Ni prvoaprilska!

Verjetno vsi poznate risanko A je to, v kateri se glavna junaka Pat in Mat lotita vseh nalog na najbolj kompliciran način, sproti se jima vse sfiži, na koncu, ko uničita že čisto vse, pa jima le nekako rata. Te risanke ne maram, ker me preveč spominja name. Res. Volja je, volja, le znanja in orodja ni, vse je bolj ali manj le čista improvizacija. Saj končni rezultat nekako je, a kaj, ko je vse ostalo demolirano. Kot v risanki. Sem mar jaz kriv, da so mi roke zrasle kot krtu, obrnjene navzven?! Veliko raje kot pisatelj in urednik bi bil recimo avtomehanik ali polagalec keramičnih ploščic, ker tam je denar, vam povem, a potem ne bi bilo kruha za družino, sem prepričan. Saj kot pisatelju mi ne gre zelo slabo, nič ne stokam, ko le ne bi vse prepogosto poskusil kaj prišparati (tudi) tako, da namesto strokovnjaka sam kaj postorim. Preljuba mi soproga mi je že tisočkrat prepovedala popravljati stvari, pa me še ni izučilo! Ne morem pomagati, samega sebe vidim kot strokovnjaka za vse, ki se nobene naloge ne ustraši, rezultati pa so, kakršni pač so. Odpadla so nam recimo vrata od pralnega stroja, zaradi starosti sta prerjavela oba vijaka. Nič lažjega, saj vem, a kaj, ko doma ni bilo vijakov in sem (kot začasno rešitev) uporabil dva lesna, ki sta pokukala ven in potem nekaj let trgala oblačila soprogi in vsem, ki so se motovilili okoli stroja. Pralni stroj je sicer delal, a je bila kolateralna škoda večja kot bi stal recimo nov pralni aparat … No, takšnih primerov je še veliko, a do letos sem imel vsaj en pozitiven primer. To je menjava zimskih pnevmatik z letnimi. Ki se opravi dvakrat letno. Kupil sem dodatna štiri kolesa in potem premontiranje vsako leto dvakrat kar sam opravil. Izognil sem se vrstam pri vulkanizerju, saj vsi Slovenčki menjajo gume na zadnji, z zakonom določen dan pa še premontažo nisem rabil plačati. Po mojih izračunih bi se mi nakup dodatnih kolesnih obročev povsem izplačal že leta 2016, a kaj, ko se je letos zgodila nesreča, ki je moj briljatni načrt povsem podrla. Kot vsako leto smo tudi letos s podstrešja prikotalili letne gume in smo že pri tem malce prišparali, saj nam recimo ni bilo potrebno iti v fitnes. Dobro, po drugi strani smo tudi nekaj izgubili, ker smo se zamazali kot prasci in je zaradi tega šlo nekaj več vode, pralnega praška in električne energije, a na tem mestu ne mislim cepidlačiti. Potem smo z dvigalko dvignili avto in zamenjali vsako gumo posebej. Govorim v množini, ker za takšna težaška dela zlorabim tudi svoje sinove. Naj le vidijo, da življenje ni samo vohanje vijolic! In dvignili smo ga večkrat, ker so bili vijaki tako zategnjeni, da jih, ko je bilo kolo v zraku, nisem mogel odvijačiti. No, nekako smo vse gume zamenjali (vmes sem se kar topil, ko so ljudje hodili mimo in so soproge recimo najedale svoje slabše polovice, zakaj tudi oni tako ne delajo in malo prišparajo!) in zimske gume spravili na podstrešje. Spet čisto šparanje, čisti fitnes, brez izgube, ker smo bili umazani že od prej. Dobro, zamazali smo tudi stene, ko smo zadeve rini skozi ozko stropno odprtino, a so bile umazane že od prej in beljenje tukaj ne štejem kot dodaten strošek! Potem smo se seveda odpravili na testno vožnjo. Dobro, saj me je sram vse povedati in priznati, a ker nimam ničesar drugega za to adrenalinsko reportažo, sem pač prisiljen razodeti se. Na testni vožnji je sicer nekaj ropotalo, a sem po svoji znani navadi najprej pomislil, da je novomeški župan spet nevede in nehote privolil v popravilo kakšne ceste in da zato trese in ropota, ker niso dobro zaflikali. Ker je še kar ropotalo in treslo, sem župana kot krivca s težkim srcem črtal. Toliko ceste pa že ne bi mogel obnoviti, če je za 100 metrov potreboval par mesecev! Potem sem pomislil, da sem nehote narobe obrnil pnevmatike. Ker to se lahko zgodi, sem že slišal za takšne primere. OK, bodimo pošteni do konca, pred leti sem jih že jaz narobe obrnil, da se mi vulkanizer še danes smeji, vrag pa je bil v tem, da se nisem spomnil, ali je takrat tudi treslo in ropotalo ali ne … In sem namesto proti domu zavil proti vulkanizerju. Treslo je pa vse bolj in bolj! Če bi strokovnjaku povedal, da med vožnjo nekaj trese in ropota, bi človek zadevo seveda preveril, tako sem mu pa samo zavpil, če lahko pogleda, ali sem gume pravilno obrnil, on je s pogledom na hitro ošvignil zadevo in pokimal, da ga nisem usral. No, če strokovnjak tako pravi, bo že držalo, sem pomislil in bil hkrati celo malo ponosen sam nase. Seveda ne za dolgo, ker mi je na koncu že kar volan trgalo iz rok, a ker sem bil že skoraj pred hišo, sem sklenil nadaljevati še tistih nekaj deset metrov vožnje. Počasi in previdno, kakor se spodobi, če nekaj ni v redu. Zavil sem v zadnjo dolino pred domom, ko je nekaj močno počilo. Še sam ne vem, zakaj sem v kolo, ki se je divje kotalilo v dolino, buljil z nejevero in presenečenjem!? Malce pa tudi s strahom, jasno, ker če te takšna kotaleča masa zadane, je verjetno kar nekaj škode! No, kolo se je po cesti odkotalilo v dolino in mi izginilo spred oči, zato sem si za hip oddahnil. Še kar sem sedel, nejeveren kot nejeverni Tomaž, ko je na avtomobilsko okno nekdo potrkal in mi povedal, da mi je odpadlo kolo. A ne ga srat, sem že hotel vzrojiti, pa ni imelo smisla. Saj človek ni bil nič kriv.

safran-brez-kolesa

Vrat seveda nisem mogel odpreti, tako da sem zlezel ven skozi sopotnikova in si kakor hladnokrvno ogledal škodo. Tiboga, koliko škode lahko naredi takšno nepridipravo kolo! Blatnik je bil povsem uničen, vrata zablokirana, avto je ležal na zavornih kolutih, kaj je bilo noter, nisem uspel videti. Tako tudi nisem mogel izračunati, kdaj bom po novem prišel na nulo s samostojnim menjavanjem koles! Nič, kar je, je, sem si rekel in začel vrteti telefon, da prikličem pomoč. A kaj, ko se je zadeva sfižila ravno na prvi april in mi nihče ni verjel! Res. Kar nekaj jih je prekinilo z besedami, naj najdem drug dan za jebanje v glavo, šele Andrej S. je priskočil na pomoč. Soprogi je, ko ga je vprašala, če bo šel kaj ven, rekel, da ne razen če jaz spet kaj ne ušpičim in ni hotel snesti dane besede. Ko smo vozilo nekako privlekli do hiše, sem se odpravil poiskati kolo. To se je seveda zakotalilo v potok, ki teče pod mojo hišo, saj drugače tudi biti ne more! Za tavhanje je bilo že premalo svetlo (na srečo sem tudi potapljač), pa še potok je bil narasel kot že desetletja ne. Na potop sem nameraval naslednji dan, medtem je pa že kar nekaj ljudi izrazilo pomisleke, če guma sploh potone. Saj veste, zaradi zraka v njej. In sem zjutraj navezal rezervno kolo na štrik in ga vrgel v Krko. Seveda je plavalo. Vmes je pa hudič pripeljal še upokojenca, ki se je razburjal, zakaj kolo mečem v Krko in če nimam nobene kulture. Jaz sem molčal, prijatelj, ki je prisostvoval eksperimentu, pa ne. Bi morali videti upokojenca, kako je šele znorel, ko mu je zaupal, da sva prej noter vrgla še pralni stroj, ki ga pa nisva imela na štriku! Zapisal si je registrsko in že zdaj uživam v misli, kako bom zadevo razložil policistom. Res. No, kolo sem našel na zadnjem jezu Težke vode, zaciklalo se je pod zadnjim jezom pred izlivom v Krko in je že spet na avtomobilu. V vodo nisem padel, sem pa padel v jašek, poln umazane vode, a šele nekaj dni kasneje. Sodeloval sem pri snemanju diplomskega filma Nejca Gazvode in s tem svojim dejanjem igralski ekipi povsem pokvaril koncentracijo, saj so se hihitali tudi pri najbolj resnih prizorih, kar je mlademu režiserju povzročilo nemalo sitnosti. In, verjeli ali ne, zamenjal sem preluknjano gumo dreserki živali, ki je tudi sodelovala pri snemanju! Potem sem seveda še tri dni živčno bral črno kroniko preden sem si povsem oddahnil …

Hišica na drevesu

Pred leti je krožila šala, da vedno veš, kdaj ti Črnogorec v gozdu naredi škodo, ker za njim ostane štor, visok najmanj en meter. Človeku se namreč ne ljubi skloniti … No, ko smo se pred dolgimi leti odločili, da bomo malce preuredili vrt (torej požagali hruške, od katerih plodov so imele koristi le ose, in kutino, od katere koristi ni imel nihče), sem hruške z motorno žago požagal skoraj pri tleh, za kutino pa ni več ostalo moči. Oziroma je moč še bila, le v križu me je nekaj zasekalo. Naj v opravičilo dodam, da so bile hruške tri, da so imele stebla debela za moško roko (in to roko dobro nabildanega možaka, da ne bo pomote), pa še veriga na žagi ni bila najbolj ostra! Kutino sem torej odžagal v višini svojega pasu, potem pa toliko časa okreval po napornem delu, da so iz »štora« pognali novi poganjki. Kutina se je razrasla v očem prav prijeten grm in ko sem jo tu in tam občudoval, se mi je utrnila ideja. Namreč, pri hiši smo dobili prirastek, saj se nama je rodil sin Maks in sem pomislil, kako lepo bi bilo, če bi sinu napravil hišico na drevesu. Se mi je kar oko zarosilo od ganjenosti, še bolj pa potem, ko sem za idejo navdušil še svojega očeta in taščo, ki sta oba arhitekta. Če sem si sam predstavljal prijetno hišico, ki jo mimogrede vržeš skupaj, sta »strokovnjaka« zadevo tako zakomplicirala (z načrti in izračuni in vsem), da bi skoraj moral zaprositi za gradbeno dovoljenje … To je bilo še v časih, ko nisi mogel kar v Merkur in kupiti, kar potrebuješ. Pri mizarju sem naročil vse lesene dele, ki so bili v načrtu lepo izrisani, vsak posebej, tudi z navodili, kako naj bodo zarezani in sploh in oh, ko pa je prišel račun, smo si ga morali razdeliti na tri dele. S tistim denarjem bi skoraj pol vikendice spravil pod streho, vam povem! Pa sploh še ni bilo konec, ker se smrekovih sušic sploh ni dalo kupiti in sem jih moral nabirati po gozdu in sem se ves čas bal, da bom postal žrtev kakšnega besnega kmeta, recimo. Ampak, dobro, ko sem material navlekel na kup in smo se končno lotili dela, smo seveda ugotovili, da ubogo drevesce takšne teže sploh ne bo zmoglo in smo konstrukcijo morali podpreti. Na vseh štirih koncih! Strešnike sem potem po oglasih iskal in kakor kakšen mrhovinar hodil okoli hiš, ki so jih rušili. Saj sem jim želel plačati, a ko sem komur koli omenil, koliko jih potrebujem, so me vsi nagnali kot neresnega kupca …

img_1017

Hišico smo seveda naredili, otroci so jo tudi kmalu vzeli za svojo. Najprej Maks, potem seveda še Gašper in Lenart, ki še nima dveh let.! So se igrali noter, pa jih je minilo, pa so jo spet odkrili … Včasih tudi na silo, ne bom nič tajil. Sem jih lani pozimi, ko sem bil brez soproge, ki se je zadržala v službi, kar izselil iz hiše, ker so delali prevelik kraval. Saj sem njihovo vikendico na drevesu dobro izoliral pred mrazom. Čez deset minut sem sicer začel resno razmišljati, da bi jo moral izolirati tudi zvočno. Res! Ko sem se vrnil v hišo, sedel za mizo in razgrnil časopis, se je začel tak direndaj, da me je kar vrglo. Pogledal sem skozi okno in bilo je kot v risanki. Hišica se je majala, skakala, gugala in nihala, da sem bil prepričan, da bo v naslednjem trenutku razpadla. V strahu sem skočil pokonci in zavpil, kot po čudežu se je hišica umirila in ko sem splezal po lestvi in odprl vratca, so v mene zrli najbolj nedolžni angelčki z zelo zardelimi lički. Opozoril sem jih, naj nikar preveč ne norijo, ker je hišica nad zemljo in se lahko podre in se vrnil k delu. Pravzaprav k Delu, če sem iskren. A da ne bom predolg – zadeva se je ponovila še štirikrat. Vse skupaj je bilo že tako absurdno kot kojotovi poskusi ujeti cestnega dirkača. Res.
Ja, pa je letos spet prišla zima in z njo sneg. Veliko snega. In so se moji trije junaki spet spravili na zrak. Sem jih fotografiral z balkona, ko pa sem prišel v dnevno sobo, je zaropotalo kot pri potresu. Od strahu sem kar otrpnil, ko sem pogledal skozi okno! Človek pošlje otroke na vrt, kjer naj bi bili varni, pa se mimogrede zgodi nesreča. Pravzaprav bi se lahko zgodila. Hišica se je namreč po desetih letih zrušila, a na srečo pod sabo ni nikogar pokopala. Niti pomislil nisem, da bi jo moral vsake toliko malce pregledati! Ker ima seveda tudi hišica na dreveščku rok trajanja kakor vse stvari na tem svetu …

Sam svoj mojster …

Ste kdaj pomislili, kdaj je človek zares odrasel? Mislim, ste pomislili, kdaj otrok postane mož? Seveda obstaja veliko kriterijev za to, a meni najljubši je, da otrok postane mož, ko uspe iz očetovih rok izpuliti orodje. Kakršno koli! Od kar pomnim, je moj oče vedno nekaj brkljal po vsem živem in neživem, celo elektronske aparate je najprej poskusil popraviti sam, zaradi česar je bilo potem »pravo« popravilo vedno nekajkrat dražje, kot bi bilo sicer. Sam sem pri tem sodeloval kot neprostovoljen »kelnar«. V smislu prinašanja orodja, odnašanja odvečnih delov, držanja lestev ali stola … Že menjava pregorjene žarnice je bila podvig. Oče se je spravil na stol, odvijačil senčilo, odvijačil neuporabno žarnico, jaz pa sem moral stvari odlagati na tla, steči po novo žarnico in nato podajati stvari nazaj, da jih je oče lahko vrnil na njihovo mesto. Ja, nekatere stvari so bile prihranjene za nižjo delovno silo, ženske, senčilo je recimo vedno oprala moja sestra. Toliko o emancipirani družbi … Oče si je potem vedno zadovoljno pomel roke, jaz pa sem moral pospraviti orodje, stol, pregorjeno žarnico, pomesti mušice, ki so padle iz senčila … Zasluge za luč, ki je spet svetila, pa so seveda šle glavnemu mojstru! Pa kolikokrat sem stal pod lestvami in tekal po orodje in ga polagal v očetove izkušene roke! Ja, vzorci obnašanja so se prenesli name in po nešteto kratkih stikih, ko sem kaj brkljal po radijskih aparatih, televizorju, maminih gospodinjskih aparatih ipd, je končno prišel dan, ko je oče predal izvijač v moje roke. In od tedaj sem za »popravljanje« stvari pri hiši zadolžen jaz, čeprav se vloge seveda niso zamenjale, oče mi ne prinaša orodja, on samo stoji ob meni in daje »strokovna« navodila, vlogo »kelnarjev« pa so prevzeli moji trije sinovi. Ki mi že pri desetih letih iz rok poskušajo izpuliti komaj pridobljeno ugodnost, a se ne dam, predolgo sem čakal! In seveda pospešeno »popravljajo« stvari, ko mene ni doma, da potem preklinjam, ko plačujem zasoljene račune za strokovna popravila, ker garancija seveda propade, če se popravila lotiš sam …

Ampak to je že druga zgodba. Ko je pred dnevi v kleti iz odtoka udarila smrdljiva voda, seveda niti za hip nisem pomislil, da bi poklical mojstra. No, sem, priznam, a sem misel še isti trenutek zavrgel. Le zakaj bi plačeval, če lahko prihranim!? (Tukaj moram seveda takoj poudariti, da drugače nisem skopuh, drag telefon ali računalnik ali kakšen drug nebodigatreba kupim kar tako, mimogrede, kot bi kihnil …) Nemudoma mi je bilo jasno, da se je zamašila kanalizacijska cev. In ker sem enkrat že videl, kako jo je »očistil« moj oče, sem nemudoma poiskal načrte od hiše in lociral kanalizacijski jašek. Na katerem je seveda stala omara. Ročno sem jo umaknil in začuda celo takoj našel poseben ključ z ročko, ki se ga privijači na sredino pokrova, da se ga lahko dvigne. Ključ sem z lahkoto privijačil, pokrova pa nisem dvignil niti za milimeter. Okvir je bil seveda povsem zarjavel in se je skoraj privaril v ohišje. OK, tudi to sem že videl, kako se reši. Vzel sem kladivo in z njim potolkel po robovih. Pa potem poskusil dvigniti pokrov. Nič. Hm. Potolkel sem malo bolj, pa še močneje in razbil vse ploščice, prilepljene na pokrov. Nisem se kaj dosti razburjal, saj je kanalizacijski pokrov vendar skrit pod omaro! Sem tolkel in tolkel in nič. Da se je snelo kladivo z ročaja in sem potem moral popraviti še to. Sem videl očeta – žebljiček v vrh ročaja, pa nekaj časa drži. Zabiješ ga pa s kladivom za zrezke, če je pri hiši samo eno kladivo! Potem sem skočil v trgovino po WD-40 (z 20% gratis vsebine), ki sploh ni poceni, še posebej, če celo vsebino sprazniš okoli jaška in se nič ne zgodi. Dobro, zgodi se le to, da sveže oprano in sušeče se perilo še enkrat roma v stroj za pranje, a to je že ženina težava. In ker človek enkrat mora priznati poraz, sem ga kot racionalen mojster okoli 20. ure razglasil tudi sam. Odločil sem se, da naslednjega dne pokličem pravega mojstra, otrokom naročil, naj po potrebi ne potegnejo vode in si zobe umijejo brez vode in odšel na kavo. Kjer sem seveda srečal prijatelja Nejca, ki je, ko sem mu razložil težavo z jaškom, nemudoma svetoval rešitev. Dvigalka za avtomobil! In ker ljubi »trde orehe«, sva njegovo rešitev nemudoma odšla preizkusit v praksi. Čeprav je bilo že pozno, sva skozi ključ z ročajem vtaknila metlo in pod vsako stran postavila avtomobilsko dvigalko. In zavrtela. Seveda je ročaj počil, pa še nekaj stvari sva uničila, preden sva našla dovolj močno zadevo, ki ni popustila in je popustil jašek. Ura je bila že pozna in bi otroci morali že biti v postelji, a niso bili, šele ko je pokrov jaška popustil, so prostor zapustili tudi oni, ki so prej pasli firbec in vpijali vzorce obnašanja za kasneje, ko bodo na svojem!

Hm. Jašek je bil do konca poln – saj veste česa! Smrdelo je do neba. Nemudoma sem pomislil na plinsko masko, ki jo ima vsak pravi prvoborec ’91 doma (če ima majhne otroke pa sploh!), a sem misel zavrgel, ker ne bi bilo pošteno do prijatelja. Torej, jašek je bil odprt, kako naprej? Odpeljala sva se do prijatelja, ki ima doma žico za čiščenje odtokov (le zakaj imajo ljudje takšne stvari, če niso profesionalci, se sprašujem!) in čeprav je malo nergal, ker je že skoraj spal, nama jo je vseeno posodil. In sva z Nejcem zabrazdala po jašku in zadevo tako razdražila, da so nama solze (pa ne sreče!) udarile na oči. A nisva odnehala, na pol poti pa res ne. Sva rinila, vrtela, vlekla in spet rinila, dokler iz smrdeče vode niso zabrbotali prvi mehurčki. Kar je pomenilo, da je čep vsaj načet! In sva dobila dodaten elan, čeprav je še bolj smrdelo in sem nekajkrat prav resno pomislil, da bi si vseeno nadel plinsko masko, pa prijatelj gor ali dol. V vojni pač najprej poskrbiš zase! Sva rinila, vrtela, vlekla in spet rinila, dokler nekaj čez polnoč zadeva ni bila prebita. In je odtekla, kamor pač odteče. Potem se je prijatelj (ki mu je bilo vsaj nekajkrat zagotovo žal, da je tako nesebično ponudil pomoč) odpeljal domov pod prho, sam pa sem z žice odvijal zobno nitko (ja, ja, vi ste zagotovo vedeli, da se zobne nitke ne meče v toaletno školjko!) in se potem kakšen teden zelo intenzivno prhal in še danes mi niti na pamet ne pride, da bi si s prstom povrtal po nosu. Evo, vsaka stvar je vsaj za nekaj dobra …

In memoriam Pino Mlakar

Pino Mlakar je legenda slovenskega in svetovnega baleta, skupaj s soprogo Pio sta omenjena prav v vseh svetovnih baletnih leksikonih. Do pred nekaj dnevi je živel v idilični hišici, ki sta jo zgradila skupaj s Pio po skoraj sto let starih načrtih slovenske kmečke hiše, krite s slamo, okolico pa sta uredila po baletni koreografiji, ker koreografija je pravzaprav umetnost nekaj v prostoru postaviti tako, da ti prostor nekaj pove, kajti v prostoru je zelo važno, kje je kaj in koliko je česa. Zemljo je kupil že okrog leta 1937. Tam je bil samo travnik, nobenega drevesa ni bilo. Najprej sta postavila leseno hiško (ki še vedno stoji), noter sta imela parkiran avto, s Pio pa sta živela zgoraj. To je bil verjetno eden prvih BMW-jev, ki so prišli v Jugoslavijo.
V Munchnu so rekli, da moram imeti avto, ker sva stanovala daleč. So rekli, naj kupim BMW, jaz se na to nisem čisto nič spoznal. Pa je bil strašno drag. Štiri DKW bi lahko kupil za tisti denar. Šest cilindrov je imel. Ko je ameriška vojska prišla v Nemčijo, so vojaki kar pobirali, kar so hoteli. Veste, vojska je vedno nekaj nasilnega. Sem svoj avto najmanj trikrat moral iztrgati iz njihovih rok. Ni imel radia in televizije, bral pa je knjige in časopise, spremljal dogajanje v Sloveniji in po svetu, pisal knjige o baletu in svojem življenju in se jezil, ker je imel tako malo časa in tako veliko spominov …

Spoznala sva se še v prejšnjem tisočletju, bližal se je devetim križem. O njem nisem vedel veliko, pravzaprav nič, le to, da je bil nekoč baletnik svetovnega slovesa. S težavo sem našel njuno hišo, ležečo nad Krko in zaradi bujnega zelenja skrito očem, čeprav je le kakšen slab kilometer iz centra Novega mesta. Ko sem se prebil na njun vrt, se mi je odprl povsem nov svet, svet, ki že zelo dolgo ne obstaja več. S Pio sta sedela za mizo, vsak s svojo knjigo v rokah in se grela na toplem soncu, na mizi je bil vrč z limonado. Slišalo se je le tiho žuborenje reke, hrup prometa se čez zeleno pregrado ni uspel preriniti. Ko sta me zagledala, sta nemudoma vstala in že zaradi njunih let mi je postalo nerodno. Le kdo danes še vstane, ko dobi obiske? Prinesel sem jima dve knjigi, svoj roman in prijateljevo pesniško zbirko. Mimogrede smo se zapletli v zanimiv pogovor o umetnosti in še bolj mimogrede sem pozabil, s kako starima človekoma se pogovarjam. Saj ne bi rad posploševal ali komu delal krivice, a poznam kar nekaj pol mlajših ljudi, s katerimi se je mnogo težje pogovarjati … No, njune starosti sem se ovedel, ko me je Pino vprašal, ali morda poznam koga, ki bi znal popraviti kovinski vrtni stol, na katerem sem sedel. Stol, ki jima ga je podaril Piin oče tam nekje v tridesetih letih, pred tem pa je bil ne vem koliko desetletij v lasti Piine družine! In vrtna garnitura je bila razen neke malenkosti še kot nova, zelo udobna za sedenje!

Ko sem se čez nekaj dni vrnil s fotoaparatom, da bi stole poslikal in poskusil najti kakšnega mojstra, sta me nemudoma spet povabila, naj se jima pridružim ob limonadi, da se bomo pogovorili o moji knjigi. Ki sta jo medtem že oba prebrala, prav tako prijateljevo pesniško zbirko, Pia je nekaj njej najljubših pesmi celo prevedla v nemščino. Kar tako, da vidi, kako zvenijo v njenem maternem jeziku!Seveda sem bil osupel nad njuno vitalnostjo, a pohvale nekako nista sprejela, predvsem Pino ne. Kakor šepam in se premikam kot ena pokveka … Hvala bogu, v glavi sem pa še bister. Ne da vse vem, kar naprej pozabljam, to kar je danes bilo, zvečer že več ne vem, ampak kombinacije misli, ki življenje vodijo – te pa so še bistre. In vidim, da je važna stvar za človeka, da poskuša peljati življenje po svoji vesti. Če ga od mladosti peljete po vesti, potem, se mi zdi, so na stara leta misli zbrane. To se mi zdi, da je ena nagrada človeku, da je v življenju pošten. Sam sem, hvala bogu, nekako speljal.

Pino se je rodil v Novem mestu, živeli so v stavbi okrajnega sodišča, ki je bila nekdaj kasarna. Mati je bila gospodinja, oče oficijal, sodni uradnik. Na mladost v Novem mestu je imel zelo lepe spomine. Bili smo tradicionalna uradniška družina, brez imetja, pravzaprav proletarci. Oče je imel službo, nas pa je bilo sedem otrok. Od vseh Mlakarjev sem še edini, zgodaj so mi pomrli. Najstarejši brat je bil profesor zgodovine, drugi inženir. Tudi sam sem se odločil za učiteljsko pot, morda je biti profesor še najbolj idealno. Imaš počitnice, razmišljaš o umetnosti … Hudo mi je bilo zaradi mame, ko nisem postal profesor. Iz arhiva Slovenije so me nekoč obvestili, da so našli moje pismo iz Darmstadta, v katerem sem pisal mami, da ne bom postal profesor. Sestra je to pismo našla pod maminim vzglavjem, ko je umrla.
Vojske ni služil, ker si je, hvala bogu, zlomil roko, ko sem s krogov v saltu skočil na tla. To je bila sreča, čeprav od takrat nisem več dobro igral violine. Nikdar v življenju pa nisem imel puške v rokah …
Gimnazijo je začel obiskovati v Novem mestu, nato so se preselili v Maribor. Bili smoprva generacija slovenske gimnazije, do takrat je bilo vse avstrijsko. Imeli smo odličnega profesorja za grščino, ta nas je navdušil za jezik in grško kulturo. Sklenili smo, da bo glavna točka zaključne akademije Sofoklejev Ojdipus v grščini. Tam sem začel malo režirati in napravil sem prvi ples pred javnostjo, ki se je imenoval Na jadrnici beli v daljo. Moja mlajša sestra Mimica je tudi plesala, Ojdipa pa je igral Franček Smerdu, ki je kasneje postal zdravnik. Bili smo dober razred. Z mano je bil Kocbek, za mano pa Trstenjak, Bratko Kreft … No, na koncu je k meni pristopil tudi razrednik dr. Bračun, sijajen človek, sijajen matematik in je rekel, ja, gospod Mlakar, lepo je blo, ampak plesalec pa ne boste … Saj veste – intelektualec in ples … Ko je razlagal o svoji vlogi, je mimogrede preklopil na grščino in zrecitiral nekaj verzov. Kot bi v šolski igri nastopal pred nekaj dnevi … Skoraj devetdesetleten je tudi vstal in mi pokazal nekaj plesnih korakov. Koliko elegance je še bilo v krhkem telesu, dasiravno se je iskreno jezil, da ne zmore bolje! In ko sta mi razlagala in kazala, kako sta uredila svojo domačijo, sta med drevesi in na dvorišču skorajda plesala! Tedaj sem šele razumel, zakaj sta jo poimenovala Pas de deux (korak v dvoje) …
Vpisal se je na fiziko, kemijo in matematiko. Sem kar pridno delal in mi ni žal. Potem me je naenkrat pravzaprav zaneslo, potreboval sem denar, ker sem s prijatelji rad potoval. V Italijo, me je zanimalo slikarstvo. Vandral je predvsem s sošolcem Edvardom Kocbekom. S slikanjem sem tudi prvi denar zaslužil. Profesor risanja v Mariboru (s Kocbekom sva bila edina, ki sva se prijavila k neobveznemu predmetu risanja) me je pripravljal za slikarsko akademijo v Zagrebu in me je nekoč poslal k bogati družini, ki je želela iz majhne fotografije dobiti veliko, reprezentančno sliko v olju. Pri njih sem živel, jedel, dobil sem barve in prvič v življenju sem dobil honorar. Matematike pa nisem doštudiral. Me je premamil ples …
Pio je spoznal v Labanovi šoli. Bila mu je všeč in jo je povabil na jadranje. Vse ostalo pa je zgodovina, me mika zapisati. Opazil ju je agent in ju je spravil v Darmstadt. Še pred odhodom v novo službo pa jo je odpeljal v Jugoslavijo, da bi videla, kam prihaja. Moral sem ji pokazati Kras, pa morje. Župnik na Hvaru naju ni hotel poročiti, ker je mislil, da sem Pio ugrabil. Sem moral v Ljubljano do nadškofa Jegliča, ta pa se je izgovarjal, da nima dovoljenja od škofije na Krku, pa od Piine mame sem moral dobiti pismo, da se strinja … Poročili so naju prav zadnji dan, takoj po poroki sva morala odpotovati. Njuna poročna priča je bil Edvard Kocbek.

Pravzaprav so vsi ljudje, ki jih je Pino omenjal v pogovorih, že zapisani v kakšnih leksikonih. Njegov ravnatelj v Mariboru je bil dr. Tominšek, po katerem se imenuje pot na Triglav, v novomeškem gimnazijskem času je bil prisoten Podbevšek. Podbevšek je po vojni pričel z recitacijskimi literarnimi večeri in je prišel tudi v Maribor in je recitiral ob glasbi klavirja. Smo sicer malo razumeli, njegove prispodobe pa so me navdušile. Z Josipom Vidmarjem sta bila zelo prijatelja. Kasneje je kar nekako umrknil, a ga je Vidmar vzel k sebi na SAZU. Z njim sem potem sodeloval, ko sem ustvaril baletno šolo. Leona Štuklja, ki je bil malo starejši, se ni spomnil, mu je pa njem govoril Božidar Jakac …

S Pio sta bila že zelo znana svetovna umetnika, ko sta eno sezono živela v šotoru na prijateljevem vrtu.Jaz na to nič ne dam, nikdar nisem imel potrebe do stvari, potrebe sem imel do ljudi, ime ali kariera pa se mi je zdelo nepomembno.
Richarda Straussa je spoznal v Zurichu, ker je izrazil željo, da želi dirigirati Josephs legende, ki sta ga plesala s Pio. Ko je bila prva vaja, je rekel, kar prekinite, če ne boste zadovoljni z mano. Orkester običajno vadi pol ure, uro, potem pa hočejo iti, tam pa smo vadili dve uri in nihče se ni dvignil. Strauss je predstavo dirigiral sede, samo malo je nakazoval z rokami. Ko sva s Pio odplesala, je vstal in nama ploskal. Premiera je bila velik uspeh, on pa naju je potem spravil v München, kjer je bila najbolj renomirana opera v Nemčiji. Bil je star osemdeset let in je hotel še nekaj napraviti z nama. Napravila sva mu scenarij, libreto, in povabil naju je v Garmisch, kjer je stanoval v lepi vili z velikim vrtom. Z vlakom sva šla k njemu, na vratih je pisalo dr. Richard Strauss, kapellmaeister. Sedel je za klavir in nama preigral, kako si on predstavlja zadevo, vse smo se dogovorili. Ostala sva tudi na kosilu. Govorili smo o baletu, Richard je vse poznal, in se je tako razvnel, da je, tako star, kar skočil pokonci in pokazal nekaj plesnih korakov.

Pomagal sem mu pisati knjigo o baletu in skupaj sva preždela kar nekaj dni. Vedno znova sem bil navdušen nad njegovimi dosežki, a je venomer le zamahnil z roko. Kaj vse da bi še dosegel, če ne bi bilo vojne … Med vojno je otroka, Pio in njeno mamo spravil na kmete, sam pa je ostal v mestu na prisilnem delu. Hoteli so ga spraviti v Dachau, a ga je rešil intendant in so ga poslali na prisilno delo v nek muzejski arhiv. Urejal je papirje, ki so jih hoteli evakuirati in je bral korespondenco med Wagnerjem in Ludvigom drugim in podobno. V originalu.
Ko sta bila angažirana v Münchnu, Berlinu, Zürichu, sta vsako leto gostovala tudi v Jugoslaviji, zares pa sta se preselila po koncu druge svetovne vojne. To je bila dramatična, težka zadeva, veste. Težko je bilo dobiti dovoljenje za odhod iz Nemčije. Niso pustili. Pri nas pa se je že začela likvidacija Slovencev, Rog, Teharje … So naju strašili, predvsem Pio. Kakšno veliko zaupanje, moram reči, da je zapustila vse svoje.
S Pio sta mislila, da bosta v Novem mestu napravila baletno domačijo, na katero bodo hodili talentirani mladi ljudje. Zgoraj sta pripravila osem ležišč, za njih sta zasadila sadovnjak, mislila sta tudi, da bo spodaj kopališče za vse te mlade ljudi. A so jih razlastili in je vse skupaj padlo v vodo. Ko so na domačijo prišli buldožerji, ja mlad fant, ki ga je vozil, prišel do Pie in ji rekel, da ima nalogo zravnati vse skupaj, a če se postavita pred stroj, dela pač ne bo mogel opraviti. In sta se. Balet, to je težak poklic, zelo težak! V to greš iz nekakšnega notranjega navdušenja. Prav zato sva hotela s Pio napraviti baletno domačijo, ker v gledališčih je vse vedno zasedeno, hrupno, tukaj pa bi imeli prostor in mir. Želela sva imeti svojo baletno družino, ampak takrat privatnih stvari ni bilo dovoljeno imeti.
Ob vrnitvi sta jima pomagala Josip Vidmar in Ferdo Kozak. Dobila sta stanovanje, toda Sergej Kraigher jima je celo leto nagajal, ker je hotel to isto stanovanje. Začetek v Ljubljani je bil sicer negotov, a sta imela Lok, ki sta ga sama plesala in imela sta Vraga na vasi in sta lahko delala. Napravila sta tudi šolo, plesali so predstave. Pia je vodila balet, Pio pa je bil profesor na akademiji. S politiko ni imel težav. V Ljubljani so enkrat prišli na predstavo Kardelj, Kidrič … Ker neke stvari na sceni še niso bile pripravljene, nisem dovolil začetka predstave. In je prinorel nekdo in vpil, da Kidrič hoče predstavo, da kaj delamo! Nisem bil zahteven, ampak kar se umetnosti tiče, se pa nisem dal. Nekoč smo napravili baletno predstavo Ljubljeno mesto in so pisali po časopisih, da je balet zanič, da jazz ne odgovarja in da se Mlakar iz Ljubljane dela norca … Ljubljana je bila za te ljudi herojsko mesto, zame je bilo pa ljubljeno mesto, s kolesarji, sprehajalci …

V Trogirju so mu leta 1936 naredili leseno jadrnico, ki je bila draga, kot bi eno hišo zidal, ampak jadranje je tudi en del te moje želje po svobodi. Pa tudi Pia je imela jadrnico zelo rada … Imela sta jih že čez osemdeset, kosta sama odjadrala v Dubrovnik. Z jadrnico brez motorja. To je svoboda. Denar in te stvari pa človeka zasužnjijo. Zaslužil si z agentom, jaz ga pa nisem maral, ker bi ga moral poslušati. Se spomnim, da me je en intendant vprašal, koliko hočem. In sem mu rekel, da naj mi da, kolikor misli, da lahko, če ne bom zadovoljen, bom pač šel. Denar je hudičeva stvar.

Nekoč sem ga obiskal pozimi, po snegu in trkal na vrata, ker zvonca na leseni hiški ni. Ni se oglasil in ko sem že mislil oditi, ga zagledam, kako od Krke prihaja proti meni. V pižami z zavihanimi hlačnicami in v halji! Ustrašil sem se, prepričan, da ga je starost končno ujela. Pa sem se zmotil. Še pri šestindevetdesetih letih si je na ta način krepil krvni obtok! In se mu je to zdelo nekaj najbolj normalnega na tem svetu. Kot se mu je zdelo normalno, da sem moral priti k njemu, ko je Pia praznovala okroglo obletnico in je bila polna hiša pomembnežev, on pa se je želel pogovoriti o svoji knjigi. In mu je Pia zagrozila, da se bo kar ločila, če ne bo malo izpregel …

Ni izpregel, do konca je ostal mladenič. Vsake toliko, ko sem v kakšnem časopisu objavil kakšno reportažo, intervju ali kaj podobnega, je včasih v moj poštni nabiralnik prišlo pismo. Navadno, ne elektronsko. S pohvalo, včasih s kritiko, nikoli preostro. V pismu, ki mi ga je poslal nekje v začetku septembra, je napisal, da je z zadovoljstvom prebral nek moj umotvor in da soprogo in družinico vabim na kavico in tortico v slaščičarno na Glavnem trgu. Prilagam par bankovcev za to. Starostna nebogljenost mi ne dovoli več zdoma!

Slaščičarne na Glavnem trgu žal ni več, takšnih ljudi, kot je bil Pino Mlakar, pa tudi ne več zelo veliko, če sploh.

No, čeprav Pino Mlakar pravzaprav ostaja …

pinomlakar_01 pinomlakar_02 pinomlakar_03 pinomlakar_04

pinomlakar_05 pinomlakar_06

Avtor fotografij je Boštjan Pucelj