazala svoj telefon, ki je kazal, da je ura nekaj čez osem!

Mah, tole večdnevno jamarjenje me očitno čisto zmeša! Sem potem še en kofe skuhal, pospravila sva, potem sem pa domov odhitel, ker sem moral opremo oprati, saj imamo v soboto že zgodaj zgodaj zjutraj vajo jamarske reševalne iz globoke jame, ki bo trajala globoko v nedeljo …

 

Prisilna dieta

S tečajniki za pripravnike reševalce in kandidati za reševalce smo se spet dobili za cel vikend, bližajo se namreč izpiti. Ob petkih je ponavadi najprej večerja, nato predavanja, tokrat smo načrt spremenili, ker so v Škocjanskih jamah pripravili par predavanj o raziskovanjih in smo kar tja prišli. Predavanja so bila zanimiva, ko jih je bilo konec, so nas pa organizatorji na prigrizek povabili. Mislim, ne direktno nas, vse so povabili. In ko smo zagledali kraške dobrote, pod katerimi so se šibile mize, smo se bolj izkušeni jamarji kakopak zapodili tja, kajti v jamarstvu velja, da počivaš, ko ne delaš (ker šparaš moči) in ješ, ko imaš čas. In smo, bolj izkušeni, jedli, ko da že tri dni nismo, res je bilo dobro, da je boga Rosana kar z rokami vila, kako hitro vse izginja. Vmes je pa Erki, ki naj bi imel predavanje o odhodu na aktivnost JRS kar med večerjo v bližnji gostilni, ugotovil, da zdaj je njihova predavalnica prazna in bi morebiti kar tam … So nam dovolili in smo izvedli še predavanje za naše tečajnike, končali smo pozno ponoči. Ter se napotili v (čudovit) hostel v bližini, kjer smo izvedli še nekaj edukativno zabavnih teambuilding igric kar zunaj. So na koncu prav vsi spoznali, kako zelo pomembno je timsko delo, predvsem ekipa ena, v kateri so bili bolj doktorski kandidati, ki je zelo enostavno nalogo uspela tako zakomplicirati, da je ne samo mene kar glava pekla …

Zadovoljen, ker je vaja uspela, sem jim malo pred polnočjo dal prosto in namesto da bi sedli in bi še kakšno neformalno rekli ter kaj spili, jih je par vprašalo, kdaj bomo šli na večerjo. Prav začuden sem bil, priznam, ker mene je kar trebuh bolel od vseh kraških dobrot. A se je izkazalo, da vsi le niso tako izkušeni jamarji, da bi brez vprašanja navalili na hrano, ki se kar sama ponuja (oprosti, Rosana), predvsem je imela pa težavo naša veganka, ki je od vseh pršutov, šunk, dimljenih klobas, špeha, domačega kruha in kar je še tega, pojedla dva koščka kumarice …

V soboto smo imeli tudi svečano sejo pri Škocjanskih, ob 60. obletnici JRS, 130. obletnici JZS in 200. obletnici prve omembe turističnega obiska v Škocjanskih, kjer je bil med drugim govornik tudi predsednik Slovenije, a se je nismo nameravali udeležiti, preveč dela nas namreč še pred izpiti čaka. Smo hoteli v steno že ob 7h zjutraj, pa se je izkazalo, da ne bo šlo, ker trgovino s kruhom odprejo šele takrat in da gospodar kruh kupi ter prinese v hostel, traja pol ure. Smo torej boge bodoče reševalce pri zajtrku priganjali (nekateri imamo dovolj par skodelic kave namreč) in se (menda) niso dobro najedli, ko smo končno prišli v steno in jo opremili z vrvmi, smo pa ugotovili, da nekateri od nas na seji moramo biti, ker so ali prejemniki priznanj ali pa moramo revijo Jamar tja pripeljati. In smo se po dveh urah dela preoblekli v JRS oblačila ter na svečano sejo skočili, kar ni bilo povšeči vsem, odobrovoljili so se šele, ko sem jim obljubil zelo dobro pojedino. Spet v Škocjanskih, kakopak (oprosti, Rosana).

Bilo je svečano in kulturno, ljudi ogromno, na koncu so pa nagrajence na oder poklicali, da jim je priznanje izročil predsednik Slovenije. Zlatega je dobil naš Mršek, ki se je potem med skupinskim fotografiranjem zapletel v pogovor s predsednikom države. In itak da nas je vse firbec, o čem sta žlobudrala, ko je dol prišel, pa je le zmignil z rameni, da ni bilo nič posebnega. Da je predsedniku le povedal, da je to že drugo priznanje, ki da dobiva iz njegovih rok in mu potem poskusil osvežiti spomin na tisti dan pred 11 leti, a neuspešno …

Ko je bilo proslave konec in se je skoraj 300 ljudi zapodila na ogled jame, so reševalci, vsi z blokci za hrano, pa okoli mene stopili. Da če bomo zdaj jedli. Mi je bilo malo nerodno, ker naj bi bila zakuska na vrsti šele čez dve uri, kar se mi je zdelo pa škoda, da bi tam brez veze postopali in smo se nazaj do stene zapeljali, preoblekli in se dela lotili. Čeprav je komu malce krulilo po želodcu …

Večerjo smo imeli naročeno že ob petih (no, pravzaprav kočerjo), ker v bližini ni bilo nobene gostilne, ki bi imela hrano tudi pozneje, zato smo spet prekinili z delom, se preoblekli in odpeketali hrani naproti. Težko smo jo pričakali, da je sedla na mize, a ko je in smo se lotili pojedine z obema rokama, so se vsem pridvignile obrvi. Krompir namreč ni bil kuhan. In so vsi pogledali mene, ko da sem ga jaz kuhal! Najbolj lačni so ga glodali, kaj so pa hoteli, jaz sem pa le meso čvaknil in par kofetov in potem spet k delu priganjal. Smo se pri steni spet preoblekli, naredili še par izvlekov in v hostel prišli že krepko ponoči. Kjer smo ugotovili, da je ena soba zaklenjena. Pa nihče ni imel ključa. Pa so spet vsi mene gledali. Okej, sem šel zadnji iz sobe, a nisem zaklepal. Smo poklicali lastnika, ki je prišel hitro, a skorajda ne dovolj hitro! Namreč, vsi ki so imeli sobe (v katerih so tudi stranišča), so se že veselo očedili (zadnjemu iz sobe so se vedno najbolj oči solzile!), trojica iz moje sobe je pa stiskala …

Za kakšno predavanje je bilo že prepozno, pa tudi vsi so bolj proti straniščem gravitirali, zato smo z izobraževanjem kar prekinili in se v postelje spravili.

V nedeljo je bil zajtrk pa še bolj pozen, ker se ob nedeljah trgovine s kruhom bolj pozno odpirajo, a so vsi reševalci ubogljivo pred jedilnico čakali. Lakota red naredi, vam povem. Pa kakšen upor tudi. So vsi nergali, da bi lahko JRS na kakšen lepši način za fit postavo skrbela kakor s sestradanjem, a ko so se vrata v jedilnico odprla, je bilo vse pozabljeno. Zunaj je seveda divjala nevihta z dežjem in skoraj orkanskim vetrom, zato smo v steno le štiri prostovoljce poslali, da so še nikoli tako oprane vrvi pobrali, potem smo imeli pa še trening prve pomoči. Kar v hostlu, so bili prijazni in nam dovolili uporabo nadstreška, čeprav so nekateri gostje mimo nas kar s strahom hodili …

Ko je v vasi zvonilo menda že k četrti maši, sem pa predlagal, da bi kar končali in domov odšli, da bi enkrat za spremembo še podnevi družine videli, a so se prav vsi zbunili. Da so lačni in da hočejo na kosilo! In smo odšli, kaj mi je pa drugega preostalo. Zmenjeni smo bili v eni gostilni, kjer pa niso imeli prostora in so se odpeljali v drugo, česar pa nam v novomeškem kombiju niso povedali in smo čakali tam. Ko smo prišli v pravo gostilno, kjer so nam nekako le našli prostor, smo seveda naročili, ko smo pa že pojedli, je pa Samo prišel iz tretje gostilne, kjer je toliko časa insistiral, da 14 reševalcev mora jesti, da so mu dovolili, da je v nevihti pred gostilno njihovo tendo razprl in mize in stole prebrisal … Samo nas pa ni bilo, kakopak …

Potem smo šli končno lahko domov. No, vmes smo skočili še v hostel po Anžetovo Spar kartico, za katero so nas obvestili, da jo je pozabil tam, čeprav on pravi, da ga je bolj vozniško dovoljenje skrbelo, ki je bilo skupaj s Spar kartico …

Vso vožnjo domov sem pa potem poslušal, da sem še hujši kot naš komandant, ki za JRS noče več naročati XXL oblačil, da le njegovo doktrino v prakso prevajam!

Kar ni čisto res, včasih sem le malo neorganiziran …

Funkcionalna nefunkcionalnost

S Klemijem, Matejem in Potrpinom sem bil tri dni na Igu na delavnici za vodje intervencij. So nas posedli za posebno mizo, kot jamarje vedno posedijo, ker itak ne vedo, kam bi nas pravzaprav vtaknili in smo se prav zabavali. Mislim, ja, itak smo se naučili milijon novih in koristnih stvari, a če se človek pri tem še zabava, ni nič narobe, mar ne?!

Smo dobili med drugim scenarij, kako bi izvedli intervencijo, če bi si jamar na globini 100 m poškodoval gleženj ter morali predstaviti zadevo drugim reševalnim službam. In sem kar po pravici povedal, da za jamarsko reševalno službo takšna intervencija kakšnega velikega problema ne bi predstavljala in če bi bil naš komandant tistega dne kaj slabe volje, bi zadevo rešil kar tako, kakor tisti hrvaški penzionist, ki je s svojo izjavo na TV zaslovel po Balkanu. Saj veste – Plezaj, pizda ti materna! Kar je res, človek ima pač dve nogi …

A ker smo jamarski reševalci malce specifični, saj nas pri delu nihče ne vidi, spustimo se v luknjo in izginemo, sem pripravil tudi predavanje o jamarski intervenciji, s poudarki na resničnih akcijah in so vsi poslušali z odprtimi usti. Da kakšni carji smo pa to.

Sem potem ko purman odšel po stopnicah, ko smo imeli pavzo, da si na hitro en čik privoščim, še prej sem pa do avtomata skočil, da si vodo kupim. So se mi usta osušila od silnega govorjenja, milijon kav, ki sem jih prej spil (ker na Igu je in dobra in zelo zelo poceni) ni igralo pri tem nobene vloge. Prisežem!

Sem torej stopil do avtomata, ki je za steklom skrival tudi nešteto čokoladic in sladkarij, ki so me sicer mamile, a se mi je na čik mudilo in sem se uprl skušnjavi ter se le na tekočine osredotočil. Sem se odločal med navadno vodo, vodo z okusom limone in radensko, ker se pa nisem takoj odločil, se je za mano pa že vrsta nabrala. Trije gasilci so čakali, da opravim svoje, da se odžejajo še oni. In ko nastopi takšen presing, se zmedem in se potem narobe odločim. Sem se odločil za radensko, prebral šifro, ki je pisala pod njo, torej 060, in jo vtipkal tam nekje pri strani avtomata. Edini kovanec za 2 evra sem pa že prej noter vrgel. Sem čakal, da tista plastenka radenske pade ven, a se ni nič zgodilo. Sem pogledal na displej, kjer je nekaj migotalo in nek napis se je premikal, kar mi je povedalo, da tista plehnata pizdarija ni razumela mojega naročila, zato sem še enkrat vtipkal kodo. Pa se spet ni zgodilo nič, le tisti napis je še bolj divje po ekrančku potoval. Okej, sem si mislil, zdaj že malo živčen, ker so trije gasilci čakali v vrsti za mano, sem vtipkal napačno kodo. Se zgodi tudi najbolj pametnim. Sem se sklonil in prebral kodo vode z okusom limone, za katero se mi je zdelo, da mi bo bolj prijala in sem vtipkal kodo za to. Torej 068. Pa se spet ni nič zgodilo in sem še enkrat poskusil, pa spet nič. Zdaj sem bil že kar malo oznojen, gasilci pa rahlo nestrpni. Tisti napis je pa še bolj divje utripal. In sem si ga prvič ogledal. Je zahteval še neko črko! Pa jebemu, kakšno črko, če pa črke ni?! No, potem sem jo zagledal, na začetku vrstice in sem začel še po črkah nabijati in sem kar nabijal po tisti tipkovnici, pa še brcnil bi jo, če ne bi bili ljudje v vrsti za mano. Pa nič!

Gospod, sem zaslišal za sabo, denar morate dati noter.

Zdaj sem bil pa res že čisto živčen. In sem kar malo vzrojil, da sem ga dal, cela 2 evra! Pa mi je gasilec pojasnil, da sem jih očitno porabil. Itak da jih nisem, sem vzrojil, saj ni nič ven priletelo!

Ste verjetno kodo praznega prostora vtipkali, je pomislil glasno, in sem spet vzrojil, da takšen bumbar pa le nisem, da sem tapravo, 060! Da je verjetno le avtomat butast ali so ga pa lopovi nastavili, da denar kradejo poštenim jamarskim reševalcem!

In so se potem trije gasilci prizanesljivo zahihitali, da to je cena, da bi moral kodo vodoravne in navpične vrstice vtipkati. Kar sem potem v hipu zagledal, itak!

Mi je para iz ušes puhtela, ko je prijazen mlad pobec vstavil kovanček in vtipkal kodo vode z okusom ter mi jo potem podal, ko je padla iz avtomata. Sem se mu zahvalil in obljubil, da mu vrnem, pa je rekel, da ne rabim, da se je med mojim predavanjem o jamarskih intervencijah neizmerno zabaval! Ko sem pa končno odhitel na čik, so se pa verjetno za mojim hrbtom mimogrede strinjali, da buhvedi kaj mi jamarski reševalci v jamah počnemo in kako rešujemo, če še vode iz avtomata ne znamo dobit …

Dobro, me je potem med čikanjem pa deklica, ki je bila na isti delavnici, spet v dobro voljo spravila, ko je tudi moje predavanje pohvalila in vprašala, če vsak dan treniramo, ker smo vsi brez trebuha! Itak sem ji priznal, da itak da treniramo po cele dneve non stop, tudi ob nedeljah, čeprav smo prostovoljci, samo potem je bil pa problem, ker je bilo to bolj zgodaj dopoldne, ker sem moral do večera nato trebuh noter vlečt!

Mah …

Je imel pa tudi Klemi na srečo svoj zvezdniški trenutek. Je moral pripraviti organigram proženja Jamarske reševalne službe, ki ga je narisal in napisal na navaden listek, ko sem mu rekel, da mora zadevo nato prepisati na tavelik predstavitveni list, ki smo ga tudi dobili, je pa zatrmulil, da jaz njemu pameti ne bom solil. Ter nato svoje predavanje odpredaval s tistim popisanim papirčkom, ki ga že ljudje v prvi vrsti niso niti videli, kaj šele tisti v zadnjih. So pa zagotovo opazili rdečico na njegovi glavi. No, jaz sem jo. Sem se zabaval …