Nepomemben dogodek v življenju slehernika

Obstal sem ob bregu divje deroče kovinsko modro zelene gorske reke. Vse skupaj je kar kričalo o tem, da je zadeva deviško čista. Neoporečna. In kakor strupena kača s svojimi divjimi vzorci opozarja na svoj strup, tako je reka opozarjala na svoj hlad. Ki zareže v kosti, če stopiš vanjo. No, ok, seveda obstajajo tudi bleferji, kakšni nenevarni kuščarčki, ki si za obrambo nadenejo hude barve za zavaravanje protivnika, a slej ko prej se njihov blef razkrije. Tista reka pa ni bila bleferka. Njena barva in njena divjost sta bili pristni, z vsako kapljico je kričala, da je čista in hladna in neoporečna …

In sem pokleknil. Jo nekajkrat zajel v sklenjene dlani. Bile so umazane, tri dni pohajkovanja po visokogorju in oprijemanja za skale in zemljo in trdožive bilke in borovce je pustilo svoje sledi. Boleče je zarezalo v meso, kar čutil sem, kako je reka shladila kri v žilah, ki se je ohlajena začela širiti po telesu. Skoraj bolelo je, a mi ni bilo mar. Krepko sem mencal dlani drugo ob drugo in spiral umazanijo z njih in utrujenost iz rok. Prijalo je. Kar čutil sem, kako me navdaja nova energija, res.

Ko so bile dlani čiste (ok, za nohti je ostalo nekaj črnine, a to trdovratnost uniči šele domača ščetka s toplo vodo in milnico), sem še nekajkrat zajel za polno prgišče divje vode, ki je igrivo polzela iz “skodelice”, potem sem dlani stisnil bolj močno skupaj, da je je nekaj ostalo ujete in si umil še obraz. Hudičevo je zabolelo, a še bolj hudičevo je prijalo. Tudi obraz je bil umazan in je voda le s težavo odstranjevala zažrto umazanijo. Kar nekajkrat sem moral ujeti reko, da je bil obraz vsaj približno čist. No, vsaj čistejši …

Potem sem še enkrat zajel prgišče čiste vode in si splaknil usta. Zobje, neumiti že tri dni zaradi povsem navadne lenobe, so zaskeleli. Hlad je bil namreč prevelik. A kaj bi to, naj bodo čista še usta …

Potem me je nekaj udarilo v nos! Smrad. Smrad po gnojnici! Pa jebemutristokosmatihmedvedov nazaj, je to sploh mogoče? Voda, divja, čista, gorska, je smrdela po gnojnici. Mislil sem, da bom bruhal. Res. Izpljunil sem jo iz ust in zbrisal spod nosa in nejeverno strmel v brzečo lepotico. Potem jo še enkrat zajel v dlani in ponovil vse skupaj. Jo požvrkljal po ustih in nemudoma izpljunil. Ja. Smrdela je. Nekdo je vanjo nekje zlival gnojnico …

Nejeverno sem stal ob reki in jo opazoval kot črnec, ki mu prvič sneg zamede borno slamnjačo in kar nisem in nisem mogel verjeti! Dokler me ni zadelo …

Pogledal sem prijatelja, ki je čepel malce vstran in nekaj fotografiral in ga enostavno vprašal, ali je mogoče prdnil. Je. Jebiga, saj ga razumem, potreba je potreba, tle ni kej, a zajebal mi je skorajda obredno umivanje v neoporečni reki. A se nisem dolgo sekiral, njegovo navihano in nepotvorjeno veselje ob takšnem otroškem nagajanju mi je povedalo, da na tem svetu obstajajo še drugačna zadovoljstva kakor umivanje v gorski reki. Kdaj ste nazadnje prdnili prijatelju pod nos?!

_mg_4224

Najbolj izvirna čestitka letos

sini-vnbztrd

je Tomaževa. Res. Hvala ti, prijatelj! Saj vem, da si se potrudil zato, da bi te še kdaj v jamo vzel ali pa z Ladkotom v divjino, a mi je vseeno. Se me je dotaknila, z vsemi brezštevilnimi slovničnimi napakami vred …

Tudi druge so bile izvirne, hvala vsem, prepišem pa samo še Čamplnov SMS, za katerega se mi zdi, da se je najbolj potrudil. Hvala Kokta tudi tebi! Takole pravi:

Stic Šini slavi,

v stara leta hiti.

Da mladost mu diši,

to vemo vsi.

A naj ga ne skrbi,

ker Šini ti še mlad po duši si!

Vse najboljše, dragi Šini. Tole je rojstnodnevna poezija zate. Nisem dober, se pa trudm! 🙂

Si dober, dragi Čampi, res si, a za vsak slučaj v tapravi službi še nikar ne daj odpovedi, da bi se posvetil poeziji! 🙂

Divja žurka

Včeraj sva prišla v zimsko sobo malo pred polnočjo. Ko je ura odbila začetek novega dne, je Robert iz nahrbtnika potegnil šampanjec in pive in tortico, jaz pa malico in viski in sva se zablebetala do treh zjutraj … Zjutraj spala kot polha, jasno, na bivak prišla okoli 4h popoldne. Sneg, ful snega in sonce. Kičizem … V bivaku sva zakurila, skuhala suhe klobase, malicala, potem pa udri po pivi in viskiju, ki ga žal ni več in bova šla spat …
Je blo pa divje, nič ne tajim, divja muska iz osemdestih, in, nerodno mi je priznati, divji disko ples. Patetično, dva možaka densata v težkih gojzarjih, a je kr kul, vmes lahko tud glasno prdneš! Pa probajte kaj takšnega nardit v prisotnosti dame …

P.S. Zgornji post je bil objavljen direkt z lokacije prek telefona, fotke dodajam danes od doma. Talepe so od Roberta, jasno …

untitled_panorama1-2

_mg_4203 pa240041 pa240055 pa240062 _mg_40931 pa240065pa250073 pa250080 _mg_4232

American beauty v Novem mestu

Ko Wes Bentley v filmu American Beauty pade na kolena pred Kevinom Spaceyjem, Chris Cooper zadevo skozi okno opazuje pod takšnim kotom, da je prepričan, kako ga njegov sin vleče staremu stricu. OK, povsem sprejemljiva pomota, če upoštevamo, da ljudje skoraj najbolj zaupamo najprej svojim očem …

blowjob

Z Robertom odhajava v gore (ja, še tole objavim in pičim) in sva v trgovini nabavila hrano in pijačo za visokogorsko žurko. Potem sva odšla k meni domov, da zadevo pravično razdeliva po nahrbtnikih, vmes sem še kavo skuhal. In med kuhanjem sva malce čvekala, potem sem se nenadoma spomnil, da se je model včeraj tetoviral. In sem ga poprosil, da mi zadevo pokaže. Pritisnil si jo je na kolk, ne preveliko, skrije se pod spodnje hlače.  In je model odpel pas in zadrgo, malce spustil hlače in spodnje hlače, jaz pa sem pokleknil na eno koleno in si zadevo pobliže ogledal. Fasciniran sem bil nad detajli in oh in sploh, vmes pa od zadaj z vrta pride moja soproga s taščo … In si predstavljajte, kaj sta videli! Roberta s hrbta z deloma spuščenimi hlačami in dol povlečenimi gatami, jaz pa na enem kolenu z nosom povsem v njegovem razkoraku orgazmiram nad lepoto … Pa jebemuvragaintristokosmatih medvedov nazaj!

Monika se je seveda začela smejati, tašča pravzaprav ni čist štekala, kaj se dogaja, Robert je hlače vlekel panično gor, jaz sem pa v ušesa švasal … Evo, zdaj pa greva, bova v bivaku, kjer naju ne bo nihče motil, zadevo pobliže pogledala! 🙂

Ta žalostni dan (ali utrujenost materiala)

Evo, pa je spet prišel ta dan v letu, ko bi raje bil kje drugje. No, ni še prišel, še malček malček manjka, a kljub temu bom nekje drugje. V hribih. Kot vsako leto po 40. rojstnem dnevu. Jeba, tile rojstni dnevi, vam povem. Vsi veseli, z izvirnimi čestitkami upravičeno pričakujejo, da boš dal za pijačo. Saj denar me ne žuli, ampak v mojih letih kakšnega upravičenega veselja pač ni več …

Lani se je divji žurki pod Jalovcem pridružila Vesna in bil je eden boljših rojstnih dni ever. Malo matra, lepo okolje, kr dobra hrana (kuhane base in zenf), celo nek kolaček s svečko za upihnit in kruljav happy birthday (saj Vesna ima posluh, res, no, vsaj domnevam, kruljav je bil zaradi mačka, je pa tudi res, da je trezne ali brez mačka še nisem slišal peti!), le prenočišče v zimski sobi je bilo pod vsakim nivojem. Aja, pa mraz za popizdit, a se nisva dala, naslednji dan na vrhu Jalovca je bilo toplo in čudovito. In v dveh dneh nisva srečala niti enega človeka, kar je prav pravljično …

img083 img092 img105

Letos se pravzaprav še nisem dokončno odločil, kam jo bom mahnil, možnosti je več. Snega tudi še ni preveč, zimske sobe in bivaki so odprti, gneče ni, nahrbtnik pripravljen, le deževalo bo do nedelje (v skladu s priložnostjo) …

Aja, kot vsako leto, vsi prijatelji in znanci toplo vabljeni na praznovanje mojega skorajšnjega rojstnega dne, za hrano, pijačo in prenočišče bo poskrbljeno! Pa zrak nad 2000 metri je čudovit in nobene gneče ni … 🙂

Hja & hm

Revija Rast je podelila nagrado za najboljšo angažirano kratko prozo, zmagala je Brulčeva. Bil sem sicer v komisiji, a absolutno ne gre za nepotizem ali korupcijo ali kaj tretjega, zgodbe so bile podpisane s šifro in prvo mesto je komisija izbrala soglasno! No, danes je bila krajša slovesnost, Staša je prebrala zmagovalno zgodbo. Car Matjaž je sedel poleg mene in sem ga opazoval in sem točno vedel, kaj se mu plete po glavi.

Zakaj sem vedel? Ker sem lani enkrat “nastopal” v Srbiji s svojo kratko zgodbo. Zakaj sem jo napisal takšno, kakršna je, je morda vprašanje za dr. Frojda, zakaj sem se odločil za prevod in branje prav te, je pa menda vprašanje za tramvaj komando. Kaj pa vem. Vsaka druga beseda je kletvica, sam sex in blovđobi itd itd … Ko pišeš, je kul in smešno in vse, ko jo, sam seveda, bereš, je tudi kul in smešno in vse, ko pa jo v tuji državi bere mlada in lepa igralka (ki seveda zardeva prek ušes!), poleg tebe pa sedi dekanica fakultete, katere častni gost si in cela prva vrsta nekih pomembnežev, ki se kar vidno poskušajo oddaljiti od tebe ali se vsaj skriti v fotelj zaradi zadrege, tudi tebi zardijo ušesa! Jah, nihče ni car, niti jaz (žal) ne …

Evo, še stavek ali dva iz Matjaževe zgodbe, ki, kako prikladno, govori o dreku in sranju, da vam bo jasno, zakaj je imel rdeča ušesa! Med poslušalci pa seveda sami starejši in ugledni gospodje in gospe.

… Spoznavam, da ljubim vonj lastnega govna. Ko sem se zjutraj sklanjal nad školjko in vpijal omamni vonj, je v mene vstopila nekakšna svetloba, nekakšna nova moč, ki je do zdaj nisem poznal. Ožarila me je vzhičenost, s kakršno so se srečevali puščavniki v času zgodnjega krščanstva. Z gotovostjo trdim, da imam rad drek vseh ljudi, in žele bi si, da tudi oni vzljubijo moj drek … … Umazanija je nevarnost. Drek je subverziven. In ravno v tem leži njegova strašna moč, ki jo ima nad ljudmi. Morda bi bilo svet mogoče zamajati z odločnim nasprotovanjem enemu ključnih civilizacijskih smotrov: čistoči. Posvetilo se mi je: drek je upor. Zato je napak, da potrebo opravljamo skriti, sami in osamljeni med štirimi stenami naših kopalnic …

mccarthy_complexshit

Res je, da je zgoraj prepisano (v celoti je zgodba objavljena v zadnji številki Rasti!) grobo iztrgano iz čudovitega teksta, ampak, jebiga, še celo jaz, ki sem njegov prijatelj in občudovalec in fen, sem se nehote malce odmaknil od njega! 🙂