Avtor: šini

Danes sva s Klemijem spila kofetek (ter potem Maksa za njegov rd en džiro z Ladkotom zapeljala in čeprav človek ni pokazal nobenih emocij, sem prepričan, da mu je bilo všeč!) in je bil malo jezen, da naj namesto o vseh neumnostih, ki jih pišem na blogu, napišem tudi kaj po resnici – recimo, kako me je križ zvil. Saj me je res, za popizdit, sem hodil tako zvit, da sem kazal vsa leta, ki jih že nosim na hrbtu! Sem vseeno v eno bolj izi jamo pokukal, nedeljskemu širjenju Čaganke sem se pa s težkim srcem odpovedal, čeprav me danes ne boli več in že delam načrte za ta teden. Čaganka, jasno, a ne v širjenje Klepčeve ožine temveč v glavno dvorano, kjer še nisem bil. Je Klemi rekel, da če bom priden (in bom, jasno), me bo peljal. Saj v jamo ga bom peljal jaz, jasno, samo do jame bo vodil on, ker jaz si nobene poti žal ne zapomnim! Pa še Roberta bova vzela, če bo priden in za kave dajal par dni. Sem prepričan, da bo plačeval brez težav, pa če mora regres  vzeti!

Evo, zdaj se upam pisati o moji bolečini, ker je Šventi v Grčiji (ste videli po tv vse tiste nemire, jasno, da je moj prjatuček dol!) in me kakšen njegov SMS kakor nazadnje, ko sem tako zvit hodil, ne bo mogel zadeti: Mim sem se peljal in si mi cist prevec polepsal dan hehehe! 

Vmes se je pa še Krsto javil, ki je moral nekam daleč službeno odpeketati in sem mu posodil GPS, pa je že cvilil, da ne dela. Dela, dela, samo seno ni za goske, pravijo na Madagaskarju! 🙂

je bodoča zdravnica, ki potuje po svetu brez strahu, videla je že pol Afrike in velik del Azije, zatorej je obisk Novega mesta na adrenalinsko noč ni preveč strašil. Pa bi jo moral, ker sva se z Robertom več kot potrudila prestrašiti jo in ji po mladih žilah poslati čim več adrenalina!

Začetek ni bil najbolj obetaven, ker je gospodična priskakljala do naju oblečena kot manekenka, midva sva pa imela namen v debeli hosti jo najprej v jamo spustit, potem v še bolj debeli hosti klobase spečt in se po še bolj debeli hosti, ki je bila začuda že zasnežena, še z Ladkotom malce okrog popeljati … Skratka, ponuditi sva ji hotela cel paket, ona pa pride oblečena ko za v LokalPatriota, recimo …

Kakor koli, ni se dala, vsaj ne zlahka, prvič so se ji nožice malce zatresle, ko sem jo pripel na štrik in se je imela počasi spustiti v globino. Pa tudi glasek se ji je zatresel, dasiravno se je delala pogumno, še bolj pa bi se ji, če bi vedela, koliko jamarskih izkušenj ima naš Robert, kateremu sem jo zaupal! Strah jo je na dnu zelo hitro minil, zato sem malce poimproviziral in jo skozi zelo zelo ozko luknjico poslal v majhno dvoranico in ker je kao pogumna žabarka, je kljub nejeveri poskusila in – uspela! Večji problem je imel Robert, ki se je za hip zataknil in ga je že malce stisnilo, potem se je pa spomnil, da ga bodoča dohtarica gleda v rit in je malce stisnil zobe in je šlo … Ko se je spet preveč udomačila, smo se spustili na trebušček in malce poplazili skozi blato, za dobro vago smo jo pa še v mrtvi rov poslali, naj gre nekaj pogledat, in je šla. Midva z Robertom sva se pa zabavala, pa ne ob pogledu na njeno rit, ki v prevelikem in umazanem kombinezonu ni prav nič seksi ali pa kaj …

Ko sva jo v jami dovolj namatrala, smo se vrnili na površje, kjer je bilo bolj hladno pa še snežilo je, a nas to ni odvrnilo od peke klobas (ki mi pa zdaj že čisto zares gledajo iz ušes in se bomo za nekaj časa preusmerili v pleskavice, recimo!). Robert se je poskusil pokazati kot pravi survajvelmen, a je pozabil, da smo (suha) drva s trskami prinesli od doma, hrano pa nakupili v mercatorju. a mu nisem hotel kaliti veselja. No, kaj bi lagal, sem mu ga, sem vse to omenil in je bil malo jezen, a Tina je bila vseeno impresionirana. Čeprav doma vozi traktor (no, pravzaprav pri dedku) in včasih tudi zakurijo v hosti, a so vsaj toliko pametni, da tega ne delajo, ko sneži in je mrzlo za popizdit. No, impresionirana je bila verjetno zaradi lakote, ker nam je že pošteno krulilo v želodcih in smo klobase bolj ko ne samo malo podimili in so bile dobre. Res. Le kruh je bil malo slabši, ker ga kupujem vizualno in sem tokrat kupil skorjevčka. Že ime samo pove, da ima poudarek na skorji in je bil pravzaprav za popizdit trd, ko smo ga grizli!

Ko smo pojedli base, bi se nam najbolj prilegla postelja, jasno, ali pa vsaj pivo, ki ga je Tina sicer pripeljala s sabo, a ga je Robert dal v hladilnik, da ga bo verjetno kdaj kasneje sam spil, kaj pa vem!? A ker je ravno zapadel prvi sneg, smo še z Ladkotom kakšno urico orali, da smo deklico iz Ljubljane še malce adrenalinsko poveselili, potem pa zavili proti domu. Aja, tudi ona je adrenalinsko razveselila naju, ker smo ji dali volan v roke in ženska vozi, da ni za povedat. Lahko bi rekel, da vozi kot strela (in zadane vsako drevo), a to bi bilo pretirano, ker smo se drevesom vedno za mišjo dlako nekako izognili, je pa res, da kljub temu, da sva bila z Robertom utrujeno in zaspana, nama niti na misel ni prišlo, da bi zaprla oči. Le Robert je bil sumljivo tiho ves čas njene vožnje, ga imam na sumu, da je tiho molil in dušo priporočal bogu …

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=AvoSSrNgf7o[/youtube]

Smo se pripeljali domov in ko sem ju odložil, se mi je Robert samo na hitro zahvalil, da sem lahko odšel par deset metrov naprej za eno uro zlagat opremo v garažo in pospravljat stvari, on pa si je privoščil pločevinko piva, ki ga je prinesla Tina … Jaz sem sicer pljuval prah in blato, a pustimo to za kdaj drugič! 🙂

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=93Y5AB_1bJ0[/youtube]

Naslednjega dne je strokovnjak Klemi sicer podučil Vajenca Roberta, da se punco pelje v kino in ne v jame, a kaj pa Klemi ve, ko ima že toliko let svojo Jero. Ki je sicer tudi še ni peljal v kino! No, mogoče jo bo zdaj kdaj, ker nima interneta za dol vlečt filme (je seveda pozabil plačati račun), od mene si ga pa tudi ne bo mogel sposoditi, ker je že oba moja usb ključka izgubil. Dobro, moram biti pošten – enega ni izgubil, v pralnem stroju ga je skupaj s hlačami opral. Ja, to je bilo takrat, ko so mu spet priklopili elektriko, ki so mu jo izklopili, ker je pozabil plačati položnico …

K človek čaka na Krstota in Roberta in se zabava po svoje …

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=OBjX4OcpReY[/youtube]

(to je bolj za Šventija, da bo začel še bolj pogrešat Novo mesto!)

Medtem ko nekateri še delajo, je Baco seveda že tam  …

je danes po dolgem času spet prišel k meni na kavo. Zvečer. In zakaj softič? Ker si je kupil hudo bundo, kar pomeni, da mu je mraz končno prišel do živega in bo nehal hoditi okoli v papirnatih zadevah in zatrjevati, da za njega je to dovolj toplo, da se samo softiči zavijajo u pelcmantle in hude bunde … Ja, mraz prihaja, njegova lička pa kljub zimski maščobi, ki si jo je pridno pripravil, postajajo rdeča. Pa še nekaj se je spremenilo – naročil je brezkofeinsko kavo! Sem skoraj na rit padel, res. Ker sam že skoraj pol leta ponoči pijem brezkofeinsko (jah, utrujenost materiala, počasi grem u maloro!) in sem non stop poslušal, kakšen softič da sem. Da pravi možaki pijejo pravo kavo. Takšni, kakršen je on, recimo! In mu samo  zaradi miru v hiši nisem nikoli povedal, da kadar jaz pijem brezkofeinsko, jo pije tudi on, ker se mi ne ljubi dvakrat mašino kurblat za dve različni kavi …

Ja, hardiči so v resnici softiči, samo da jim tega nihče ne pove! 🙂

Ja, danes je torej (ne)praznoval moj sin. Za darilo je dobil denar. Kar je sicer za moje pojme lemersko, ampak on bo že vedel, kaj z njim in zagotovo si bo kupil kaj bolj po svojem okusu, če že ne bolj pametnega. A nisem mogel iz svoje kože, ko sem mu čestital, sem mu povedal, da mu darila nisem kupil in da bo namesto tega dobil keš ter ga vprašal, če je to ok. Seveda je bilo ok in sem iz žepa vzel kovanec za dva evra. In mu ga svečano zaprl v dlan. Kako debelo je pogledal, res! Kar ni vedel, kaj bi naredil s tistim kovančkom, potem pa se je le zahvalil in ga spravil v žep. Sem mu seveda povedal, da sem se le šalil in iz žepa potegnil še en kovanček za dva evra. Je gledal še bolj debelo, pri četrtem kovančku se je pa končno začel smejati. Potem mu je pa Monika seveda dala “pravo” darilo v obliki bolj konkretnih papirnatih evrčkov.  Ki so samo enostavno romali v žep in to je bilo to. In sem se spomnil (pravzaprav sem pobrskal, ker imam seveda zapisano!), da ko je bil  star kakšne dve leti in pol, se je Monika vrnila iz trgovine z novim puloverjem in še nekaj oblačili zame in jih je veselo jemala iz vrečke, da sem jih pomeril, potem pa jo je Maks zaradi njenega navdušenja ves vesel in tudi sam navdušen vprašal, kaj je kupila zanj. Moja soproga se je sicer zmedla, a le za hip, potem je iz vrečke vzela kruh.

»Kruh sem ti kupila, Maksi,« je rekla in bilo ji je malo nerodno. Seveda, preveč teatralično in cankarjansko je zvenelo, vam povem. A se je Maks štruce kruha razveselil kot kakšen japi novega jaguarja ali bentleyja, res! Je skakal s tisto štruco ves vesel po kuhinji in še pri kosilu je nekajkrat omenil, da jemo njegov kruh …

Nisem ponovil eksperimenta, a skoraj zagotovo bi danes pri njegovih petnajstih  tisto štruco dobili v glavo. Ne vem.