Mir v pisarni

S sestro, ki ji je še nekaj dopusta ostalo, sva v Čaganko skočila. A se nama prvi dan popoldne ni ljubilo v podzemlje, sva raje vsak svojo knjigo brala, naslednji dan se pa nama tudi ni zelo mudilo in sva se proti bivaku na 250 m globine podala šele nekaj pred dvanajsto. Dol sva bila v dobri uri, sestra z malce rdečimi lici, privoščila sva si kavo, skočila malo v Game Over, potem pa proti površju.

In sem kmalu spoznal, da sva res iz istega gnezda, ker kadar koli sem ji želel s kakšnim nasvetom olajšati borbo proti površju, je samo zasikala. In sem kmalu odnehal oziroma utihnil. Ter stoično plezal za njo. Ker imam malo več kondicije, se iz mene ni tako kadilo kot iz nje, ko sva proti večeru ven pokukala …

Sem na FB objavil par fotk najinega podviga in je Marko Z. komentiral, da šele zdaj razume, zakaj je bil takšen mir v pisarni – ker šefice ni bilo!

Preden je bila žerjavica dobra, je že noč padla, sva pojedla mesnine in povrtnine, potem pa ob kavici in radlerju še malo brala ob ognju. Noč je bila topla in mirna in sva kar uživala, dokler se okoli enajstih zvečer nekje blizu ni oglasila neka beštija in sva se kar v bivak spravila. Saj verjetno je bila majhna, a v temi so vse zverine velike …

Dopoldne pa pranje opreme, kakopak, pa domača zverina je bila zelo vesela, ker sem končno domov prišel. Ne govorim o ženi, da ne bo kdo mislil …

 

Predabraham

Ko se je prijatelj pohvalil, da bo okroglo obletnico rojstva praznoval, je bil tako ponosen, kot da je to kakšen dosežek. Mislim, resno, samo preživeti moraš, pa je …

No, a ker je šlo res za okroglo obletnico, sem se potrudil in luč sveta je zagledala moja nova knjiga. O jamarski legendi Mitji. Se je na blogu o njegovih dosežkih nabralo zapisov in fotk za debelih 124 strani. Menite, da ni veliko? Ampak človek je jamar šele eno dobro leto, pa je že legenda!

Glede na to, da sem jo izdal le v enem izvodu, je bilo kar dosti posla, a se je splačalo. Se je kar razpekmezil. Pa lahko bi jih tudi v več izvodih dal narediti, na žurki, kjer je bilo prijateljev za eno dobro ohcet, bi šle kot sveže žemljice. Ampak, kaj pa jaz vem o biznisu …

Par kofetov

Vreme je bilo bedno, celo deževalo je, ko me je po moji uri dokaj prezgodaj s pred hiše pobral Tom. Uvidevno je ustavil na Petrolu za kofetke, tudi zgoraj ni preveč priganjal v jamo, je dovolil še kofe scmariti. Ko sva se enkrat pa v Čaganko podala, je pa letelo, da je teklo od naju. Saj veste, ko se seniorska sekcija zbere, je mimogrede še malo tekmovanja, dol v bivaku sva bila v dobre pol ure. Pa ni priganjal proti površju, sva lahko v miru pokofetkala, gor je pa spet malo potegnil, da sem mu komaj v rit grizel. Ravno prav, da sva malo prešvicala in nama je toplo sonce potem zunaj bolj pasalo. Pa kavice tudi, kakopak!

Sem bil kar zadovoljen, nič ne tajim. Če me prijatelj ne bi na kofe povabil, bi ob uri, ko sva se vračala, komajda dobro iz postelje zlezel …

Zvečer me je pa še predraga v kino povabila, sva si šla ogledat sedmi Tarantinov film. Ki ni razočaral, kakopak! Bolj sem skorajda razočaral jaz, ker sem bil enkrat za spremembo še pred polnočjo utrujen in zaspan in ni dosti manjkalo, da tam v kinu ne bi ene oddremal! Pa nisem, kot rečeno, dober film …

 

 

Opečeno

Potrpin je bil, ko smo prišli v Bovec, lačen, in je predlagal, da gremo na kepe mesa. S Klemijem sicer nisva bila lačna, a sva si tudi midva kot on privoščila biftek z jajcem, da sva mislila, da bova eksplodirala od sitosti. Potem smo se zapeljali v center Bovca na koncert skupine Viktori, ki so preigravali svetovne evergrine, za katere Klemi recimo še slišal ni, jaz sem jih pa recimo slišal, ko so se še na lestvice popularnosti prebijale …

Okoli polnoči smo se spravili v jamarsko sobo, zgodaj v posteljo, da bomo prvo gondolo na Kanin ulovili. Potrpin se je ulegel poleg mene in sem ga opozoril, da bi se morda malo umaknil, ker občasno smrčim, pa je rekel, da je cel teden garal in da se ne bo imel časa z mano ukvarjati. Klemi je imel pa ušesne čepke. Ko sta v sekundi zaspala, jaz sem se pa namenil še malo brati, sem pa itak ugotovil, da je imel Klemi čepke predvsem zaradi svojih zvokov, da se ne sliši, Potrpin je imel pa tudi koncert, da ga jaz ne bi mogel preglasiti, pa četudi bi ga hotel …

Na Kaninu čudovito sončno vreme, h koči Petra Skalarja smo pa prišli, ko so junaki ravno iz jame začeli hoditi. In se zatorej itak nobenemu ni ljubilo z nami v jamo, ker pa so nezaposlene roke hudičevo orodje, nas je Potrpin, znan garač, k delu spravil. Najprej je hidrofor popravil (mi smo samo asitirali), potem je teraso pospravil (mi smo samo krepko pomagali), potem je pa še vse manjkajoče deščice na opažu pribil (mi smo samo lestva držali) … Potem je šel sonček pančat, Klemi se je začel pa smejat, ko me je pogledal. Letos namreč še nisem dal nog na sonce in me je, ker sem bil v kratkih hlačah, ne opeklo temveč zapeklo!

Po večerji smo debato o prdenju udarili (ga je kdo verjetno spustil) in Zdenka je prišla s teorijo, da ženske niti punkajo niti smrčijo. Ko je enega potem na terasi ustrelila in se pretvarjala, da ga ni, smo pa ugotovili, da ženske tudi punkajo, le tiste malo starejše, ki jim že sluh malce peša, jih ne slišijo.

Spala sva v isti sobi in ko sem se v posteljo zvrnil, me je malce motilo, ker je bilo okno odprto, zrak na skoraj 2500 metrih nadmorske je pa svež. A prijateljici je bilo vroče, tisto življenjsko obdobje pač, mene so pa na srečo opekline grele in se je dalo zdržat. Teorija, da ženske ne smrčijo, pa tudi ne drži, se je izkazalo. Le njihovo smrčanje je bolj milo. Sem imel občutek, ko da nekje blizu moje postelje ranjen mlad los kliče na pomoč svojo mamico …

Zjutraj smo s kavico sončni vzhod ujeli, nato pa sva se dve ekipi v Skalarja spravili. Klemi in Zdenka sta merila in risala galerijo Slabe zemlje, midva s Potrpinom sva pa brezno opremila in raziskala. Zakaj se imenuje galerija Slabe zemlje? Na Kaninu ni blata v jamah, edino Dolenjci ga najdemo. Ga je bilo toliko, da sem se počutil ko v Čaganki! Pa nizko in ozko prav tako! Potrpin se je zarinil v nekakšen ozek rov, podoben kanalizacijski cevi, le mnogo ožji, kakšne pol ure sem še slišal njegovo guzenje, potem pa niti to ne več. Ravno ko sem slekel pas, da se zapodim za njim, sem ga pa zališal vračati. Tisto cev bomo morali ob priliki do konca raziskati, nekam bo pripeljala …

Nekje na sredini galerije sva se v brezno spravila, a nama je po 80 metrih globine vrvi zmanjkalo in sva se vrnila gor, kamor sta pa ravno Zdenka in Klemi prišla, sta komplet vse narisala in izmerila. In smo se iz globine kakšnih 300 m kar ven zapodili. Klemi je bil zadnji in nas je teral, zato smo zunaj še dan ujeli, pri koči nas je pa kopica ljudi pričakala. Nekateri so prišli iz doline, nekateri iz zveznega bivaka, po Kaninu se v tem času na veliko raziskuje namreč, vsi slovenski jamarji so gor.

Ko sem se slekel, so pa itak vsi umolknili, ko so videli moje vijoličaste noge. Predsedniku Jamarske zveze Slovenije sem se celo tako zasmilil, da mi je prinesel posebno kramo, ki mu jo je dala njegova žena. Ni sicer vedel, ali je tudi za opekline, ampak saj krema pač ne more škoditi, mar ne?!

Sem se mazal ko bumbar ene pol ure, vsakič ko sem se namazal, je opečena koža kremo vpila vase, dokler Klemi ni prebral, da se mažem z gelom za tuširanje! Je predragemu Igorju žena verjetno med vrsticami hotela povedati, da se mora tu in tam tudi kaj splahniti …

Koča Petra Skalarja je trenutno baza za merjenje, risanje načrta in raziskovanje Skalarjeva brezna, in jamarji prihajamo in odhajamo, Klemi, Erki, Yuri in Rehar so pa stalnica. In kar rinejo in rinejo, zagotovo se bo iz tega nekaj tudi izcimilo. Če ne tokrat pa novembra, ko bo spet akcija gor …

Želja

Pravijo, da pazi, kaj si želiš, ker se ti želja lahko uresniči! In Ani se včeraj je. Kavica v bivaku v Severnem rovu, na švoh 250 metrov pod zemeljskim površjem. V Čaganki. Malo pred osmo zvečer smo se spustili v hlad, najprej Jani, nato Ana, jaz zadnji. Prden sem se privezal na štrik, sem Žekiju poslal sporočilo, da gremo na kofe, kdaj bomo pa zunaj, se nam pa tudi sanja ne, ampak enkrat do zjutraj bi že morali prikruzati na zrak. Ponavadi pošljem takšno sporočilo kakšnemu reševalcu, a kaj, ko so zdaj vsi ali na morju ali na Kaninu …

Do bivaka smo potrebovali dobro uro in pol, kar je svetlobna brzina, če mene vprašate in če veste, da je Ana z jamarstvom začela nekje v aprilu! Smo pokofetkali, dobre pol urice smo se dol zadržali, potem sem pa kolonico pa kar proti površju pognal. Ker pri vupenjanju se vidi, koliko je kondicije v nogah in rokah. Pa kilometrine, kakopak. V Akustični sem našo letošnjo pripravnico prvič slišal izustiti nekaj grdih besed. Ja, Akustična je hecna, dobrih 60 višinskih m na blatnih štrikih ne veš, ali bi plezal ali hodil ali se na roke vlekel! Mislim, dokler se s Čaganko dodobra ne seznaniš!

Ana se še ni, vsaj ne na tej globini in se mi je na trenutke kar smilila. Sem ji parkrat pokazal tehniko premagovanja Akustične, je poskusila, zaklela, da ko jaz pokažem, je videti lahko, potem se je pa na roke spet ven vlekla. In smo nekako priciganili do Stropne, tam ji je šlo boljše, ker je vertikala, dasiravno blatna, ampak s Stropne se potegniti v meander pa ni mačji kašelj. Če tega prej še nisi počel. In Ana seveda ni, tokrat je bila prvič tako globoko. Mi je bilo kar malo nerodno, ko sem tam pametoval, kot so par leta nazaj pametovali meni, saj sem vedel, da itak nič ne pomaga, jamar mora enostavno dobiti dovolj kilometrine, da mu steče. Je kar žarela v obraz, ko se je končno potegnila v meander, od tam je šlo lažje, saj je zadevo že poznala. v Sedemdesetmetrci je šlo še lažje, saj je tam bila že petkrat, a tokrat je bila dosti bolj utrujena. A je sopihala in tu in tam kakšno novo besedo pihnila skozi priprta usta, ampak ustavila se pa ni!

Je, preden smo se zapodili v jamo, povedala, da je tečna, ko sem jo zavrnil, da je vedno tečna, je poudarila, da je danes pa še posebej tečna, ampak tega res nisem opazil, preden smo nekaj čez eno zjutraj ven prisvinjali, ker je bila preveč utrujena, da bi bila še posebej tečna. Ko je za njo ven pokukal še Jani, smo si pri bivaku privoščili pivo, potem pa kepe mesa, ki jih je Jani prinesel, na ogenj zmetali. Okoli pol treh je bila bogovska hrana na krožnikih in malo kasneje v zadovoljnih ritkah, potem smo pa ob ognju še eno pivo spili, da se izgubljena tekočina nadomesti, potem je pa že prvo sporočilo s čestitko prišlo. Žeki je ob štirih zjutraj vstal, ker nekateri se morajo daleč na šiht peljati, kar nas je spomnilo, da ura je že pozna in da moramo v postelje. No, Jani je šel zadnji v horizontalo, je moral še do majhne hišice skočiti, je preveč mesa pojedel in je moral malce balastne tanke sprazniti pred spanjem …

Kdaj sta vstala Ana in Jani, se mi tudi sanja ne, ampak ko sem se jima ob 9h zjutraj pridružil ob ognju, sta že pol svetovnih problemov rešila. Pa par kavic v rito, kakopak, da je želodec zakrulil in je lahko Jani na rešetko nad žerjavico še čevape vrgel, potem se mi je pa že krepko krepko domov mudilo, saj sem bil naročen na puljenje modrostnega zoba! Le na hitro sem se lahko stuširal doma, potem sem pa že na stomatološkem stolu sedel in cvilil!

Evo, dva modrostna zoba mi manjkata, sem si rekel, zdaj bom pa zagotovo tudi Grdinove fore štekal, ni vrag! Sem mu poslal sporočilo, naj mi pošlje kakšno svojo duhovito, je namreč na morju. Nisem rabil dolgo čakati. Koliko časa bo obarvana voda, če ga vržeš v kotliček?, je vprašal. Sem razmišljal in razmišljal, pa nisem poštekal. Potem sem se pa spomnil, da sem nekje bral, da človeka, ki mu amputirajo nogo, ta nekaj časa še kar srbi, čeprav je nima več in se ne more popraskati. Verjetno je še prekmalu, moj organizem mora doumeti, da nimam več modrostnega zoba …

 

Najgloblja jama na svetu

S sestro se nama je ponudila čudovita priložnost, da se spustiva v najglobljo jamo na svetu, Krubero, eno od dveh jam na svetu, ki segajo globlje od 2000 m pod zemeljsko površje. Pridružila naj bi se ukrajinski ekipi jamarjev, ki tam delajo cel avgust. Časa za razmislek kaj veliko ni bilo. Ja, najgloblja jama na svetu. Prek 2000 m globoko. Ni mačji kašelj. Skoraj na drugem koncu sveta. Kar zalogaj tja priti z vso jamarsko kramo. Vse skupaj naj bi trajalo skoraj tri tedne. Dolgo …

Itak da sva se kar tresla, ko sva kupila letalski vozovnici in se šele po dveh, treh dneh začela navduševati nad avanturo. Ja, ni mačji kašelj, bo pa zadeva, s katero bova lahko morila vnuke, ko enkrat pridejo!

Teden dni pred poletom v avanturo so nama sporočili, da je meja med Gruzijo in Abjhazijo zaprta. Saj mene kaj dosti ni bolelo, kaj pa jaz vem, kaj to sploh je in kje to sploh je, ko pa sem se končno malce posvetil temi, politični in geografski, me je seveda začelo boleti. Zdaj vse vem o Gruziji in Abkhaziji, ampak kaj dosti mi to ne pomaga. Razen tega, da je avantura padla v vodo!

Pa saj je vseeno. Krubera od lani (se mi zdi) sploh ni več najgloblja jama na svetu, ta primat je za nekaj deset metrov od nje prevzela Veryovkina, ki je tudi tam nekje blizu. Zakaj bi torej človek sploh rinil v njo?!

Okej, itak da me je misel zdaj ako prevzela, pa četudi je “le” druga najgloblja jama na svetu, da naslednje leto pa gremo. Čez Rusijo. Oni z Abkhazijo ne bodo zaprli meje! No, vsaj upam …

Daljšnica in še kaj

Je Ana poklicala, da bi šla v jamo in sva šla, ne prepozno popoldne, tako da sva še dan zunaj ujela. Pa je spet rekord podrla, sva se spustila do konca Sedemdesetmetrce. Sicer je že na polici zabremzala in vzela iz torbe čokoladico, a ko sem ji pojasnil, da mora še kakšnih 20 metrov nižje, ker se ne spodobi, da se spustiva samo do tam, kjer je že bila, je zadevico mirno pospravila, se spustila še tri raztežaje dol in si tam privoščila prigrizek.

Ven nama je kar šlo, kakor rečeno, še sonce sva ujela, pekla pa nisva, ker me je že prej povabila na sir burger v Črnomelj. Sem bil malo skeptičen, priznam, klobase ali šnicli pri bivaku so le standard, a ko nama je človek prinesel zadevo, sem moral priznati, da to je to. Dobro ko sto vragov, čisto zares! Moram enkrat tja preskusit zadevo, preden grem v jamo, da bom zares prepričan. Namreč, ko prideš iz jame, rahlo utrujen in lačen, je pravzaprav vse dobro …

A kot rečeno, sir burger, ki sva si ga privoščila v Črnomlju z daljšnico čez Čaganko, je bil božanski!

Potem je poklical Žeki, kakopak, ki tudi mora trenirati, da on bi kakšen kofe v bivaku v Severnem rovu spil. Da se mora malo shladiti, da ta tropska vročina ni za nikamor! Ampak po njegovi službi, kakopak. Kar je pomenilo, da sva se v podzemlje odpravila šele okoli sedmih zvečer, ko je ravno znosno postajalo v gozdu. Dol sva bila mimogrede, kavico sva si tudi privoščila, gor grede je bilo pa vroče za popizdit, ker sva tudi kar potegnila.

A če sva mislila, da je jama vroča, sva se motila. Ko stopiš iz jame, čeprav ob 11h zvečer, te vročinski udar udari direktnega na gobec!

Kavica in radlerček, medtem se je pa čebula tenstala, ki sva ji malo kasneje dodala na kocke narezan krompir in nekaj zelenjave, malo pred koncem pa še 4 nagvircane zrezke. In je bilo dobro za popizdit, vam povem!

Vmes se je tudi toliko ohladilo, da je Žeki še zakuril, zunaj, kakopak, le malo za vdušje, pa še radler sva si privoščila in se menila, ko da se že trideset dni nisva videla, ko je ob dveh zjutraj na uro pogledal, je pa znorel, da bo moral ob štirih zjutraj že vstati in je kar v posteljo skočil. Pritisnil na off stikalo in v hipu zaspal …

Meni se tudi ni ljubilo domov voziti, zato sem kar gor ostal in bral, ko je prijatelj ob štirih vstal, sem se pa jaz v posteljo spravil. Svojo, da ne bo pomote!

Mi je sicer ponudil kavo, ki jo je pristavil mimogrede med ščetkanjem zob, a sem jo zavrnil, sem tudi sam kar hitro zaspal. Sem se pa seveda zbudil malo pred peto zjutraj, ko prijatelja že zdavnaj ni več bilo tam, da sem zaklenil vrata bivaka od znotraj, kar se je tam okoli medved potikal, zaklepam. No, okej, bodimo iskreni, že prej sem zaklepal in če smo še bolj iskreni, mi je popolnoma jasno, da tista vrata nobenega poštenega medveda ne zadržijo niti tri sekunde, a jaz vseeno lažje zaspim. Kaj hočemo, nismo vsi junaki …

Sem potegnil skoraj do desetih dopoldne in ko sem na sončku pred bivakom kavico žulil in končeval knjigo, preden domov odpeketam, me pa Anino sporočilo doseže, da naj jo kar gor počakam, da greva spet v jamo. Hm, prav mi je, kaj sem pa prejšnji dan objavljal fotke kofetkanja v Čaganki na FB!

Je prišla, čeprav ne tako hitro, kot je obljubila in bi lahko kakšno urico še v posteljo skočil, recimo, ko sva se v hlad podala, je pa povedala, da kaj veliko časa nima, da tokrat torej še ne bo šla v bivak v Severnem rovu na kofe. Sva lepo polzela v globine in ko se je zaustavila, kamor je zadnjič prišla, torej pri jezeru na dnu Sedemdesetmetrce, sem jo pa še preden je čokoladico ven vzela, opozoril, da še nisva končala. Da morava še malo potegnit …

Sva torej še meander dol udarila, da je spet nov kotiček Čaganke spoznala, pri stropni sva pa kar zabremzala in obrnila. Gor nama je šlo kar okej, za vhodno vertikalo sem ji pa predlagal, naj jo prepleza s polnim gasom. Tako, za kondicijo. In se je strinjala in švignila kvišku, potem se je pribila ob neko skalo in ni več tako švigala, jaz sem malo pod njo pa žvižgal in sidrišče opazoval, če je dobro narejeno in preverjal matico …

Sva si še kavico zunaj privoščila, potem sem moral pa počasi domov, ker mi je predraga sporočilo poslala, če sem živ ali sem kje v jami ostal. Pa itak vem, da nje niti ni toliko skrbelo, le kuzlica je insistirala, da vpraša, ker ona me pa res vedno pogreša …

Iskanje

Občasno, ko kdo izgine in sumijo, da je storil samomor ter vse preiščejo pa ga ne najdejo, pokličejo tudi jamarje na pomoč. Tako se nas je blizu Grosuplja danes zbralo 15 jamarskih reševalcev, da pregledamo kakšnih 15 jam, v katerih bi človek lahko bil. Razdelili smo se v tri skupine in se odpravili podzemlju naproti. Skupina, v kateri sem bil, je imela le 4 jame, a je bila ena od njih globoka 80 metrov. V to smo se najprej odpravili pokukati, karte so izbrale Anžija. Je kasneje povedal, da je bilo kar adrenalinsko spuščati se v brezno z vednostjo, da je na dnu morebiti že deset dni iskana oseba, a ko je bil malo nad dnom in zagledal razpolovljenega človeka z odprtim prsnim košem, je srčni utrip seveda še bolj podivjal!

Na srečo je bil le star avtomobilski sedež, iz katerega so gledale vzmeti, poleg njega pa stara jakna z odsevniki in ko je zavpil gor, da ga v breznu ni, sva se s Ticotom odpravila poiskati naslednjo jamo s seznama. Ki je bila oddaljena kakšnih 200 metrov.

In je bilo grozno. V tisti divjini verjetno že dolgo ni bilo človeka in so se vsi komarji iz bližnje in daljne okolice obvestili, da je končno prišla sveža kri ter so naju napadali ko Japonci, ko so bestialno branili domačo zemljo pred Američani! Pa krvavo je tudi bilo skoraj tako. Ne samo zaradi komarjev, GPS naju je namreč vodil v najbolj neprehodno goščavo. Kjer so pred leti naredili posek, zdaj je pa tam milijon do pasu visokih zadev s trnji! Ko sva se končno prebila skozi (vmes so naju seveda ves čas napadali komarji!) in je do jame manjkalo le še 30 m skozi lepši gozd, sem pa ugotovil, da se mi je na telefonu GPS izklopil in sem ga ponovno prižgal in naju je vrnil 160 metrov nazaj v trnovo goščo! Tiste jame nismo našli, očitno vpisane koordinate v katastru niso pravilne, smo pa našli naslednji dve, v kateri smo se tudi spustili (no, poslali smo Anžija), pa sta bili tudi prazni.

Tudi ostale skupine so počasi končevale, z enakim rezultatom, okoli osmih smo se pa vsi dobili v bližnji gostilni. Kamor nam je Potrpin pripeljal pohane piščance in pečena rebrca. In je teknilo, priznam. Če bi tistega ubogega vraga našli, pa bi se nam verjetno bolj zatikalo v grlih …

 

Boombox

Grdin je fotoskeniral Čaganko, z očali lahko po njej potujete tudi v treh dimenzijah. Čista uspešnica, vam povem. Le majhno napakico je imela zadeva, ki je pa navadni gledalci niso opazili – dveh brezen ni poskeniral! 70-metrce in Stropne.

Saj sva šla po vrsti, to že, a ko sem ga spuščal v 70-metrco in se je sredi brezna boril obrniti, da bi pofotkal vse naokoli, si je ramo izpahnil ali nekaj podobnega. In sva potem, ko se je pozdravil, 70-metrco kar preskočila, se mu je zamerila. Zakaj sva vedno preskočila tudi Stropno, pa ne vem. Je vse ostalo pofotkal sčasoma, najgloblje brezno je pa čakalo. Do včeraj …

Sva se že ponoči v bivak odpravila, da bova zgodnja naslednji dan, kajti toliko dela ne opraviš v le nekaj urah, čeprav sem opazil, da je nekaj cincal. Če sem videl vremensko napoved, je spraševal še pol ure pred načrtovanim odhodom. Da prihaja vesoljni potop, je zastokal, a ker nisem trznil, sva pač odhitela proti bivaku pri Čaganki. Je vmes toliko nehalo deževati, da sva si celo zunaj lahko klobase spekla za pozno večerjo in celo radler spila, preden se je spet ulilo in sva se v postelji spravila. Malo brala, malo pa igrice na telefonu igrala, kakor kdo, pokonci sva bila pa že ob devetih zjutraj! Sem bil kar malo presenečen sam nad sabo, kako jutro lovim pa to, plus kofe je bil že skuhan, ko je prijatelj vstal! Sem kar samega sebe pohvalil, kako pridna sva, da bova v jamo res odpeketala zgodaj, a sem seveda delal račun brez prijatelja. Sva najprej dobro pozajtrkovala (jajca in klobase), ker menda prazna vreča ne stoji pokonci, je vztrajal prijatelj, iz istega razloga je pa še konzervo ribic pojedel. Ker po tanovem ne je kruha. No, ker je odhajal v jamo, je po tanovem košček ali dva vseeno pojedel, da bo žakelj bolj poln. Sem mislil, da zdaj bova štartala, še vedno bi bil skoraj rekorden štart v Čaganko, a nisva. Je pomil posodo. Temeljito! Res temeljito. Jaz sem vmes še en kofe scmaril in se potem boril s prijateljem, ki je hotel eno ponev upokojiti, da je preveč zdrsana in da je že zdravju škodljiva! Sem mu dovolil, a šele, ko prinese drugo. Sita sva bila, posoda pomita, riti polne kave, sem mislil, da zdaj bova pa štartala. Še vedno bi bil dober štart, čeprav ne več rekorden! Pa nisva. Se je spravil pospraviti še posodo v omaro in ko jo je pospravil, je še mizo pomil. Temeljito. Res temeljito! S cetom in gobico in vsem! Na koncu jo je pa še s šnopcem razkužil! Res. To sem opazil od zunaj, ko sem tretjo kavo žulil, sem se najprej ustrašil, da jo bo z oljem namazal.

Me je potolažil, da je le malo šnopca gor zlil, da mikrobe pokilira, kar se mi ni zdelo pravzaprav nič narobe, dokler nisem opazil, da je uporabil Remihov domač šnopc s čilijem za prave možake. Iskreno upam, da kakšen hudič ne bo šel mize lizat, ker bo imel zelo zelo velik problem, vam povem …

Sem bil že oblečen in sem mislil, da zdaj bova pa šla, pa je prijatelj še v hladilnik po vodo skočil, torej v bližnjo jamo, kjer hranimo občutljive stvari. Tista, ki jo nalovimo s strehe, ni dobra. Je torej pretočil in se končno preoblekel in sem ugasnil cigareto, ker zdaj bomo pa šli, pa v dnevnik sem napisal, da odhajava v jamo ob 12h. Se je oblekel, potem se je pa spet slekel, ker je moral v majhno hišico v bližino še skočiti, ker v jami bova dolgo časa in jajčka lahko ven pogledajo …

Je kar trajalo, kaj sva pa potem še počela, pa ne vem, ampak v jamo sva se spustila ob 13. uri. Aja, verjetno je še kaj pospravljal, ker je še med hojo proti jami ugotavljal, da bi morali morda kakšen cel dan rezervirati za akcijo pucanja jamarskega bivaka. Vse ven, vse spucati, potem pa nazaj noter le dobre in potrebne stvari. Ni se strinjal z mano, da so v bivaku le dobre in potrebne stvari in da tu in tam kakšen poteg z metlo zadostuje. Da kdaj smo recimo nazadnje oprali okna!? Nisem vedel, ampak v svojo obrambo lahko povem, da se skozi stekla še vedno ven vidi …

Do 70-metrce sva se spustila mimogrede, tam sestavila Grdinov fotosken pripomoček, ki absolutno ni za ožine, potem se je pa on spuščal v mogočno brezno in fotkal in stokal, ker so ga noge bolele od visenja v pasu, jaz sem pa gor stokal, ker me je zeblo ko psa! Kaditi nisem smel, da brezna ne bom zakadil, a ker vem, da gre dim gor, jaz sem bil pa na vrhu, sem vseeno kadil, samo priznal nisem, če me je ravno vprašal …

70-metrca se je vlekla ko kurja čreva in ko sem se končno lahko spustil do prijatelja, sem brezno po dolgem času spet opazil takšno, kakršno je – res ogromno! Vse pofotkati res ni kačji mašelj, vam povem! Nekaj čez tisoč fotografij je napravil!

Na dnu sva vso opremo pospravila v torbe, na koncu meandra, pred Stropno, pa spet sestavila. Da je lahko pofotkal še malo manjše brezno! Spet se je vleklo ko kurja čreva in ko je končal (dobrih 600 posnetkov!), sem se res vesel spustil do njega in mu pomagal pospraviti opremo, nato pa kar na štrik in proti ven, da se čim prej ogrejem.

A še nisem prišel do prvega pritrdišča kakšnih 20 m više, ko sem zaslišal nek grozljiv zvok in sem kar otrpnil! Tudi Grdin od spodaj je vpil, kaj se dogaja! Bilo je, kot da bi tik nad nama pripeljal brzivlak! Celo na potres sem pomislil, a še preden sem se še dodatno usral, sem razbral nekakšen ritem v tistem rohnenju. In mi je bilo takojci jasno, da po meandru prihaja Žeki. Z boomboxom, iz katerega je na ves glas rohnel nek death metal ali nekaj podobnega!

Sem žvižgal in vpil in kričal, da ne bi šel dol, ker sem bil jaz na vrvi, a hudiman ni slišal, verjetno mu je od silnega rohnenja kri iz ušes tekla! Je pa opazil svetlobo in počakal na vrhu Stropne. Pa vmes je tudi zadevo uspel ugasniti, da smo se lahko pozdravili …

Gor smo kar špricnili, Žeki je Grdinovo opremo vzel, da bo malo kondiciral, vmes sva pa še midva pod njim potrenirala ritno elastiko, ko je v 70-metrci z opletajočo težko torbo en kapnik zbil, da je zažvižgal mimo naju …

Zunaj je bil še dan, čeprav deževen. Smo se preoblekli, potem pa krompir in klobase na čebuli spekli ter pojedli. Je pasalo. Potem je pa Žeki vso posodo in pribor res temeljito pomil, Grdin se je pa spravil kuhalnik čistiti. Da kdaj smo ga nazadnje očistili, je očital, pa sem se branil, da verjetno nikoli, ker še ni bil umazan. Vsaj ne preveč …

In mi je pokazal štiri fleke od lepilnega traka, s katerimi so v tovarni rešetko prilepili, da med transportom ni preveč ropotala ter mi vzbujal slabo vest, ker tega nismo odstranili, ko je bila zadeva nova. Da zdaj se mora pa pol ure matrati, da spuca …

Je spucal, tudi tiste selotejpe, potem je pa zadevo še z Remihovim šnopcem za prave možake malo pobrisal. Res upam, da keri hudič ne bo lizal našega pekača!

Ko sta vse pospravila, smo se pa domov odpravili. Grdin je vzel tudi moje škornje, jih bo on opral, ker je svoje pozabil in sem šel jaz potem v gojzarjih, škornje sem pa njemu posodil. Ker njegovi gojzarji iz dekatlona so takmašni, moji ene petkrat ali šestkrat dražji iz alpine so bili pa itak že umazani …

Aja, je obljubil, da jih opere tudi od znotraj, ker smrdijo po plesni. In če ne vem, da se morajo gumijasti škornji, ko se operejo, dobro posušiti tudi znotraj!? Se mi zdi, da sem to vedel, ampak mi je bilo vseeno …

Sken bo pa kmalu, je obljubil, že renderira, ker ga še bolj firbec ko mene …

Dve levi

Enkrat za spremembo sva se z Ano odločila, da za njeno kondiciranje ne greva v Čaganko, temveč v Dvojno katedralo. Ki se tudi nahaja blizu našega bivaka. Pa če greva dvakrat, je to švoh 150 m, kar tudi ni švoh za kondiciranje …

Začelo se je dobro. Ana je pozabila svoje zebra škornje in se odločila, da bo kar v sandalih plezala. Ker sem iz jamarske reševalne in ne iz gorske, me sandali čisto zares ne motijo, pa itak si v Dvojni katedrali samo na vrvi, nič ne hodiš po neravnem terenu. Če je ona menila, da bo okej, nisem imel nič proti …

Nadaljevalo se je še bolje, ker jame nisem našel in sva po soparni hosti trapljala najmanj eno uro, da sem jo našel in sem se skoraj stopil od vročine in sopare. Sem z veseljem začel opremljati jamo, da sem se malo ohladil, a očitno sem se preveč, ker mi je iz tretjega sidra matica padla v globino. Kar je pomenilo, da se bo vrv malce drsala po skali … Me te očitno preveč v roke zeblo, kaj pa vem, zato sem iz torbe vzel rokavice in si jih nadel, pa ni šlo najbolje. Sem dve levi vzel! Sem v stropu dvorane, kakšnih 40 m od tal, naredil dvojno pritrdišče in se potem dol spustil, kar pa mi ni najbolje šlo od rok, ker vrv zavirati brez rokavic nisem vajen.

Ana teh težav ni imela, je imela sicer sandale, a tudi rokavice in ji je šlo lažje. Pa odločila se je (no, jaz sem se), da bo šla dvakrat. In je šla, jaz sem jo pa kar v jami čakal. In me je, lej no lej, zeblo ko psa. Ker kar traja, da preplezaš toliko štrika! Pa če sem zaprl oči in obsedel v temi ter samo zvoke Aninega plezanja poslušal, sem mimogrede dobil občutek, kot da bi nekdo v sosednji sobi pornič gledal, a me tudi to ni dovolj pogrelo …

Potem sem končno lahko splezal ven in sproti razopremljal, zunaj je bil pa že mrak. Pohitela sva proti bivaku, da si spečeva večerjo, ker potem naj bi še v Čaganko skočila z Žekijem. Žeki in jaz bi šla po dinamično vrv v bivak na 250 m, Ana pa dobrih 100 m dol. Gozdna pot je bila sicer suha, a je Ana s svojimi sandali kljub temu našla neko zdrizasto blato, da se ji je udrlo do kolen in je nehala vzdihovati, da tako čista še iz nobene jame doslej ni tako čista prišla. Žekija potem ni bilo, mu je nekaj vmes prišlo, midva sva se pa tudi ob ognju zasedela in obisk Čaganke preložila na zjutraj.

Zjutraj je Žeki tako zgodaj prišel, da se nobenemu od naju ni ljubilo iti z njim, ven je pa prišel, ko sva imela že oba po tri kave v ritih in so bile klobase ravno prav pečene. Prav živčnega me dela, da je tako hiter in s kondicijo nabasan in sem Remihu potožil, da nekaj bova morala storiti, da človek spet začne kaditi in piti in meso ter sladkarije jesti, pa me je pomiril, da mora le dobra žurka priti in bo klonil. Da duh da ima močan, a meso je pa menda šibko …

Edino, kar me je pa res presenetilo, pa je, da je Čaganka tako blatna in mokra, saj je imel prijatelj popolnoma moker in umazan kombinezon. A me je pomiril, da je Čaganka in čista in suha, le on da je šel v jamo z umazanim kombinezonom in je potem tisto blato na kombinezonu voda iz njegovega telesa od znotraj zmehčala in zmočila …

Kakor koli, tokrat je dinamično vrv, s katero se varujemo pri plezanju v kaminu Game Over, našel in jo je blatno ter po plesni smrdečo ven prinesel. Je že oprana in čaka novih nalog. Kmalu …

Aja, pa ključi od Aninega avta, ki ga je pustila pred makadamom, da ga ne umaže, so se tudi našli! So jo počakali kar v vratih …