Avtor: šini

Tomaža Grdina poznam že od takrat, ko se je še s plastičnimi pištolcami igral in Need for speed vse nivoje žime prevozil ter imel še dolge lase, in prav tu morda leži razlog, da me vedno znova preseneti. No, ok, včasih tudi s kakšno neumnostjo, predvsem pa s svojo profesionalnostjo. Tomi je namreč carski fotograf. Ne, Tomi je CARSKI fotograf. In kaj se zgodi, ko takšnega carja pelješ v Astino jamo? Najprej crkneš od dosade, to itak, ker model potrebuje 8 (osem!) ur za deset fotk in ti tega ne štekaš, pa še zebe te pa še lačen si pa še tečen si in človeku najedaš, da naj že za božjo voljo prtisne tist sprožilec, da gremo končno lahko ven, potem te pa čez par dni pokliče in pokaže, kaj je posnel in padeš na rit. In ti je potem vse jasno. In greš in zradiraš vse fotografije, kar si jih kdaj posnel sam v jami in kolneš, zakaj nisi, ko si bil mlad, več igral Need for speed al pa se družil z Borutom Peterlinom ali Boštjanom Pucljem ali Robertom Kruhom ali Juretom Šventom …
Ah, u rit, sej vsi ne mormo bit dobri fotografi, ker kdo bi pa potem vso to fotografsko svojat pod zemljo vozil?!

P.S. Saj vem, da je to skoraj “naloga nemogoče”, a vseeno – kdor ugane, kateri dve fotografiji sta moji, lahko spije kavo v knjigarni Goga na svoj račun in se potreplja po hrbtu!

Danes sem imel literarni večer, no, bolj literarno dopoldne. Na Dobu. To je največji slovenski zapor, če ne veste. Nisem pričakoval kaj posebnega, pravzaprav o tem kaj dosti sploh nisem razmišljal. Dokler že navsezgodaj zjutraj nisem parkiral na parkirišču za obiskovalce. Malo me je hecalo vse skupaj, ker je bilo eno parkirišče za obiskovalce ob sredah, drugo za ob četrtkih, danes pa je petek, pa še kar pozen sem bil. A sem kar ruknil vozilo na četrtkovo parkirišče in po navodilih mobilnik pustil v avtu. In odhitel v sprejemnico. Kjer sem dobil prepustnico in so me napotili v notranji kompleks. Tam pa človeka kar malo stisne. Odprejo se drsne rešetke, kakor v filmih, greš čez detektor kovin, na drugi strani te še osebno preišče paznik (brez gumijastih rokavic na srečo!), potem se vhodne drsne rešetke zaprejo in odprejo se rešetke v notranjost ustanove.

Saj strah me ni bilo, jasno, sem dedec in aktiven jamar, ampak tesnoba je pa bila, moram priznati. Dokler nisem prišel v nek prostor, kjer me je čakalo veliko najrazličnejših ljudi. Zapornikov. Ki so vsi prebrali moje knjige (jebiga, sem jim izrekel sožalje, da so jim že tako hudo kazen še poostrili!) in se izkazali za najbolj ČUDOVITO publiko ever. Res. Saj sem že sodeloval v kar nekaj debatah na temo “lik i djela Damijana Šinigoja”, ampak ta je bila pa v vseh pogledih najboljša. Saj ne vem, ali je v redu, da te toliko in toliko zapornikov cmari po mislih, a o tem čisto zares nisem kaj dosti razmišljal. Odgovarjal sem, se pogovarjal in užival. Tri ure (s čik pavzo vmes) so minile, kot bi mignil.

In sem odšel domov. No, pravzaprav najprej ven. Iz zapora. In prisežem, da zrak na drugi strani drugače diši!

Pa še najboljši kompliment, ki sem ga dobil v zadnjem času: Človek je bral Očkov kotiček in se (tako je povedal) rolal od smeha, sojetnik v sobi pa ga je vsake tri minute spraševal, zakaj se smeje in da naj mu prebere. In mu je nekaj časa bral, potem pa se naveličal. In je človek potem knjigo sam prebral. Zakaj je to kompliment? Ker gre baje za edinega človeka na Dobu, ki v življenju ni prebral niti ene knjige! In je potem prebral vse moje tri. Spet, zakaj si ljudje še sami nalagajo dodatne kazni, ne vem, a tako pač je … Ako su lagali mene, ja lažem vas! Aja, na literarno dopoldne ga pa ni bilo, ker je bral mojo knjigo in zamudil na raport (ali nekaj takšnega) in je potem sledilo neko delo za kazen …

Aja, pa še nekdo me je vprašal, če poznam Miho Mazzinija. In sem mu rekel, da ga in da je Miha največji car in se je nemudoma strinjal, a vseeno dodal, da žeblja pa ne zna zabiti. Da mu ga je moral on (potem, ko je v zid Miha naredil že devet lukenj), po tem pa ga je poprosil, naj Miha kar piše knjige in se ne pusti motiti, za žeblje naj pa njega pokliče. Kolikor poznam Mihata, je verjetno to ponudbo še večkrat izkoristil (konec koncev je Gorenjec), če je vse skupaj res, pa ne vem. Tako so mi povedali …

Torej, Miha, nekdo, ki ti je nekoč zabil žebelj v zid, te pozdravlja!

Starosta našega jamarskega kluba JKNM, legenda Borivoj, si ni zaman prislužil svojega slovesa. Človek ve, kako se stvarem streže, ni kaj. Ga pokličejo, da je sredi mesta zapacan vodnjak, prihiti na sceno, izmeri, poriše, razišče, ugotovi, da gre za štirno in ne vodnjak, izmeri, koliko je smeti in koliko vode, kdo je smeti nametal noter, mimogrede še ugotovi, kdaj je bil vodnjak zgrajen in kateri mojster ga je delal, kdo je kupil hišo, na katerega dvorišču omenjena packarija stoji itd … Potem sojamarjem napiše navdušujoč mail, da lastnik išče mlade in močne, ki bi to spucali in vso zadevo predstavi tako filmsko adrenalinsko, da se nas takoj javi 16 komadov, ki imamo več v rokah kakor v glavi, on pa vse organizira in odide na nujni in neodložljivi oddih na morje. Mi pridemo ob 16. uri na sceno, pljunemo drug drugemu v roke, se potopimo v drek, ob 20. uri pa pogledamo ven, ko je že mrak, a je vsaj svež zrak. Mi smo seveda moja malenkost, pa Miha, Uroš in Drago, Klemna ne bom omenjal, ker je samo prišel, povohal in odhitel na nujno sejo o hitrostnem kvačkanju!
Dogovorjeno je bilo, da nas bo čakal sodček za smeti in viličar za dvigovanje sodčka, pa smo bili veseli, da smo vsaj vrečke za smeti lahko dobili, drugače je bilo pa vse, kakor je bilo vnaprej dogovorjeno! Z Mihatom sva se prostovoljno spustila v kakšnega pol metra v več letih nalaganega dreka in vode, Drago in Uroš pa sta zgoraj praznila vedro. Delo je potekalo po planu, jaz sem spodaj opazoval svečo, če je še dovolj kisika, Miha je smeti metal v vedro, Uroš je nadomestil viličarja, Drago pa je vedro praznil v vrečke. Delo je potekalo v prijetnem vzdušju, Miha je bil nadvse vesel, da sem spodaj jaz, ker sem ga kratkočasil, da je pozabil na smrad, prav tako je bil vesel Uroš, ki je najprej vpil, da so vedra lahka in sem jih potem čisto iz heca malo bolj polnil, da je moral uporabiti vse konjske moči, kar jih premore in je bolj malo govoril, Drago je pa itak tako tekal, da ni imel časa niti misliti niti govoriti …
Dobro, saj vsi veste, kako se v nekaj letih organski odpadki zmeljejo skupaj in kako sva z Mihatom trpela (pa še enega je vmes stisnil, častna beseda, da je svečo upihnilo!), zato v detajle ne bom šel, po nekaj urah pa sva le pokukala ven. V mrakobno Novo mesto. Potem je Miha vzel še visokotlačno vodno črpalko (al kako se že z učeno tujko reče kirharju?!), se navezal spet na štrik in je vodni curek vse opravil namesto njega, pa še vrtiljak je imel. Luštno, res, a ga nisem hotel preveč zafrkavati, ker mi je spodaj, ko sva bila še do kolen v dreku, ko se med ljudmi spletejo posebne vezi, priznal, da se je za delo javil samo zato, ker smo se prijavili samo “abervezniki in šalabajzerji” in se je bal, da se bo komu kaj zgodilo in je zatorej na akcijo zvlekel še strokovnjaka, torej sebe!
Ja, ljudje delajo različne stvari iz različnih motivov, kar je res, je res, tudi najbolj čudnih. Potem smo še oprali opremo, oprali še sebe in potem skoraj debelo uro posedeli na prijetni terasi lastnika štirne. Ki je res prijazen človek, zabaven in dobrohoten, vsakemu od udeležencev akcije je na roko plačal po 500 evrov. In smo šli domov siti in zadovoljni.

P.S. Da je vsak od nas dobil na roke po 500 evrov, sem zapisal samo zato, da se bodo tisti, ki se niso hoteli pridružiti, ugriznili v rit od fovšije. Seveda nismo dobili toliko!

P.S.S. V resnici smo dobili vsak samo po 475 evrov in 13 centov, tako da za fovšijo ni potrebe, ker itak vsi vemo, da denar ni vse in da nekateri delamo tudi iz samega užitka do dela! 🙂

Celo soboto smo preživeli v Šolnovem breznu. Fascinantna, nadvse lepa jama, skoraj 120 m globoka, s skoraj nepopisno lepimi kapniškimi tvorbami. A nismo šli not in dol jamo občudovat (no, tudi, seveda!), šli smo garat in raziskovat. Od petčlanske odprave je zadnja dva na vhodu ujel hud naliv s točo (predzadnji sem bil seveda jaz, zadnja Urša) in sva bila mokra kot miša, kar potem za celodnevno pohajkovanje po mrzlem podzemlju ni ravno dobra popotnica. A kaj bi stokali, šli smo dol raziskati možnost, ali obstaja sifon z možnim (še neraziskanim) nadaljevanjem. Smo se spustili na dno do jezera, kjer smo se zaradi dih jemajoče lepote zadržali dlje, kot smo hoteli potem pa se s cevjo, ki je tam ostala od ene druge jamarske akcije pred skoraj desetletjem, dvignili kakih 50 metrov višje in začeli prazniti sifon. Nikar se ne bojte, se bo ob prvem večjem dežju spet napolnil, mi smo ga želeli sprazniti samo zato, da pogledamo v nadaljevanje. Kar nam seveda ni uspelo, saj je po kakšnih treh urah akcije, ko se je nivo gladine vode znižal za skoraj meter in pol in bi že skoraj pokukali na drugo stran, zadeva sfižila. Je potegnilo zrak, potem smo pa cev poškodovali in kljub trudu ni šlo. Bomo cev odnesli ven in poskusili z novo, če bo kakšen rezultat, pa tudi javim, jasno, saj smo si čas spodaj krajšali predvsem z iskanjem imena – ali se bo novoodkrito nadaljevanje imenovalo Šini-Urša-Klemi-Suki-Anžetovo nadaljevanje ali se bo imenovalo Klemi-Suki-Anže-Urša-Šinijevo nadaljevanje ali se bo imenovalo Suki-Klemi-Šini-Urša-Anžetovo nadaljevanje …

Več fotk tukaj …

Smo raziskali novo jamo, Šumečo polšno, akcija je bila naporna, trajala je nekaj dni, nazadnje smo bili v blatnem in krušljivem podzemlju kar cel dan. In ko človek pride spet na sonce, je pač vesel, ko s sebe vrže umazano jamarsko opremo. Kar se seveda vidi tudi na fotki …

P.S. Klemi je HillBilly z desne, da ne bo pomote! 🙂

So se dvignile Alpe. Menda so nastale iz ostankov školjk in podobnih zadev. Ne vem, domnevam pa, da je trajalo kar nekaj časa. Par milijonov let. Kakšno leto gor ali dol … Sem bil teden dni na Kaninu, z našimi jamarji, tam je kar nekaj več stometrskih brezen in jam, teden dni smo širili jamo NM 9 in poskušali najti nadaljevanje, ki ga obeta piš vetra iz nje. Kar je pomenilo macolanje in dletanje, nič kaj lahkoten posel, pa čakanje v ožini, da prideš na vrsto. In ko sem čakal na svoj del tlake in opazoval različnih barv različne sloje, me je nenadoma prešinilo, da če se dotaknem v kamnini že milijone let ujete školjke, se dotaknem zgodovine milijone let nazaj …

In sem se je dotaknil, kaj sem pa hotel. Potem sem se še malo po nosu povrtal, potem sem bil pa že na vrsti za macolo …

Več fotk pa tukaj …

[vimeo]http://vimeo.com/6475725[/vimeo]