Avtor: šini

Evo, če skačeš po luknjah in se podiš po hostah ob najbolj nemogočih urah, je velika verjetnost, da postaneš lačen. Variant je seveda več, kako potešiti lakoto, a doma po hladilniku brskat se mi ne ljubi (ok, to že, a ker sem len, ponavadi kisla smetana in kos kruha samo), na bencinski sendvič tudi ni najbolj okusen, najbližji lokalni Šiptar s kebabom, bureki in burgerji pa je ponavadi najslajša izbira. Pa še odprto ima do ranih jutranjih ur, jasno. In četudi je gneča, ko parkiram pred vhod z umazanim in obtolčenim ruskim džipom, ljubkovalno Ladko imenovanim, se vrsta ponavadi razpre.

Ampak, ko ti tvoj najljubši lokalni prodajalec ob vstopu v njegovo velecenjeno prodajalno namesto dober dan ali dober večer samo mimogrede pokima in vpraša A boš čiza?, potem veš, da nekaj ni prav. Da si mogoče prevečkrat pri njem. Je bilo, kot da sem prišel domov s šihta, res.  Ker če se bo tako nadaljevalo, bova še novo leto skupaj praznovala pa na kakšen dopust skupaj skočila, al kaj? Že to mi je malo anojing, da mi prodajalec mojih najljubših cigaret maha čez cesto in vpije, da me že nekaj časa ni videl (ker sem zadnje čase res bolj malo gotovine s sabo nosil in sem po čike skakal v Mercator, kjer lahko plačaš s kartico), petrolovci pa tudi že točno vedo, kaj še ponuditi, ko se prikažem pri njih – a olje za tovornjačka še mate, pa bencinček za zipota? – čeprav se ne pripeljem s tovornjačkom in čeprav si pri njih ne prižigam cigarete …

Ampak, kakor koli, danes je žena spet (jeba, sem zapisal spet, čeprav je to zelo zelo poredko) nekam odpeketala in sem bil zadolžen za prehrano moškega dela familije in sem, ko sem se vozil domov, enostavno poklical Maksa in vprašal, če bodo bureke in se odpeljal do mojega najljubšega prodajalca kebabov, burekov in burgerjev in naročil štiri sirove in enega mesnega. Zakaj pet, ko smo pa samo štirje možaki v familiji? Ker sem se spomnil še na Roberta, s katerim najbolj pogosto zahajam na tovrstno prehrano in ga vprašal, če bi tudi on in jasno, da bi … Sem se počutil kot tisti skavtek, ki raznaša hrano ostarelim. Pred hišo sem poklical sina, da je prišel ven po bureke za njih in z dvema preostalima odpeketal do prijatelja, da sva povečerjala in spila kavo, otroci so pa medtem računalnik nabijali in se požvižgali na šolo, a to je že čisto tretja zgodba, ki z mojim lokalnim prodajalcem junkfooda nima veliko skupnega …

Založba Goga je prisotna, pa predsednik Slovenije, no, jaz seveda tudi …

Ivice jel ti voliš svog tatu?
Ne volim!
A zašto?
Jer je stalno na službenom putu i nikad ga nema doma!
Jel voliš svoju mamu?
Ne volim.
A zašto?
Pa ona je stalno sa susjedama na kavi i nikad je nema doma.
A koga ti voliš Ivice?
Hrvatsku nogometnu reprezentaciju. Oni ne idu nigdje!

Nekajkrat sva se srečala, z Vančem sta bila namreč prijatelja in soplezalca in smo parkrat skupaj pili, pa na Kredarici sva se parkrat srečala (in enkrat malce sporekla), pred leti pa sem z njim intervju naredil, ko je preplezal južno steno Daulagirija.

Na vprašanje, če ima kakšno posebno obleko (mislil sem, če je high tech pa to), je odgovoril: Ja, uni k mi delajo obleko, mi nardijo zadej zadrgo in ko sem na pot, sam zadrgo odpnem na gorateksu in gre do riti. Če sem v ledu, pač zabijem cepine v led, počepnem in dum, dum in je stvar rešena. V El Capitanu pa sm se prjev za gurtno in primem še za hlače, da še sebe ne poserjem in je stvar rešena. Saj je isto kot pr domačih vecejih, sam da te tle še račka pozdrav, tam je pa ni …

To vprašanje in odgovor potem mislim da nista bila objavljena, pa saj niti ni pomembno. Danes sem  Klemnu zaplenil njegovo Ni nemogočih poti in jo še enkrat prebral. In fotke pogledal desetkrat. Ja, bil je car! Mislim, je car! Pa naj se nogometaši, ki so se uspeli uvrstiti (evo, jebiga, pozabil, kam so se uspeli uvrstiti!), u rit ugriznejo …

Sem vstal danes malce bolj zgodaj in takoj po dopoldanski kavi in ostanku Sobotne prijel za sesalec, malo kasneje pa še za lopato in Gašperjevo sobo očistil najhujše nesnage. Je trajalo malo dlje, ker je bil poleg in nisem mogel kar vsega v smeti, sva delala selekcijo, kar je na koncu rezultiralo le v dveh polnih vrečah za smeti …

In ker sem bil tako priden in ker sem tudi kosilo s tekom pojedel in na koncu nisem pozabil pohvaliti preljube mi soproge za trud (ob nedeljah vedno kaj novega skuha po receptih z interneta in vedno vedno se ne posreči, se verjetno kakšna napaka ali zatipk vmeša ali bogsigavedi kaj …), je popoldne dovolila, da grem z Robertom v jamo.

No, saj prepove nikoli ne, to že moram poudariti, zna pa grdo gledati in slabo vest vzbuditi, zato je izrecno dovoljenje zame, ki sem rahločutna duša, več ko dobrodošlo! Sva se pa z Robertom na pot odpravila malce kasneje kot načrtovano, ker je tudi on pospravljal (džezvico za kavo je moral recimo z dvema rokama odlepiti s pulta, cimrov pisker z juho iz prejšnjega meseca je pa po stanovanju lovil, ker je plesen že noge dobila in bežala ipd!), a sva bila v Rogu še pred temo.

Odločil sem se, da greva kar v Cink križ, saj je pobec že dovolj natreniral, Veliko vratnico je že žime plezal, kar ni dobro. In sem kar zadel, priznam. Je bil spet adrenalinček zanj, pa malo pričakovanja in nestrpnosti, tudi tesnobe in strahu ni manjkalo, kakor je kasneje priznal. A mu je šlo dobro. Bolj je hecalo mene, ker pritrdišč nisem vseh našel in sem se vmes še gor in dol podil, na dnu pa prijatelju res z veseljem čestital. To ni tako majhen mačji kašelj, res. OK, saj je Veliko Vratnico splezal gor in dol po trikrat, a tukaj gre bolj za psiho. Se spomnim, kako je mene navijal Cink. Pa Čaganka. Sem Cinka splezal trikrat gor in dol in bil prepričan, da bo Čaganka zame mala malica, ker je samo za dva Cinka globine, pa to ne gre tako! Ko se človek odpravi prvič v najglobljo in najbolj razvejano in največjo Dolenjsko jamo, psiha igra veliko vlogo. Sem se matral ko žival in ven pokukal z zadnjimi atomi močmi, kar pošteno priznam, sem že mislil, da sem softič postal, potem sem pa drugič Čaganko obiskal v njenih najglobljih nedrjih s čisto malo prelitega potu … OK, mogoče zaradi tega, ker sem na dnu padel v jezerce in me je potem tako hladilo, da se še švicati ni dalo, a to je že druga zgodba …

Kakor koli, Robert se je izkazal odlično. In ko je na dnu prvega brezna z ne dovolj spoštovanja opazoval ožino, za katero sem jaz skoraj eno leto zbiral kilometrino, znanje in predvsem pogum, da sem jo premagal, sem mu kar vrgel transportko na tla in predlagal, da poskusi. Transportko zato, da se ne bi zgovarjal, da je blato …

No, in sem v njegovih očeh opazil tisto, kar je bilo verjetno tudi v mojih kar nekaj časa – spoštovanje in zavedanje lastnih sposobnosti. In se je nasmehnil in zavrnil ponudbo z besedami, da bo prej še kakšno manj ozko ožino dol vrgu, preden Cinkiju poskusi vzeti luknjico … Kar je pravilen odnos. Jaz sem se v tisto luknjico tolikokrat zarinil in poskusil in se tolikokrat zataknil, da niti prešteti več ne morem, a jaz sem jaz, kar rinem. Kaj pa jaz vem kaj je nevarnost in odgovornost, lepo vas prosim …

Čak, ne mi govort, sej vem, najprej tle sledim temu, pol …

Uuuuu, faaaaak, huuuuudu, ka tle not se gre naprej in dol?!

je praznoval rojstni dan. In kot se za takšen dogodek spodobi, se je zgodil nekje v globoki hosti, s kar nekaj ognji in količino mesa, ki bi zadovoljila potrebe za dva tedna za pol Etiopije, praznujočih in pijočih je bilo malo morje. Ker je Suki aktiven jamar, smo mu za darilo kupili jamarski plezalni pas. Da pa mu ga ne bi dali kar tako, v vrečki, smo kupili še lutko za napihnit. Mislim, jaz sem jo kupil. Oziroma, mene so zadolžili, da jo kupim. In ker nisem bil še nikoli v erotični trgovini (za on-line shoping pa ni bilo več časa), sem se sprehodil čez pol telefonskega imenika mojega telefona, preden se je zgodil čudež in sem dobil spremljevalca. No, pravzaprav sta se zgodila dva mini čudeža. Ko sem prišel do priimka na S in sem poklical Stibriča, sem ga dobil v knjižnici. Zakaj je to čudež? No, koliko avtomehanikov pa poznate, ki zahajajo v knjižnico?! Drugi mini čudež pa je bil, da je nemudoma pristal, da me spremlja, pa še soprogi se je mimogrede pohvalil, da gre z mano v fukšop.

In je res prišel in sva se res odpeljala do Žabje vasi. Če veste, da sem že jaz pravi dedec, Stibro pa je za ene dva mene (po širini bolj ko po višini!), potem si lahko predstavljate sliko, ki jo je uzrla prodajalka, ko sva vstopila in sem v hipnem navdihu prijateljčka prijel za rokico v velikosti lopate in jo povsem resno vprašal, če imajo za mojega partnerja kakšnega lulčka. No, Stibro je ogorčen protestiral in takoj povedal, po kaj sva prišla, a ko smo hodili proti policam z lutkami, si nisva mogla kaj, da ne bi prijela vsak silikonski zizek in plastično luknjico, le tičkom sva se bolj ali manj izogibala … Tam imajo toliko stvari, da bi človek mimogrede pustil celo mesečno mezdo, a sva bila disciplinirana in sva kupila le tisto, po kar sva prišla. Potem sva si privoščila še kavo v sosednjem lokalu (ne erotično, jasno!) in odbrzela vsak proti svojemu domu.

Že med vožnjo domov me je dohitel Robertov klic in ko je izvedel, kaj vozim, je bil nemudoma pri meni, da sva zadevo napihnila in si ogledala. Robert je seveda fotkal, čeprav ne vem, kaj sem si mislil, da sem mu to dovolil, ker če bom kdaj iskal resno službo, je seveda ne bom našel, če se kakšna od teh fotk znajde v javnosti! No, zadevo sva napihnila in bila razočarana, ker je seveda neugledna do amena. Iskreno upam, da ne obstajajo ljudje, ki dejansko skačejo po tovrstni plastiki! Jaz si bom eno kupil za poleti za v bazen, da bom sosedom popestril dan, le da si bom kupil Porky Paulino, ima več zraka v sebi …

Kakor koli, sva jo spet izpumpala, pobrala še Ingo in vsi trije smo pičili proti Rogu. Inga je zadevico spet napihnila (še dobro, da ji nismo dali za napihit moško lutko!), da smo ji lahko nataknili jamarski pas, potem sva se pa midva s plastično bejbiko malo zabavala. Saj je majhna, res, imam na sumu, da so jo delali po Inginem muštru, le da ima ta plastična zadeva bolj spedenane noge kakor Inga … Policistov ob cesti ni bilo, čeprav sem sem si prav želel, da bi nas zaustavili. Saj proti zakonu menda ni imeti air bag v naročju, ali pač?! 🙂

Dobro, da ne dolgovezim, smo se pripeljali gor, darilce dali Sukiju (ki se je rubber Inge iskreno razveselil, čeprav sprva sploh ni opazil pasu!), kaj je pa potem z njo delal, pa ni podatkov. Ker je bilo alkohola preveč za vse, na srečo je bilo pa mesa tudi več ko dovolj in masti torej tudi, ker sem pozabil kupiti lubrikant, ki je menda za tovrstne zadeve nujen …