Vse najboljše

draga prijateljica. In dasiravno praviš, da je videz sicer še okej, a da jebeš to, kaj pa valunge pa križ pa še in še, a da se kljub temu ne daš, ti jaz pravim, da se daj! Jebeš vse drugo, res!

18529_roses

In, sam mimogrede, kaj za vraga so valunge?!?!?!

Bosanski

Dođe Mujo kod Hase i vidi veliki gong nasred dnevne sobe i pita ga:

“Koji će ti k*rac gong u dnevnoj sobi?”
Kaže Haso njemu: “Nije to gong nego sat koji govori.”
Muji ništa jasno i Haso da mu pokaže opali iz sve snage u gong,
kad se iza zida začuje glas: “Pizda ti materina, tri su sata ujutro!!”

enozobi-150x1501

Ah, Čaganka

Končno sem se lahko spustil v njeno nederje. V največjo, najglobljo jamo širše Dolenjske … Začetek je bil krvav, vstajanje ob pol šestih zjutraj, kavo sem kar v Ladkota odnesel, potem pa takoj na bencinsko po olje za motor, ker je že lučka gorela in me je model spraševal, katero olje naj da in je bil odgovor lahak – najcenejše, ker drgač Rus ne zna delati! Pa itak se je potem izkazalo, ko je olje že vetrobransko šipo popackalo (kdo še toči olje pri prižani mašini poleg mene!?), da je lučka gorela zaradi prenizkega nivoja zavorne tekočine, ampak to je že druga zgodba. V Dolenjskih toplicah je bil še mrak, le en idiot je tekal v kratkih hlačah, lepo vas prosim, sem odprl okno, da sem čik ven vrgel in sem ga mimogrede še nazaj v posteljo poslal. Pa da naj si termometer še mimgrede v rit vtakne … Ni razumel, jasno, ampak je bil tiho, z možaki v ladi nivi, stari 20 let se ni za zajebavat, vam povem. Pri Črnomlju v gozd in potem po orto terenu do neuglednega vhoda. Plus Andrej in Franci. Je šlo kot po maslu, štriki blatni kot le kaj, malo dol, malo vodoravno čez ožine, smo se naplezali in nahodili in namatrali, da smo prišli na minus 220 metrov v Klepčevo ožino, ki smo jo nameravali širiti. Ker obeta, iz nje močno piha. Čas se je ustavil, samo blato in macola in špica in premikanje odkrušenih kamnov. Dokler se vse skupaj ni toliko razširilo, da smo se zrinili skozi. Adrenalin je šprical v potokih, potem pa malce uplahnel. 10 metrov dol, v manjšo dvorano z jezercem, potem pa spet nič. Pihalo je pa še vseeno … Andrej je opazil luknjico, kjer bi lahko šlo naprej. Adrenalin je spet poskočil, tokrat je meni pripadla čast biti prvopristopnik. Sem se matral kot žival, a je bilo čudovito. Dasiravno sem pristal v lužo in ko sem se malce razgledal okoli, kaj pametnega za naprej ni bilo videti. Še ena ožina, razpoka, ki mogoče obeta, mogoče ne. Je pa res, da piha. Tako da bomo zadevo še naprej raziskovali. Pot navzgor je bila pa čista muka, a nas zaradi naporov vsaj zeblo ni več, ker smo bili celi blatni in premočeni … V noč sem pokukal nekaj čez osem zvečer, zmatran, da roke nisem mogel več dvigniti. Še par fotk in domov. Ladko se je dobro izkazal, jaz pač žal ne. Okoli desetih sem le še kavo lahko spil, se stuširal in okoli pol enih padel v nezavest. Še nikoli nisem bil tako dolgo v jami in garal. Naporno, a ko bolečine minejo, tudi lepo. Ampak to lahko razumejo le jamarji idioti, drugi ne. Kakor jaz recimo ne razumem štrikanje puloverja ali igranja lota …

p1110604 p1110605 p1110614

Hm …

Tole sem našel, baje sem bil star nekaj manj kot šest let, ko sem vzel časopis in začel glasno brati. Starša sta se rolala, jasno, glej ga, kako neki blefira, potem pa ugotovila, da menda dejansko berem in je oče z od ponosa solznimi očmi skočil po fotkič in zadevo ovekovečil. Vse skupaj pač nič posebnega, ampak ko gledam “tehniko” in interier, me navdaja občutek, da sem bil otrok v času, ko je Nikola Tesla izumljal elektriko pa to … 🙁

branje

Dva junaka

Star stric, kakršen sem, potrebuje veliko vaje, da se lahko zjutraj dvigne iz postelje. Zato moram garat in trenirat. Včeraj sem udaril Veliko vratnico petkrat dol in gor, da mišice ne zakrnijo in je bilo kr kul, potu več ko dovolj, strahu pa tudi. Ker sem namreč ven prilezel okoli enajste ure zvečer in gozd po trdi temi je poln šumov in zvokov, ki poženejo strah v kosti. Do avta, parkiranega kakšnih sto metrov stran, sem umiral, ampak, jebiga, do jutra se mi na štriku ni ljubilo čakati …

Danes pa sva se z Anžetom domenila (no, poklical sem ga, ker je strah v dvoje manjši), da udariva dol Cinkov križ. Tako, malo za trening. V Kočevski rog sva se pripeljala že po temi in do dna malo več ko stometrskega brezna lezla malo več ko uro in pol. Ker mi je na koncu zmanjkalo štrika in sem moral počakati Anžeta, da je prinesel drugega … No, na dnu sva pojedla malo čokolade in začela plezati gor, z namenom, da greva še enkrat dol. Saj veste, trening pa to … Anže je plezal prvi in načrt je bil, da zlezeva ven, malce naloživa na ogenj, ki sva ga zakurila že prej, da je odganjal medvede in podobno svojat, a se je plan seveda sfižil, kajti ko sem bil malo pod vrhom, je Anže že rinil not. Da je sicer malo razpihal ogenj, ki je še malo tlel, potem pa je zaslišal grozljive zvoke. Medveda ali pa jelena. In ni hotel čakati, da bi beštija prišla bliže, da bi ugotovil, katera zver spušča tako grozljive zvoke. Spustila sva se spet na dno brezna, pobrala opremo in začela plezati ven in hkrati razopremljati.

p9210015 p9210002 p9210006

Ker sem plezal prvi, sem ven seveda tudi pokukal prvi. In še nisem dobro stopil na rob, ko sem tudi jaz zaslišal rjovenje. Jebemutristomedvedov nazaj, kar kri mi je zledenela v žilah. Anže je bil še globoko spodaj, sam pa sem tičal na robu brezna, z vrvjo vpeto v desender, da se lahko nemudoma vržem v brezno, če bo to potrebno. Ko se je povzpel malo više, mi je malce zrasel pogum, da sem se odpel, skočil do ognja in ga malo razpihal. Potem sem začel nabirati veje, ko se je beštija spet oglasila. Evo, priznam, v sekundi sem bil spet na robu brezna. Anže je bil morda še kakšnih 30 m dol, a je tudi on slišal. Je medved ali jelen? Sva se (da ne bi crknila od strahu) nekako odločila, da ruli jelen, a ko sem bolj pozorno poslušal in ko se je rjovenje bližalo, mi je bilo vse bolj podobno medvedjemu. Čeprav medveda še nisem slišal, to le moram priznati. Za vsak primer sem v štrik vpel popkovino, da bi se lahko nemudoma vrgel v globino in rešil, če bi medved kar skočil iz teme, a sem se moral odpeti, ko je ven pokukal Anže. Sva pospravila opremo, med tem pa je tudi ogenj malo bolj poprijel, da sva dobila toliko poguma, da sva sedla ob toploto in pojedla sendvič. Pa malo čokolade. In sva se že skoraj pomirila, kajti rjovenje se je oddaljevalo, ko je povsem blizu začel cviliti prašič. Pa jebemutristokosmatihmedvedov, a se ne bo nikoli nehalo?! Zadnji košček čokolade se mi je začel zatikati v grlu, še posebej, ko je Anže povedal, da na Discoveryju pravijo, da je prasec še hujša zver kakor medved. Zagrabila sva vse borše in štrike in vse in do avta prišla v treh sekundah. Potem sem zakurblal Ladkota, da so izpušni plini razgnali gozdno zalego, da sva se lahko preoblekla, potem pa odbrzela domov. Edini strah je bil le še tik pred tem, ko sem obrnil ključ zaganjača, če bo Ladko štartal al ne. Ker če ne bi, bi šla oba na štrik in v brezno, pa naj pridejo beštije! A noč na štriku bi bila dolga, zato sem bil kar vesel, ko je Ladko kresnil. In me okoli ene ure zjutraj pripeljal domov.

Zajc, kakršen sem, bom nekaj časa ponoči hodil trenirat samo v jame, kjer lahko parkiram 3 metre proč …

Včasih sem car

Sem se peljal na Trško goro in je nasproti pripeljal en striček. S pripeto prikolico. In se valda ni mogel umakniti. Pa sem se, dober kot sem, poskušal umakniti jaz. In pritisnil s kolesom ob škarpo. In je kolo nemudoma izpustilo dušo, striček v avtomobilu nasproti je pa kar pod volan zlezel. Je mislil, da ga bom iz hlač stresel, a sem bil car in sem ostal miren. In sem ponosen sam nase zaradi tega. Pa na Krstota tudi, ki sem ga na pomoč poklical, z njim je prišel pa še Robert (ker, jasno, nesreča nikoli ne pride sama!), ki seveda ni dosti pomagal, je pa ovekovečil dogodek. In se nisem jezil nanj, ker je postal dober – kaj dober, odličen! – fotograf in dobra fotografija vedno prav pride …

_mg_0789 _mg_0794 _mg_0798