Kategorija: Razno

S športom se bolj malo ukvarjam. Dobro, velika večina ljudi se ne, a velika večina teh športnih lenuhov potem šport vsaj prek televizije spremlja. Jaz pa ne. To me zanima še manj. Pred leti, ko me je Klemi zvečer šlepal k mehaniku (zagotovo je kje tukaj zapis o tem, a se mi ga res ne ljubi iskati), sva vsak v svojem avtu poslušala isto radijsko postajo. Nočni pogovor s svetovnim in evropskim prvakom v gimnastiki. Slovencem. Saj človek je kralj, to itak, krepko se je trudil, da je postal najboljši na svetu, a kljub temu sem ravno hotel spremeniti radijsko postajo na kakšno glasbo, ker me, kakor rečeno, debatiranje o športu in s športniki ne zanima kaj preveč. A ravno ko sem stegnil roko h gumbu, je športnik dobil vprašanje, če kaj bere. In potem nisem zamenjal postaje, ker to me je pa zanimalo. In se je človek malo izvijal, da po cele dneve in noči trenira in za branje lih nima veliko časa, da je pa ravno končal čudovito knjigo Očkov kotiček Damijana Šinigoja, ki je vsem priporoča. In sem se seveda itak stopil, a ko je Klemi ustavil pri mehaniku in mi ves navdušen začel pripovedovati, da en ful znan športnik dela reklamo zame in za mojo knjigo, sem prav tako navdušen povedal, da sem slišal, le ime tistega športnika sem pozabil. Klemi pa tudi! Ker naju šport pač kaj dosti ne zanima. In potem ti razlagaj prijateljem, kdo da je pohvalil tvojo knjigo, če še veš ne, kako je tistemu svetovnemu prvaku ime!

V petek mi pa zlati Marko P. pošlje fotografijo moškega z mojo knjigo v rokah. Lep fant, nasmejan, a vseeno nekako nisem štekal fore. In je Marko P. dodal še, da je to en košarkaš. Okej, mi je bilo všeč, nič ne tajim, lepo je, če športniki berejo kvalitetno literaturo, a je šele moj srednji sin ugotovil, da je moški z mojo knjigo Zoran Dragić. In sem se stopil, ker tako na Luni pa tudi jaz ne živim, da še ne bi slišal za genialna brata! In ker sem bil ravno v Logatcu na vseslovenskem srečanju jamarjev, sem potem hodil od luknjologa do luknjologa in fotko kazal, a kaj, ko so vsi isti ko jaz, jih le jame zanimajo in slavnega slovenskega košarkaša ni zelo veliko ljudi poznalo. Pa se ti potem hvali! Sem kmalu odnehal, ko sem spoznal, da sem v napačni družbi, šele Ticotov bratranec, ki nima veze z jamarstvom, je poznavalsko, priznavalsko, občudujoče in pohvalno zažvižgal, da sem lahko vsaj za trenutek užival v svoji pomembnosti! Velika večina luknjologov si je namreč z veliko veliko večjim zanimanjm in občudovanjem raje ogledala fotografijo nekega dekleta z mojo drugo knjigo …

V jamah je res nevarno, ampak nevarno je tudi na prehodu za pešce. In če na prehodu za pešče sam možnosti nesreče kaj dosti ne moreš zmanjšati, pa v jamah za to lahko poskrbiš. Z vajo. Plus jamarski izpiti se bližajo in smo malce potrenirali v gasilskem domu, kjer imamo sedež jamarskega kluba. Gospod Grah se je poleti malce bolj s službo ukvarjal (jap, vremena so se stemnila tudi za javne uslužbence) in manj z jamami, kar se je seveda poznalo. In je enkrat vmes, ko je spod njegove čelade še posebej lilo, enostavno vse štiri od sebe vrgel in zatrmulil, da on tega ne bo nikoli znal. Da je dovolj, če znam jaz, da njemu bom že pomagal, za mene ga pa ne briga. In sem takojci prekinil tovrstno razmišljanje, kajti tako jaz mislim v spregi s Klemijem. Kam bi pa prišli, če še kdo poleg mene ne bi znal!? Na srečo smo imeli Tomija, ki bo delal izpit za jamarja pripravnika, da je malo nivo znanja više držal …

Smo bili predolgo v Sarajevu in so v bazen prišle alge. Ne sprašujte, od kod so prišle, ker se mi tudi sanja ne. Ampak res. Pa saj vreme je bolj tako-tako in prčkanja v vodi niti nismo pogrešali, a ker je bila voda še topla in ker menda še topli dnevi prihajajo, sem se zadnjič spravil v kopalke, vzel zalivalno cev in zelene beštije začel sesati iz bazena. Na travo. Se mi sanja ne, ali bazenske alge spadajo pod floro ali favno, ampak jih je bilo preveč, da bi jih lovil s filtrom in sem jih kar na travo spuščal. Saj nekaj časa je bilo zanimivo in tudi ohladitev je prijala, ko je sonce pržilo, potem sem se pa naveličal ter zlezel iz bazena na kofe na vrtu. Da bom še naslednji dan nadaljeval, saj tudi tisti na križ pribiti ni vsega v enem dnevu napravil. A kakor se rado napravi, če človeka hoče sreča, se je problem rešil sam od sebe. Je voda čez noč stekla iz bazena. Skupaj z algami! Ko jeseni zadevo praznim na natego, torej s pomočjo težnosti, milijonkrat neha teči in moram popravljati in preverjati, tokrat ni bilo treba nič, ko sem cev v bazenu pozabil, je prek noči delala ko šus sama od sebe! Sem razmišljal, ali bi novo vodo natočili, pa v bistvu nihče čisto zares ne pogreša čofotanja in smo zatorej bazen oprali in očistili do konca. No, moj zlati najmlajši ga je, mu je bilo všeč z zalivalno cevjo se igrati na vrtu. Jaz sem se pa zadovoljen z enim problemom manj zapodil v kabinet k delu in ker sem imel ravno zalet, sem se še popravila stola lotil. Stol je za moj posel namreč zelo pomemben, saj večino časa opravim sedeč na riti. In sem pred leti enega dražjih kupil, mi je tako svetoval prijatelj Grdin, ki tudi veliko na riti dela. Da nimaš kaj šparat pri stolu, ti bo hrbtenica hvaležna, plus pri dragih stolih dobiš še garancijo. In sem kupil kar takšnega kot on, ki se mu je enkrat še v garanciji pokvaril in so mu ga takojci popravili. Mislim, popravili so mu ga takojci, ko ga je v Ljubljano odpeljal! In se je meni tudi kmalu zadeva pokvarila, veliko namreč filme gledam in se gugam na stolu, pa noge rad na mizo dajem in je neka plastika počila. Sem resno razmišljal, če naložim zadevo v avto in v Ljubljano odpeljem (dobra stvar dragih stolov je ta, da se prevoz v LJ na popravilo še vedno izplača, pri cenejših bi bil bencin že dražji od novega!), potem sem pa iz pokvarjenega stola plus napravil. Namreč, ko me je pred leti nekaj hrbtenica matrala, so mi svetovali nekakšno veliko plastično žogo namesto stola, da malo telovadiš, ko delaš, a mi je šla tako na živce, da sem enkrat kmalu totalno popizdil, vzel žepni nož in tisto žogo direkt v ventilček zaklal. Ampak res. To pa zato, da me kdaj kasneje ne bi vest pekla in bi jo poskušal recimo zaflikati. Ko jo v ventilček zakolješ, gre lahko samo še na deponijo, kamor je tudi šla!

No, pri tisti žogi me je guganje motilo, pri stolu pa ne. Je vsake toliko sicer kakšen košček zlomljene plastike ven padel, a me to zelo ni motilo, šele ko je zaradi vsega hudega še hidravlika spustila in se je stol znižal za kakšnih 6 cm, me je pa začelo motiti. Ker komolci pri prijemanju miške in klofanju po tastaturi niso bili več pravokotno na mizo, sem bil prenizek. In je bil stol še vedno v garanciji in bi lahko zamenjal, a kaj, ko me začne motiti šele zvečer, ko sedem za računalnik, takrat pa pošteni trgovci spijo. Sem enkrat vmes celo neke lesene zagozde zabil v nogo, da bi zadevo na pravilni višini zadržal, pa ni pomagalo za dolgo, le za toliko časa, da je garancija dokončno crknila. In sem potem Grdina vprašal, kam naj grem tisto hidravlično nogo kupit in je skoraj ponorel, zakaj sem garancijo zamudil in kako bo zdaj to drago, ker pri tako dragih stolih tudi rezervni deli niso poceni in me je malo vest pekla in moralni maček napadal, plus škrtost se je oglasila. Sem po nekaj mesecih, ko me je spet začelo motiti, plus vse skupaj je že tako nagravžno škripalo, da je vse v hiši motilo in se niti premakniti nisem upal, ko sem film ponoči gledal, prišel na drugo idejo. Ne potrebujem hidravlike za gor in dol, ker jaz sem vedno gor, bom kar navadno cev kupil pravilne dolžine pa bo zadeva rešena. In je bil spet Grdin nekaj proti, da to ni tako enostavno, da je nekaj gor zožano, dol pa razširjeno, da to ne more vsak šalabajzer zamenjat in podobno in me je spet minilo za par mesecev.

Danes, ko sem tako uspešno bazen izpraznil brez prevelike muke, sem se pa počutil olimpijsko in sem se odločil, da še stol popravim. Saj je bil že čas, vam povem, sem skoraj teniški komolec pri pisanju dobil! Sem skočil v garažo po vrtalnik, kladivo in izvijač in sem vso preostalo plastiko in les iz hidravlike izbrskal, zadevo s kladivom nabil na pravilno višino, potem pa v nogico zavrtal luknjo. V katero sem vtaknil izvijač, ki sem ga par minut prej totalno razbil, ko sem s kladivom tolkel po njem in je zdaj stol na pravilni viši. Lahko klofam, da je veselje in nič me ne boli. Celo hrbet ne, ker se še edno gugam ko na ladji, kar je, menim povsem iskreno, dodaten plus. Rita in hrbtenica delata, ko jaz delam in rita in hrbtenica delata, ko lovim ravnotežje med gledanjem filma. Čista zmagovalna situacija, vam povem. Pa še nekaj tekoče masti sem našel v garaži, da sem vse skupaj podmazal, da sploh ne škripa več in vsi v hiši mirno spijo … Medtem ko ate delajo, kakopak!

Sestra mora malo v kondicijo priti, Tico pa par kil z riti sneti in smo se odločili za tri ne prezahtevne jame tam okoli Čaganke. V Akustičnem breznu sta vriskala, jima je bilo všeč, vsega po malem mešano, brezen, ožinic, prečnic, sigastega okrasja … Res lepa jama, za malo mišice pretegnit, čeprav povsem do dna nismo šli, 100 m vrvi ni bilo dovolj. Sem se vseh detajlov spomnil, kakor sem se po štriku počasi dol vozil in sem bil kar sam nase malo ponosen. Sem se počutil skoraj ko mali Srečko, ki skoraj za vsako od neštetih jam ve, kje se nahaja, kako se imenuje in glavne karakteristike, kar me vedno znova fascinira! Ko sem se zbezal na plano in pospravil štrik, je bilo energije še več ko dovolj in smo se odločili še za eno jamo, Jubilejno brezno, ki je tudi dovolj blizu, da smo kar v opremi peš odskakljali do nje. Sem vedel, kje je vhod in ko sem nad vhodom zagledal nametane veje, sem se tudi jame spomnil in sem se spet počutil ko mali Srečko. Ko sta me Tico in Jasna spraševala, kakšna je pa ta jama, sem suvereno odgovoril, da se najprej na prosto spustimo v majhno dvoranico, zato so tudi veje nad vhodom, ker bi si kakšen medved, ki se mu ne bi ljubilo brloga kopati, to luknjico lahko za prezimovališče izbral in bi to takoj videli, če vej ne bi bilo! Da naprej je pa tudi lepa, nič zahtevnega. Sem bil pameten ko televizor, ko sem to razlagal med tlačenjem v prvo stopnjo. V dvoranici sem poiskal pritrdišče, nanj zavezal vrv in se počasi začel tlačiti v nadaljevanje. Ravno sem rit stlačil v luknjico, ko je do mene priskakljala sestra in potem v živo opazovala, kako se zatakne jamar. Sem namreč zadevo, ki sem jo imel v spominu kot nič posebnega, vzel preveč lahkotno in ko me je nek izbočen kamen pritisnil ravno po sredini prek zavore, sem obtičal kot čep v steklenici. Ni šlo ne dol ne gor! Saj kaj hudega mi ni bilo, a preveč bentiti in matrati se pa nisem hotel, da Jasne in Ticota ne bi prestrašil in bi se obrnila, še preden bi se dobro v jamo spustili. Sem se nekako po daljšem naprezanju le zgudil skozi prepreko, oprema je grozljivo hreščala, ko je drsala po kamenju. Sem se veselo guzil naprej, da vidim, kaj nas še čaka, sestra, ki ji moje matranje očitno ni vzelo veselja, se je pa za mano spravila. Z malce več pameti v glavi je lažje prišla čez ožino. Jaz sem medtem v nadaljevanje pogledal in mi je kar podkombinezon med ritnice potegnilo. Takoj, ko sem tisti ozek vertikalni dimnik zagledal, sem se spomnil, kako sem se med raziskovanjem jame tako zelo zataknil, da mi je moral Srečko pomagati. Je kar nekaj časa trajalo, ker se je najprej moral nehati smejati! Od zadaj je Jasna vpila, če je naprej tudi tako ozko in sem ji mirno in po pravici odgovoril, da ne in je takojci Ticotu prenesla, da jama naprej ni tako ozka in seje še on spravil v prvo ožino. Ampak jama naprej res ni bila tako ozka, ozka je bila še bolj! Sem se kar hitro na zavoro spravil in v luknjo zatlačil, da seka ne bo videla, kako ozko je, a ko je prišla do mene in videla, v kaj se tlačim, ji je bilo seveda takoj vse jasno. Je vprašala, če bo ona prišla ven, če gre dol in sem ji suvereno dogovoril, da itak da bo in se je spustila do mene. Me je kar presenetilo. In presenetilo me je tudi, ko se je dol spustil tudi Tico. Smo čepeli v tisti dvoranici in sem razmišljal, če je to to, ker se mi je zdelo, da je bilo jame več, a se kar nenadoma nisem več počutil ko mali Srečko, ki se jame spomni, saj je bila edina možnost napredovanja skozi tako ozek prehod, da se niti na trebuh nisem ulegel, da bi pogledal, če je to to. Se je p tja zarinila Jasna in povedala, da naprej je še ena dvorana, samo da niti čelada ne gre naprej, kaj šele vse ostalo. In smo kar zaključili z Jubilejnim breznom in ven odskakljali. Najprej Tico, katerega oprema je grozljivo škripala na poti gor in kar nekaj časa je trajalo, da se hudo matra sva vedela pa po njegovih izpušnih plinih. Na srečo je pihalo iz jame ven …

Jasna si je tudi vzela čas in zelo pospešeno je dihala v tistem ozkem dimniku, a ji je uspelo iz prve, na srečo, da je lahko potem pomagala Ticotu ožinico višje, ki se je na vrvi popolnoma zataknil in ni šlo ne naprej ne nazaj, dokler mu ni nataknila pantina, ki se mu je snel. Jaz sem medtem razopremljal in pospravljal, a zelo previdno, da se tudi meni ne bi kaj snelo in bi obtičal ko pred leti in ko sem prišel iz dimnika, sem kar samega sebe pohvalil. Potem pa itak preveč suvereno se zarinil v naslednjo ožinico in se z rameni povsem zataknil. Dol ni šlo, da bi popravil, ker oprema dovoljuje samo plezanje gor, a gor seveda ni šlo, zato je Tico malo razmišljal, kako bi mi pomagal in prišel na briljantno idejo, da bi me navezal na drug štrik in tistega, na katerem sem visel, prerezal. Sem najprej mislil, da se heca, pa se ni, zato sem zbral vse moči in trmo in se nekako po centimetrih prerinil skozi, ko sem zunaj potem ob Petrolovi kavi in čikcu prihajal do sape in predlagal še tretjo jamo, tudi v bližini, o kateri sem pa kar takoj priznal, da se mi tudi sanja ne, kakšna je po zahtevnosti, sta se pa oba zbunila in smo raje odskakljali do bivaka na večerjo. Jaz kar direktno, onadva pa malo bolj po ovinkih, da bosta še kakšno gobo za v lonec nabrala, a je menda enkrat vmes po medvedu zasmrdelo in sta prišla celo par sekund pred mano …

V nedeljo smo imeli pa še vajo Reševalnega centra Novo mesto, preveriti smo morali reševalno opremo in čoln. Če bomo kdaj reševali v podzemnem jezeru. Kar je pomenilo, da smo morali čolniček napihniti in malo zaveslati po Krki, če drži zrak. Res lepa in če ne bi bilo Uroša, tudi nezahtevna vaja, a ker je bil človek ravno v neoprenu, je z obale skakal bombice proti čolnu, da sva bila z Dejanom povsem mokra. Sva pa edina opravičila naziv reševalec, saj sva morala nekemu fantku z reke rešiti coklo … Potem smo pa pri Tanji še dobrote z žara jedli in če mene vprašate, je bilo to ena najboljših reševalnih vaj do zdaj …

Prebral sem roman, v katerem si avtor naredi spisek stvari, ki jih v življenju še mora narediti. Ameriški izraz je Bucket List, kakšna je slovenska verzija tega, se mi tudi sanja ne, da bi pa brskal in raziskoval, sem pa trenutno prelen. Junak v romanu si je zapisal sedem stvari, jaz sem jih jaz kot ljubiteljski popravljalec vsega, delujočega in nedelujočega, večino imel že odkljukanih. Mojster recimo nikoli ni zaflikal zračnice pri kolesu in si je šel potem kolo kupit (pa pustimo ob strani, da je kupil kolo, ki ni imelo zračnice!), jaz sem zaflikal milijon zračnic. Res pa je, da nobena kaj dolgo zraka v sebi ni držala, čeprav sem vedno vse delal po navodilih. Verjetno so bila lepila tisto stoletje nazaj, ko sem še flikal zračnice, bolj švoh, kaj pa vem …

In ko bereš (ali gledaš) kaj takšnega, seveda nemudoma pomisliš, kaj bi ti fliknil na seznam. Moj je prazen, pravzaprav ga niti nimam, vse želje si namreč nemudoma uresničim. Ker sem tak bolj prizemljen možak s prizemljenimi željami. Če imaš prazno denarnico in željo po poršeju, imaš potem pač problem! A vseeno, sem razmišljal, kaj bi pa jaz na takšen seznam fliknil in edina stvar, ki mi je padla na misel, je bila čiščenje čevljev. Saj veste, v starejših filmih kje na kakšnem uličnem vogalu vedno kakšen črnček puca čevlje za denar. No, to sem si vedno želel, pa ne vem, zakaj. Pa saj želje recimo niso vedno racionalne, samo pomislite na srutka, ki vsak dan je zelje, vozi pa se v novem mercedezu. V Sloveniji jih je polno! Kaj dosti za uresničitev te želje nisem nikoli storil, le pred leti, ko sem se vozil s trolejbusom po Beogradu (pa ne vem več, zakaj, ker grem vedno z avtom), sem zagledal nekega modela, ki je na vogalu čistil čevlje. In mi je preblisnilo, da eno željo si pa lahko odkljukam, saj veste, jaz si želje poskušam uresničiti čim prej! Sem ko nor pritiskal na gumb, da bi mi šofer zaustavil, a kakor veliko stvari takrat v Beogradu, tudi tisti gumb ni delal. In je model zaustavil na regularnem avtobusnem postajališču, dokaj oddaljenem od tistega vogala s čistilcem čevljev, kar mi pa seveda ni vzelo veselja. Sem stekel (no, bodimo pošteni, zelo verjetno sem samo pospešeno hodil, ker nazadnje sem tekel leta 1979, to je bilo pa kasneje!) nazaj, se mi zdi, da sem celo v eno ali dve luži namerno stopil, da bo imel čistilec vsaj kaj posla. A je model, ko sem prisopihal do tistega vogala, že nehal delati. Priznam, sem bil kar malo razočaran in dokler sem bil v Beogradu, sem ves čas oprezal, ali bom kakšnega videl. Pa so se tedaj vsi poskrili ali pa odšli na dopust.

Sem na zadevo pozabil, ker tako zelo žulila me pa ni, dokler nekoč kasneje nisem postopal po Bolgariji in na trgu zagledal čistilca čevljev. Regularnega, tapravega. Je imel tisto leseno pručko, na katero si nogo z umazanim čevljem postavil, pa krtače in kreme, pa krpo za loščenje … Se mi je kar milo storilo, moram priznati in sem skoraj stekel proti njemu, da mi ne bi ušel! Prijatelju Srbu, s katerim sem se sprehajal, ni bilo nič jasno. Sem ves žareč v obraz prisopihal do čistilca in neučakano kar postavil nogo na pručko in bil potem nadvse razočaran, ko me je čistilec zavrnil. Sem mislil, da ima lih pavzo, a je razložil, da semiš čevljev, kakršne sem imel obute, sploh ne čisti. Še posebej, če imajo oranžne vezalke! Sem resno razmišljal, da bi si šel navadne usnjene čevlje kupit, da si izpolnim željo, saj v Bolgariji pač ne morejo biti dragi, a ker mi obutev kupuje predraga soproga, ki ima edina okus v naši familiji, sem to misel kar zavrgel. Čevljev, ki bi jih obul samo enkrat, potem bi mi bili pa tako grdi, da jih ne bi hotel več nositi, pač ne potrebujem. Imam dva para takšnih doma, sem dvakrat poskušal dokazati moji predragi soprogi, da znam tudi sam kupiti!

Prijatelj Srb je že silil proti bližnjemu vrtu na kavo, a ko nekaj zagrabim, zagrabim, ne spustim zlahka. Sem pogledal njegove čevlje. So bili usnjeni in zelo lepo zloščeni. A me to ni motilo. Sem mu predlagal, da naj si on očisti čevlje, da mu jaz častim, da bo to vsaj približek uresničitvi moje želje. Pa ni hotel, itak da ne, ker je Srb in si je vtepel v glavo, da njemu Slovenec ne bo plačeval čiščenja čevljev, sploh pa ne bo dovolil Bolgaru, da mu čevlje umaže, ko so pa zdaj tako lepo zloščeni. Načeloma bi lahko razglasil poraz, seveda, a ko zagrabim, zagrabim, saj sem že omenil, ne?! In sem v eno lužico stopil in potem na Srbov čevelj. Da sem ga malo umazal. Srb je seveda znorel, da kaj počnem, jaz sem se mu pa mirno opravičil in mu ponudil, da mu v opravičilo plačam čiščenje čevljev. Je nejevoljen porinil nogo na tisto pručko, a šele potem, ko sem mu za vse sveto obljubil, da mu ne bom jaz plačal storitve. Bolgar je pljunil v roke in se lotil dela, res je lepo očistil in zloščil prijateljeve čevlje. Sem stal poleg in užival, kot bi čistil moje, boljšega približka uresničitvi želje pač nisem videl. In je bilo vse v redu, dokler Bolgar ni cene povedal za svojo storitev. Se ne spomnim, koliko je zahteval, ampak Srb je popolnoma znorel. Da za takšen denar že v Srbiji dobi nove čevlje, kaj šele v Bolgariji! A čistilec se ni pustil omajati, je zahteval znesek, kakršnega bi verjetno meni opalil, ki sem si čiščenja čevljev res želel, Srb je pa norel in norel. Da ropati se pa ne pusti. Celo tako zelo jezen je bil, da je zahteval, da mu jaz plačam čiščenje, a mu ga seveda nisem, saj sem mu prej za vse sveto obljubil, da mu ne bom. In kar sem rekel, sem rekel.

Potem ob kofetku je še kar nergal in bentil, a to mojega veselja ni popolnoma nič zmanjšalo. Je pa res, da nekoč, ko bom v usnjenih čevljih opazil kakšnega uličnega čistilca čevljev, si bom željo pa izpolnil tudi na lastnih nogah …

Po Zilhadovem scenariju posnet film Hiljadarka smo si ogledali na predpremieri na Sarajevo film festivalu in kakor se spodobi, smo v dvorano vstopili po rdeči preprogi. Meni je bilo malo nerodno, saj nimam obleke za takšno priložnost in sem bil oblečen, kakor sem pač bil, pa tudi obrit nisem bil, kljub temu, da je prijatelj ostro protestiral. Da takšen ne morem na njegov film, da kaj bodo pa ljudje rekli, a sva potem našla kompromis. Me je našprical s svojim parfumom in če že lep nisem bil, sem vsaj lepo dišal. Saj kaj dosti pomagalo ni, kaj pa vem, okoli mene potem na afterju mlade deklice niso kaj dosti skakale, čeprav to pripisujem predvsem temu, da sem imel s sabo preljubo mi soprogo … Dvorana je bila nabito polna, celo bosanski premier je prišel, kljub temu, da je najprej kazalo, da ne bo. Ko so mojega zlatega prijatelja menda že desetič zapored klicali iz njegovega kabineta za karte in vse protokolarne detajle, jih je imel enkrat vmes, ko sva pijuckala kavico nekje na obronku Sarajeva, dovolj, in je enostavno izklopil telefon … Film je črna komedija iz obdobja povojne Juge (tiste povojne v petdesetih letih!) in nas je nasmejal do solz, saj drugače biti niti ne more, le moj najmlajši ni bil najbolj navdušen. Malce zaradi pozne ure, malce pa zato, ker je kljub angleškim podnapisom zaželeno vsaj bežno poznavanje socialistične zgodovine, da veš, za kaj gre. Je pa užival v glamurju, kakopak, pa s taksijem se je prvič v življenju tudi peljal …
Vse lepo seveda enkrat mine in smo odskakljali domov, moram čim prej v jamo. Ker smo kot najhujši turisti v nekaj dneh s prijatelji obredli celo Sarajevo in okolico ter se ponovno spomnili vseh bosanskih kulinaričnih dobrot (in mi ni nič nerodno, da sem tako okupiral prijatelja, priznam, je bilo preveč luštno!), sem okrogel kot sodček!
Domov sem seveda prinesel tudi nekaj njegovih knjig, roman Rešitev, ki sem ga prebral pri njem na dušek, pa bom zagotovo prevedel v slovenščino. Je še boljši kot film in čeprav (ali pa morda celo prav zato) v njem razmišlja predvsem o sebi, sem ob branju jokal od smeha …