Kategorija: Razno

Pol družine umira od vročine na morju, pol pa doma, le da se tista polovica na morju lahko hladi v vodi, domača polovica pa ne. In ko je danes spet pritisnila vročina, smo skočili v trgovino po dodatno mivko, da smo uredili plažo na vrtu ter potem v največji pripeki postavili bazen. Na srečo je ves čas polna hiša mladine in sem zadevo lahko iz sence koordiniral in nam je šlo kar hitro od rok. Voda se je pa šele ponoči natekla, saj smo točili le iz dveh cevi, 15 kubikov ne špricne kar mimogrede. Zato sem tasrednjega sina prijatelja, ki je najbolj švical in se je hotel za nagrado v bazen vreči in si je tudi kopalke celo sposodil in oblekel, moral razočarati, da tako hitro ne bo šlo, v zahvalo sem ga samo z vodo iz vrtne cevi ohladil. Potem sem malo naokoli po terenu zaokrožil, ko se je shladilo, domov prišedši sem pa lahko samo za mizo sedel, saj polna hiše mladine mimogrede kaj speče. Pa vmes so se enkrat celo poskusili nekaj spričkati z našo tamlado, a sem to kar hitro preprečil, ker če bo šla, bomo in lačni in umazani in posode čiste ne bomo imeli in pospravljeno in zlikano tudi ne bo, dokler se predraga mi soproga ne vrne z morja!

Jutri bo spet vroče, a se bomo lahko že hladili in nekako torej bo …

Miha je ko pitbul, ko zagrabi, ne popusti. Pa saj ga razumem, sanja, da bo jama na njegovi parceli prišla tja nekam do Dolenjskih toplic in toplega vrelca in ker sam kot pripravnik ne zna in še ne sme rovariti pod zemljo, pokliče strokovnjaka. Torej mene. Saj neki strokovnjak menda nisem, toliko pa že, da vem, ko se bom tja k njemu zarinil, bom spet pral opremo ko butelj in mi ni preveč dišalo. No, dišale so mi dobrote z žara, ki jih vedno potem postreže in ko je Tomi poklical, da bi v kakšno jamo šel, sem ga kar k sebi naročil, da bova v eno novo skočila. Je bil vesel ko televizor in še ko sva k Mihatu priskakljala, ga veselje ni minilo. Sem razmišljal, kako bi prijatelja prepričal, da bi se namesto mene zarinil v tisto luknjico in potem po mojih navodilih razbil kamen, ki preprečuje pogled v globino, a še preden sem se dvakrat okoli obrnil, je bil že v opremi. Ga sploh nisem rabil kaj prepričevati! Tile jamarski pripravniki so res carji, sem si mislil, ko sem od zgoraj s sončka navodila dajal in se provkomotnega počutil in pomembnega. Edini problem je bil, kako Mihata zunaj zadržati, da ni še on skočil v blato, ker nekdo je pa moral električni vitel komandirati, ker se mi tudi to ni ljubilo! Ko je sonce zašlo, smo koščke razbitega kamna in tono blata ven spravili (uporabljam množino, ker sta delala po mojih navodilih), potem sta se pa tudi blatneža preoblekla in ravno ob pravem času za mizo sedla, ker je Mihatova soproga z rešetke že pobrala pečene mesnine. Sem bil pri jedi najbolj priden, ko da sem kaj delal, še najbolj sem pa po svežih špargljih udaril, ki so bili priloženi. Sem priznal, da jih v bistvu še nikoli nisem jedel in me je Miha opozoril, da bo potem, ko bom šel doma lulat, pa nadvse zanimivo. Da menda pri izločanju smrdijo ko sto vragov. In sem se spomnil, da sem jih pa že jedel, je predraga mi soproga pred kakšnim mesecem naredila špargljevo juho in mi o vonju povedala pa šele potem, ko sem popoldne iz stranišča prišedši brundal o tem, da bo treba kanalizacijo preveriti, da v kopalnici ful smrdi …

 

Super je, ko se za akcijo zmenimo z Urošem, Ticotom in Anžičem. Anžič vedno zamuja in se potem moja zamuda ne pozna, Tico in Uroš pa nikoli nimata ničesar s sabo in moramo v trgovino po robo, kar je kul, ker ko vedno pakiram zadnjo sekundo, vedno kaj pozabim. Smo se v petek tako obirali, da so Hoferja zaprli in smo še komaj Spar ulovili. S Ticotom sva se v čokoladice in podoben junk zapodila in kupovala po dve skupaj z enim gratisom, Uroš in Anžič pa bolj med pive. Tudi Tico se je zapodil med pive in ko se mu je po tleh raztreščil sikspack, je mirno vzel drugega in ga kotaleče pločevinke kaj dosti niso zanimale. Na blagajno sva šla na tisto normalno, s prodajalko, ker sva butla in ne izobražena kot Uroš in Anžič, ki sta šla na ekspres samopostrežno blagajno in sva se potem vsaj deset minut zabavala, ko se je prijateljema kakopak nekaj zalomilo in jima je moral na pomoč priskočiti naveličan prodajalec. Ki mu pa tudi ni šlo najboljše, ker se je Anžič vmes se v Špar klub vpisal in na kartico čakal, pa račun je zatrgal in so morali serviserja menda poklicati … Skratka, ekspresna blagajna se je tako zakomplicirala, da je obilni prijatelj kar že tam načel puranovo kolbo, ki jo je mislil pojesti šele v avtu. Ko sva s Ticotom pojedla vsak svoje štiri krofe, sta tudi prijatelja končala in smo končno lahko pičili na pot, verjetno sem se pa zaradi teme zmotil in v Lučah vprašal, če gremo še geometrijsko središče Slovenije pogledat, ko smo glih tam. Pa potem nismo proti Velenju zavili ampak so me navigirali proti Molički peči in sva s Ticotom šele visoko v hribih zvedela, da ne bomo spali v jamarskem domu Huda luknja. Ko smo sredi noči parkirali ob pastirski koči sredi ničesar, je bilo tako mrzlo, da sploh nisem hotel iz avta, ker sem bil v kratkih hlačah in kroksih, pa šotora tudi nisem imel, spalka je bila pa tudi bolj za v hišo! Je Uroš skočil vprašat pastirja, če lahko tam bogu za hrbtom postavimo šotor in je pastir dovolil, hkrati pa je predlagal, če ne bi raje v njegovem apartmaju prespali, da nas zjutraj ne bodo krave potacale, ki da trenutno spijo pod okoliškimi drevesi. In smo mu naredili uslugo in raje v čudoviti topli brunarici prespali, še pred sedmo pa nas potem niso zbudile krave temveč dva bika, Milči in Risto, da cement je že pripravljen za v nahrbtnike! Na srečo smo morali počakati še druge jamarje in smo vmes lahko v miru kofe ali dva spili, pa malce pomalicali. Malo smo se vmes pa Uroša izogibali, ki si je v Šparu kupil vložene kisle kumarice in me je debelo gledal, kaj ga tako debelo gledam, ko so se mu zjutraj pa po nahrbtniku razlile in je zadišal po kisu, mu je bilo pa takojci jasno, zakaj se vloženih kumaric v nahrbtnik ne daje. Dobro, res je, da sem jaz tisti frdamani glaž zaprl, a to so že detajli …
Potem smo pa vreče cementa in orodje začeli v nahrbtnike nabijati. Matičevi namreč nekje visoko v gorah sredi ničesar globoke jame raziskujejo in ker je pot do tja na dveh nogah res dolga in naporna, je potreben bivak. Povabilu na garanje se je odzvalo 30 jamarjev iz vse Slovenije, a sem prepričan, da smo se skoraj vsi, ki smo potem otovorjeni švicali navkreber, večkrat vmes vprašali, ker bumbar jame išče na takšnem terenu! Ma saj je logično, če najdeš jamo visoko v gorah to pomeni možnost, da bo globoka kilometer ali več, ampak tu se potem spet poraja vprašanje, ker bumbar bo potem v tako globoko rinil! Okej, nekaj nas je, čeprav smo med hojo proti placu za bivak verjetno res vsi preklinjali gorsko jamarjenje in z zavistjo razmišljali o delovnem mestu vlakovodje v Postojnski jami. Ko smo potem tam na neki čurki z najlepšim razgledom na svetu betonirali šest temeljev, kjer bo pravljična plehnata hišica stala, nam je bilo vreme naklonjeno, saj ni bilo vroče. No, vroče je bilo nekaj časa vsem, ki jih je Milči postrani gledal, ko se je lesen okvir za temelj napačno odžagal, ampak na srečo se je potem ugotovilo, da je meril Milan sam in je bilo potem vroče samo njemu. Dela je bilo dovolj, si moral biti prav umetnik, da si se mu izognil! Se je moralo kamne nabirati in pesek sejati (ker za beton so morali biti kamenčki prave velikosti!) pa sneg na folijo nositi, da se je topil v podstavljen sod (pa vedeti morate, da so bila delovišča raztegnjena pa celi planini, ker vsak kamen pač ni dober, čeprav so bili meni vsi isti!) in s Ticotom sva se selila od delovišča do delovišča in postala le tam, kjer je bilo dovolj garačev, da ni bilo potrebno za delo poprijeti. A kakor se rado zgodi, se je nekaj zalomilo in so tudi meni lopato v nekem trenutku porinili v roke, da sem malo utihnil, popoldne, ko je bilo ogromno že narejenega, nas je pa dež rešil, da smo lahko v planšarijo na čudovit Dragotov golaž odskakljali. In samo enkrat smo se vmes izgubili!
Večina je proti večeru utrujena domov odskakljala, Tico, Matic in jaz smo pa v Hudo luknjo odšli pospremit Uroša in Anžiča, ki naj bi nek sifon v nedeljo stavhala v Hudi luknji. Jap, ti gnjurci nikamor ne znajo in morejo sami, ko majhni otroci, jamarji pešci mormo pa njihove igračke po jami trogat!
In že ko smo se ponoči najedli gore čevapov mi je bilo jasno, da od tavha naslednji dan ne bo nič, ker sta oba po nekaj pivih že po sluhu vedela, da je voda še vedno previsoka. Da mogoče bo pa zjutraj boljše, sam da dvomita …
Vstali smo zgodaj, jaz prvi, sem bil kar ponosen, potem pa na wc hodili na deset minut, toliko je bilo potrebno, da se med enim in drugim razlufta. Edino Anžič je prijokal ven, ker je šel na stranišče deset minut po Ticotu, saj ni opazil, da je šel osem minut za Ticotom odmetat pa še Uroš. In ker smo ravno jamarji in ker smo bili ravno pri jami, smo pa še eno turistično prečenje Hude luknje udarili in bili tisti, ki še nismo bili v turističnih delih, navdušeni do nezavesti! Malo manj pa potem na koncu, ko nam je hotel Matic obisk zaračunati po turistični tarifi, samo na srečo ni imel štampilje poleg, brez računa pa nismo hotel plačat, ker sive ekonomije pa ne podpiramo …
Evo, še en vikend koristno zdrobljen, vmes je družina pa na morje odpeketala in bo čas še za kakšno jamo …

 

Naj bi šli v jamo, a je močan dež potop jamarskim potapljačem, ki naj bi jih spremljali, to preprečil in smo lepo ostali doma. Kljub temu, da je prijatelja Anžiča žulilo, da bi šel kar v takšno, da se le gre! Jap, ni navajen doma med prazniki ostajati. Enako sem jaz Klemiju tožil, da nekam bi šel, da kaj bom doma delal, da si bom moral potem delo najti in bo spet škoda in je kar malo čustveno izbruhnil, da za takšne državne praznike se pa že skoraj spodobi kakšen spomenik obiskati. Torej, če si taprav Slovenec, kakopak! Sem se strinjal, da to velja za tiste, ki so se tistega davnega leta ’91 po riti praskali ali bili ravno na dopustu kje v varni tujini ali se še niso rodili ali so še v plenice rinili (kakor zlati Klemi), da to pa za nas, ki smo imeli puško v rokah in aktivno sovraga iz lepe naše izganjali, ne velja. A sem vseeno potem ko sem mimo spomenika v Pogancih peljal, malce upočasnil in tistim herojskim časom namenil misel ali dve, pa spet sem se skoraj v slabo voljo spravil, ko sem se spomnil, da sem moral celo v vojno priti prek zvez in poznanstev. Ko so me namreč na vojaškem sodišču leta 1984 oprostili, da mogoče pa res nisem mislil Slovenije že takrat odcepiti, sem si nato kmalu zrihtal zdravniško potrdilo, da sem 86% invalid (jap, to so bili zlati časi, ko se je kaj takšnega še dalo) in z nekdanjo JLA nisem imel nobenega opravka več. Ko se je pa začela vojna, so vpoklicali le tiste, ki so imeli uniformo doma, ki je pa jaz nisem imel. Plus v papirjih je pisalo, da sem invalid in so se me otepali, kot da sem kužen, v TO so me kasneje sprejeli šele po posredovanju prijatelja častnika …

Sem v filmu 1991 – Neizstreljeni naboj poiskal sekvenco, kjer je približno opisano, kako je bilo to videti, spodaj pa je nalepljen še odlomek iz romana o prvem dnevu vojne v Sloveniji …

[youtube]https://www.youtube.com/watch?v=KiFFdlTECt8[/youtube]

27. junij ’91, Poganci

Noč je bila jasna in topla; bilo je že nekaj dni po začetku poletja, vendar je Žmigovca v sami srajci vseeno mrazilo. Vrbe ob potoku, ki je včasih vrtel kolo Kaburjevega mlina, so bile odete s sivkastimi in že uvelimi mačicami, v bregovih so cvetele bele vetrnice, robovi jarkov pa so se bleščali v zlatem siju rose. Bilo je še temno, vendar je Žmigovc tolikokrat prevozil to pot, da si je pokrajino z lahkoto priklical pred oči. Klečal je za debelim hlodom, ki je bil pripravljen za bližnjo žago, in napenjal oči, da bi kaj videl; cesta se je v soju zvezd zamolklo belo črtala v temni pokrajini, na svetli podlagi pa so bile temne sence. Te temne sence so bile sovražnik. Ujeli so jih v past in zdaj so čakali, kaj bo; prav nič ni bilo odvisno od njih, teritorialci so bili le pioni na šahovski plošči, s katerimi je nekdo junaško blefiral in upal, da nasprotni igralec s prednostjo v oborožitvi ne bo opazil njihove nemoči. Le kaj naj jim naredijo z majhnimi pokalicami, je skoraj žalostno pomislil in se zdrznil, ko je bolj slutil, kot videl, da so se tri cevi na BOV-u spet obrnile proti njemu. Le kaj naj naredijo? Moral se je otresti krempljastega strahu, ki ga je dušil v grlu. Poskusil je požreti slino in potisniti grozo nazaj v prsi, vendar je uspel le suho pogoltniti. V ustih je imel ogaben okus, le s težavo se je treznil. Pokleknil je na drugo koleno, ker ga je to, na katerem je klečal, že začelo boleti. Sero, prijatelj, s katerim si je delil prsobran, se je prestrašeno zdrznil; že zelo dolgo se nista premaknila. Za gozdom, kamor je izginjala cesta za njihovo barikado, ki so jo tako hitro postavili, in vodila v mesto, se je zaslišal hrup motorjev, ki je hitro naraščal. Napenjala sta oči, vendar jima je poleg teme pogled zakrival tudi gozd; lahko sta le domnevala, da se je vrnil ostanek kolone, ki jim je bil ušel. Žmigovca se je loteval obup in grizel si je ustnico, da ne bi podlegel paniki – nohte je obgrizel v minule pol ure … Pomaknil se je nekaj centimetrov naprej, da bi videl vsaj luči žarometov, in presenečen zaslišal svoj trepetajoč, presunljiv stok, ko je iz pljuč iztisnil zrak. Zvok je oba pretresel in spet se je zagrizel v spodnjo ustnico. Sero je pogledal na uro; svetleča številčnica je kazala nekaj minut do pol štirih zjutraj. Hrup je skoraj potihnil, vozila so prispela do tovornjakov s peskom. Z zadnje strani so jih zaprli Rac in njegov vod z v ta namen puščenim tovornjakom. Znašli so se v dvakratnem sendviču. Račev vod je šele takrat spoznal, da so kolono nehote ločili, in v hipu jim je bilo jasno, zakaj so se njihovi oklepniki vrnili – zaustavljeni del kolone je po radiu na pomoč poklical predhodnico, ki je po ovinkasti gorjanški magistrali pridobila prednost in se ločila od glavnine …

»Misliš, da bodo barikade …« je začel Žmigovc in se obrnil k Seru, potem pa nenadoma utihnil. Vprašanje, ki ga je mislil zastaviti, ni imelo odgovora, vsaj Sero ga ni mogel poznati; pravzaprav ga v tistem trenutku ni poznal nihče na tem svetu. Oba sta se nehote ozrla v smeri težkih, s peskom naloženih tovornjakov, katerih obrise sta lahko le slutila, potem je Sero odgovoril na nedokončano vprašanje z gotovostjo, ki je ni čutil: »Tukaj jih bomo zadržali!«

Naenkrat je nočno tišino presekal močan, rezek in avtoritativen glas: »Ovdje major Boško Prodanović, pripadnik Armije,« je zavpil z BOV-a v temo okoli sebe. »Odmah maknite barikadu, pucaću!«

Duh lastnega telesa je Žmigovcu naenkrat postal neznosno zoprn. Smrdelo je po dolgo zadrževanem strahu, ki mu je sesiril telesne sokove; uhajali so mu kot izcedki živali, sled za preganjalce, ko je major drugič glasno postavil svojo grožnjo in zahtevo. Počutil se je kot mlad kozliček, privezan za vabo medvedu, ki ga s svojim prestrašenim meketanjem celo privabi. In če medved ne pride, to še ne pomeni, da je rešen – lovec na drevesu ga lahko kadar koli speče na ražnju …

Prodanovič je grožnjo izrekel še v tretje; vsi so bili nekoč v vojski in so vedeli, da se po pravilih trikrat opozori, potem se strelja. Stisnili so zobe in čakali. To je bila psihološka vojna, udarec v podzavest. Podobno kot oglašanje bobnov v džungli – slišiš jih, čutiš, veš, da oznanjajo nesrečo, vidiš pa nič, niti ne veš, kdaj se bo zgodilo, kar se ima zgoditi. Žmigovcu so se začele nekontrolirano tresti roke, drgetal je kot trstika v vetru. Naboj je imel v cevi, puško nastavljeno na rafal. Je bil ta človek toliko naiven ali nor, da je mislil, kako bodo že samo zaradi njegove grožnje umaknili barikado? Ne, je naenkrat spoznal, iz njega ni govorila naivnost, temveč moč, neizmerna moč, ki je stala za njim. Mislil je povsem resno. Za občutke navadnih vojakov in teritorialcev se sploh ni zmenil; najbrž si niti misliti ni mogel, da imajo tudi drugi občutke, čustva. Žmigovc je nehote pomislil, da mora tega človeka, ki se je v povsem neznanem kraju ujel v past in jim pri tem še grozi, občudovati. Vse, kar je veliko, sili k občudovanju, celo neizmerno pogumni zločinci …

Ko je Prodanović ustrelil kratek rafal v zrak, da bi podkrepil svojo grožnjo, je Žmigovc iz strahu, ne da bi videl, kam je častnik streljal, pritisnil sprožilec in spustil dolg rafal. Na začetku, prvih nekaj strelov, je še spremljal let izstrelkov in meril v tovornjak pod sabo, potem je zamižal. Prazni tulci so leteli v Sera, obema so se tresla lica. Hrup je bil neznosen, zaradi zgorelega smodnika ju je ščemelo v očeh. Zaslišalo se je še nekaj kratkih rafalov s spodnje strani ceste poleg Kaburjevega mlina, kjer je bila v zasedi Trebanjska četa, zabliskalo se je tudi iz oklepne kolone. Zablodeli naboj je prebil zračnico BOV-a, ki prenese tudi deset lukenj – presunljivo je zažvižgal stisnjen zrak, ki si je utiral pot na prostost iz kolesa, hkrati se je vključil kompresor, ki jo je sproti polnil. Žmigovc je spolzel na rit in se s hrbtom naslonil na hrapavo, obeljeno deblo, Sero pa je z grozo v očeh skočil pokonci, zavpil: »Jebemtimater, pazi, bomba!« in jo ucvrl kakih petdeset metrov stran v gozdiček.

Vojaki v oklepnikih in tudi Prodanović niso vedeli, koliko že kaže ura, ki je napovedovala novi čas. Dobili so nalogo, ki se jim niti ni zdela pretežka in ki so jo mislili opraviti z lahkoto, ponosom in nekaj privoščljivosti. Niso vedeli, da so bili rafali na Pogancih samo zvoneča budilka, ki je budila ljudi in jih klicala k vstaji. Prišel je nov čas, kar vdrl je na vrata, da jih je vrglo s tečajev, in vojska na to ni bila pripravljena. Prodanović je mislil, da ga bodo sprejeli kot osvoboditelja, zato so ga vrnjeni streli, pa četudi izstreljeni le iz strahu, zalotili brez hlač – divje je vpil na svoje policiste, ki so v trenutku poskakali s tovornjakov, na katerih so bili brez kritja, naj nehajo streljati, ker da imajo ranjenca, s slovenske strani pa je zaradi strahu čedalje bolj pogumne borce pomiril poročnik Franko, ki je prav tako vpil, naj prenehajo s streljanjem. Nehali so. Streljanje je ponehalo skoraj v istem hipu, kot se je začelo, le tu in tam je še nekajkrat počilo. Zadnji so ustrelili na smrt prestrašeni golobradeži, ki so hoteli s tem sami sebe prepričati, da imajo še puške v rokah in da jih nasprotnik še ne grabi za goltanec. Bitka pri Pogancih je trajala približno dvajset sekund, vendar so se vsem skupaj sekunde vlekle kot leta, marsikomu pa bi se lahko raztegnile v večnost. Na srečo se niso!

Pripadnik vojske, podporočnik po činu, ki je ob prvih strelih skočil s tovornjaka, je dobil strelno rano v podlahet in komolec, vendar niso mogli ugotoviti, kje je krogla vstopila in kje izstopila; če je vstopila v komolcu in prišla ven v podlahtnici, naj bi jo skupil od svojih, in obratno. Krivdo so valili drug na drugega, kot da bi šlo za igro otrok, v kateri se eden od njih zaradi podstavljene noge spotakne in poškoduje, pa potem iz strahu pred starši nihče noče biti lastnik nagajive noge. Podporočnika so v spremstvu policije z rešilcem odpeljali proti Metliki in na zahtevo majorja naprej proti Karlovcu, potem pa na zahtevo ranjenca obrnili in ga odpeljali v novomeško bolnišnico, saj jih je v Metliki zaustavila barikada. Trije vojaki jugoslovanske armade, ki so ga spremljali, se niso hoteli vrniti v ujeto enoto; oddali so orožje, oblekli civilne obleke in enostavno odšli. Njihov vojaški rok je trajal točno dvaindvajset dni – dovolj za vse življenje …

Na vzhodni strani neba se je počasi začenjalo svitati, že so lahko jasno razločevali tudi oddaljene predmete. Tako teritorialci kot federalci so imeli ukaz, naj ne streljajo, in eni in drugi so bili pošteno prestrašeni. Na neki način so vsi vnovič izgubili nedolžnost – učili so jih, da je ubijanje kaznivo, in jih pošiljali na služenje vojaškega roka v to armado, ki so jim jo zdaj ukazali napasti; federalce so učili, da je ubijanje greh in jih pripravljali na spopad z zunanjim sovražnikom, nekom, ki ne bi govoril njihovega jezika. Zato sta bili obe strani prestrašeni in presenečeni; presenečeni, da so prebili psihološko oviro bratstva in enotnosti ter streljali nanje, in presenečeni, da sta izginila bratstvo in enotnost in da so streljali nanje. Madona, je zaklel Rac, v kaj smo zabredli; vse, kar je bilo še včeraj narobe, je danes pravilno, in obratno. Preveč je vsega hkrati, da bi človek lahko razumel. Dosti preveč. Nori, na glavo postavljen svet!

odlomek iz romana Neizstreljeni naboj

Včasih dobim dobro idejo. No, pravilneje bi bilo napisati, da dobim idejo, če je dobra, pa se vedno ne ve, dasiravno se nekje vmes vedno izkaže, da morda pa le ni tako dobra. Če je pa že dobra, pa vsaj izvedba potem nikoli ni. A veselja mi to vedenje nikoli ne vzame! Pozimi, ko imam okno v kabinetu zaprto, da ne kurimo brez veze, se zna v prostoru zaradi čikov kar dobro zakaditi in sem si večkrat rekel, da bom v okno vgradil kakšen ventilator. Dobro pri meni je, da se sicer hitro zagrejem za idejo, si jo celo zapišem na papir, da je ne pozabim, skočim pa ponavadi ne tako zelo hitro. In sem tisti ventilatorček kar dolgo kupoval, čeprav moram v svojo obrambo povedati, da sem ga kupil še pozimi. Ker je v mojem kabinetu še edino okno, ki ni termopan, ali kako se reče tistim večslojnim steklom z vakumom vmes, sem bil prepričan, da bom zadevo ajcvajdraj namontiral, a že ko sem se domov peljal, sem vedel, da tako zlahka ne bo šlo. In sem tisti ventilatorček malo prelagal po mizi, dokler ga enkrat vmes nisem zabrisal v predal in skoraj pozabil nanj. Pravim skoraj, ker jaz dobrih idej nikoli ne zavržem, vedno me nekje v ozadju grickajo in čakajo na pravo priložnost. Ki se je očitno prikazala danes, ko po kosilu nisem imel kaj konkretnega početi in sem kar na hitro, impulzivno snel okno in se z njim pod pazduho napotil proti vrtu. Da si ne premislim ali najdem kakšnega manj napornega dela, recimo čitanje knjige in kofetkanje na soncu! Že ko sem rinil iz kabineta in z oknom dvakrat butnil ob podboj vrat, se mi je zdelo, da vse le ne bo šlo, kot sem si zamislil, so se pa odprla vrata na vrt, ko je predraga mi soproga pogledala, kaj ropota. In sem lahko stopil na vrt ne da bi vpil, naj mi vrata odprejo! Sem okno najprej opral s cevjo (še prej sem eno uro nek nastavek na zalivalni cevi popravljal, ki ga že najmanj en mesec kupujem drugega!), potem skočil v garažo in švoh uro iskal nož za rezanje stekla (vmes sem pa še jamarski kombinezon zalepil, ki ga tudi lepim že švoh mesec), potem sem ventilatorček postavil na steklo in parkrat zarezal ob obeh njegovih stranicah (ga bom postavil v kot, da bom samo dvakrat zarezal namesto štirikrat, ljukav sem jaz!), še preden sem udaril po zarezanem, sem pa predrago mi soprogo poprosil, naj se iz ležalnika prestavi kam drugam. Le toliko, da udarim in da kaj vanjo ne odleti. Saj ne bo, sem jo potolažil, le za vsak slučaj, mi jamarji smo namreč previdni. Se je takojci videlo, kako zelo dobro me moja predraga pozna, saj jo je iz ležalnika kar odneslo, še preden sem pa po šipi udaril, me je pa iz varne razdalje vprašala, če vem, kaj počnem. In nisem udaril, seveda, da sem jo lahko resno pogledal in ji še bolj resno povedal, da itak da vem, a sem vmes na srečo še pred udarcem potem opazil, da sem zarezal v napačnem kotu. Ventilator bom namreč imel v levem kotu stekla, če gledam iz mojega kabineta, a ker sem okno drugače postavil na teraso, sem povsem upravičeno zarezal v napačnem kotu. Mislim, napaka, ki se lahko zgodi vsakemu! Sem potem zarezal v pravem kotu in previdno udaril (družina je bila na varni razdalji, čeprav sploh ne vem, zakaj jih je tako firbec matral!) in itak da se je šipa razletela povsem drugje, kot sem zarezal. Mi to ni vzelo poguma, vsak začetek je težak, sem potem s kleščami lažje pošćipal približno ob zarezi, tisti tavelik kos bom pa z lepilnim trakom nazaj prilepil, pa bo. Ko sem se nehal ukvarjati z demoliranjem in sem odložil  klešče, je predraga končno upala pristopiti in mi je prinesla obliž. Sem jo malo debelo verjetno gledal, kaj mi to nosi, pa je le brez besed na povsem rdeče steklo pokazala, da sem se urezal in da mi teče kri. Sploh nisem opazil, očitno ni bilo kaj hudega, sem obliž vzel le zaradi lepšega, čeprav moram zdajle priznati, da me urezan prst kar boli, z njim težko udarjam po tipkovnici. No, sem zalimal prst in se lotil drugega stekla, predraga mi soproga je pa spet vprašala, če vem, kaj delam. In sem ji povedal, da itak da vem in da takšno steklo za takšno okno, če ga naročiš potem pri steklarju, ne more bogvekoliko stati. In je bila pomirjena, da se je lahko zavalila nazaj na ležalnik, ker me je poklical prijatelj, da greva na kofe. In sem tisto blesavo okno kar zunaj pustil (z opozorilom, naj bosi okoli njega ne hodijo!) in se bom z njim ukvarjal jutri, novega bom kupil pa pojutrišnjem. Dobro, če sem iskren, mora biti ventilator vgrajen do zime, torej ne gori voda, bom, ko bom. A začel sem, to tudi nekaj šteje. Je pa res, da dokler se ne bom navadil, me manjkajoče okno kar malo moti. Bolj verjetno me bo pa motilo okno na terasi in bom verjetno predvsem zaradi tega zadevo porihtal prej ko slej …

K Mihatu sem skočil pogledat, kakšna luknjica se mu je na parceli odprla in ker je skala preprečevala napredovanje v globino, sem jo zavrtal, udaril en fiks vanjo, Miha je pa zajlo električnega škripca spustil do mene. Sem povezal vse skupaj, se umaknil kakšnega pol metra, ker več ni šlo, Miha je pa na gumb pritisnil. Tistega za gor. A se ni zgodilo nič. Mislim, ja, zajla se je napela, škripec je začel škripati, a skala se ni premaknila niti za milimeter. In ko je vse bolj in bolj ječalo in škripalo, sem končno pogledal iz jame in seveda opazil, kje je težava. Je električni škripec lezel vse bolj dol in dol, železna prečka, na kateri je bil inštaliran, se je že prav nevarno ukrivila. Pa to niti ne bi bilo najbolj grozno, če ne bi bil na tisto prečko privezan tudi jaz! Sva pavzo udarila, da sem ven splezal in še enkrat poskusila, pa ni šlo. Skala se ni niti malo premaknila, le škripec je dol lezel! Ker je škripec za tono in pol umerjen, se mi je malo hecno zdelo, saj skala niti ni bila tako velika, a sva potem še enkrat specifikacijo škripca pogledala in ugotovila, da je narejen le za dviganje do 150 kilogramov. Sva na skalo navezala še gurtno in potem oboje malo izmenično dvigala, da je vse ječalo in škripalo, a na koncu je skala le obvisela v zraku in odkrila, da jama bo še šla. Če bo vse po sreči, bo imel Miha na parceli registrirano jamo, kar sploh ni slabo za jamarja! Sva z delom zaključila, ker bo potrebno skalo razbiti, da se jo ven spravi, saj je prevelika za ozko vhodno luknjo, več časa sva potem zapravila za malico. Je Miha žar zakuril, ker kakšno pa je jamarstvo brez malice na koncu, vas prašam?!

Zvečer sem pa še s prijateljico malce po Gtalku klepetal in jo poskušal spraviti v dobro voljo, baje ne dobiva dovolj pozornosti z moške strani. Sem ji povedal šalo o tistem moškem, ki je povedal, da ima raje novo leto kot seks, ker je bolj pogosto, pa se ni nič kaj dosti nasmejala, da njeno tovrstno nagajivo življenje je tudi bolj za praznike rezervirano. Pa še zavdihnila je, kaj ne živi v Avstriji, ki ima nekaj več praznikov ko mi in res nisem imel srca, da bi jo prestrašil z možnostjo, da če bi bila v Avstriji, bi obstajala pa možnost, da jo kakšen jodlar za 20 let v klet zapre. Včasih je manj tudi v redu, pa še en praznik se tudi v Sloveniji bliža …