Kategorija: Razno

Sneg je skopnel, ampak za kaj resnega v Čaganki delati pa ni, ker zdaj v tekočem agregatnem stanju spodaj krepko zaliva. Bo potrebno počakati na mraz. In čeprav sem upal, da so časi, ko nekam nisem mogel, ker sem moral delati, že minili, na žalost niso. Tudi za turistično pohajkovanje po podzemlju nisem imel časa, česar pa sploh nisem opazil, dokler me niso v razmiku nekaj dni prav vsi družinski člani, predraga mi soproga pa celo večkrat, vprašali, če ne grem nič v jamo! Sem baje malo tečen postal, kar pa sicer težko verjamem! Sem za danes kakšno žrtev iskal, za turistični skok vsaj, kofetek na -250 m recimo, pa so vsi pametni in so se poskrili ali pa si boljše opravke našli. In sem samo do jamarskega bivaka skočil, da sem deževnico spustil iz soda, preden mraz pritisne, potem sem si pa na prijetnem sončku še en kofe privoščil in malo zameditiral tam v tišini. Dokler seveda sonce ni začelo počasi izginjati za obzorjem, pa par strelov je v daljavi odjeknilo, pa neka motorka še bolj oddaljena se je oglasila, ki je potem počasi postajala podobna brundanju tečnega medveda in sem kar zaključil. Pa še dobro da sem, sem potem lahko z Markom P. in izvoljenko njegovega srca po dolgem dolgem času na kofe skočil. Dobro, ker je zobozdravnica in bo enkrat fino služila, morda ni ravno izvoljenka njegovega srca, je pa izvoljenka njegovega razuma, kar je isto. Smo malo počvekali in polovili za nazaj, potem je pa že itak naslednji dan prišel in smo odpeketali vsak po svoje. Sem enkrat za spremembo domov prišel čist …

Sem zadnjič enkrat govoril z Markom Z. po telefonu in med milijon nepomembnimi informacijami mi je postregel tudi s to, da mora it vozilo malo bolj k bloku prestavit. Sem najprej pomislil, da on vozilo z verigo k bloku priklene ali kaj podobnega, da tam iz zida kakšna rinka ven štrli, zato je seveda moral pojasniti, zakaj bo napravil, kar bo pač napravil. Da ne bo vozila z verigo priklepal, le če je bližje bloku, so okna zjutraj manj zamrznjena in mu ni potrebno energijo z ribanjem ivja s stekel zgubljati že navsezgodaj. Moram priznati, da se mi je kar malo hecno to zdelo in so se mi ranoustajajoči še bolj kot sicer zasmilili. Jaz teh problemov nimam, ko vstanem, ponavadi sonce svoje že naredi namesto mene in ivja skoraj nikoli niti ne vidim, zelo pogosto pa celo sneg stopi in mi niti kidati ga ni potrebno. Zato tudi nikoli nisem vedel, zakaj imajo nekateri avtomobili na steklu z zunanje strani prek noči recimo karton, sem vedno mislil, da kaj skrivajo, da lopovi ne bi videli …

No, danes sem moral pa zelo zgodaj vstati, ker me je pot v ptujsko knjižnico čakala. Ja, sem se, boril sem se, da bi bilo srečanje s pisateljem čim kasneje, itak da sem se, a me je gospodična brez razumevanja za mojo stisko zavrnila. Itak da me je, ona je morala vstati celo ob pol petih zjutraj, pa še majceno hčerkico ima, ki jo je vmes budila, tako da je v tekmovanju, kdo je manj spal, ona tokrat zmagala. Čeprav sem šel jaz takrat, ko je ona vstajala, šele dobro spat …

Kakor koli, ko sem kofetkal v dnevni sobi in kar stoje malo Dnevnik in Delo prelistaval, da na pot ne bi odšel neiformiran (je pa res, da v časopisu ni bilo nič, kar ne bi že par uric prej na internetu prebral), sta ko dva zombija vstopila moja sinova. Mislim, onadva nista bila zombija zaradi rane ure, le verjetno me spoznala nista, ker me (vsaj mislim) tako zgodaj še nikoli nista videla … Sem jima začetek dneva uničil, sem prepričan, ker nisem dovolil televizije prižgati, da tako se dneva pač ne začenja in sta si verjetno prav oddahnila, ko sem zaprl vhodna vrata z druge strani. Sem sicer opazil tisto ledeno umetnijo na vseh oknih avtomobila (jaz pač vozila ponoči nisem premaknil bližje k hiši), a je bilo še odločno prezgodaj, da bi jo občudoval. Sem kar sedel v vozilo, kresnil in speljal. Proti jutranjemu soncu, kakopak. In se je sonček, ki v bistvu še ni vzhajal, uprl v ledeno umetnijo narave na steklu mojega avtomobila in v hipu nisem nič videl. Ja, lahko bi ustavil, itak da bi lahko in zadevo postrgal, saj strgalo in metlico v avtu imam, a bilo je še zgodaj. In sem kar brisalce pritisnil in malo zadevo pošprical z vodo, misleč da bo. In ni bilo, seveda ni bilo! Ne vem, če vi zjutraj v službo se vozite ali kaj in ste že imeli kdaj zaledenele šipe, ki ste jih poskusili z brisalci očistiti, če ste, potem veste, o čem govorim. V hipu nisem videl popolnoma nič. Sem hotel zaustaviti, a je bilo za mano že par avtomobilov in mi je bilo v bistvu malo nerodno, le kaj si bodo bogi ljudje mislili o meni (kakor da me je to že kdaj motilo). Sem stransko okno odprl in navigiral Šveda s pogledom skozi odprto stransko okno, a ker je bilo še zgodaj in jaz v bistvu neprespan, me je začelo zebsti ko psa in sem glavo kar nazaj vtaknil in potem malo po spominu vozil. Saj tam po tistih ulicah sem res že velikokrat peljal, tako da kakšne velike nevarnosti ni bilo, le v dva križišča sem bolj počasi zapeljal, da bi slišal hupanje, če bi koga izsilil, recimo. Vmes sem pa steklo šprical, seveda, saj popolnoma neumen pa le nisem in je tisti alkohol končno začel delovati in sem spregledal. Pa malo neumno sem se počutil, vam povem, kljub vsemu! Sem mislil, da sem zadnjič zmagal, ko sem imel nastop na knjižnem sejmu v Cankarju in sem malo zamujal, zato v parkirni hiši nisem fotografiral, kje sem avto pustil, kar sicer vedno storim. In sem, ko sem se domov odpravil, pošteno plačal parkirnino, potem pa po parkirni trapljal ko en Pepe in pritiskal daljinca, da se mi avto javi. Pa se mi ni, seveda se mi ni, sem šel potem ven in peš nazaj v parkirno hišo kar po cesti, da sem se spomnil, kje sem truplo pločevinasto pustil. Sem se ga razveselil, vozilca svojega, a veselje seveda ni dolgo trajalo, le do izhodne rampe. Kamor sem suvereno vtaknil listek s plačano parkirnino, rampa se pa ni dvignila. In sva potem imela zanimivo debato z eno tetico prek mikrofona, ki mi ni verjela, da nekdo lahko tako dolgo išče svoj avto! A mi je na koncu odprla rampo, seveda mi jo je, kaj je pa hotela, če je bila za mano pa že kolona do Timbuktuja …

Kakor koli, tam vsaj nobenega nisem ogrožal, s temi ledenimi rožami, ki jih nisem zradiral, sem pa, priznam, kar močno v temo brcnil! Bom šel naslednjič, ko se bom kam na pot rano zjutraj spet odpravljal, kar k Marku Z. pred blok v  Škofjo Loko parkirat, ker če tam najdeš dobro točko, ni potrebno nič drsati …

Na Ptuju je bilo pa čudovito. Čudovita knjižnica in čudovita mlada publika. Sem nakladal, kakor znam, pa še na kar nekaj vprašanj sem moral potem odgovoriti, je otroke kar zanimalo, na koncu pa še milijon knjig za podpisati. Sem se počutil kot Brad Pitt, res. No, skoraj …

Za dobro vago so mi pa še knjižnico Mirana Potrča razkazali, ki domuje v obnovljenem dvorcu in je prečudovita. Plus na koncu sem se lahko Dalmatinove Biblije iz leta 1584 dotaknil. Domov je pa nisem smel vzeti, čeprav sem malo namignil, da mogoče pa …

 

Na kar nekaj osnovnih šol bom moral še letos predstaviti svojo Evo. Saj to imam rad, nič ne tajim, blebetati o sebi, le pri kakšnem literarcu na šoli na povsem drugem koncu Slovenije me moti rana ura. In se vedno znova borim ko lev, da bi bil moj obisk čim kasnejši, pa mi žal nikoli ne rata. Ker ljudi, ne vem, zakaj, sploh ne moti, da mora nekdo recimo vstati že ob 7h zjutraj! Ta nekdo sem v tem primeru jaz in prav nobenemu se ne smilim. Pravzaprav niti ne razumejo. Razumejo šele, ko jim povem, da bi literarca imel raje ob 4h zjutraj in se zamislijo, kako bi se oni ob tem počutili, a seveda ne moreš ene cele šole prisiliti, da pridejo na pogovor s pisateljem ob 4h zjutraj. Še posebej, če sem ta pisatelj jaz. Bi bila to dvojna kazen …

A sem ljukav tudi jaz. Si poiščem prijatelja ali prijateljico blizu kraja nastopa in priskakljam že večer prej na zastonj večerjo, edini problem je pri tistih, ki stanujejo v bloku. In so ženskega spola. In niso poročene. Pa problem kakopak ni v meni temveč v blokovskih sosedih. Ki so čuječi, ko da smo na robu vojne. Nič nas ne sme presenetiti pa to! Mi je zadnjič prijateljica pripovedovala, da je pozno zvečer pozvonilo pri njej in je soseda dva štuka nižje prosila, če lahko obiski umaknejo avto. A kako je vedela, da so obiski s tistim avtom ravno pri moji prijateljici dva štuka višje? Poslušala je obisk hoditi po stopnicah in tako ugotovila, kje se je zaustavil! Pa potem pridi k takšni neporočeni na obisk, saj mimogrede izbruhne škandal! Dobro, nisem jaz po juhi priplaval, bi lahko poropotal še nadstropje višje in se potem vrnil nadstropje niže čisto potiho, a v konkretnem primeru to ne bi bilo izvedljivo, ker invalid nad njo nima obiskov in bi vsi takojci vedeli, da gre za poskus diverzije. Kar bi vzbudilo še hujše sume …

Ampak, ja, malce sem zašel. Živim v hiši, na srečo, tko da s sosedi nimam težav, so se pa težave nepričakovano pojavile tam, kjer sem jih najmanj pričakoval. Žena predraga mi je v hrbet skočila! Sem zadnjič enkrat stol popravil in kakor se rado zgodi pri tovrstnih popravilih, ni šlo vse, kakor je bilo načrtovano. Žal. Pa saj kaj dosti me ni presenetilo to dejstvo, bolj me je, če sem iskren, presenetilo, da je toliko časa držalo! Evo, skoraj od avgusta, to je kar nekaj mesecev. Ponosen sem, pravzaprav. A sem včeraj ponoči (oziroma, danes zjutraj bi bilo bolj prav reči) gledal film, se prijetno gugal na lastnoročno popravljenem stolu, srkal kavico in kadil, ko se je kar nenadoma poleg mene pojavila moja predraga soproga. Po izrazu na njenem obrazu sodeč je bila nekaj jezna, pa usta je tudi se mi zdi v jezi odpirala, samo noben glas ni zapustil njenih ust. Sem se že ustrašil, da jo je kakšna bolezennapadla, a ko mi je slušalke z ušes snela, se je tudi zvok pojavil. Jezen! Da ne more spati. Sem sočutno pokimal, jah, kaj čmo, v leta prihaja tudi ona, ker sem se spomnil, da se je že nekaj dni pritoževala, da je cele noči budna. Potem je pa kar izbruhnila, da ne more spati zaradi cviljenja in škripanja mojega stola. Da naj si grem pod urgentno novega kupit! Sem na uro pogledal in ugovarjal, da ob pol petih zjutraj ni nobena trgovina odprta in mi je že po stopnicah grede zasikala, da internet je odprt in da naj se znajdem, pa še to je dodala, da hoče vsaj pol ure spati pred šihtom in da naj dam mir, drugače bo mene na tlako namesto nje poslala! Evo, te grožnje sem se pa ustrašil in ko sem se na stol nazaj zavalil, da si film do konca pogledam, slušalk si pa še nisem na ušesa poveznil, je ta res zaškripal, da mi šlo čez možgane! Sem si potem film do konca kar stoje pogledal, saj ni bilo več veliko, v posteljo sem se pa spravil, ko je predraga moja v službo odhajala. Da je ne bi budil, ko bi se v posteljo kobacal, saj veste, uvidevnost pa to. Če ste poročeni, morate pristajati na kompromise in biti morate čuječi, Poslušati, kaj vam partner govori.

No, jaz poslušam, ampak stola si pa nisem novega naročil, sem samo spet popravil, a tokrat na drugačen način. Boljši. Sem celo v trgovino skočil po košček cevi in so imeli natančno želen premer, dolžino so mi pa odrezali, kolikor sem potreboval. Vse skupaj za 56 centov, pa saj nisem mogel verjeti! Sem doma potem vse skupaj inštaliral po novi zamisli in sem se, ko sem končal, kar z umazanimi rokami potrepljal po hrbtu, kako dober sem. Ampak sem res. Ko je predraga mi soproga domov prišla, sem jo kar oblečeno in obuto v svoj kabinet zvlekel, da sem se pohvalil, kakšen car sem, pa je nekako skeptična. Kar me v bistvu žalosti. Sem skakal po stolu ko bebec in prav tako sem se verjetno tudi smehljal od veselja, ker ni nič škripalo, pa je nisem povsem prepričal. Da zaenkrat naj mi bo, je dejala sumničavo, ampak da ko bo čez teden ali dva začelo škripati in ropotati, v kar sploh ne dvomi, da bo, bom moral pa nov stol kupiti. In sem obljubil, kaj sem pa hotel, ampak jaz vem, da tokratna nadgradnja pa bo držala. Majkemi da bo!

Končno je sneg pobelil tudi doline, ampak kakšnega velikega veselja pa mi to dejstvo niti ni prineslo. Saj ne rečem, je lepo, vso svinjarijo zakrije, malce pa seveda tudi oteži jamarsko življenje. Sem danes skočil proti Čaganki, predvsem da sprobam nove zimske gume, čeprav sem vedel, da mi ne bo uspelo. In res je že pri najboljši bistriški gostilni veliko več snega kot v Novem mestu, pri Konfinu, kjer je odcep za Čaganko, ga je pa še veliko več, pa še spluženo ni. A sem vseeno poskusil, itak, drugače bi se mi pika na jeziku naredila, ampak preden sem Fiata povsem zamoril, sem odnehal. Pa ne da bi se mi vrag italijanski smilil, še zdaleč ne, le spomnil sem se, kako sem lani s petko ostal pod snegom. Se je že mrak spuščal na zemljo in če bi še rinil in obstal, me ne bi bolelo to, da je Fiat počepnil, saj bo tako in tako slej ko prej to storil, le po mraku bi moral potem po sveže zasneženi hosti brazdati proti civilizaciji. In prepričan sem, da medvedi prvi dan po snegu niso lih najboljše volje! Da naj že neham s temi medvedi?! Me zdaj nekaj časa ni bilo v Lenkinih koncih in so čisto preveč prepotentni postali, na njene ovce hodijo ko v McDonalds in res bi lahko red napravil, ko sem bil že tam gor, potem sem se pa spomnil, da je pred dnevi lovec tam gor enega s tresočo se ročico malce nerodno zadel, da mu je ubežal, pa sem se opravilu red delati kar nemudoma in dokončno odpovedal. Ja, mi je res nerodno priznati, da se medvedov bojim, ampak si predstavljam, da jezen zaradi snega in besen zaradi preluknjane riti komaj čaka nekoga, na katerem bo stresel jezo …

Še malo več snega bo padlo in bodo zaspani postali, potem bodo pa spet jame in bo o čem pisati …

Predraga moja soproga je prišla iz trgovine domov prav slabe volje. Ker je vedela, da jo bo po sobotnem in nedeljskem izletu v visokogorje vse bolelo, je preventivno za ponedeljek vzela dopust. Da pride malo k sebi. In ji je rehabilitacija pravzaprav šla prav dobro od rok, dokler seveda ni srečala gospoda Graha. Ki jo je prav zaskrbljeno vprašal, če je kaj bolna, da je prav slabo videti. In se je potem zasekirala, bogica moja, kako se ne bi, da sem jo tako matral, da še drugi vidijo, da je skor na smrti! Duhoviti javni uslužbenec ji pa seveda ni povedal, da je od mene že prej izvedel, da smo bili družinsko v gorah in se je seveda samo malo pošalil. Še dobro, da sem mu kasneje jaz kofe skuhal, ker če bi mu ga moja predraga soproga, bi bil bolj grenak verjetno. Ne, bolj sladek, ker zdravoživeči prijatelj načeloma kavo pije brez sladkorja … Ko je odpeketal v službo (skoraj sem že napisal, da je odšel na delo!), sem se pa spravil gume na Švedu premontirati. Ker imam zimske tudi na obročih, sem se kar sam poigral, saj raketna znanost gume zamenjati pač ni. Sem bil prav zadovoljen z narejenim, čeprav z nekajdnevno zamudo, potem sem pa bogega Fiata, ki mi bolj ko ne le kot vozilo do jam služi, pogledal. In ugotovil, da je Italijanček pa tudi v letnih gumah še, zimskih pa sploh nimam. In sem se do trgovine odpeljal ter štiri zimske gume kupil, ki mi jih bodo jutri premontirali, ker vsega se pač v enem dnevu ne sme narediti. In ponavadi Fiata sploh ne zaklepam, ker kdo bi ga pa ukradel, lepo vas prosim, ampak tokrat sem pa ga, saj se je s štirimi novimi zimskimi gumami njegova vrednost najmanj podvojila! Zdaj pa naj pride sneg, mi smo pripravljeni …

Moj prijatelj Andrej se vedno huduje, kadar mu moja predraga soproga predlaga, naj naslednjič na kofe pride s svojo predrago, da na te limanice ne gre več. Da jo je enkrat leta 1978 peljal v gostilno na pijačo, pa še zdaj kar nekako misli, da bosta vsako leto spet šla … Jaz (še) nimam njegovih izkušenj in življenjskih modrosti in sem predrago mojo prek vikenda povabil na Triglav. In, tiboga, je rekla ja! Pa še Viktorijo in Roberta smo poleg vzeli pa našega tamalega. Ostali so bili pa pametni in so si izmislili pametne razloge, zakaj novembra na Trigav ne morejo iti …

Pot pod noge smo vzeli v čudovitem sončnem dnevu, le proti vrhu je začelo hladno pihati, kar pa nam začuda ni vzelo volje. Tukaj mislim predvsem na mojo predrago soprogo, ki ni nič zagrozila, da bo ločitvene papirje izpolnila, takoj ko v dolino pride! Ker imajo na Kredarici wi-fi, sem seveda celemu svetu poslal par fotk in ni trajalo dolgo, ko me je že reševalec Bojan vprašal, kaj sem ušpičil, da sem moral ženo s sabo vzeti. In sem se takojci vprašal, kaj imam za bregom, ampak če bi jaz za bregom kaj imel oziroma če bi me vest pekla zaradi že česa, bi ji verižico kupil, tako vsaj delajo izkušeni možaki, ne pa jo na Kredarico vlekel. In sem se seveda takojci vprašal, kaj je imela za bregom moja predraga soproga, da je na takšno matranje takojci pristala. Pa ni imela nič, le videti je hotela, kaj me v gore tako neizmerno vleče. In se mi zdi, da je videla, da bo šla še večkrat z mano, ker v neogrevani sobi s krepkim zunanjim minusom je res čisto prijetno spati. Pa zjutraj ob pol sedmih sem ji kavico prinesel in naročil samo zanjo najbolj kičast sončni vzhod, zaradi katerega je pozabila na utrujene mišice! Na Malem Triglavu je pomrznjen sneg in varovala prekrita z njim, zato smo se odločili, da na vrh tokrat ne skočimo in smo še po lepšem sončku kar v dolino pičili. Navzdol gre malce težje, a smo si v koritu malce podplate ohladili v ledeni vodi in je bilo potem lažje. Ko pa še podnevi cunje v pralni stroj vržeš in prideš spod prhe, je pa svet itak takoj še lepši in že komaj čaka, da prijateljicam pokaže fotke …