Končno, spet podzemlje!

img_3390 img_3391 img_3404 img_34141 img_3433 img_3447

Pred časom sva s Klemnom že iskala Pihalnik in ga nisva in nisva našla in sva se razburjala nad zemljevidom, ki je imel vhod v jamo vrisano kar na cesti, midva pa sva zadevo seveda iskala po gozdu. Ko sva že skoraj obupala, sva vhod, jasno, našla na cesti.
Kakor koli, takrat v jamo nisva šla, ker se je Klemen bal, da naju bo kdo povozil, vmes pa je zbral toliko poguma, da sva se v nedeljo vanjo le ojunačila vstopiti. Na pot sva se napotila relativno zgodaj, še bolj zgodaj pa bi se, če človek ne bi zaspal. A pustimo detajle, ob enajstih dopoldne sva že navezala vrv na pritrdišče in se spustila v notranjost.  Dol sva hodila počasi, ker sva pogledala v vsak stranski rov in luknjico, pa varovanja sva tudi zelo previdno delala, ker so bili noter samo stari klini in sva vsako pritrdišče iz previdnosti res večkratno zavarovala, a se je vsakič že po pol metra spusta zaslišala Klemnova kletvica, ko je zagledal povsem soliden in dokaj mlad vijak. Naj povem, da bi lahko porabila vseh deset ploščic, a sva samo dve (vse drugo je bila impro liga!), a s tem se človek lahko hvali le, dokler je pripravnik.
Pred časom sva 110 metrski štrik prerezala na pol, ker je to bolj praktično, ampak bolj sva se spuščala v globino, bolj je bila prazna torba. No, saj to je bilo za pričakovati, seveda, ker popolnoma retardirana kljub vsemu nisva, a kaj, ko mi je na koncu do dna zmanjkalo natančno pol metra! Lahko bi se spustil, jasno, a bi se sproščena vrv seveda sprostila in je potem ne bi več dosegel. Zaklical sem Klemnu, da mi manjka pol metra in je prišel pogledati, ker sem bil na vrvi tudi sam (zadnji spust ni vertikalen in sem lahko stal), je on z lahkoto dosegel dno, se odpel in za kakšne pol ure odšel še malo “raziskovat”. Jaz pa sem bil koristen kot utež …
Po dobrih treh urah in pol sva se že nastavljala soncu, kruleča trebuha pa sta spomnila, da bo treba domov, med hudi ženo in mamico, ki sva jim obljubila, da bova najkasneje za kosilo doma. In je bilo potem kosilo servirano hladno, s sladico iz jezičnega pudinga …

Small world

02072009001

Dva zapisa nižje opisujem obisk jame nekje bogu za hrbtom nad Trebnjem. Jamarji (kakor seveda potapljači, električarji, gasilci ipd) vedno povzročimo firbec, ljudje seveda z zanimanjem opazujejo vstop v jamo. Tudi zadnjič je bilo tako, starejši domačin naju je s Frenkom ob zaključku celo povabil na kozarček. Ki sva se mu rada odzvala. Med pitjem dobrega vina je zaprosil, če mu lahko pošljem kakšno fotografijo. Da jo bo seveda plačal. Sem mu poskusil razložiti, da je lažje, če mu fotke pošljem po elektronski pošti, a ker je starejši, ni najbolje razumel. Zato sem mu dal svojo posetnco in mu rekel, naj jo da kakšnemu od svojih vnukov, da bo ta že vedel, kako se mi oglasiti, da bo dobil fotke.
Na vse skupaj sem seveda takoj pozabil, dokler se mi včeraj ni oglasil njegov vnuk. Pravzaprav vnukinja. Maja. Ki dela v sosednji pisarni, od moje ni oddaljena več ko 3 metre. Pa naj še kdo reče, da je svet velik …

mobiteli so pa res carska stvar, celo na morju se lahko igram …

Vašo luknjico smo prišli malo pogledat

To sem si vedno želel reči kakšni mladenki in kdor čaka, dočaka. Tomaž mi je poslal navodila, kako do jame, ki se je odprla že pred leti, ko so delali cesto. So jo tudi izmerili, a je potem zapiske izgubil. S Frenkom sva se kakšne tri minute pustila prositi, potem pa odbrzela proti Repčam blizu Trebnjega. Jama je ob cesti, pod hišo policista, a Tomaž pravi, da mu to človek odpusti, ker je tudi aktiven potapljač. Očitno ga ni bilo doma, saj naju nihče ni legitimiral, le ena mladenka je prišla pogledat, kaj ustvarjava. In se nisem mogel upreti, sem kar bleknil, da bova malo njeno luknjico poinšpecirala. Ker od blizu nisem prav nič podoben ginekologu, je takoj vedela, o čem govorim in odšla, je pa prišel sosedov ata, na katerega sva naredila dober vtis, se mi zdi, ker je rekel, da v luknjo on živ že ne bi šel in da sva res prava možaka …

img_3086 img_3104 img_3119 img_3125 img_3166 img_3182

Kar malo napihnjena sva se torej spustila v ozek vhod kot prava profesionalca, meni pa nikakor ni šlo, ne glede na to, da sem želel napraviti vtis na človeka, ki me je gledal kakor frajerja in sem šele po nekaj minutah ugotovil, da se mi je hudičev krempelc zataknil! No, sem popravil in se končno spustil skozi ozek vhod, ki se kmalu razširi v kar solidno dvoranico, globoko kakšnih 7 metrov. Skozi ozek prehod se spustiš naprej, po ožini se odpre kar široko brezno, globoko 24 metrov. Ne preveč zasigano in dokaj blatno.  Po dnu sva malce brkljala in iskala možna nadaljevanja, ki so vsa bolj ali manj silila kvišku, dokler kakšen meter nad tlemi nisem opazil morda meter in pol dolgo ožinico, ki se je, zelo zelo blatna, spustila še 8 m nižje. Malo pred dnom se brezno razdeli v dva dela in spusti še dodatnih 5 metrov in to je to.

Živali je veliko, predvsem prozornih kobilic in čudnih pajkov (žal je to moj najbolj strokoven opis), nekaj mravljam podobnega sem tudi videl in belih stonog (čeprav moram priznati, da nog pa res nisem štel in je morda samo bela oseminšestdesetnoga), prav na dnu pa je bil tudi jamski slepec. Kakšen je jamski slepec, sprašujete? Povsem podoben navadnemu slepcu, le v jamo mora pasti! Je bil kar živahen in še ne preveč shiran in je Frenk celo razmišljal, da bi ga nesel gor, a si je potem premislil, ker je bil že dovolj obtežen z vrvmi in metrom. Aha, poleg slepca je bilo na dnu tudi okostje neke ne prevelike živali, a je slepec zagotovo ni umoril, ker je bilo že deloma zasigano.

Ven sva prišla enkrat za spremembo še podnevi, blatna pa tako, da ni za povedati. Je Tomaž sicer rekel, da je “malo blatna”, a se še nisem privadil jamarskemu žargonu. Za lovskega in ribiškega sem slišal, a je ta mnogo hujši!