Prva obletnica

Jutri bo eno leto, kar smo se idioti spustili v Cink križ. In so nas dobili in smo naredili jamarski tečaj in smo zdaj jamarji in nam vsakič znova, ko se spomnimo, kako smo se takrat spustili v brezno, postane vroče … No, ampak glavno, da zdaj znamo pa to, ne?!

Ker bodo jutri vsi po britofih in z družinami, smo danes udarili en majhen treningec, ene parkrat v Veliko Vratnico gor pa dol, potem pa klobase. To sva s Klemnom naredila bolj zaradi Roberta, ki rabi kilometrino, midva niti švicnla nisva, res. Napeljali smo dve smeri, da sem se spuščal z Robertom in ga nadziral in bilo je, kot bi gledal sebe spred nekaj meseci! Švic, stokanje, adrenalin, strah, kol v riti, nezaupanje v opremo … Sva bingljala drug poleg drugega in kljub temu, da sem duhovit za popizdit, ga nisem spravil v smeh ne glede na to, kako sem se trudil. Celo enega sem mu stisnil prav glasnega, pa ga kaj dosti ganilo ni …

Kakor koli, spustili smo se čisto do dna in v ožinico, potem spet gor in dol (na dnu smo še ploščico ven zbili, ki je pred malo manj kot enim letom nismo mogli!), potem pa počasi ven, malo pred vrhom je zadišalo po dimu. To je lahko pomenilo le, da je prišel Suki, ki je zakuril, da smo prišli na žerjavico in sem iz Ladkota samo še klobase in rešetko prinesel in imeli smo pojedino, da smo prste lizali, čeprav so bili umazani! Pa nekaj piv, jasno, če je Suki poleg (in Roberta še vedno srček boli in alkohol edini pomaga!), na koncu je pa član Prostovoljnega Gasilskega Društva Kristanova Klemen pogasil ogenj. Pritisk je bil kul, le še kakšno cev morajo dokupiti pa bo …

pa310015 pa310028 pa310032

Pa še k Milanu na zaključni kofe (kjer so že bili Bajsi (R), Krsto z družino in študent Siki) in je šel dan počasi spat … Aja, Sara bi šla definitivno poleg, ker hoče resno akcijo in adrenalin, a ima frišnega fanta in resne akcije menda trenutno ne manjka …

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=-Ba4SIpmQBc[/youtube]

Spet v arestu 2

prison-150x150

Danes sem bil spet v arestu, tokrat je bilo manj navdušujoče kot zadnjič. Naredil sem klasično napako in povprašal, zakaj ljudje, s katerimi se pogovarjam, sedijo. In nekaterih grehi so hudi, nič ne tajim in jim je bilo kasneje težko pogledati v oči ali jim simpatetično kimati, ko ti razlagajo o svoji nedolžnosti. Kriv noter pa nobeden ni in ko sem jim povedal za anekdoto o nekem ameriškem predsedniku, ki je izbiral kaznjenca za pomilostitev in so mu vsi zatrjevali, da sedijo po krivici, le eden je prostodušno priznal, da je lopov, je predsednik pomilostil njega, da ne bi pokvaril ostalih nedolžnih, se niso najbolj smejali …

Kakorkoli, na tokratni seansi smo ocenjevali njihove umotvore in vsaj eden je nadvse izstopal, tako po dolžini kakor po kvaliteti in vsebini. Zgodba govori o tem, kako nek literarni junak, kaznjenec seveda, odsluži svojo kazen in potem pobije vse, ki so ga spravili v keho. Na zelo izvirne načine, jasno! Pravi Dumajev Grof Monte Christo, le da glavnega junaka avtor ni tako dodelal, da bi se bralec lahko poistovetil z njim oz da bi se mu ta zasmilil …

Kakorkoli, sem povedal svoje mnenje o napisanem in smo se vsi pretvarjali, da napisano nima nobene veze z realnostjo, potem pa mi je bodoči pisatelj, ki bo še kar nekaj dolgih let sedel, prostodušno zaupal, da piše že novo zgodbo, samo da tam bo pa več krvi! In smo se zadebatirali o tem, koliko krvi je dovolj za eno zgodbo, čeprav sem jaz bolj regiral v drugo smer. Da naj raje opiše oz bolj razdela del pripovedi, kjer opisuje svoje občutke, ko je po dolgih dolgih letih spet sedel za volan avtomobila, kar mi običajni (svobodni) smrtniki jemljemo kot nekaj povsem običajnega … Regiral sem že, regiral, a se kaj dosti po mojih navodilih ni dalo obračati in zavijati, zato sem bil kar vesel, ko je bilo konec in so me spet izpustili na prostost …

Pa eno kaznjeniško za pokušino:

Ko zakuri naš Metod,
Dim vali se vsepovsod,
Slovenke, Španke, Finke,
cvrle so se kot palačinke,
treba babe je kuriti pač,
živel Trobec, naš kurjač!

Rest in piece!

Da naj počiva v koščkih in ne v miru, ni moj zatipk! 🙂

Ampak cesar je vendar nag!

Živimo v času potrošniške mrzlice. Dobro, s tem nisem povedal nič novega, to pač vsi vemo. Še posebej tisti, ki gledajo televizijo. Sam je že nekaj časa sploh ne gledam, ker mi zmanjkuje časa za nepomembne zadeve, kamor sodijo branje knjig, odhodi v naravo in gostilne …, predvsem pa zato, ker imam občutek, da je televizija na svetu samo zato, da nam tu in tam med reklamami pokaže kakšen film. Pravzaprav delčke filma, ker ves film naenkrat, v enem kosu, menda niti ne bi prenesli. Psihično. Pa verjetno tudi fizično ne, ker tu in tam moramo opraviti tudi kakšno fiziološko potrebo. Ali skočiti po čips, ker nam je slanih oreščkov zmanjkalo že pri prejšnjem delčku filma …

Zadnjič sem si želel ogledati neko oddajo, a čeprav me je tema, o kateri so govorili, nadvse zanimala, me je veselje kmalu minilo, kajti nenehnega prekinjanja z imbecilnimi propagandnimi sporočili psihično enostavno ne prenesem več. Dobro, saj nisem neumen, vem, da vse, kar nam poskušajo prodati oglaševalci, ni resnično oz. ne drži povsem, ampak ko se je na zaslonu pokazala mična gospodična/gospa, ki je na zelo umazano straniščno školjko lahkotno brizgnila nekaj curkov čistila Cillit bang! in ga čez nekaj trenutkov skupaj z umazanijo tudi sprala s porcelana, da se je spodaj pokazala bleščeča belina, mi je prekipelo. Ljudje božji, pa kdo to sploh verjame!? In če se že najdejo reveži, ki temu verjamejo, kdo ima sploh pravico nek izdelek predstaviti na takšen način? Kajti povsem očitno je bilo (vsaj meni), da so v reklamni agenciji posneli reklamni spot tako, da so s Cillitom pobrizgali umazano školjko, nato pa pokazali novo. Ki ritke še ni videla, če vprašate mene, da o tistem, kar iz nje pade, niti ne izgubljamo besed! Mar mora človek služiti vojsko (in za kazen z zobno ščetko ribati straniščne školjke!), da ve, da stvari niso tako enostavne? Kako visok je tolerančni prag oseb, ki kupijo takšen izdelek? Ki sam seveda nič ne opravi!

Naslednji dan sem poklical na Društvo za varstvo potrošnikov. Kjer so mi povedali, da so zavajajoče reklame prepovedane. Kar itak spet vsi vemo. Ampak, zakaj pa potem nihče ne ukrepa!? Počutil sem se že prav donkihotovsko. Zakaj reklamne agencije nihče ne udari po žepu, ker niso naredili dokumentarnega filma, temveč so se lotili umetniškega projekta in nam ga prodali kot dokumentarec?

Odkorakal sem do trgovine in zadevo, ki s takšno lahkoto očisti še tako trdovratno umazanijo, kupil. Olajšali so me za kar nekaj evrov, a kaj bi, to je cena raziskovalnega novinarstva. OK, saj se šalim, ne bom razkrival nove Wattergate afere, čeprav, priznajte, podobnosti so. Vsi vemo, da reklame zavajajo in vsi vemo, da politiki lažejo. Ampak vsi ste tiho. Razen Woodwarda in Bernsteina, ki sta razkrinkala Nixona, in mene, ki sem kupil Cillit.

Dobro. Poiskal sem umazano straniščno školjko (soproga mi je še posebej zabičala, da moram obvezno napisati, da naša domača ni takšna!) in se lotil raziskovalnega novinarstva. Prebral sem navodila. Vsaj slovenska so grozljiva. Na morda deset kvadratnih centimetrov so uspeli stlačiti toliko napak, da bi kazalo uvoznika predlagati za kakšno nagrado. Da mi kdo kdaj ne bi česa očital, sem se navodil držal kakor pijanec plota in nisem improviziral. Potisnil sem rdeč pokrovček gor, usmeril plastenko proti površini, ki sem jo želel očistiti in stisnil stene plastenke. Tako namreč (dobesedno) piše v navodilih. In, glej ga zlomka, stvar je delovala. Ko sem dvignil pokrovček, nameril in stisnil, je ven dejansko priteklo čistilo! Ja, kaj bi človek brez navodil … Potem sem nanos razmazal preko nesnage (dobesedno po navodilih) in vse skupaj po 2-5 minutah dobro spral z vodo. Ker je bila obloka vodnega kamna trdovratna, sem sledeč navodilom nekajkrat ponovil čiščenje. Dokler nisem zapravil vseh evrov, ki sem jih vložil v projekt. Rezultat seveda še zdaleč ni bil niti blizu tistemu, kar v bedno bedno sinhronizirani reklami obljubljajo, moje počutje pa prav nič zmagoslavno. Res, počutil sem se neumno, kaj pa vem, zakaj!? 🙂

cillit_bang

Novomeška partizanska četa

je bila ustanovljena 29. oktobra 1941. Pa sami izračunajte, koliko je že od takrat … No, veliko, od članov sta žal živa samo še dva partizana. Na proslavi mi je pripadla čast imeti slavnostni govor. Ki je bil dobro sprejet, če si iskren, je vedno dobro! Partizani so bili carji …

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=0MruK6VkJuA[/youtube]

Ko slišim tole pesem, dobim kurjo kožo in le predstavljam si lahko, kaj je delala Švabom in kolaborantom! Verjetno morajo še danes komu od njih ob tej pesmi zamenjati plenico …