Zgodnje kosilo

Smo imeli to nedeljo potrjevanje statusov inštruktorjev JRS in vodij reševalnih ekip enkrat za spremembo ne v učilnici in na poligonu, temveč smo se v jamo podali. Preporod. Kjer smo imeli lani zelo zahtevno intervencijo, ki je trajala prek 30 ur! Da se tisti, ki nas tam ni bilo, na lastne oči prepričamo, kaj je to za en vrag.

Ob šestih zjutraj (z besedo: šestih zjutraj!) sva s Tanjo že drvela po avtocesti prodi Ajdovščini in sproti pobirala potnike. Mrzlo je bilo za popizdit, dokler se kombi ni segrel, a v toploti kaj dosti uživati nismo mogli, kajti še preden se je sonce pokazalo, smo bili že v gozdu, na nadmorski višini 1300m. Kjer so bile po grapah zaplate snega! Sem kar neke vrste kulturni šok doživel, saj snega letos še nisem videl, pa dan prej so vremenkoti napovedovali 18 stopinj za Novo mesto!

Smo se kar hitro v opremo vrgli in proti jami stopili. Prvi je korakal sam presvetli šef JZS, ki je takrat poleti tam gor prek 30 ur preživel in smo bili prepričani, da pot pozna. On pa očitno tudi, saj je s ceste kar suvereno v hrib direkt v hosto zavil, a sem ga kmalu prebral. Poznam takšne tiče, sem sam namreč isti!

Benko, smo se zgubili?

Ne, valda da ne, je bil skoraj užaljen, a sem opazil, da mu je korak čedalje bolj pogosto zastajal, pogled pa begal levo desno!

Ušesa pa rdeča postajala, ko ga je zadaj deset ljudi bockalo!

Smo bili prva ekipa, pa nas je na srečo prehitela druga in smo jamo končno našli, ker so bili oni pred njo in se kar nemudoma v podzemlje spravili. Je v jami namreč 5 stopinj, kar je pomenilo, da nam bo za 5 stopinj topleje kot zunaj!

Sem se dol drsal za šefom in če si šef in car, lahko malo po svoje delaš, a ko je le preveč po svoje delal, sem mu zagrozil, da ga bom Klemiju zatožil, ki mu bo jamarski izpit vzel in je bolj v pravo smer zavil.

Nesreča se je poleti zgodila na globini 100 in nekaj metrov, intervencija pa je trajala toliko časa zaradi dolgih ožin, ki so jih morali naši minerci razširiti, da smo nosila sploh lahko ven spravili. In kaj pa je to 100 m, vas prašam, to ni nič, je naš komandant kosilo kar za ob pol štirih naročil!

Bolj sem se dol vozil, bolj sem začenjal dvomiti. Jama je zelo zelo razgibana, z nešteto majhnimi stopnjami, ki vsaka zahteva svoj reševalni manever (in ljudi na njih!), nas je bilo pa vseh skupaj le 20. Z minimalno količino opreme, ki naj bi si jo podajali. Kar je pomenilo, da ko nosila pridejo mimo, se manever podre, oprema pa pošlje naprej …

V teoriji gre to lahko zelo hitro in ker prave zadolžitve pravzaprav niti nisem imel (pejt dol in malo poglej, da kakšnih neumnosti ne bodo počeli), sem bil kar malo razočaran. Mislim, tako daleč se peljati in potem v jami samo zijala prodajati …

Ko sem končno prisopihal do Marka Z., ki je bil določen za poškodovanca v nosilih, sem bil pa kar malo zmahan. 100 m globine se mi še nikoli ni zdelo tako dolgih, se mi je zdelo, da lažje pridem v Čaganko na 250 m kot v Preporodu na 100! In sem imel prav, je šel Božo zadnjič zmerit in ugotovil, da je do kraja nesreče skoraj 200 m!

Sam popasel firbec na dnu in počakal, da so Markeca zapakirali, potem me je pa Anži gor poklical, naj mu grem za protitežo, da mu ljudi manjka. In sem se seveda z veseljem odzval, da bom vsak malo delal in pripomogel k izvleku!

So šla nosila mimo mene in so že klicali, da tudi zgoraj manja ljudi in sem se pripel še na en štrik in se kot protiutež nosilom spet spustil v globino, pa še enkrat, pa še v meandru, kjer so se minerci najbolj matrali, sem tudi moral garati, ker je manjkalo ljudi, še malo višje so me za regulatorja postavili in sem oddelal še to, z velikim užitkom, že dolgo nisem bingljal z Anžijem ali Ticotom, ko sem pa končno malo počinil, je pa iz globine komandant prišel do nas. In itak sem po njegovem pogledu videl, kaj si misli o meni, ki samo zabušavam in se po riti praskam …

Nosila so nato malo počivala, da smo se reševalci naprej spravili in nekje na sredini sem dobil štrik, da še protitežo postavim in potem reguliram dvig, šefa pa spet nikjer, da bi me videl garati! Je bil pa na srečo tam Matej s fotoaparatom (sicer spravljenim v torbi), ki sem mu kar naročil, naj eno fotko pritisne. Je protestiral, da so nosila že v zraku, da ni časa za fotosešn, a sem kar vztrajal, da jaz fotk, kako delam, potrebujem, da bodo nosila že počakala. In je pritisnil, kaj je pa hotel (samo je še nimam), Marko Z. je pa malo počakal. Pa saj mu bogecu kaj drugega niti ni preostalo …

Po vsej jami se je delalo, prav vsi smo garali in je bilo prav lepo opazovati zadevo, kako teče. Seveda pa ne tako hitro, kot smo si zamislili da bo, preden smo šli v jamo! Smo morali enkrat vmes priznati, da kosila ne bomo ujeli in smo Benkota ven poslali, da pokliče gostilno in pojasni, da bomo imeli malce zamude.

Ven sem pokukal kmalu za nosili, je bil že mrak! Nosila so potovala le pol ure hitreje kot na intervenciji (če ne računamo časa, ki so ga potrebovali za širjenje), pa na tokratni vaji nismo potrebovali nič novega zabiti, so kolegi zelo dobro naredili že poleti, ko je šlo zares!

Jota s klobaso je bila potem še toliko boljša, ker so jo zelo verjetno kar nekajkrat pogreli, ko so nas čakali, pa tudi naš komandant ni več zelo grdo gledal, ko je nekaj toplega v želodec spravil. In sem se opogumil ter ga vprašal, ali je zadovoljen. Seveda je takoj zabentil, da razlogov za zadovoljstvo ni, potem pa vseeno priznal, da tudi nezadovoljen zelo ni. Kar je zame uspeh. Več od njega itak ne moreš dobiti, sem vzel!

Ko sem bil malo pred enajsto zvečer že blizu doma, me je pa predraga soproga poklicala, če je vse v redu. Sem ji namreč rekel, da bom tokrat pa zelo hitro doma, da gremo u eno izi in ne pregloboko jamo. Pa jo je malo zaskrbelo. Sem ji povedal, da je bila vaja kar težka, jama zahtevna, pa mrzlo da je bilo za popizdit. In je takojci tudi ona postokala, da tudi njim ni bilo lahko, da ni bilo 18 stopinj temveč le 16, pa da tudi sonce ni sijalo ves dan ampak se je vsaj za pol ure za oblake enkrat skrilo …

Jah, res je, vsak mora svoj križ nositi sam …

Kaj pa čmo

Oče je imel rojstni dan in smo prišli malce hladilnik olajšat. Kar nekaj sorodnikov se je nabralo in ko se to zgodi, ne traja dolgo, ko zaidemo v daljne spomine. Povečini so to tako zanimive zgodbe, da je škoda, da v večini primerov slej ko prej izginejo, vedno pa tudi kaj novega izveš. Ko že misliš, da vse veš, da si vse že stokrat slišal …

Tokrat smo se vrnili krepko nazaj, kakšnih petdeset let. Smo govorili o zimi, ki letos to pravzaprav ni, temperature so pomladne, snega niti za vzorec. A da to ni nič nenavadnega, je poudaril stric, da je zadnjič gledal stare fotografije in da so bili na njegovi poroki pred petdesetimi leti oblečeni le v srajce zaradi pomladnih temperatur, obuti pa v fine čeveljčke, ker snega ni bilo niti za vzorec.

Ohcet menda ni bila bogata, so bili pač takšni časi, sta si pa zato privoščila poročno potovanje kot se šika. Na Bledu. Zjutraj sta sedla na vlak in nato nekje presedla na avtobus, polna prijetnih občutkov, kakor se seveda dogodku spodobi, na Bledu pa naletela na precejšnje presenečenje. Tam je bila namreč zima, kakor se februarja seveda spodobi. S temperaturo krepko pod lediščem. In snegom. Onadva pa oblečena kot v Novem mestu, torej skoraj v srajčkah in finih čeveljcih …

Sta si ogledala otok, na hitro in od daleč, ker ju je zeblo in ko te zebe, zadeve niso ko na razglednici, potem sta pa začela hotel iskati. Kjer bosta zakoličila poročno potovanje. A v tistih časih so bile zadeve malce drugačne. Bančnih kartic ni bilo, le keš, hoteli pa dragi. Finim in dragim sta se sicer na daleč izognila, tagrdi in tapoceni ju niso zanimali, njima primernih pa tudi ni bilo kaj dosti in sta se kar nahodila, preden sta enega našla.

Sta nekaj pojedla, da sta se segrela, ko bi se morala v poročno suito premakniti in zakoličiti poročno potovanje kot se spodobi, je pa moj stric prišel na briljantno idejo.

Miši, kaj pa čva midva tukaj delat? Sej kavsava lahko tudi doma … Kaj pa, če bi šla kar domov?

In sta šla, kaj sta pa hotela, sta zadnji avtobus ujela in še isti dan domov prišla, ker doma je pač najlepše. In topleje …

Le moja babica, stričeva mama, menda ni bila najbolj vesela, ker zadeve nista izkoristila in pokonzumirala kakor se šika, a kaj bi to. Poročno potovanje je pa bilo in zgodbica tudi, da se kasneje lahko pove.

Recimo za petdeseto obletnico poroke …

Je moja predraga seveda takoj dodala še anekdoto in najinega življenja, kako sem jaz še kar nekaj časa po poroki domov na sekret se vozil in tuširanje, si je kozarček v zdravje mojega očeta popila in verjetno zaradi tega pomislila, da zdaj se lahko pa še najine družinske skrivnosti izdajajo, pa sem jo kar hitro prekinil. Da bomo o tem, ko bova tudi midva 50 let poročena …

Valentinček v Šolnovem

Kaj pa jaz vem, kaj je za en dan, ko se menim za v jamo, šele ko je Ana začela noreti, kaj vse čokoladnega v obliki srčkov bo spekla, sem pogledal na koledar. Jap, Valentinovo. Pravzaprav niti ne vem, kaj to pomeni, amerikanski praznik zaljubljencev menda, da bogi možaki dinarčke postrgajo za rožice in čokolade, a ker je bilo moje darilo zaljubljenkam v jame opremljanje jame, da sta sploh not lahko šli, kaj dosti stroškov nisem imel. Plus nadejal sem se vseh tistih čokoladnih Aninih dobrot, nima veze, če so v obliki srčkov, itak čokolade ne gledam, jo jem!

Ta petek sem torej vzel dopust. Aja, nisem ga, Irena ga je, Ana je pa premetala delovni urnik. Ob 11h naj bi krenili. Malo prej me je zadel Irenin SMS, da v službi samo še na malico skoči in če morda jem gratinirane sirove štruklje. Nimam blage, kaj to je, a ker sem šele tretjo kavo pil na vrtu in še niti do pol časopisa nisem prišel, sem ji po pravici odgovoril, da ne, da je še prezgodaj. Spil še eno kavo, jo pobral pred bolnišnico in sva pičila proti Dvoru, kjer naj bi se dobili z Ano. Sem mirno peljal mimo, je čakala pred gostilno, šele Irenino vpitje me je zbudilo, da sem obrnil. In ko smo bili že pred gostilno, smo še en kofe spili in potem vsi trije z mojim škodilakom odvihrali proti jami.

V najlepšem sončnem zimskem dnevu (kakšnih 30 stopinj je pržilo, se mi zdi) smo se preoblekli v jamarsko opremo. Ana in Irena v popolnoma nova jamarska kombinezona! Sem ju pofotkal, da se bo čez par let videla razlika, pa sta mi obe rit obrnili. Se bo z jamarjenjem menda zmanjšala, ali kaj! Čeprav sem jaz bolj mislil, da se bosta kombinezona usrala, zdrsala in strgala, da bi to dokumentiral …

Suvereno sem četico povedel po poti, mi je bila znana, čeprav sem bil tam nazadnje dolga leta nazaj, sonce je pržilo, mi smo pa hodili. In hodili. Dokler mi pokrajina ni bila več znana. In mi je bilo vroče za popizdit zaradi vročega sonca, potem mi je pa še bolj vroče ratalo.

Ženske me že poznata. Smo se zgubili? Ne, itak da ne, sem takoj zatrdil. Le ne vem, kje smo. Ne vem, če sem to naglas rekel …

Sem na koncu poklical Erkija, kaj sem pa hotel, da mi koordinate Šolnovega pošlje in mi jih je. V svojo obrambo moram povedati, da smo bili 150 m od jame! In sem jo, ko sem se malo orientiral, takoj našel! Ter popravil vtis. Se mi zdi …

Smo tam malo sedli, popolnoma vroči, ženske še posebej, ker sta bila nova, impregnirana kombinezona ko potapljaška obleka! Za marinirat se! Sem se ravno malo ohladil, ko je Ana, ki sem ji v torbico dal Petrolov kofe, da ga spijem na dnu, saj svoje nisem imel, ker sem imel dve vreči z vrvmi in dve s kovačijo za opremljanje, vprašala, če lahko mojo kavi spije. Itak da mi je v trenutku spet vroče ratalo od osuplosti nad tako nesramnim vprašanjem, a še preden sem eksplodiral, sem opazil, da se smeji ko pečen maček. Jap, eni majo mal čuden smisel za humor …

Potem smo se spustili v jamo. Mi je šlo počasi. Ne, ker ne bi znal opremljati, temveč zato, ker s sabo nisem vzel vrtalke, da bi tu in tam kakšno sidrišče nabil. Ko sem bil nazadnje tam, še relativno frišen jamar, se mi je zdelo, da je opremljeno super, kaj pa je to, če so vsa pritrdišča enojna in če se med njimi vrv drgne ob sigo!

Sem imel s sabo dvakrat po 100m vrvi, ko smo prišli do dna, tam nekje 120 m pod površjem, kjer je prav kičasto jezero, ga je ostalo le še nekaj metrov. Mi je za nazaj vroče ratalo: Evo, punce, tamle dol je vajin Valentinček, samo ne moremo do njega …

Pri jezeru, ki je zaradi suše skoraj 2m nižje kakor se spomnim (in se vidi po sigastih robovih), sta pa obe v trans padli. Kako je to lepo in oh in sploh in da je to najboljše valentinovo ever. Se nisem povsem strinjal, a nisem glasno nergal. Je Ana že med vožnjo povedala, da je vse tiste obljubljene čokoladne dobrote v obliki srčkov pozabila speči (oz ni imela časa) in se potem tam dol v jami nisem čisto nič praznično počutil.

Sem moral par fotk narediti in ni dosti manjkalo, pa bi obe končali v jezeru, ko sta tako pozirali, na telefonu sem ves čas držal prst, da hitro prestavim na snemanje! Nista končali v vodi …

Na bregu jezera smo potem kofe pili (no, jaz sem ga) v miru in tišini ter občudovali lepoto narave, Irena si je pa nenadoma začela kombinezon odpirati, da jo mora malo zluftati! In itak da se mi je kofe kar v grlu zaustavil, pa kar malo sem se pripravil na tek. Pa si je na srečo ni zluftala, vsaj ne tistega, kar sem jaz mislil, si je zluftala le obleko, je pojasnila. Iz nje se je res kadilo ko iz bosanskega konjička po celodnevnem napornem delu, novi kombinezoni so hudič!

Smo se potem ven zapodili, jaz bolj počasi, sem pospravljal. In mi ni bilo vroče, dokler Irena malo nad mano ni povedala, da je na enem mestu, kjer se je drgnila, vrv že krepko poškodovana. In mi je precej spet vroče bilo, ne bom nič tajil. Sem ji naročil, naj tam vozel naredi, da ne bom dol čmoknil in ga je. Da bi naredila metuljčka, s katerim se izolira poškodovano vrv, ni bilo misliti, čeprav je naredila jamarski izpit, zato sem ji naročil, naj kar osmico naredi. Za to sem vedel, da jo zna. In jo je. Čeprav jo ni. Sem že par metrov pod vozlom opazil, da je naredila šestico in mi je bilo spet malo vroče, pa še čez vozel sem moral, a ko sem si potem vrv ogledal, poškodbe ni bilo. Vsaj ne takšne, da bi človek moral vozel narediti zaradi tega.

Sem jo vseeno pohvalil, itak, prehod čez vozel na vrvi v jami že dolgo nisem potreniral …

Ven smo pokukali že v temi, v izhodnem breznu sem mislil, da bom izpustil dušo, toliko sem trogal pod sabo. Sem se zunaj razpel, se je kar kadilo od mene, Ani, ki naju je skoraj pol ure čakala, so pa zobje šklepetali. Je nov kombinezon ves mater zadržal v njenem perilu, ki je bilo povsem premočeno in se je malo odpela, vmes pa zmrznila. Sonca ni bilo več …

Nazaj smo šli po drugi poti, se mi je zdelo, da sem jo poznal, a ko smo kar hodili in hodili, mi je spet malo vroče ratalo. Se mi niti sanjalo ni, kje sem vozilo pustil in ravno, ko sem hotel priznati, da nimam blage, kje sploh smo, smo stopili iz gozdička direktno pred mojo Škodo.

In sem jo samo s prstom pokazal, da kdor zna, pač zna!

Smo se kar hitro preoblekli, predvsem Irena, njen nov, debel podkombinezon je bil namreč povsem premočen. Ji je teklo po vseh kanalčkih, je parkrat že v jami postokala, zunaj se je pa, ko se je preoblekla, kar razveselila. Da bo perilo na internetu prodala, da zih obstaja nešteto pervotov, ki bi dali debel denar za to. Sem še jaz razmislil, če bi morda svoje gate tudi lahko prodal, zadnje čase sem bolj na tenko z denarjem, a sem potem zavrgel idejo. Moj kombinezon ne dihta kot njen, moje gate so bile suhe …

Potem pa še pica, kakopak (Irena je krompir mlatila, ker je vedela, da če si pico naroči, jo bom pofotkal) in je šel Valentinček pančat do naslednjega leta …

Podzemni frizer

Ker je bil ravno kulturni praznik in sobota, je Tom predlagal, da bi se dobili pri Čaganki. Ne vem, ali nas je tolikšno število pritegnil z obljubo, da bo pri vhodu v brezno recitiral Prešerna ali z obljubo Vidinega štrudla, a še pred dvanajsto nas je bilo pri bivaku 13. Ter dva psa.

Kaco je zakuril ogenj, kavico smo spili, zaradi res lepega sončnega vremena pa se nobenemu ni čisto zares mudilo v jamarsko opremo. Šele okoli dveh popoldne se je četa odpravila proti podzemlju, a ker jih je bilo toliko, sem si rekel, da bom skupaj z Vido še malo kofetkal ob ognju in počakal, da se gneča razkadi, preden se zapodim za njimi. Vmes je še Grdin prišel in se v opremo natlačil in sem si rekel, bom še malo počakal, še preden pa je dobro pete proti vhodu Čaganke odnesel, se je pa Kaco vrnil k bivaku. Moram priznati, da malo pa sem bil presenečen, da je tako hitro že ven prišel, a še preden sem ga lahko pohvalil, je mirno vprašal, če imam kakšno vrv s sabo. Sem takoj pomislil na Tjašo, ki jo nekaj išijas zafrkava, da jo bo potrebno ven potegnit, a me je pomiril, da ni nič hudega. Da so se le Tjaši v zavoro lasje ujeli …

Prav v rit sem se hotel brcniti, ker sem ji, preden je odšla, nov zgornji pas pomagal na pravo dolžino umeriti in so me pri tem ves čas njeni lasje motili, a je nisem opozoril na nevarnost, da se ji ujamejo v zavoro. Ker naša Tjaša je jamarka že dolga leta in sem si mislil, da bo še kaj užaljena, če ji začnem najedati. Sem se potem raje na njene umetniško pobarvane škornje spravil komentirat in nohte, pobarvane v slogu škornjev, potem pa tako, se ujame z lasmi …

Sem skočil v avto po vrv in mimogrede hotel še opremo vzeti, potem sem se pa spomnil, da je itak Grdin tam, ki bo letos moral za reševalca izpit delati, nekdo pa itak mora biti zunaj vodja intervencije, zato je potem nisem vzel.

S Kacotom sva odhitela proti jami (no, pravzaprav niti nisva kaj dosti hitela), kjer sem scmaril dvojno pritrdišče z novo vrvjo, po kateri se je Grdin spustil do ujete Tjaše. Na srečo se je to zgodilo v prvem breznu, malo nad tlemi, kakšnih 25 m globoko.

In je potem trajalo in trajalo in trajalo. Zunaj biti pameten je lahko, zato sem v globino navodila vpil, ki pa niso bila kaj dosti uporabna, kajti zadeva je bila veliko resnejša, kakor smo si mi mislili, predvsem zato, ker je bila Tjaša tako mirna!

Načrt je bil, da se Grdin spusti do ujete prijateljice in z nožem odreže ujete lase (pa še zafrkavali smo se, da naj to naredi estetsko oz jo vpraša, kako si želi imeti oblikovano novo frizuro!), a je bila zavora že tik ob glavi! Če bi zdrsnila še malo niže, kaj dosti rezati ne bi rabil, saj bi se že cel kosem laz izpulil. Kar bi bilo boleče, plus naša nadebudna jamarka je še mlada in bi se verjetno sekirala tudi iz estetskih razlogov. Ali pa tudi ne. Ker ko ji je snel čelado in začel previdno rezati ujete lase, pri tem pa pazil š na estetiko, je imela Tjaša že vsega dovolj in mu je ukazala, naj kar reže, da bo že zraslo!

In je porezal, kaj je pa hotel! Dol potem ni mogla, je bilo las v zavori preveč, zato jo je prestavil na naprave za plezanje, da je zavoro sprostil in lase ven vzel. Tjaša je hotela najprej na dno brezna, saj je bila le nekaj metrov nad njim, da si počije in prekrvavi noge, saj je dlje ko eno uro v pasu bingljala, a smo jo potem kar na vrv pripeli in ji pomagali pokukati na sonce. Ki je že počasi izginjalo …

Zunaj kakopak kaj dosti za hece ni bila (kaj hudo jezna pa tudi ne, ker naša Tjaša pač ni takšna), je pa takoj povedala, da zdaj se bo specializirala bolj za vodoravne jame in mi tudi povedala, kam si lahko brezna vtaknem, ko sem jo prepričeval, da bova že naslednji teden spet šla … Pa tisti kosem las, ki se je v zavoro ujel, mi je podala, da sem šele takrat videl, kako se je moral matrati jamarski reševalec pripravnik Grdin! Če bi ovco bril bi imel manj posla …

Iz globin Čaganke so začeli prihajati Irena, Jasna, Tom, Saša, Ana in Jani, pri bivaku je bil pa tudi že prebranac pripravljen in smo se kar tja preselili. S polnimi želodci smo se potem lažje še hecali okrog ognja, le Tjaši ni bilo do smeha. Pa ne toliko zaradi odrezanih las, saj jih ima dovolj in tudi videlo se ni skoraj nič, Grdin ni le mojster za fotografijo in video, bo še frizerstvo na terenu lahko k svojemu sp dodal. Sekirala se je, ker je enkrat vmes opazila, da si je tudi en lepo manikiran noht zlomila …

Smo jo tolažili, da bo zrasel kakor lasi in se je malo potolažila, potem je pa itak sonce zašlo in smo se počasi odpravili proti domovom.

Aja, Tom je prinesel Vidin štrudel, je bil nadvse okusen, recitiral Prešerna pa ni. A je bil vseeno zelo lep kulturni dan pri Čaganki. Ali pa morda predvsem zato?

Dresura

Pri nas doma se zelo veliko vrti okoli živali. Ko sedemo h kosilu, moramo prej nahraniti še živino, ker drugače je pri mizi nevzdržno. No, saj nevzdržno je tudi potem, a vsaj malo manj, ker živali pohlastajo svojo hrano, potem se pa k mizi v jedilnico preselijo in opazujejo nas, kako hrano v glavo nosimo ko kakšne afriške sirote, ki hrane že dva meseca niso videle!

Za kuzlico imamo Walterjevo hrano, več vrst presnega mesa ter zmletih kosti z zelenjavo zmešano, ki jo obožuje, težava pa je, da jo obožuje tudi mačka. Ki se prehranjuje z briketi, za priboljške si pa miši in druge glodalce sama ulovi. Ko se odpre hladilnik in vzame ven pasja hrana, je kuzlica že pod stropom od veselja, mačka, ki je ni pa nikjer videti, pa tudi od nekje prinori sto na uro in vedno komaj komaj zvozi ovinek v dnevni sobi proti kuhinji. Sem že stokrat rekel Walterju, da bom to enkrat posnel, ker to bi bila dobra reklama za njegovo hrano, pa potem vedno pozabim. Ko mačka prinori v kuhinjo, se jo more človek prav ustrašiti. Saj je majhna in drobna, v bistvu ima samo dolgo dlako, drugega pa nič, a ko začne skakati po tebi, ko hrano v pasjo skodelico predevaš in vmes rjoveti ko lev, se jo moraš ustrašiti. Res! Potem začne noreti še kuzlica, ki misli, da ji bo kosmata mačja nadlega hrano odjedla oz da bo dobil jesti tisti, ki se bo bolj drl in je prav neznosno. Smo se že navadili, da kuzlici hrano pretresemo v njeno skodelo, mački žličko mesa na poseben krožniček damo, serviramo pa obema hkrati, ker drugače je čisti ravs!

Pa še to – če ne paziš in mački dovolj hitro ne spustiš krožnička na tla, skoči na roko, se s kremlji zasidra in bi kar jesti začela …

Moram priznati, da sem se tega navadil in pravzaprav niti ne slišim več rjovenja zveri pred hranjenjem, je pa zadeva začela motiti mojega mlajšega sina in je kuzlico zdresiral, da v kuhinji sede in počaka, da dobi hrano ter začne jesti šele, ko dobi dovoljenje. Pravzaprav o tem nikoli nisem kaj dosti razmišljal, potem sem pa enkrat poslušal, kako je kuzlico kregal, ker je začela jesti brez dovoljenja. In se mi je zdelo, da ji je naredil krivico. Namreč, kuzlica je mirno sedela pred skodelo, polno mesa in čakala dovoljenje, ki ga ni in ni bilo, verjetno je moj sin hotel ugotoviti, koliko časa jo lahko matra, vmes je pa mačka že pojedla svojo porcijo in krenila proti pasji skodeli pa se je ta verjetno ustrašila, da bo brez košte ostala in je zadevo pogoltnila v enem grižljaju. Brez dovoljenja, žal. Potem jih je pa slišala, slišal sem pa tudi jaz in ker se nihče drug ni postavil v bran pravici, sem se pač jaz.

Pa se mali ni dal, da red pač mora biti.

A se tudi jaz nisem dal, sem že predolgo na tem sveti. Da če red mora biti, mora biti pač za vse.

Ni razumel.

Sem s prstom pokazal na mačjo nesnago, pa vseeno ni razumel. Dokler nisem pojasnil. Da kuzlica pride v kuhinjo, sede in čaka, jesti začne z dovoljenjem, mačka vmes pa skače skoraj do pulta, rjove ko lev, jesti začne pa že v zraku in prav paziti moraš, da krempljev ne dobiš po prstih!

Me je predragi sin zavrnil, da to tako pač je, da mačk se pa ne da zdresirati, a ker je to verjetno rekel na pokroviteljski način, je v meni vzbudilo izziv. Plus ne maram, da se kuzlici dela krivica, kakopak in da je mačka carica. Ker ni. Čeprav, morda pa je, kaj pa vem.

Sem že naslednji dan začel z dresuro. Mačke, kakopak. Čeprav mi je zlati sin razlagal, da sem blesav. Kar verjetno sem, kaj pa vem. Še predraga soproga se mi je enkrat smejala, a se nisem dal. Veste, jaz imam čas, pa trmast tudi znam biti. Kakšen teden je trajalo, da je poštekala. In ko je, sem na rit padel! Sem mislil, da ne bo, le zabaval sem se, ko sem mučil sinovo mačko. Kuzlica je sedela pred svojo košto, mačkino sem pa v zraku držal in ji mirno ponavljal, naj sede, pa bo dobila. Mačka je rjovela ko lev in v krogu hodila ob mojih nogah, sin je odkimaval in si verjetno mislil, da se mi je odpeljalo, jaz sem pa hrano mački postregel šele, ko je že kazalo, da bom po kepi dobil, ko je bilo drobceno stvorenje že razkurjeno ko lev.

Moram priznati, da bi me ta igra verjetno kmalu minila, že en teden je bilo presenetljivo, da me je držala, a ko je sedla, smo vsi na rit padli. Zdresiral sem mačko! Sem držal tisto hranu v zraku in ko en idiot začel z mantro, naj sede, pa bo dobila in malo preden sem ji nameraval hrano dati, je mačka sedla! Naslednji dan sem zadevo preveril in je sedla že malo prej, tretji dan sem jo pa s hrano v rokah samo pogledal in je bila na riti! Klemi sicer pravi, da je pametnejši popustil, a jaz sem bil vseeno kar ponosen na dosežek.

Čeprav, dobro, sedla je res, da je hrano dobila, da bi pa čakala na dovoljenje, to pa niti poskusil nisem! Ko sem hrano enkrat na tla postavil, sem moral zelo zelo hitro roke umakniti, ker drugače bi jih dobil …

Je pa tudi mačka zdresirala mene. Včasih pride do mene v kabinet. Sede direkt pred monitor, briga jo, če kaj delam ali film gledam. Sem prakrat poskusil jo pregnati, pa tega ne počnem več, ker se jo malo bojim. Ko zapiha ali zarenči, kar hitro odneham.

Zadnjič pa je prišla do mene, se malo pomuzala, malo pomijavkala in odšla. Se mi je potem zdelo, da slišim mijavkanje pred vrati na vrt. Sem snel slušalke in je res mijavkala, a ker je bilo do konca filma samo še petnajst minut, potem sem se pa nameraval itak v posteljo odpraviti, itak se je že dan delal, sem si rekel, kaj bi dvakrat hodil, bo že počakala!

Film se je končal in ko sem si v kopalnici ščetkal zobe, je pa spet zamijavkala. In sem se s ščetko v ustih odpravil v dnevno sobo, odprl vrata na vrt, da je mačka šmrcnila v zbujajoči se dan, ko sem se vračal proti kopalnici, me je pa nekaj zmotilo. Sem zastal, da razmislim, kaj bi to bilo, ko sem nenadoma spoznal, da je kupček naredila sredi preproge v dnevni sobi! Se mi je kar zobna ščetka v grlo zapičila od gnusa!

Mačke seveda ni bilo v bližini, da bi ji eno vzgojno pritisnil in sem se že razgledoval, kje imamo kakšno škatlo, s katero bi kupček pokril in ga predragi soprogi v skrb prepustil, ko sem se spomnil, da sem pravzaprav jaz kriv za to. Mačka me je poklicala, meni se pa ni ljubilo. Dobro, potem sem krivdo spet na mačko prevalil, kaj pa mačja zalega do zadnjega tišči, a to je bila kaj slaba tolažba.

Sem si potem majico čez nos potegnil, vzel papirnate brisače, na roke pa nataknil rokavice in zadevo postrgal. Ter z zadnjo muko zadrževal bruhanje! Potem sem na preprogo, ki sem jo očistil, kolikor sem pač jo lahko, vrgel časopis, na časopis pa postavil krplje, ki so se ravno valjale tam blizu in čakale na sneg. Na listek napisal, kaj je mačka naredila, si pol ure pral roke, potem se pa k zasluženemu počitku spravil, le nekaj minut preden se je zbudila predraga mi soproga. Verjetno sem bil kar malo ponosen na to, kako dober soprog da sem, da sem ji prihranil takšno sranje navsezgodaj, prepričan pa povsem nisem. Lahko da sem tudi samo zaspal, kaj pa vem …

Ko sem se potem zjutraj (no, dopoldne) s kavo in z zadržujočim se dihom napotil prek dnevne sobe na vrt, da v časopisih preverim, kaj je novega na svetu, sem pa opazil, da krpelj ni več sredi preproge, madeža pa tudi ne. In sem ves navdušen poklical predrag mi soprogo, če je ona do konca naredila, kar sem itak jaz že 90% naredil in morda celo kakšno pohvalo pričakoval. Ki pa je ni bilo. Je bila kar malo jezna. Da je sicer videla krplje, a je mislila, da se kam odpravljam in sem ji pozabil povedati, listek je pa tudi opazila, a je nekako mislila, da sem ji napisal, da jo imam rad ali kaj. Itak da jo imam, a tega ne pišem. Mislim, še nikoli nisem in ne vem od kod bi sploh lahko prišlo takšno pričakovanje! Je bilo pa potem razočaranje večje, kakopak. Plus je očitala, da ne moreš samo na pol to narediti (pa, kakor sem rekel, najmanj 90% sem jaz naredil!), ker se zadeva posuši in jo je težje počistiti. In da je imela namesto jutranje telovadbe potem čiščenje …

Sem že dovolj star in izkušen, da ji nisem pod nos vrgel, da je imela vseeno telovadbo, samo ne takšno kakor ponavadi in sem raje molčal, ko je bila pa še kar malo jezna (nisem se dovolj kesal verjetno), sem se pa spomnil in ji povedal, da se name nima kaj jeziti, da se nisem jaz usral sredi dnevne sobe. In mi je dala prav, kaj je pa bogica hotela. Ker ji pač nisem povedal, da je mačka klicala, a se meni ni ljubilo po stopnicah! To informacijo sem mirne vesti zadržal, ker vem, da ji mačka pač ne bo povedala, da se je usrala v skrajni sili, ker ji jaz pač nisem odprl vrat …

Torej, zdaj mačke več ne morim z dresuro, ko ji dajem hrano (malo si mislim, da je bila to njena kazen zaradi moje dresure), je pa ona mene zdrasirala v piko. Ko zdaj zaslišim mijavkanje, ko zaslišim samo m od mijavka, sem že v dnevni sobi …

Srečanje

Srečanje inštruktorjev, je pisalo za danes v koledarju Jamarske reševalne službe. Smo se dobili v Kranju, v topli in prijetni učilnici. Najprej v teoriji čez vse reševalne manevre, kaj bomo oz smo spremenili, kaj ostane, kaj dopolnemo in kako …

Potem pa v kombinezone in pasove in teorijo še v praksi preveriti, kakopak. In so se vsi k delu spravili, le jaz ne. Mislim, itak da sem se, a komandant je itak ves čas malo pod kotom gledal, ker pisanje in zapisovanje pač ni delo. Saj deloma je razumel, da ne morem in manevrov delati in zapisovati si, ker nekdo pač mora zapisati, kar smo se dogovorili, a postrani je vseeno gledal. Za vsak slučaj …

Sem seveda zadeve tudi fotkal, le toliko, za arhiv, da jih bom lažje opisal, za v javnost itak niso, ker če bi se kandidati za reševalce tako obnašali, nobeden ne bi naredil izpita! Sem se spomnil tistega vica, ko se sodnik prismeji iz sodne dvorane, je slišal najboljši vic v življenju, a ga radovednim kolegom ni smel povedati, ker bi moral potem tudi njih na zaporno kazen obsoditi, kakor je tistega, ki je v tistih svinčenih časih vic povedal …

Dejanu je ponesreči škripec padel na tla, ko je bingljal nekje pod stropom in smo se vsi smejali, vključno z njim, še bolj pa so se potem, ko sem jih spomnil, da so meni pa zaradi taiste napake na izpitu skorajda popravca pritisnili. Jap, ko si frišn, si pač frišn …

V hangarju je bilo kar hladno, le enkrat mi je vroče ratalo, ko se je sam komandant spravil nek reševalni manever demonstrirati in sem že takoj na začetku opazil, da je tudi napakico napravil. Pa ga ti potem popravi …

Smo se zabavali, moram priznati, kar dober dan je bil. Smo uspeli pobrisati prah, bodo namreč kmalu prišli tanovi, željni znanja!

Bejbe bi šle plezat

Ko so me ženske članice našega jamarskega kluba vpisale v FB skupino Babe bi šle plezat, mi najprej ni bilo nič jasno. Potem mi je pa kmalu bilo. Le naslov bi lahko dale drugačen, recimo dejmo jahat strička Šinija, bi bilo bolj primerno … Ker so kar takoj navile, da bi šle v jamo, pa jih nima noben pelat in ker sem bil edini moški član ženske skupine, sem seveda vedel, kam rinejo tačke. Sem zavzdihnil ter napisal, da pojdimo. Potem sem šel pa na kofe. Ker so začele pravi termin iskati, kdaj bi lahko skupaj kondicijo nabirale. Sem vedel, da ga ne bodo našle in da bom imel mir, a še preden sem prvi požirek kofeta po grlu spravil, sem spoznal, da sem pečen!

Ja, itak, ne bodo našle termina, da bi šle skupaj plezati, ker je imela vsaka drug dan prost, so pa zato kmalu ugotovile, da eno bom peljal takrat, drugo takrat …

Ja, saj kondicijo nabiram v jamah rad, samo s to računico je bilo nekaj narobe, ker jaz jo imam od vseh v skupini še največ, pa še največ bom plezal?!

Pa ne gre, ko zagrabijo, zagrabijo in danes sva z Ano (ki je imela pač edina čas točno danes) odpeketala proti Cinku. Ful lep dan je bil, sonce je prav pržilo! Med kratko hojo proti breznu sem predlagal, da bo splezala dvakrat dol in gor. Dobrih 200 m torej. No, saj to sem ji predlagal že prej, ona je v bistvu med hojo začela razmišljati, če bi šla trikrat zapored. Ker bom šel sredi februarja (torej čez kakšnih 14 dni) z Žekijem spet v Čaganko in nisem bil prepričan, če bova do takrat ven prišla, če greva trikrat, sem se seveda postavil na zadnje noge, kar pa pri ženskah nikoli ni dobro! In je kar zatrmulila, da ona lahko in kako sploh dvomim vanjo in oh in sploh in sem dvignil roke. Sem si rekel, saj čas imam, se bom pa zunaj po riti praskal in jo čakal, a sem se potem spomnil Dejana, ki je pred leti prav tako želel kondicijo zbuditi in želel dvakrat v Cinka. Prvi sem moral seveda jaz, ker on ni znal opremljati, potem sem pa ven špricnil, da klobase na ogenj vržem. Ko je Dejan končno (prvič) ven prišel, je pa ugotovil, da za dvakrat nima kondicije in sem moral jaz še enkrat dol, da sem štrik ven potegnil. Prijatelj je bil pa zunaj tako utrujen, da niti polen ni mogel na ogenj metati, da bi bila žerjavica dobra, še ogenj crknil …

Sva se z Ano torej spustila v Cinka, jaz bolj v usodo vdano, brez načrta, kako se trem spustom izogniti, a z upanjem, da se že vmes česa spomnim. Ker sem opremljal po pravilih, torej varno oz še bolj varno, mi je proti dnu prvega brezna malo vroče ratalo, a je bilo vrvi dovolj točno na centimeter! Sem se izpel in si med čakanjem na jamarko želel enega prižgati ter zgrožen ugotovil, da sem čike zgoraj pozabil. Se Ana torej še izpela ni, ko sem se že pripel in špricnil proti ven. Čeprav sem si prav rekel, da tokrat bom šel pa počasi in u izi, je bila želja po nikotinu kljub vsemu prevelika in sem že čez švoh petnajst minut zadovoljno vlekel na sončku. Ana je ven pokukala čez dobre pol ure. Kar dobro je imela bleščeč obraz, očitno me je lovila, na srečo jo je pa želja po trikrat vmes nekje minila. Itak da sem jo malo zbodel, a sem hitro utihnil in nehal drkati, ker drugače bi res moral trikrat dol in bi šele jutri tole pisal …

Je šla tokrat prva dol, jaz sem si pa še enega ali dva pricinil (aja, pa njeno neko čokoladno oreškasto kokosovo pecivo sem čvakal, dobro, da ni za povedat) in jo ujel na dnu prvega brezna. Sva se le zamenjala na vrvi, ona prva proti ven, jaz pa drugi, da sem še razopremljal in vrv pospravljal. Se mi je zdelo, da nama kar gre, nekje na sredini je pa zastokala, da jo lulat in sem vedel, da zdaj nama bo šlo pa še bolje!

Pred leti je šel v Cinka Jernej, ki se je malce bolj zakalkuliral kot jaz, ki sem se na centimeter, in je obvisel kakšne tri metre nad tlemi. In se je hotel kar zjokati, ker se je bal, da mu bo mehur razneslo. Zanjih 20 metrov je menda kar godel zaradi ugodja, ki ga bo deležen, ko stopi na tla in izprazne mehur, potem pa katastrofa. Je povedal, da je šlo za sekunde, da kaj dosti ni imel razmišljati, ali v hlače ali pa najti način. In ga je, vsaj tako je povedal, čeprav si sploh niti predstavljati ne morem. Okej, niti nočem …

Pa on je možak, v teoriji to še lahko naredi,bihngljajoč v pasu na vrvi, ženska pa tega niti v teoriji ne more …

Sva z Ano torej malo pospešila proti ven, a tam proti koncu, še kakšnih 30 m ji je falilo, spet malce upočasnila. Motor pač da od sebe, kolikor lahko da. In ko sem prijateljico čakal na pritrdišču, da izpleza še tistih par metrov, nisem nič zafrkaval, če greva še enkrat, da lahko opremim, če hoče. Ker jo poznam, ko bi spraznila mehur, bi iz čiste trme zanalašč še enkrat not skočila …

Zunaj, ko sva prišla do telefonskega signala, sva pa ugotovila, da je Tjaša v skupino bejb, ki bi šle plezat, sprejela še Remiha. Ker Remih je tudi rad med bejbami. Sem se razveselil, da morda bo pa on malo prevzel težko delo od mene, a kaj, ko človek ni malenkosten in je že predlagal, da zberemo vse bejbe našega kluba pa še kakšnega bejbota in da naredimo 50 spustov v Cinka!

Jaz bom pekel in štel, sem se že javil …

Uglavnem, FB skupina živi. Tjaša bo šla naslednjo sredo, trikrat, ampak samo prvih 30 metrov, Ana bo trikrat takrat udarila, ampak do dna, da pokaže, kaj zmore, Irena, ki je tudi za skupino slišala, ima čas v soboto, vmes bo menda že sestra kaj iz tujine prišla in si zaželela slovenskega podzemlja, ko bo Benko slišal, da imamo skupino bejb, bo tudi plavega mimogrede v službi udaril …

Še kakšna bejba se najde in bom vsak dan plezal. Le kaj bom s kondicijo?!

 

Tlaka

Člani Jamarskega kluba Novo mesto vsako leto očistimo vsaj dve jami, ker je čisto podzemlje življenjska nuja, ker pa nismo preveč pametni, se vsake toliko lotimo tudi kašnih višinskih del, ki jih drugi ne zmorejo ali ne znajo ali nočejo. Pa to ne počnemo zelo radi, a kaj, ko za raziskovanje podzemlja potrebujemo vrvi in kovačijo in kar je še tega. Pa še predsednik, starejši in izkušen možakar, je na sestanku samo mimogrede navrgel, da gremo lahko v večjo novomeško fabriko par luči zamenjat in da bi s tem poslom lahko kupili kar nekaj opreme pa smo takoj vsi roko dvignili. Da smo za.

Okej, saj večina je itak po telefonu brskala, ker je šel sestanek že proti koncu in o tem kaj dosti nismo razmišljali, ko je pa mail prišel, da se dobimo v nedeljo ob 5 h (z besedo: petih) zjutraj in da bomo do noči poskusili končati, pa kakšen sendvič naj si vzamemo, ker bomo imeli vmes tudi eno pavzo, je bilo pa že prepozno!

Zjutraj je bilo nadrealistično! Jaz sem kakopak spal manj kot uro in sploh nisem hotel vstati, dokler me predraga soproga ni iz postelje zbrcala, da obljuba pač dela dolg (kar koli to pač že pomeni!), a ker me je mimogrede pobral Žeki, ki je vajen jutranjega vstajanja, sem mislil, da bom vsaj med vožnjo še 4 minute potegnil, kolikor potrebujemo od moje hiše do fabrike. Pa je bil tudi drugače jutranje razpoložen prijatelj zaradi nedelje verjetno malo iz tira in ko je drugo rdečo luč prevozil (od treh!), sem bil buden ko ris!

Ko smo od parkirišča hodili proti tovarni, je nekdo vprašal, kako velika je ta tovarna, ker smo hodili skoraj deset minut, pa se mi ni ljubilo odgovoriti, da verjetno je velika, če je največja tovarna v Sloveniji, sem med hojo raje še malo spal, je pa Primož ugotovil, da verjetno je zelo velika, ker ima klimo, ki je večja od njihove hiše!

Ko smo prišli na delovišče, so nam povedali, da bomo morali še en hiter tečaj o varnosti pri delu opraviti, česar sem se zelo razveselil, sem mislil, da bom v topli učilnici lahko eno hitro oddremal (upal sem malo celo na to, da bodo imeli projektor, kar bi pomenilo, da bodo luči ugasnjene!), a ljudje, ki največjo tovarno v Sloveniji vodijo, seveda niso po župi priplavali, drugače bi imeli le peto največjo fabriko! V učilnici, ki je bila razsvetljena ko valilnica za mlade piščance, le da je bila hladna, ni bilo nobenih miz ali stolov! Smo se pomikali od plakata do plakata s znekimi diagrami in fotkami ter ob vsakem poslušali predavanje. No, verjetno so poslušali, jaz sem poskušal stoje spati. Kar mi je enkrat celo uspelo, dokler nisem izvedel, da bomo na koncu pisali test, in če se testa ne opravi, se ne dela. Sem se razveselil, da bom šel lahko spat domov in se niti malo nisem ustrašil, da bo morda predraga moja kaj slabe volje, ker bi me morala priti iskat, saj kdo bi pa ob takšni uri hodil 14 minut peš proti domu, če ne gre ravno iz kakšne žurke! Tudi očitkov se nisem bal, da sem podrl kakšen rekord, da sem bil odpuščen, še preden sem začel delati, kajti le spati sem si želel!

Pa je moj plan, da bom test padel (za kar se ne bi rabil zelo potruditi, če sem iskren, s testi nisem dober), mimogrede padel v vodo, ko sem izvedel, da če eden pade, nihče ne bo delal! Sem potem rešil, saj ni bilo težko, pravilni odgovor je bila vedno tista opcija, ki je imela največ napisano od vseh možnosti!

Potem smo končno lahko k delu se spravili, sem mislil, da bom vsaj tam počival, ker kaj pa je to žarnice menjat na devetih metrih! Človek, če je navajen, lahko vmes tudi počiva, tako visoko ga itak nihče ne vidi! Sem si mislil, kakopak.

A ni bilo potrebno zamenjati samo par žarnic, temveč sneti neonsko luč in jo zamenjati z ledicami! Na starih lučeh pa tako na oko za ene dva centimetra črnega prahu, ki se ti je vsul direktno za ovratnik!

Da ne bom predolg, ni bilo lahko, pa tudi počivati nisem imel časa kaj dosti! Jasno, tiste luči, ki so jih dosegli z dvigalom, so sami zamenjali, tiste, do katerih niso mogli priti, so pustili alpinistom, tiste, do katerih alpinisti niso mogli priti, so pa alpinisti pustili nam jamarjem! No, morda so samo tiste pustili, pri katerih menjavi bi se preveč preveč usrali in so na nas pomislili, ki smo itak ves čas usrani …

Ko sem po kakšnih desetih urah bingljanja na vrvi in težkem delu pomislil, da zdaj sem pa res že star, ker me je vse in še več bolelo, sem se vmes enkrat potolažil, ko se je mlajši prijatelj spustil na tla s solznimi očmi in se skoraj opravičil, da mora malo krvi v noge spustiti …

No, še mlajši mlajši prijatelj, Anži, se pa kaj dosti ni sekiral, vsaj ne zaradi bolečin (ali pa tega ni pokazal), on se je bolj sekiral, ker ni vedel, da bo tako usrano in je na tlako prišel v kratki majčki in brez rokavic! No, moram biti iskren, že po desetih minutah se ni več sekiral …

Mah, nimam kaj stokat, je bilo zabavno, zabavali in zafrkavali smo se ves čas, ni bilo zares zares hudo, ker je Žeki po trinajstih urah še vedno govoril ko navit! Celo na kofe smo po koncu tlake zavili (okej, pravi možaki so pili pivo!), čeprav nas v gostilni niso bili najbolj veseli, ko so videli, kakšni smo (pa smo se tam umili zelo detajlno!) in še tam par hecnih razdrli.

Ampak doma, ko sem po kakšni uri tuširanja končno oblekel čisto perilo, so se pa leta pokazala, nimam kaj tajit! Še prsti me bolijo, ko tole tipkam!

A kaj bi to, letos bomo Čaganko prek pol kilometra poglobili in bomo potrebovali opremo …

Inšpekcija

Danes je bil lep dan za sprehod z ženo in kuzlico. No, saj sprehod je vsak dan, ne glede na vreme, jebe se moji, a danes je bil res lep sončen dan in na sprehajališču ob potoku, kjer je ponavadi le nekaj pasjesprehajalcev in tekačev, je bilo polno ljudi. Kar ni nič narobe, moji kuzlici se žvižga za ljudi in torej nimam nobenih težav. Da le najde krtino in preganja, kar koli je pod zemljo, pa je srečna. Posledično pa tudi jaz, kakopak.

Ampak danes je bilo na sprehajališču veliko ljudi, kot sem že povedal, sonček pa to, in že pri prvem paru sva se zaustavila. No, smo se, tehnično gledano, le da je kuzlica takoj naskočila krtino, medtem ko smo si mi čestitali za šest let novih let in božičev nazaj, kolikor se nismo videli. Smo veselo debatirali, kuzlica je veselo kopala na travniku (ki ga ne kosijo za krmo!), nenadoma pa prijatelj ukaže, naj se postavimo v pozor. Po vojaško, saj veste. Čeprav, on je uporabil še izraz iz jugoslovanske vojske, smo malo starejši …

Najprej nisem razumel, zakaj, medtem sta pa do nas že pristopila novomeški župan in gospa županja. Smo prijatelji še iz časov, ko nista bila gospod in gospa županja. Itak smo najprej malo polovili za nazaj, kolikor se nismo videli, pa otroci gor in dol, nato pa seveda vprašanje, kaj počneta na sprehajališču, kjer ju še nikoli nismo videli. Pa tudi psa nimata. In je carski ter pedantni novomeški župan povedal, da je dobil nekakšno pritožbo glede sprehajališča ob potoku in si je zadevo prišel ogledat. Kako so jo popravili. Medtem je pa seveda mojo kuzlico zagledal, ki je že luknjo skopala, da bi jo lahko v jamarskem katastru kot jamo registrirali in sem se ustrašil, da je bila pritožba glede kopanja lukenj brezvestnih psov in sem začel mojo kosmatinko zagovarjati, da kaj takšnega nikoli ne počne pa to, čeprav mi seveda ni verjel. Je pasja nesnaga tako profesionalno kosme zemlje okrog metala, da se je videlo, da tega ne počne prvič!

Me je pomiril, da je bila pritožba glede nečesa drugega, ampak da luknje kopati po travniku tudi morda ni najbolj pametno in v skladu z občinskimi odloki, pa sem ga seveda takojci pomiril, da je moja kuzlica tako strenirana, da na začetku sprehoda luknjo izkoplje, ob koncu jo pa zakoplje. Saj ne vem, če je verjel, je pa povabil na obisk. Ko bo vreme toplejše, da bo kuzlica lahko skakala po njegovem vrtu. Ne, se mi zdi, da nimajo krtov, a jo je videl, kako usrana zna biti in si jo kakopak niti najmanj ne želi v hiši …

Podzemne počitnice

V skladu z načrti operacije Čaganka -500 naj bi vsak mesec v 2020 organizirali vsaj eno delovno akcijo na trenutnem dnu. Ki je že zelo zelo globoko in zelo zelo kompliciran za priti tja. A Žekija to seveda ni motilo, se je že konec decembra prijavil za januarsko turo in to kar za šest dni. Sem se mu takoj prijavil, le toliko sem ga na realna tla poskusil postaviti, da morda bo šest dni preveč. Mislil sem seveda na energijo v baterijah za vrtalnik, ki jih lahko nesemo s sabo, ki jo je za največ tri dni resnega dela, a še preden sem to lahko pojasnil zagretemu prijatelju, me je že potolažil, da jaz grem lahko za tri dni, da me bo potem pa že kdo zamenjal, on bo dol pa šest dni! Sem ga potem še enkrat postavil na realna tla, da garači za delo na dnu pač ne stojijo v vrsti in komaj čakajo na povabilo in se je nekako sprijaznil s štirimi dnevi pod zemljo. Da on rabi počitek, mi je zaupal.

Okej, priznam, saj razumem, da so jame terapijske in meditacijske in sploh in oh, a spočiti se z garanjem na trenutnem dnu Čaganke, tega pa nisem štekal. Sem pa za vsak slučaj vseeno udaril tisto ameriške vojske za homoseksualce, ne vprašaj in ti ne bo treba poslušati odgovora …

V jamo sva se odpravila pravzaprav zgodaj. Čeprav, itak da ne. Ana je že ven prilezla, je skočila dobrih sto metrov pokondicirati, ko sva se midva šele pred vhod v jamo primajala! Obtežena ko bosanska konjiča v najbolj divji bosanski hosti! Vsak z dvema prasicama! S sabo sva namreč imela baterijski vrtalnik in štiri akumulatorje (ki so težki za popizdit, verjemite!), vrv, plinsko kartušo, opremljevalno torbo z inox vponkami (ki so še bolj težke ko baterije!), kladivo in kar je še kovačije, spalko, vox, osebne stvari za 4 dni v podzemlju … Prav stokal sem, ko sem racal po gozdu!

Žeki, po stažu še mlad jamar, je ko mlad maček, ko gre prvič vasovat, predlagal, da bi kar vse, kar je za postoriti v jami, postorila, na koncu sva prišla do konsenza, da če le najbolj ozke vertikale tam proti dnu razširiva, bova ogromno naredila za bodoče obiske. Še vsakdo, ki je kdaj prišel pomagat in ni bil iz našega kluba, nam je, ko je prišel ven, na srce toplo položil, naj se imamo radi in naj za božjo voljo malo razširimo …

Dol je šlo jebeno počasi, vsaj trikrat več časa ko ponavadi sva potrebovala, da sva v bivaku na 250m kofe spila, ko sva se zapodila v nove dele Čaganke, ozke in vijugave, se je pa še bolj ustavilo. Namreč, ko smo se prebijali v globino, je vedno firbec premagal in smo razširili le toliko, da je Anži, ki je naš najbolj droben član, s kostmi in kožo in Štajerko na sebi ima morda 36,6 kilogramov, skočil naprej pogledat, če gre, in ker je šlo, smo pač rinili naprej, bolj možati možaki (kar smo pa vsi, ki nismo Anži) naj se pa jebemo. V Čaganki je to mišljeno dobesedno!

Že pri prvem malce bolj ozkem prehodu v novih delih, kjer vedno dodatno švicnem, ko se guzim ven, na globini kakšnih 280 m, sem Žekiju pokazal, da bi že tam lahko malo razširila. Pa se je razburil, da to je široko za traktor in sem obmolknil, le opomnil sem se, da ga moram nazaj grede opomniti, kaj je rekel …

Do prve resne resne vertikalne ožine, ki nam pije kri, tam nekje na globini kakšnih 340 m, sva prišla šele okoli osmih zvečer. Težke in okorne transportne vreče so se namreč res tako zatikale, da sva prav po polžje napredovala! Sem predlagal, da tam preopremiva in pritrdišče malo dvigneva in ni protestiral, ker opremljati pač še ne zna in ne ve, kako je prav in kako je bolj prav, ko sem predlagal, da bi pa še malo razširila, je pa spet skočil. Da kaj bi že tam širila, da pojdiva bolj proti dnu. Sva vseeno dvakrat zavrtala in malo potolkla ter se spustila v naslednje brezno (pa je bil prehod vseeno ozek za popizdit), ker sva pa zavrtala vsaj štirikrat, preden se je razburil, da zdaj bo pa dovolj, da bo preveč široko in da bodo mase navalile! Sem opazoval tisto vertikalno luknjo, v katero je izginjala vrv in je še mene dilema, da morda pa res pretiravam in sva pospravila robo ter se še bolj v globino spravila, a takoj ko sem rit zatlačil v luknjo, sem spoznal, da je še vedno ozko, da kar grize. Pa sva dodatno razširila!

Na 380 metrov globine sva se pa dela resno lotila in širila, ko da sva plačana, vrtalnik je brnel, kladivo je pelo (edini dolg sveder je pa že pri tretji luknji počil!), ko sta se okoli enih zjutraj želodca oglasila, je bila vertikalna cev že prav široka. Žeki je predlagal, da zaključiva. Iz dveh razlogov – lakota in res sva preveč razširila. Se je bal, da bo Anži jezen, da se norčujeva iz njega! Sem opazoval tisto luknjo, preden sem se vanjo spravil, res sva jo krepko razširila, vsaj za dvakrat sva fi povečala in je še mene dvom, da sva pretiravala, da kaj bodo pa naši jamarji rekli, kaj sva s Čaganko, znano po ožinah, naredila, ko sem se noter zarinil, je bilo pa še tako ozko, da sploh ročice za zavoro nisem mogel stisniti! In mi ni bilo jasno, kako sem se prej guzil dol, če se še zdaj, ko sva svinjsko razširila, skoraj nisem mogel spustiti normalno!

Vso robo, torej vrtalnik, baterije in kovačijo pa vrv sva pustila tam, v bivak v Kalahariju na 450 m globine sva se odpravila le z osebno opremo. Je šlo kar hitro, sva bila lahko, tja sva prišla okoli dveh zjutraj, Povsem izmučena, saj so bile najhujše vertikalne ožine še pod najinim deloviščem!

Tako sva bila utrujena, da se nama s kuhanjem kaj dosti ni ljubilo dati opravka, sva le vodo zavrela in vanjo stresla eno gobovo juho, eno česnovo in eno, za katero nisva vedela, kaj je, ker je bilo na vrečki preveč plesni, da bi lahko prebrala. Rok trajanja naju seveda ni zanimal!

Na hitro sva pojedla in se spravila v bivak in v spalke. Menda še pred tretjo zjutraj. Žeki je v sekundi zaspal, jaz sem si pa še enega prižgal, kaditi v postelji je redek privilegij. Pa bi ga kmalu požrl, ker je zunaj nekaj krepko zaropotalo! Moja prva misel je bila seveda medved, dokler se nisem spomnil, kje sem, med razmišljanjem, kakšna zver bi lahko tako zaropotala, sem se pa spomnil, da je Žeki bentil, da blatna in mokra kombinezona nima kam obesiti in jih je na neke skalne roglje obesil. Dol je seveda padel moj …

Spala sva do desetih dopoldne! Pa v jami itak ni pomembno, ne zbudi te sonce ali svetloba, zbudi te želodec. No, Žekija je želodec, je z lopatko skočil v drugo dvorano, mene je pa mehur iz bivaka pregnal. Ajde, pa vonj po sveže pečeni kavi, ki jo je scmaril prijatelj …

Pa obilni zajtrk sva si privoščila. No, nameravala sva si ga. Sva si že na poti del meni izbirala, zmagali so makaroni z različnimi omakami, od katerih pa potem ni bilo nič. Obe tovarniško zaprti vrečki sta očitno puščali in so bili surovi makaroni takšnih barv, da si jih nisva upala pojesti. Vse konzerve z omakami so pa spustile in posledično skoraj skodile, toliko plesni je zraslo iz njih!

Na srečo sva v bidonu našla tri vrečke makaronflajša, ki se ga samo prevre (in ki je itak tako pisan, da ne vidiš, če je plesniv) in sva tisto pojedla, potem pa še kavica in na tlako. Umazanih in mokrih podkombinezonov in kombinezonov ni bilo problem obleči, le z rokavicami sem imel težave, mokrih in blatnih nisem hotel natakniti, sem raje rezervne vzel.

Sem pa odkril, da sem v opremljevalni torbi, ki sem jo pustil kakšnih sto metrov višje z vrtalnikom in ostalo robo, pozabil pantin, torej nožno prižemo. Nisem razumel, kaj se Žeki tako sekira, saj sem vendar jamarski reševalec, kaj pa je meni sto metrov brez pantina preplezati! Pa me je prijatelj takoj streznil: Kako boš pa čez ožine prišel?

In me je kar stisnilo, priznam! Čez vertikalne ožine, ko ne moreš doseči ročnega žimarja, ker ga s prsmi pritiskaš ob skalo, se lahko premikaš le s pomočjo pantina, pa še to po centimetrih, ker če se ti sname z vrvi, si ga najebal. Dobesedno!

Mi je Žeki posodil T blok in košček vrvice, da sem zimproviziral in se nisem več bal, v prvi vertikalni ožini sem pa izdihnil. Ker ni šlo. Pa Žeki je tudi izdihnil, ko je navijal zame in upal, da mi bo ratalo! Sva potem vse naslednje ožine premagala tako, da je tisti, ki je prvi plezal, dol poslal pantin in je šlo spet počasi, tako da sva na delovišče spet prišla šele okoli šestih popoldne. In spet garala skoraj do dveh zjutraj in čeprav sva dve vertikali dobro razširila, dol spet ni šlo izi bizi. Pa še malo sva preopremljala in sva se za kuhalnik spet usedla ob treh zjutraj! Sva pogrela tiste makarone, ki so ostali od zajtrka, pa vodo in gobovo juho sem dodal, Žeki je not stresel pa še olive in tuno in je bilo dobro za prste polizat! Ki jih pa nisva, ker nisva bila blatna samo za nohti …

Ko sva se končno spravila v spalki, je Žeki rekel en, dva, tri in ga že ni bilo več, jaz sem pa spet malo izkoristil priložnost za kajenje v postelji, knjige na telefonu pa nisem bral, ker sem z baterijo šparal.

Ob devetih zjutraj (z besedo: devetih zjutraj!) naju je prek jamskega telefona poklicala Ana. Ker smo bili tako dogovorjeni. Da bi midva šla gor ona pa dol in bi se na sredini v bivaku na 250 dobili na kavi. Pa me je že prst bolel, ko sem na gumb jamskega telefona pritiskal, zato sem ji kar priznal, da so se načrti spremenili, da se ne bomo srečali na sredini in da midva pred deseto zvečer ne bova ven pokukala! Pa se Ana kaj dosti ni sekirala, le toliko je povedala, da gre pač sama v jamo malo pokondicirat in da če se ji bo ljubilo, bo ostala, da nama v bivaku zakurili in kaj skuha.

Midva sva potem pokofetkala in vse pospravila, za zajtrk in dolgo pot ven, ko človek potrebuje energijo, veliko energije, pa pojedla vsak pol koščka kruha in nek doručak, ki ni bil videti zelo pokvarjen in ki je še najmanj presegel datum uporabnosti. Nato je pa spet Ana poklicala, da je pokondicirala in ker sva jo že imela na jamskem telefonu, sem jo prosil, če Anžija pokliče po telefonu in telefon ob vox prisloni ter na gumb pritiska. In ga je. Anži je bil ravno na delavski malici, v veliki firmi dela, kjer je veliko ljudi naenkrat na malici in je povedal, da so ga, ko je končal pogovor (on prek telefona), vsi kar malo čudno gledali. Kaj sta naredila? Sprejem. In tako vsakič. Ker ko se pogovarjaš po jamskem telefonu, končaš z besedo sprejem, da oni drugi ve, da stisne gumb in on začne govoriti …

Je kar tak hecen občutek, ko si skoraj pol kilometra pod zemljo pa se pogovarjaš s človekom, ki sedi na sončku. Sem seveda še s predrago ženo govoril, ki si, ker ni jamarka, sploh ne more predstavljati, kakšna razdalja je bila med nama, ker sem imel pa že zalet, sem Ano prosil naj pa še predsednika Jamarske zveze Slovenije pokliče, Igorja, da se mu malo pohvalim. Pa je klinca generecijskega bolj zanimalo, kaj imam to za eno gospodično s tako milim glasom (kakor da Ana tega ni mogla slišati!) kakor to, kaj jaz počnem pol kilometra pod zemljo!

Se je potem še Žeki navdušil nad idejo in je Ano prosil, da ga je zvezala z Božotom in se je potem model, ki je bil tri dni skoraj pol kilometra pod zemljo, z njim menil, kako bosta šla v nedeljo na Kanin v eno jamo!

Kakorkoli, sva se odpravila proti površju, že četrtič čez vse najbolj jebene vertikalne ožine jovonanovo in do tam, kjer sva pustila vrtalnike in vse, nama je kar šlo. Čeprav sva na poti navzgor ugotavljala, da sploh nisva razširila, kolikor sva se bala dan prej …

Potem, ko sva se obtežila pa še z dodatno robo, je pa še bolj zabremzalo. Transportke se v ožinah zatikajo, ko jih rineš pred sabo ali vlečeš za sabo, včasih ležiš v kakšnem rovu zlomljen pod tako čudnim kotom, da je ne moreš niti dvigniti … Pa še malo sva vrtala gor grede, ker je bilo še nekaj energije v vrtalniku in malo preopremljala, a ko sva se končno skoraj v »stare« dele Čaganke prebila in sem prijatelja opazoval, kako se je rinil skozi tisto stopnjo, za katero je rekel, da greš lahko s traktorjem čez in sem ga na to opozoril, skoraj ni verjel. Da to sem mu nekaj drugega kazal, da tisto ni bilo tako ozko …

V bivaku na 250 sva kofe požrla, to je skoraj muz, gor pa potem ni šlo ko ponavadi. Zadnjič enkrat sva od tam ven špricnila v dobri uri, tokrat sva potrebovala skoraj tri! V tretjem breznu sem kar malo na štriku obvisel in se smilil sam sebi, dokler se nisem spomnil, da imam v žepu še en snikers. Ki sem ga z užitkom čvaknil, počasi, sem ga dobro prežvečil. Ker sem vedel, da ko bom pogoltnil, bom spet moral plezat …

Zunaj je bila polna luna, v zakurjenem bivaku naju je čakala Ana z večerjo. Vse, ampak res VSE me je bolelo, a kar naenkrat je bilo življenje spet lepo. En radler sem ruknil še v kombinezonu, da sem malo hidriral, medtem se je kuhala kava in grela večerja, vmes sem se pa zunaj na hitro še opral. Glavo in vrat in podpazduhe so šle z mrzlo vodo, za nižje dol, kjer so se zadeve skrile v trebuh že ob pomisli na ledenico, pa ni šlo, zato sem kar v bivak skočil in džezvo z vodo za kavo vzel, je bila ravno prav topla, da sem lahko dokončal. Vsaj taglaven drek tridnevnega jamskega dopusta malo spral s sebe …

Še zobe skrtačil, malo deodoranta in sveža obleka, vmes je bila pa že kava. In sem Žekija moril, naj me povoha, da to ne morš verjet, kako človk diši, ko se malo splakne, našprica in preobleče, pa ni hotel in sem odnehal šele, ko je zagrozil, da bo on pa njega meni dal za povohati …

Potem pa večerja! Ljudje, al to sploh ne morte verjet. Saj sem že pozabil, kaj je to Ana skuhala (vem da so bili poleg tudi ajdovi žganci), ampak sem dobesedno godel od ugodja, ko sem žlico rinil v glavo! Žeki tudi, si je še repete vzel, ko se je potem v posteljo spravil, je pa parkrat odvečen zrak iztisnil, ki ga je ob hrani vase vlekel, se mi zdi, in vsakič ponosno ukazal, naj zapustimo bivak, da to je pa opasno!

Smo se okoli dveh zjutraj spravili v postelje, jaz pa kmalu spet iz nje, ker je Ana zakurila, ko da je zunaj minus in sem v gatah spet malo v luno lajal. Ki je bila polna, to sem pa že omenil.

Potem sem pa telefon prižgal, da vidim, kaj je novega po svetu in Anžiju, ki me je spraševal, če bo že isti dan blog zapis al gre lahko spat, priznal, da zagotovo ne bo, da me preveč prsti bolijo, da bi tipkal …

Ana je odšla, ko sva še spala, midva sva pa, ko sva končno k sebi prišla in par kavic v rito zlila, vse pospravila in tudi odpeketala. Jaz domov opremo prat in kuzlico sprehodit, Žeki pa, kakor se za prave možake spodobi, samo pod tuš in proti Kaninu v novo jamo!

Čaganka letos bo, čutim to. Žeki je že rezerviral termin v februarju in marcu (takrat morda celo dvakrat), Tičar je pa tudi že malo potipal, keri termini so še fraj, ko da v vrsti stojijo garači. A ko razširimo (malo malo) še naslednje vertikalne ožine, bodo pa prišli, ni vrag …