Kategorija: Razno

Načrt je bil dober, a kaj, ko sem delal račun brez krčmarja. Reševalec Bojan je prišel kukr z bolečo roko, Katja je prišla na dopust, Maksi se je prišel pa naspat. In potem s kaminom v Game overju spet ni bilo nič. Pravzaprav ni bilo nič z vsem, če ne štejemo, da so se v večini name spravili in sem nazaj fasal vse, kar sem jim kdaj v hecu dal. So bili prav v formi prijateljčki in so mi sproti dokazovali, da ne znam niti ognja zakuriti niti kofeta skuhati niti klobas speči pod žerjavico niti opremiti osnovne smeri … Pa še uro smo enkrat vmes menda premaknili in so v posteljo silili že ob desetih zvečer in sem se moral prav boriti, da smo ob ognju posedeli vsaj do polnoči. Ker potem so pa seveda že pred sončnim vzhodom pokonci silili …
Saj malo po podzemlju smo trapljali, a nič resnega, bolj vesel sem bil potem ob ognju, ko smo klobase pekli, ko smo malce čebljali in sem recimo izvedel, da je naš Maksi v mladosti balet plesal. Nekako si ga nisem mogel predstavljati v tisti beli oblekici in žabicah, a če smo še tako moledovali, da bi nam kakšen korak ali obrat ali vsaj poskok pokazal, četudi brez oblekice, se ni dal premakniti. Ponoči v bivaku je bila pa korist še od Katje. Zadnjič enkrat mi je v spalnici komar najedal, da sem prav slabo spal in vsake toliko luč prižgal in brezuspešno brenčečo beštijo iskal, pa mi je tokrat v bivaku, ko je tudi tam en komar najedal, pokazala koristen trik. Prižgeš telefon (ni nujno, da je iphone, je pa zaželeno), počakaš, da brenčač sede na osvetljen zaslon, potem ga pa počiš. Ni potrebno nobenega posebnega programa naložiti …
Sem namreč v bivaku zakuril in se je komar posledično zbudil, je mislil, da je poletje spet prišlo, slaba plat vročine je bila pa ta, da za Katjo ni bilo dovolj vroče, da bi iz pižamice zlezla, za reševalca Bojana je pa bilo …
Marka P. ni pa nikjer, čeprav so krompirjeve počitnice …

Kakšnih deset, enajst let sem redno pisal v mesečnik Park. Vse do njegovega bridkega konca. Zadnjič enkrat pa sem nekaj iskal in v kleti zapazil kup revij. Sem malo pobrskal po njih, se nostalgično nasmejal ob kakšnem članku, potem pa na briljantno idejo prišel. Kaj pa, če bi ParkeXtreme poskeniral in jih nekam na blog prilimal? Saj kaj dosti ljudi tega zdaj ne bi bralo, a dokler je bila rubrika še aktualna, je bila in dobro brana in sodelovanje pri vsakomesečnih dogodivščinah je bilo nadvse zaželeno. So me kar pogosto klicali, da bi naslednjič pa poleg šli, ali pa z različnimi idejami prihajali, kaj vse bi lahko počeli, recimo … No, ideja se mi je zdela super in sem se odločil, da jo bom kar udejanil. Samo takoj je seveda nisem mogel, ker sem pred časom skener v smeti zabrisal. Ga nisem več potreboval plus preveč prostora mi je zavzemal na mizi. Bi idejo lahko zavrgel, saj ne bi bila prva, a ko me je že držalo, sem še malo vztrajal in bolho odprl ter malo pokukal. Skenerjev, kolikor hočeš, cene pa tudi ne pretirane. Sem enemu mail poslal in sva e kar hitro dogovorila. Rabljen skener je zamenjal lastnika in moram priznati, da sem kar veselo in hitro domov se odpeljal, da začnem skenirati. Pa ni šlo tako na hitro, kakopak, saj nikoli ne gre. Sem moral milijon gonilnikov naložiti in kaj jaz vem kaj še vse, da je zadeva zalavfala, ko je pa zalavfala, sem pa skoraj svečano prvi Park noter vtaknil. Da ga poskeniram in nato na pogled vsem postavim. Je skeniralo počasi, se je vse skupaj vleklo ko kurja čreva in sem že računal, koliko dni bom zabušil na to nujno potrebno in lukrativno delo, pa se je na srečo kmalu pokazalo, da je format revije prevelik za moj mali skenerček! Sem poskusil skenirati v dveh delih, čeprav bi to pomenilo ne le dvakrat daljše delo, saj bi moral potem še limati vse skupaj, pa nasrečo ni šlo. Saj sem poskušal, nič ne tajim, dva ali tri dni sem se matral, a je bil rezultat bolj ubog. No, nikakršen! Sem torej skener zabrisal na polico v rumplkamri, kar pomeni, da bo čez leto ali dve romal na deponijo, ko bom prostor potreboval, a puške v koruzo seveda nisem vrgel. sem že preveč časa in truda vložil v zamisel! Sem vse skupaj poskusil fotografirati s fotoaparatom, celo nekakšne nosilce sem si pripravil, pa spet ni šlo. Sem pa za toporabil samo dober dan. No, morda kakšno uro več. Fotoaparat je sicer okej, samo osvetliti nikakor nisem znal, saj direktni fleš ne pomaga, drugih pa nimam. In sem že skoraj obupal, potem je pa nesreča (zanj, seveda!) slučajno Grdina mimo prinesla na kofe. In sem postokal, s čim se ukvarjam, seveda, saj zato pa so prijatelji! In četudi Grdin ne bi sodeloval pri ParkeXtremih od prve številke naprej (tako sva se pravzaprav spoznala), bi ga vseeno požgačkalo. Ker ko on naleti na problem (ali pa samo sliši, da je kdo naletel na problem!), že išče rešitev! Sva skočila k njemu domov po aparat in fleše in marele in stojala in kaj jaz vem kaj še vse, potem pa kar direkt v njegov studio. Pa pustimo ob strani, da je človek ravno zaključil celodnevni šiht! Mene je pravzaprav zadelo težje delo, sem moral kakšnih 50 kil revij nesti, pa še tamalemu sem moral na vse svete obljubiti, da jih ne nesem v zabojnik za papir. Ne, on ni čustveno vezan na revijo, ki je crknila še pred njegovim rojstvom, le v šoli imajo zbiralno akcijo in doma papir zbiramo, dokler ga ne bo odnesel. In 50 kilogramom se on ni hotel kar tako odreči!

No, Grdin je vse nastavil, fleše in stojala in vse, jaz sem revije pa na mojo rubriko vse odprl in sva začela. Ne takoj, seveda ne, ker je prijatelj še avtomatiko nastavil, da je fotkalo na 8 sekund, on je pa samo stran na pravilno mesto postavil. Plus še naslovko ne pofotkal vsako, da ne bo preveč dolgočasno na mojem blogu potem. Ampak tudi delo ni bilo tako zelo avtomatizirano, saj smo z leti velikokrat spremenili format revije in je moral vmes kar veliko popravljati, ampak nekje še pred polnočjo sva z delom končno končala. Pofotkala skoraj 100 PareXtremov in pripadajočih naslovnic! Sem mislil, da mi bo prijatelj vseskupaj na ključek vrgel in bova zaključila z garanjem, a sem seveda delal račun brez Grdina! Je vse skupaj še obrezal (saj je napravil nek programček, da je potem vse enako in hkrati obrezovalo, a vseeno), potem je k vsakemu še majhno naslovnico prilimal, ob ene dveh zjutraj, ko sva končno končala, se je pa spomnil, da ni okej, če niso zloženi po vrsti in je vse označil po datumih, da jih je lahko program zložil po vrsti! Jaz kaj dosti pomagal nisem, sem ga lahko samo občudoval, ko sva sredi noči (ali zgodaj zjutraj, kakor se vzame) končno končala in je bil prijatelj končno zadovoljen z izdelkom, da sva odeketala domov. Ampak linka z vsemi PareXtremi pa še ne bom dal na blog, ker ga nimam. Sva ga pozabila iz njegovega studia poslati na moj mail, tako da ga bom nalimal enkrat drugič. Ko ga dobim. Bova verjetno še kaj popravljala, kolikor poznam mojega prijatelja, bo malo prespal in se spočil in zagotovo potem spočit ugotovil, kaj bi še lahko izboljšal …

No, vmes je pa povezava prišla, ParkeXtreme si lahko preberete TUKAJ

Ko smo na hiši menjali okna, sem se počutil bogatega in sem mojstra vprašal, koliko bi koštale električne rolete. Saj veste, nisem vsak dan mlajši in vsako leto jih bo težje vleči gor, pa čeprav sem jamar. Je mojster tako čez palec udaril nekaj čez tristo evrčkov, kar se mi pri celotni investiciji niti ni zdelo pretirano drago in sem mu kar naročil, naj električne vgradi. Potem je seveda prišel račun in je bilo nekaj čez tristo evrčkov za vsako električno roleto posebej in ko sem plačal, se nisem več počutil tako bogatega. Pa, okej, kaj bi stokal, so pa električne rolete res fensi. Pritisneš na gumb in šibajo gor. Ali dol, kateri gumb pač pritisneš. In dvigaš in spuščaš eno ali drugo ali tretjo ali četrto …, ali pa vse skupaj, kar je pogruntal šele čez kakšno leto Grdin, ko se je malo z njimi igral. In je vse okej, dokler delajo, ko pa ne delajo več, je pa težava. Sta se dve pokvarili in čeprav sem, ko sem okna kupoval in streho menjaval in fasado limal, izbiral najmlajše mojstre, da bodo živi in zdravi za poznejše reklamacije, je ravno tega za okna prezgodnja smrt obiskala in se zdaj nimam komu pritožiti. No, se imam, stokam in pritožujem se, kdor ima deset minut časa poslušati me, ampak šele pri Biziju je moje stokanje naletelo na simpatetično uho. Se je enkrat oglasil pri meni, si ogledal zadevo, zabrundal, da se to zrihta ajncvajdraj, samo neke stvari moram nabaviti in ko sem jih nabavil, se je spet oglasil. In je bil pravi užitek gledat mojstra pri delu. Je imel vse s sabo, razen tistega ne, kar ima vsak mojster pač itak že doma. Je za skalpelni nož recimo prosil in sem mu ga prinesel, pa zanj ni bil dovolj dober, da je menda tako skrhan, da niti aviona z njim ne bi mogel ugrabiti, če bi ga glih hotel, recimo, zato je kar v svoj avto skočil in cel dodaten zaboj z orodjem prinesel. Da je sploh lahko delal. In mi je bilo res malo nerodno, kaj sem mu jaz prej ponujal, ker moje njegovemu ni niti do kolen neslo, amaterski profiji so pač amaterski profiji z drugačno opremo in orodjem! Vmes mu je plina v plinskem spajkalniku zmanjkalo, recimo, in je hotel kar v trafiko po nov plin skočiti, a sem se spomnil, da ga imam jaz še nekje. Sem ga našel in prinesel, pa je moral najprej tisto popraviti, da je sploh lahko spajkalnik nafilal, potem je šele lahko naprej delal. Je lotal in šravfal in limal in izoliral in popravljal, ko je končal in rolete spet delajo na pritisk gumba, je pa še en kofetek v ritko vrgel in si moj jamarski nož medtem ogledal. Ki da je skrhan, da ni bilo ničemur podobno in je vzel diamantne pilice in posebno pripravo za brušenje nožev in ga je nabrusil, čeprav z narejenim ni bil najbolj zadovoljen, da je jeklo slabo. Mi je v dokaz nabrusil potem en drug skrhan nož, ki sem mu ga moral prinesti (saj ga ni bilo težko najti, kar prvega sem zagrabil!), ko je imel ravno zalet, je nabrusil še svojega jamarskega, ko je začel se malo okrog obračati, kaj bi še pri meni popravil, je pa ravno moja predraga soproga prišla in naju prišla pozdravit. Pa sem jo kaj hitro kar v hišo nagnal, da ne bi v zaletu še njo porihtal, pri dobrih mojstrih namreč nikoli ne veš …

V petek smo ob ognju in klobasah čebljali ko na tržnici pozno v noč, v soboto pa vseeno vstali zelo zgodaj, saj so garači iz služb navajeni zgodnjega ropotanja, a smo še malo blebetali ob kofetih o stvareh, o katerih se par ur prej nismo do konca zmenili. Zato so se Klemi, Anži in Jure v Čaganko odpravili šele okoli pol enajste. Na edino delovišče, na katerem je v tako mokri jami pravzaprav sploh možno kaj početi, v Južni rov. Sam sem ostal zunaj, sem malce drva pripravljal in okoli bivaka pospravljal, pa do Lenke v najboljšo bistriško gostilno sem skočil na kosilo. Ob petih popoldne sem bil pa že pri bivaku in sem ogenj zakuril, da bo žerjavica za garače, saj sem nekako računal, da bodo najkasneje takrat že zunaj. A sem moral kar nalagati in nalagati, saj jih ni bilo, okrog osmih zvečer me je pa že tako skrbelo, da sem celo v popolni temi do vhoda v jamo skočil pokukati, če so že kje blizu. Pa morate vedeti, da je bila to res že velika zaskrbljenost, saj se v temni hosti zaradi medvedov zelo nerad odmikam od ognja! A jih ni bilo, moja živčnost pa vse večja! Ker se mi niti sanjalo ni, kaj spodaj počnejo toliko časa, možnosti sta bili pa pravzaprav samo dve – ali jih je zasulo, ali pa so prebili ožino in se sprehajajo po kilometrih novih dvoran. In sem si kar postavil rok, da če jih do desetih zvečer ne bo zunaj, pičim noter in še sam vidim nove dvorane, ali pa pomagam prijateljem. No, ob pol desetih je končno Klemi ves usran na vrata bivaka potrkal in ves navdušen povedal, da so skoraj osem ur dol kamen nabijali, da zato jih toliko časa ni bilo. Sem kar do stropa skočil, ves navdušen, če so prišli do novih rovov ali kaj, pa je prijatelj povedal, da to ravno ne, so pa podoren in ozek prepihan rov podaljšali skoraj za 4 metre! In še zmeril je do zdaj narejeno, da je vsega skupaj za slabih 30 metrov. In bi me kmalu kap. V dobrem letu sem bil dol šestnajstkrat in se mi je vsakič zdelo, da sem na vsaki akciji najmanj 10 metrov prekopal, a ko si na trebuhu in ti hrbet strop pritiska in kladivo lahko dvigneš morda le za kakšnih 10 cm, se narejeno v glavi očitno meri z drugačnimi vatli …
Kakor koli, prepih je še in bomo torej še delali, dokler ne pridemo do prostornih dvoran, ko so se prijatelji preoblačili, sem pa nad žerjavico čevape vrgel, da smo se malo okrepčali. Pa nekaj piv smo spraznili in plastenko Anžijevega cvička ob ognju in je čas kar prijetno mineval, šele ko sem enkrat v zrak pogledal, da bi občudoval čudovito zvezdnato nebo in se na hrbet prevrnil, sem ugotovil, da je že kar pozno. Ali pa zgodaj, kakor obrnete …
Ker Klemi za 6 mesecev kot vojak odhaja branit Slovenijo v daljne kraje, smo se nekaj časa še kregali, kdo dobi kaj njegovega, če bo dol življenje za nas dal, a ker na srečo zelo veliko imovine nima, je bil kreg bolj kratek. Jaz bom dobil njegov avtoček (da ga na odpad odpeljem, se mi zdi), Anži je pik naredil na turne smuči, Jureta je pa itak bolj cviček zanimal in se krega ni udeležil, da smo se lahko še po temi v posteljo spravili …
Sem pa prepričan, da bodo Klemija prav vsa delovišča v Čaganki počakala prav tam, kjer so zdaj, le kakšen meter ali dva ali tri se bodo premaknila, tako da kaj drastičnega ne bo zamudil …

Zima prihaja in z njo tudi mraz, zato sem poiskal silverjtejp in končno vgradil tisti ventilatorček v okno. Ja, sem šel steklo kupit in so mi strokovno izrezali odprtino za luftanje, ni bilo drago, tko da mi ni nič žal, da sem okno olupil. Itak je bilo pa steklo že ful staro! In sem tudi videl, kje sem napako napravil – nisem v kot zavrtal luknjice in ko sem udaril po zarezi v šipi, je šla razpoka pač v vse smeri. Se pravi, če bi vedel, bi lahko tudi sam, samo kaj, ko ne morem vsega vedeti … Kakor koli, ventilatorček zdaj dela in uspešno odvaja dim iz kabineta. No, ne najbolj uspešno. Ali preveč kadim, ali je pa prešvoh. Mogoče bom vgradil večjega, se še odločam, ampak šele enkrat spomladi, da me pozimi ne bo zeblo, če spet vse podrobim!

Odhajamo v Čaganko s Klemijem, je sam doma in ne rabi ženičke za dovoljenje vprašati! Saj kaj veliko ne bomo uspeli narediti, ker je jama mokra do nezavesti, se bomo pa vsaj malo družili, kar tudi ni nič narobe. Jaz imam edino problem, ker me je nek prehlad napadel. Pa to niti ne bi bilo najhujše, kaj pa je to, če ti malo iz nosa teče. Problem je, ker sem na hladilniku včeraj zagledal tisto pršilo za nos, s katerim prehlad menda odpraviš. In seveda nisem nič navodil bral, kako se to uporablja, saj nas z animacijo na televiziji non stop bombardirajo z reklamo za to pripravico in sem vtaknil v nos in pritiskal. Pa se ni nič zgodilo, je bila verjetno zadeva že stara, sem si mislil, a ko me enkrat začne zanimati, potem ne popustim. In sem malo pritiskal še kar tako, ne v nosu, da vidim, v čem je problem in sem napako zelo hitro odkril! Sem pozabil pokrovček sneti … Dobro, se zgodi tudi najboljšim in sem snel pokrovček, zadevo spet vtaknil v nos in pritisnil, pa se spet ni nič zgodilo. Priznam, vse skupaj bi lahko zabrisal v smeti, saj sem očitno neko vzmet noter pokvaril, ko sem jo trajbal s pokrovčkom gor, a kot rečeno, ko zagrabim, ne popustim. In sem tisto cevko v nos rinil in pritiskal toliko časa, da sem malo živčen ratal in mi je malce oprijem popustil in sem si zadevo zarinil skoraj v možgane! Je zapeklo ko sto vragov in ko je iz nosa začelo teči, sem najprej pomislil, da zdravilo res dela, če je vse odprlo, samo sem zelo kmalu ugotovil, da sem si v nosu napravil dodatno luknjo in da teče kri. Ampak, saj tovrstne zadeve se dokaj hitro pozdravijo, bo že jama ven potegnila. Bom med plezanjem bolj čez usta dihal, pa bo! Pa kar zadovoljen sem, moram priznati, me nos zdaj tako boli, da me prehlad sploh ne moti več …

Vaje Jamarske službe imamo predvsem zato, da ponovimo naučeno, utrdimo znanje in se morebiti še kaj novega naučimo. Pa res vedno kakšna pametna ideja pade, ko ob kakšni težavi iščemo različne rešitve. Ena od težav recimo je vedno tudi hrana. Ker reševalci smo razvajeni, ko pridemo iz jame, hočemo, da nas čaka. Včasih, ko razmere dopuščajo, hrano dobimo tudi v jamo, čeprav naj bi bil vsak reševalec pripravljen, da bo odvisen le od sebe. Ker se lahko kaj zakomplicira, lahko recimo Boni, ki nosi transportko s hrano, pade v vodo. In potem samo slišiš en gromek porkamizerja čez celo jamo in nato čvakaš moker sendvič. Ampak še največji problem imajo s hrano pri nas vegetarijanci. To so tisti ljudje, ki jedo hrano, ki jo ponavadi konzumira hrana, ki jo čvaka večina normalnih ljudi. Ki ima recimo štiri noge, rep in se oglaša z muuuu … Nekaj jih v naših vrstah je in ko dobimo kup sendvičev, vsak zagrabi enega in kaj dosti na vsebino ne gleda in je mimogrede lahko problem. Vegetarijanci jedo namreč samo svoje sendviče, ostali pa vse, v sili tudi vegetarijanske …

In je zadnjič na mednarodni vaji v Klemenškovem peklu Maksi pokazal, kako bi lahko rešili ta problem. S terensko samooskrbo! Med opremo damo tudi navadno koso in potem en vegetarijanec pred akcijo poskrbi za obroke, saj jih ni tako veliko med reševalci, mesojedci se pa pripravljenega zagotovo ne bodo dotaknili. No, morda bi kdaj del njihove hrane uporabili kot vabo za našo hrano, ampak to so pa res že malenkosti, zaradi katerih do hude krvi med nami zagotovo ne bo prihajalo …