Živimo v času potrošniške mrzlice. Dobro, s tem nisem povedal nič novega, to pač vsi vemo. Še posebej tisti, ki gledajo televizijo. Sam je že nekaj časa sploh ne gledam, ker mi zmanjkuje časa za nepomembne zadeve, kamor sodijo branje knjig, odhodi v naravo in gostilne …, predvsem pa zato, ker imam občutek, da je televizija na svetu samo zato, da nam tu in tam med reklamami pokaže kakšen film. Pravzaprav delčke filma, ker ves film naenkrat, v enem kosu, menda niti ne bi prenesli. Psihično. Pa verjetno tudi fizično ne, ker tu in tam moramo opraviti tudi kakšno fiziološko potrebo. Ali skočiti po čips, ker nam je slanih oreščkov zmanjkalo že pri prejšnjem delčku filma …
Zadnjič sem si želel ogledati neko oddajo, a čeprav me je tema, o kateri so govorili, nadvse zanimala, me je veselje kmalu minilo, kajti nenehnega prekinjanja z imbecilnimi propagandnimi sporočili psihično enostavno ne prenesem več. Dobro, saj nisem neumen, vem, da vse, kar nam poskušajo prodati oglaševalci, ni resnično oz. ne drži povsem, ampak ko se je na zaslonu pokazala mična gospodična/gospa, ki je na zelo umazano straniščno školjko lahkotno brizgnila nekaj curkov čistila Cillit bang! in ga čez nekaj trenutkov skupaj z umazanijo tudi sprala s porcelana, da se je spodaj pokazala bleščeča belina, mi je prekipelo. Ljudje božji, pa kdo to sploh verjame!? In če se že najdejo reveži, ki temu verjamejo, kdo ima sploh pravico nek izdelek predstaviti na takšen način? Kajti povsem očitno je bilo (vsaj meni), da so v reklamni agenciji posneli reklamni spot tako, da so s Cillitom pobrizgali umazano školjko, nato pa pokazali novo. Ki ritke še ni videla, če vprašate mene, da o tistem, kar iz nje pade, niti ne izgubljamo besed! Mar mora človek služiti vojsko (in za kazen z zobno ščetko ribati straniščne školjke!), da ve, da stvari niso tako enostavne? Kako visok je tolerančni prag oseb, ki kupijo takšen izdelek? Ki sam seveda nič ne opravi!
Naslednji dan sem poklical na Društvo za varstvo potrošnikov. Kjer so mi povedali, da so zavajajoče reklame prepovedane. Kar itak spet vsi vemo. Ampak, zakaj pa potem nihče ne ukrepa!? Počutil sem se že prav donkihotovsko. Zakaj reklamne agencije nihče ne udari po žepu, ker niso naredili dokumentarnega filma, temveč so se lotili umetniškega projekta in nam ga prodali kot dokumentarec?
Odkorakal sem do trgovine in zadevo, ki s takšno lahkoto očisti še tako trdovratno umazanijo, kupil. Olajšali so me za kar nekaj evrov, a kaj bi, to je cena raziskovalnega novinarstva. OK, saj se šalim, ne bom razkrival nove Wattergate afere, čeprav, priznajte, podobnosti so. Vsi vemo, da reklame zavajajo in vsi vemo, da politiki lažejo. Ampak vsi ste tiho. Razen Woodwarda in Bernsteina, ki sta razkrinkala Nixona, in mene, ki sem kupil Cillit.
Dobro. Poiskal sem umazano straniščno školjko (soproga mi je še posebej zabičala, da moram obvezno napisati, da naša domača ni takšna!) in se lotil raziskovalnega novinarstva. Prebral sem navodila. Vsaj slovenska so grozljiva. Na morda deset kvadratnih centimetrov so uspeli stlačiti toliko napak, da bi kazalo uvoznika predlagati za kakšno nagrado. Da mi kdo kdaj ne bi česa očital, sem se navodil držal kakor pijanec plota in nisem improviziral. Potisnil sem rdeč pokrovček gor, usmeril plastenko proti površini, ki sem jo želel očistiti in stisnil stene plastenke. Tako namreč (dobesedno) piše v navodilih. In, glej ga zlomka, stvar je delovala. Ko sem dvignil pokrovček, nameril in stisnil, je ven dejansko priteklo čistilo! Ja, kaj bi človek brez navodil … Potem sem nanos razmazal preko nesnage (dobesedno po navodilih) in vse skupaj po 2-5 minutah dobro spral z vodo. Ker je bila obloka vodnega kamna trdovratna, sem sledeč navodilom nekajkrat ponovil čiščenje. Dokler nisem zapravil vseh evrov, ki sem jih vložil v projekt. Rezultat seveda še zdaleč ni bil niti blizu tistemu, kar v bedno bedno sinhronizirani reklami obljubljajo, moje počutje pa prav nič zmagoslavno. Res, počutil sem se neumno, kaj pa vem, zakaj!? 🙂
