Kategorija: Razno

Zajtrka danes ni bilo. Moja tajnica v smislu budilke Marko Z., s katerim si deliva sobo, je namreč zatajila. Je budilka sicer zvonila ob pol sedmih in sva se menda celo nekaj pogovarjala, vmes je pa potem do okvare prišlo. Je povedal, da gre pod tuš, zato sem jaz še malo oči zaprl, Marko Z. je pa tudi nazaj na posteljo sedel, da razmisli, kaj bo po tušu še napravil. Pa ga je zmanjkalo. Za zajtrk potem ni bilo časa, so bili že vsi v kombijih proti jami. Na sončku v gozdu smo potem opremo sortirali, da smo si jo lahko razdelili po odsekih, vmes sem pa vsaj kavo skuhal, da sem malo k sebi prišel. Še bolj sem se seveda zbudil, ko smo na poti našli ogromen kup medvedjega dokaj frišnega kakca, a sem šel na srečo v jamo. Dol sem potem kuhal kave po tekočem traku, da so bili tečajniki navdušeni do nezavesti, ko smo okoli enajstih zvečer spet končno prišli v bazo, sem pa prvič jedel ta dan. Filane paprike. Če je imel kuhar dve roki, nisem preverjal …
Namesto analize smo se zbrali zunaj ob glasbi, debati in pivih,  še celo jaz sem štiri spil. Maksi doktor jih je nekaj več in razneženo ugotavljal, kako lepo je, ko ljudje pojejo, da on tega žal ne zna, ko je spil še dva ali tri, se jim je pri kruljenju pa pridružil …
To je bilo znamenje za moj odhod v spalnico, kjer je Marko Z. še vedno tipkal po telefonu. In je samo mirno ugotovil, da je do zajtrka samo še dve uri in da naj se takoj na bok uležem, da ne bom že takoj huskvarne zalaufal!
Ker tole tipkam ob 4h zjutraj, zajtrka zelo verjetno spet ne bo …

Že  takoj po zajtrku smo pičili na kar oddaljeno steno, kjer naj bi imeli promocijsko vajo za bosanske veljake. In še dobro, da smo bili zgodni, ker smo morali z vso potrebno opremo še krepko v hrib gristi, kjer smo nato poprijeli za delo. Znoj je dobesedno tekel iz nas in šele kasneje smo izvedeli, da je bilo prijetnih 39 stopinj!
Z manevri smo malo zamujali in so veljaki pač počakali par minut, sam izvlek pa je potem trajal skoraj uro in pol. Ves čas so ga snemali z banjaluške televizije in ves čas ga je neutrudno direktno v mikrofon komentiral naš zlati Aleš, kakor da komentira formulo eno …
Veljaki so odšli, mi smo pa do nezavesti še pospravljali, nato pa odšli na rafting na Vrbas. Ko je model razlagal, kako se prime veslo in kako se ga uporablja, ni pa povedal, kje se ga zakurbla, sem se javil, da jih s kombijem počakam na cilju, nekaj deset km dolvodno v prijetnem lokalu. Kjer sem končno lahko spil pet kapučinov zapored …
V bazo in na večerjo smo prisvinjali nekaj po deseti zvečer in takoj po večerji udarili zelo kratko analizo, se zmenili, kaj in kako bomo delali jutri na vaji, ko sem pa že skoraj danes predlagal, da bi vsaj opremo usrano iz kombija zmetali in jo malce posortirali, je pa skoraj do revolucije prišlo. Da kdaj bodo pa počivali in spali, da naj se jebem. No, če sem iskren, so se bunili vsi razen našega dohtarja, ki je mirno spal tako na analizi kakor pri načrtovanju. So se mi bogi garači zasmilili in smo se potem zmenili, da opremo bomo zjutraj, samo spat pa skoraj nobeden ni potem odpeketal, je potrebno dolgo v jutro vice pripovedovat. Saj večina je bila vrhunskih, ampak zmagalo je pa itak Marka Z. vprašanje, kakšna je razlika med šmrkljem in spermo. Šmrkelj lahko nazaj potegneš …
Jap, noči so čedalje krajše, a jutri v jami vsaj vroče ne bo!

Danes je skupina B odšla v vodoravno jamo, kjer so se tečajniki prvič srečali z reševalnimi tehnikami v realnih razmerah. Jama sicer ni bila zakomplicirana, a ker so nosila s ponesrečencem premetavali ljudje iz različnih držav, je bilo pogosto kar pestro. Moja najljubša trenutka sta bila dva – prvi je bil, ko sem zagledal Makedonca, ki se je na reševanje v jamo odpravil v snežno beli Kappa trenirki, ki že zelo kmalu ni bila več bela, drugi pa, ko so med nošnjo nosil malce počili. Ker jih je že vse bolelo. Inštruktorji se kaj dosti v njihove odločitve nismo vmešavali, le toliko smo pazili, da je bilo varno. In sem bil prav vesel, ko so med počitkom tečajniki sami ugotovili, da bi morda strani zamenjali. Da bi nekaj časa obremenjevali drugo roko. In so se zarotirali, pokleknili po trije na vsaki strani nosil, prijeli vsak za svoj ročaj, na komando vstali, dvignili nosila s ponesrečencem in na komando tudi začeli hoditi. Takrat sem se pa skoraj zrolal od smeha. Pet jih je krenilo naprej, mali Črnogorec, ki je nosila držal zadaj, je krenil pa nazaj. Se je napačno obrnil in zagrabil …
Skupina A, ki je imela bolj zahtevno reševanje v globlji jami, je na večerjo prišla šele ob 11h zvečer in so se mi kar malo smilili, še posebej naš delovni in pedantni dohtar, ki si je na terasi ves utrujen in zbit vseeno urejal opremo za današnjo vajo. Sem, ko sem kofetkal, prav razmišljal, ali naj mu povem ali ne, potem sem mu pa vseeno kar povedal. Da so se naša vrata kljub njegovemu trudu spet pokvarila in da spet ne ostanejo zaprta. In itak da je takoj skočil preveriti in itak se je kar malo razhudil. Da je lepo naročil vsem, da jih morajo zapirati s kljuko in ne kar labutati z njimi v tri dni! Sem ga kljub doktorski tituli vseeno moral popraviti, da je to naročil samo meni, jaz sem pa to pozabil prenesti ostalim, nakar je resignirano zavzdihnil, vzel svoje majhno univerzalno orodjice in zadevo spet popravil. Potem skočil še pod tuš, naredil dva požirka Aleševega piva, da smo vstopili že v nov dan, nato pa končno legel k zasluženemu počitku. Jutri nas čakajo nove naloge, njega pa verjetno tudi nova vrata, ker ostali nehvaležneži, ki jim je tudi že pomagal, tudi kar labutajo …

Peti dan na CRT v Bosni, v apartmaju wifi, pa enostavno ni časa kaj napisati. Niti energije, pravzaprav. Ob sedmih (7!) zjutraj je že zajtrk, ob 8h smo že v kombijih, ob 9h delamo na polno. Vmes hladno kosilo kar pod steno in šele okoli 18h se spet spravimo proti bazi, da ob 19h pademo na večerjo, po hitri prhi pa so že na vrsti predavanja. Pa morda nato še kakšno pivo ali kava, kakor kdo preferira pač …

Smeha polna kapa, da v bistvu najbolj bolijo trebušne mišice, za kar v največji meri skrbi Marko Z., tu pa tam mu pa bolj ko ne nehote pomaga naš doktor. Eden redkih, ki pride v jamo po poškodovanega jamarja. Kralj in car pravzaprav, a ko sem zvečer skočil v apartma po čike, je s čelno svetilko stal med vhodnimi vrati in nekaj šaril po podboju. Itak da me je zanimalo, kaj počne in je mirno pojasnil, da se vhodna vrata niso dala zapreti (kar smo itak vsi jamarski stanovalci vedeli) in da bo popravil. Celo multitool orodje je imel svoje z majhnim križnim izvijačem in je obračal in vijačil in tolkel, da ga je bilo veselje gledati. Sem kar stal tam, da vidim rezultat, ker nekako se mi ni zdelo, da če znaš popravljati ljudi, da avtomatsko znaš popravljati tudi vrata. Ko je končal, je preskusil in je delovalo. Je bil vesel, ko da je jedrsko elektrarno sestavil (no, malo pretiravam, ampak ponosen je bil pa res), jaz pa tudi. In sem vsem v učilnici takojci povedal, kakšnega carskega dohtarja imamo, da nam je vrata popravil in se jih je v istem hipu javilo pet, da pri njih se tudi ne zapirajo. In zdaj naš bogi dohtar po cele dneve dela na steni, zvečer predava, še malo bolj zvečer pa vrata popravlja. Sem ga poslal tudi k Maksu, ki mu straniščni kotliček nekaj pušča in si je dohtar zadevo sicer ogledal, a nima rezervnih delov, zato ga žal ni popravil. Verjetno ga je zlobni Maks za kazen potem danes prepričal, naj gre z njim na kosilo h kombijem po bližnjici. Vsi smo odšli spod stene normalno po poti navkreber, Maks in dohtar sta jo pa po štriku gor mahnila. Maks je kmalu prisopihal, naš dohtar pa šele, ko smo ostali že skoraj pojedli …

Danes sem bil tudi prvič v nosilih. In je kar hecen občutek, ko se dobesedno prepustiš na življenje in smrt mladim in še ne povsem izkušenim reševalcem. Moram priznati, da me je kar malo stiskalo, ko me je kakšnih 20 m nad zemljo prevzela Danijela iz Črne gore, ki ima vsaj 40 kil manj kot jaz! Se je izkazalo, da ji bom moral kupiti nove rokavice, ker je tako garala z mano, da jih je povsem uničila, a preživel sem. Sicer povsem opaljen od sonca, a to so že detalji.

Jutri bo bolj zanimivo, gremo z nosili končno v jamo …

Pred leti, ko še ni imel vsakdo Garmina ali podobne navigacijske napravice, ki vodi do neznanega cilja tudi najhujšega butla, torej mene, ki se ponavadi tudi z Garminom izgubim, sem si za neko pot tovrstno napravico sposodil od prijatelja. In me je na cilj uspešno pripeljala. Ker pa sem jo nato domov prišedši vrnil šele v ponedeljek, v nedeljo smo se pa odpravili na obisk k očetu in so bili moji sinovi še majhni, tovrstne napravice pa še ne povsem vsakodnevne, so jo vzeli s sabo na sprehod. Da bodo preverili natančnost navigacije. Nisem imel nič proti, saj zadeve ne moreš pokvariti, če buljiš vanjo, plus sprehod je enkrat za spremembo minil mirno, saj so vsi trije ko uročeni bulili v majhen ekranček. Zato me je nadvse začudilo, ko me je prijatelj čez čas, ko je napravico ponudil nekomu drugemu, ki se je odpravljal na pot v tujino, obtožil, da sem jo pokvaril. No, saj me ni obtožil, le povedal mi je. Da kadarkoli je model vnesel cilj nekje daleč v tujini in pritisnil gumb navigiraj, ja napravica počepnila. Se ugasnila, zamrznila, resetirala … Čez čas so na srečo pogruntali, da so moji otroci napravico naštimali za pešpot in jasno, da je zadeva počepnila, ko je morala izračunati tiste tisoče kilometrov dolgo pešpot, procesorji še niso bili tako zmogljivi kot danes!

Seveda sem si kmalu nabavil tudi svojo napravico, ko je cena le dovolj padla, potem so pa tovrstni navigacijski programi prišli tudi na telefone in je romala nekam v predal. Če jo imam ne telefonu, zakaj bi nosil še dodatno napravo s sabo?! Potem sem moral enkrat v Ljubljano na delovno predpredpremiero prijateljevega filma in sem s pomočjo navigiranja s telefonom na cilj prišel uspešno in celo prezgodaj. Še nikogar ni bilo tam in kadar moram brezdelno čakati, ni nikoli dobro, ker začnem razmišljati in sem razmišljal, da bi mi morda kofe pasal in sem se odpeljal na prvo bencinsko. Poti si nisem zapomnil, saj sem imel vendar navigacijsko napravico v telefonu! Kofe sem kupil, se odpeljal, nekje vmes je pa telefon crknil, ker je imel prazno baterijo. In se mi niti sanjalo ni, kam moram, pa še na bencinsko sem se komaj vrnil, saj na glavni cesti nisem mogel kar obrniti in sem se izgubil v stranskih ulicah. Na srečo sem našel še eno bencinsko, kjer sem kupil avtopolnilec za telefon, plus verjetno sem si še eno kavo privoščil, nisem pa povsem prepričan. A verjetno sem si jo, ko sem bil že tam, toliko se že poznam …

Je telefon potem zalavfal, ko sem ga priklopil na elektriko in sem na cilj zlahka spet prišel, kjer so me pa že vsi čakali. Da je meni javil bolj zgodno uro, kdaj se bomo dobili, ker da itak vedno zamudim …

Pred kratkim sem pa zamenjal telefon in si na novo naložil navigacijski program. Ki mi je delal prav zadovoljivo, to moram priznati. Da zadnjič. Ko sem se hotel od Marka P. odpeljati k Urošu. In mi je Marko P. jel razlagati, kako bom prišel od njega, a sem ga hitro zaustavil. Da imam navigacijsko napravico, v katero samo Urošev naslov vnesem in to je to. In sem to tudi takoj storil, a kaj, ko je frdamana napravica zahtevala, da odpeljem po enosmerni cesti. V napačno smer! Mi je bilo pred prijateljem, ki ima Ifona, kar malo nerodno in sem se celo nekaj opravičeval (tehnično gledano sem opravičeval Samsunga), potem sem pa kar odpeljal. V pravo smer, nasprotno tisti, v katero me je silila navigacija! Malce rdeč v glavo sem si rekel, da si bom takoj, ko domov pridem, naložil drug program, za kazen, ko se je nenadoma na ekrančku pojavilo vprašanje, da se premikam tako hitro, kot bi bil v avtu, nastavljeno imam pa na pešca. Če želim zamenjati na avto? In sem zamenjal in potem brez težav prišel na cilj.

Zakaj je bilo na pešca nastavljeno? Ker sem parkiral malo dlje od cilja dopoldne in sem se pustil navigirati potem še peš, ker mi je nadvse všeč, ko tista tečna tetica že 100 m pred križiščem začne opozarjati, da ko bom prišel peš! do križišča, da bom moral odviti levo. Samo sem potem pozabil nastaviti spet na vozilo, ampak zdaj so zadeve že tako napredne, da bumbarja takoj spoznajo in ga opozorijo …

Odhajam v Bosno na CRT do naslednje nedelje (ne bom jaz vozil oziroma tudi če bom, bo v kombiju 7 tečnih navigatorjev vpilo pred vsakim križiščem, kam naj zavijem!), bo torej malce blogovskega mrka. Nič bat torej, da se mi je kaj zgodilo, če bom tiho. No, saj tiho ne bom, to itak, samo tukaj me nekaj časa ne bo slišati …

Zjutraj sem moral vstati že zgodaj. Pravzaprav zelo zgodaj, če sem hotel biti ob 10h v Ljubljani na predstavitvi moje knjige za slovenske sedmošolce. Sem bil kar ponosen sam nase, ko sem v dvorano prišel točno! Prireditev je bila, kot se šika, potem smo ob kavici še malo poklepetali, potem je pa že Marko P. zavohal, da sem v Ljubljani blizu njega in se je s kolesom pripeljal, da me na kofe odvleče. Seveda je takojci spremenil načrte, ko me je zagledal v beli srajci in me kot bela-srajca-jan-plestenjak-wannabe povabil na kosilo v lokal Jana Plestenjaka. Nisem niti vedel, da ima človek svoj lokal, a ker je bil blizu in ker je povabil prijatelj, sem takojci rekel ja. Nimaš kaj cincat, ko pade povabilo na kosilo, toliko pa že vem!

In itak da sva bila ko dva pepeta, ko sva drug drugega fotkala z jedilnikom v rokah, da se vidi, v katerem lokalu sediva, natakarji so bili prijazni (se mi zdi, da pa niso bili v belih srajcah), hrana dobra, Jan pa na srečo ni med kosilom nobene zapel! Potem sva skočila še do Marka P. pisarne na eno ping pong partijo z dobro kavo, samo nisva igrala na točke, ker nisem smel s švicem bele srajce umazati, da mi preljuba soproga ne bo jezna, potem sem oddrvel k Urošu, da je nalepke na reševalskem kombiju nekaj popravil, potem se mi je pa že mudilo k Alešu v jamo, kjer sem moral spremljati jamarski popravni izpit. Se mi je tam kar malo fržmagalo, ker me deklica ni takoj prepoznala in čokolade še pred popravcem prinesla, kako se ta današnja mladina nič ne znajde, šele ko sem slekel belo srajco, se je nasmehnila. Me čistega namreč ne pozna … In, ja, izpit je naredila, čokolada bo pa morda drugič …

Potem še sestanek JRS, kjer začuda niso nič protestirali, da nimam nič z znakom reševalne oblečene, to pa verjetno zato, ker so se zaradi moje bele srajce nadvse zabavali in kave pri meni naročali …

Malo preden sem domov priskakljal, me je pa v nabiralniku pričakalo nekaj fotk iz Janove sobe z Markovim pripisom: Majketi če ne daš ene od teh bela-srajca-jan-plestenjak-wannabe fotk na blog! Evo, majkemi, dajem, naj se vidi, da sem se za knjigo pospremit lepo oblekel …