Kategorija: Razno

Ko me je v nedeljo poklical reševalec Bojan, da sem mu dal napačno telefonsko številko Ticota in da je že pred njegovo hišo, sem mislil, da se ne bo dobro končalo. Ker Tico non stop vandra okoli in sem bil prepričan, da ga ne bo doma, a je bil in čez dobro uro sta bila že pri meni. Pa seveda se nam nikamor ni mudilo, saj sem moral še vso opremo skupaj zmetat pa prav vse gostilne smo oblajali na poti do najboljše bistriške gostilne, kako smo pa tam spet na debato o medvedih prišli, se mi pa tudi sanja ne. Da tam pod neko lovsko prežo prav vsak dan različne kosmate mrcine hodijo na koruzo, smo izvedeli. Ponavadi okoli devetih zvečer. Sem, blebetalo, kakršno sem, ko vedno bleknem, preden dobro razmislim, bleknil, da enkrat bi si šli zadevo pa tudi mi jamarji v živo ogledati, pa je lovec na uro pogledal, ki je kazala deset minut do devetih, zamrmral, da ni boljšega časa kakor prec in smo že bili v avtomobilih. Saj ko smo vozili za lovcem, smo se še smejali, ko smo pa na vlaki izstopili iz avtov in nam je zaukazal tišino tistih dvesto metrov do preže, pa ni bilo več tako smešno. Mi je takojci na mehur udarilo in sem moral odtočiti, ko sem se pa enkrat vmes ozrl in opazil, da je četica od mene oddaljena že kar nekaj deset metrov, sem pa mašinco pospravil še ko je teklo in stekel za njimi. Pa v kroksih ni šlo najhitreje, sem zgrožen pomislil in to svojo ugotovitev tudi Ticotu šepetaje med hojo zaupal, ko sem jih dohitel. Jih moraš pod nujno zaklenit, je svetoval Tico in najprej mi ni bilo povsem jasno, kaj hoče, dokler nisem pokukal na njegove podplate in opazil, da je tisti pašček potegnil nazaj čez peto, da se natikači niso tako sezuvali. Sem itak nemudoma, ampak res nemudoma še moje krokse zaklenil, če bo potrebno zaštartati, kar je v dobro voljo Bojana spravilo. Da naj se nič ne bojim, da ko bom krenil, bodo kroksi itak v drugo stran krenili, če bodo pa po kakšnem čudežu slučajno na podplatih ostali, se bodo pa itak vžgali in stopili. Pa še predlagal je, da če bo medved slučajno res že na krmišču, da naj kar črto potegnem, da on se bo pa potem medvedu samo umaknil, da me bo lažje ujel! Je lovec začel stopati še počasneje in ukazal popolno tišino, meni je pa gate začelo v rito vlečt, ko smo se približali jasi. Vsi nas učijo, da moramo biti v gozdu glasni, mi pa na krmišče hodimo čisto potiho, da ne bomo splašili medveda! Kaj pa bo, če bo medved že tam? Nič, mirujte in počakajte, da neha pizdakat! Mi je bilo že žal, da smo se odločili za to neumnost, a ko je lovec pokazal na prežo in sta Bojan in Tico tiho splezala nanjo, lovec pa potiho a hitro nazaj proti avtu, kaj dosti nisem razmišljal in sem še jaz zelo urno splezal v tisto leseno hišico, ki niti polha ne bi zadržala. Smo bili povsem tiho in bolj ko je svetloba pojemala, bolj smo imeli oči na pecljih. Gozd je bil poln šumov in zvokov in na vsakega smo trznili, a ko je v bližino res prikolovratil medved, smo takoj vedeli, kaj prihaja. Pod njegovo težo so pokale suhe veje in vsak pok je povzročil, da so se mi naježile dlačice na hrbtu. Potem se je zaustavil, še preden smo ga zagledali in nek čuden zvok, še najbolj podoben konjskemu hrzanju, je zaparal v noč. Potem je bilo nekaj časa tiho, nato se je spet oglasilo pokajoče vejevje, nekje pod nami s strani se je pa nekakšno prhanje zaslišalo. In potem vse tiho je bilo … In itak potem pomisliš, da medo zna plezati in lestve uporabljati in gatke še malo bolj v rito povleče, potem pa nenadoma ugotoviš tudi, da zunaj je temna noč brez lune, spodaj kolovrati medved, ti moraš pa še do avta, ki je kakšnih 200 metrov proč! Jap, zadeve res nismo dobro premislili, če sem iskren! Reševalec Bojan je skozi okno stegnil glavo, da bi bolje slišal, kaj se dogaja zunaj, Tico mu je pa na klop dva suha storža podstavil, ko je ravno rit dvignil in ko je Bojan spet sedel, je skočil, ko da bi ga medved za rit ugriznil, da je zaropotalo, pa smejati smo se začeli in medved je zagotovo zbežal. Smo še malo poropotali in potem s pesmijo na ustih odskakljali do avta. No, prijatelja nista hotela peti, meni je bilo pa nerodno, zato sem raje en čik prižgal, ki ga že dve uri nisem in sem potem tako kašljal po poti, da se je vsak normalen medved zagotovo usral od strahu! Smo se seveda junaki spet v najboljši bistriški gostilni ustavili, da smo od lovca izvedeli, da nas je medved zagotovo zavohal in je bilo tisto hrzanje in prhanje medvedovo opozorilo, preden se je umaknil, pa špricarček smo dobili, ko smo tako pogumni, potem smo pa kar v jamarski bivak odpeketali, da smo pogreli golaž, saj sploh še nismo jedli. V posteljo smo se spravili zgodaj zjutraj, jaz sem drva žagal, Bojan je imel govorne vaje, Tico je pa punkal, zato smo ponedeljkovo dopoldansko kavo spili kar zunaj. Je Bojči vstal že ob šestih zjutraj in se zlagal, da je ura pol osem, a nisva kupila, zato sva spila mrzlo kavo, pa potem še eno in še eno, da smo se v Čaganko odpravili že po debelem soncu. Imeli smo lep namen kamin v Game Overju plezati, med potjo dol pa še par stvari popraviti in dodelati, a ker smo v vsaki stopnji kaj čarali, da je bolj po varnostnih normah, smo do dol potrebovali skoraj 4 ure. Ko smo zagrizli v kamin, me je pa po dolgem času v Čaganki spet v rito ugriznilo, saj tam gor še nisem bil, to je bolj delovišče Klemija, Ticota in Anžija. Game over je ras fascinantno in gromozansko brezno in ko sem kakšnih 100 m nad dnom na neki polički kuhal kavo, sem bil res navdušen, še posebej, ko sem pogledal kvišku in sploh nisem videl začetka brezna! Ja, še bo potrebno plezati, švicati in garati!
Ure nismo imeli nobene s sabo, a ko smo se odločili, da je tlaka končana, je nenadoma spet padla ideja, da mogoče bi šli pa še enkrat na prežo pogledati, če bo kakšen medved prišel in smo se potem zapodili gor ko dirkalni konji. No, mogoče je reševalec Bojan gor potegnil ko dirkalni konj, jaz sem kot zadnji hitel bolj ko dirkalni konj, malo preden ga dajo v klobase, a nisem popustil, čeprav je iz mene dobesedno teklo. In smo pokukali v vroč dan že ob šestih popoldne. Smo imeli čas se malo očediti in nekaj kofetov v rito zmetati, preden smo se spet na krmišče odpeljali. In spet smo se v avtu hihitali ko punčke, ki prvič vidijo psa na kuzlo skočiti, a ko smo tokrat sami trije izstopili iz avta na tisti vlaki do preže, me je smeh kar malo minil. Sem se sklonil in krokse zaklenil, Tico, ki je imel krokse že zaklenjene, mi je pa priznavalno pokimal. In ko smo čisto potiho hodili proti krmišču, me je prešinila misel, da mogoče je pa bolj pametno, da jamarji trapljamo po globinah podzemlja kakor pa da poskušamo presenetiti kosmato zverino. Oprostite, saj smo se samo malo hecali, gremo prec nazaj v avto, sem pomislil, da bo potrebno medvedu reči, če bo slučajno že tam, a ga ni bilo in smo bili spet na položajih. Pa ga spet ni bilo, pa tudi lomastenje je bilo bolj oddaljeno kot prejšnjikrat, za nekaj strahu je poskrbel le srnjak, ki je parkrat zalajal nekje tik pod nami. Spet v debeli temi smo se tokrat že bolj pogumno vrnili k avtomobilu in si spet pozno ponoči privoščili rebrca na žaru. Sem mislil, da če ju bom dovolj dolgo držal pokonci, da bom zjutraj lahko dlje spal, a sem delal račun brez reševalca Bojana, ki je bil pokonci spet ob šestih zjutraj. Smo še nekaj pojedli, spili par kofetov, potem se pa počasi odpravili proti najboljši bistriški gostilni na kofe. Veliko smo odnesli, je priznal reševalec Bojan že v avtu, jaz sem se pa opomnil, da moram naslednjič narediti inventuro v jamarskem bivaku, da vidim, kaj manjka …

Sem vstal nekaj čez pol sedmih, da sem bil lahko malo pred pol osmo v Ljubljani, kjer sem pobral Katjo in njene, ki so vstali že ob petih, da so se pripeljali do Ljubljane. Ja, itak, živijo v Sloveniji, samo malo bolj stran … V Logatcu smo kavice spili, da je sonce začelo greti, potem pa nekam v hosto odpeketali, kjer so se imeli zgoditi izpiti za jamarje in jamarje pripravnike. Jih je bilo kar nekaj in čeprav smo se vmes v Hofferju zaustavili za vodo in hrano in smo tečajnikom še pred blagajno povedali, da zna kakšna čokoladica za inštruktorje pomagati na izpitu (jah, vsi smo samo ljudje, kaj čmo), nam niso čisto verjeli. Smo postavili poligon, tečajniki so vmes teste pisali, potem se pa kar na delo vrgli. Tečajniki so umirali na poligonu, mi smo viseli na pritrdiščih in nadzirali ter ocenjevali, kaj je pa Katja počela, pa ne vem čisto točno. Sem imel občutek, da je bila zadolžena le za hecanje mene in ji je šlo zelo dobro od rok, pa še reševalec Bojan ji je pomagal, ko da je plačan! Pa čist preveč vroče je bilo, če mene vprašate in če sem iskren, sem bolj ko ne senco iskal, če se je le dalo. In res je kar trajalo in trajalo, nekaterim prav ni šlo od rok in bodo morali priti spet septembra. Pa kaj dosti se niso sekirali in so si celo oddahnili, ko so videli, kaj bi morali v sklopu izpita opremiti oziroma v kakšno globino bi se morali spustiti …

Okoli osmih zvečer, ko je Jerica od veselja, da je končno jamarski izpit naredila, za debelo rundo dala, smo se proti domovom odpravili. Ko sem okoli enajstih zvečer končno parkiral pred hišo, ker sem še na en kofe ali dva vmes zabremzal ter kmalu potem Katji poslal prošnjo, če mi kakšno fotko pošlje, mi je odgovorila, da mi jo pošlje ček kakšne pol ure, ko se domov pripelje. Pa ona se nikjer vmes na kofetu ni ustavila ampak res v čudnih krajih živi, nekje na Koroškem, kjer koli to pač je! In mi je poslala kar nekaj fotk, s pripisom, da mi je želela poslati tudi kakšno, na kateri bi se videlo, da delam, pa je ni imela! Ne ve ona, da se bo morala za mene pri delu ujeti malo bolj potruditi …

Smo prišli iz jame in čmurili na soncu, rahlo utrujeni po sedmih urah garanja globoko pod zemljo, v škornjih je pa večini gorelo. Malce zaradi truda, bolj zaradi peklenske vročine. Čakali smo zadnjega reševalca, da prikoplje ven, kar bo pomenilo konec vaje in bomo lahko odšli do kombijev in v jamarski dom na kosilo. Pa ga kar ni in ni bilo (samo v vednost, reševalca Bojana smo čakali!), sonce je pa vedno bolj žgalo. In smo čmurili tam ob jami in drkali drug drugega v glavo, obujali slavne jamarske spomine, nobenemu se čisto zares ni ljubilo niti premakniti. Želel sem stegniti noge, pa so bili tik ob mojih podplatih trije reševalci in jih nisem mogel, bi se moral v bregu potegniti malo višje gor, kar se mi pa ni ljubilo. Ob meni je ležal dr. Maksi, ki je imel v nekem trenutku dovolj trpljenja in je tisto gumijasto pizdarijo enostavno zbrcal z nog. Kaj dosti pozornosti temu nisem namenil, a glej čudo, kar naenkrat je bilo ob najinih nogah dovolj prostora, da sva jih lahko udobno stegnila! So se vsi trije božki nemudoma umaknili, takoj ko je zapuhtelo iz nogavic in nama odstopili prostor. Plus komarji so nas kar nenadoma manj napadali! Sami plusi, vam povem, še posebej zato, ker nama je vetrc pihljal v hrbet in je bil čut voha na varnem …

Tako na oko so dr. Maksija nogavičke prav nedolžno izgledale, le malo se je kadilo iz njih, a sem vedel, da je to varka. Kakor mesojede rožice, ki so sicer lepe, a bognedaj, da muhica sede nanje! Sem še jaz gumo z nog zbrcal in tudi iz mojih nogavic se je zakadilo. Ker užitek, vam povem. Sem potem malo opazoval moje in prijateljeve nogavice, iz katerih se bolj kadi, potem pa črko L zagledal na nogavici, ki je sedela na prijateljevi desni nogi. Sem se spomnil, da mi je Tico enkrat razlagal, da je kupil milijon pohodnih nogavic ful poceni, ker so bile vse s črko L. Pa saj je v bistvu vseeno po moje, kakšne velike razlike ni, saj so iz tekstila, ki se prilagodi nogi, ni to ko da bi levi pancar na desno nogo nataknil. Sem mislil, da je tudi prijatelj v tisti tapoceni trgovini štunfe kupoval, ker profesorske plače dandanes niso bogvekaj in sem se stegnil, da si ogledam še nogavičko na njegovi levi nogi. In itak sem takoj, ko me je vonj direktno na gobec udaril in sem padel vznak, opazil, da nogavička na levi nogi je pa imela na sebi črko R. Prijatelj dohtar očitno ne zna levo na levo, desno pa na desno, ampak usmraditi jih pa zna, to pa! Povem iz lastnega nosa! Na srečo se potem ni slekel in tako ne vem, če spodnjice so bile pa pravilno nameščene, rjavo zadaj, rumeno spredaj. No, saj tega pa verjetno itak ne bi videl, ker vse jamarske gate so rjave tako spredaj kakor zadaj …

Pred Hudo luknjo, kjer smo imeli izpite za jamarje reševalce in reševalce pripravnike, smo nekateri uleteli že v petek pozno popoldne.. Z lepim namenom, da na steni postavimo poligon za izpite, a kaj, ko je takoj, ko smo se usedli, lep namen hitro izpuhtel v soparen zrak. In smo potem malce čebljali, kakor to jamarji znamo, enkrat proti jutru smo se pa spat spravili v šotore. No, kakor kdo, Uroš je šotor ponoči postavljal, ker se je hotel prepričati, da Anžič svojega ne bo več premikal in ga je postavil na najbolj oddaljen kotiček travnika od njega. Saj kaj dosti mu ni pomagalo, če mene vprašate, ker če sem ga jaz slišal žagati, ki sem imel šotorček poleg Uroša, ga je slišal tudi on! Seveda za dolgo oči nismo zatisnili, se mi je zdelo, da se niti dvakrat nisem obrnil, pa je že gospodar Mur ropotal po mojem šotoru. No, saj ni ropotal, vrata je odzadrgal in mi nekaj razlagal ves vesel že sredi noči nekaj po šesti uri, a ga itak nisem nič razumel, kot bi govoril kitajsko. Sem verjetno debelo bulil vanj, vse, kar sem razumel je bilo, da je kofe že kuhan. In, ja, na kofe vedno trznem, a tokrat je bilo res še prezgodaj, kljub temu, da je sonce že peklo ko v peklu in sem kar nazaj legel, takoj ko je Murček hrbet pokazal, a ne za dolgo, ker sem vedel, da bo gospodar vztrajal pokonci me spraviti ko da je vojna, pa še komandantu JRS bi me zagotovo zatožil, ki je že skakal naokoli in zahteval, da gremo na poligon. Sem poščetkal zobe kar brez vode in odskakljal na kofe, potem smo bili pa že v steni. Da inštruktorjem pokažemo, kaj znamo in ali si zaslužimo naziv jamarskega reševalca. Ne bom šel v detajle, kako zelo je znoj spod čelad tekel in kaj vse smo znali in česa ne, kakšne velike milosti in razumevanja ni bilo. Saj človek bi mislil, da če z nekom spiš že desetkrat v istem šotoru in se neštetokrat jebeš v kakšni zahtevni jami, da te bo potrepljal po rami in ponudil kakšen kofe, recimo, pa malo se bo nasmehnil in ti dal tisti podpis, a temu itak ni bilo tako! So bili čisto drugi ljudje. Ob dveh smo lahko odšli na kosilo v bližnji jamarski dom in ko sem si slekel jamarski pas, mi je od malinic kakšne pol litra švica steklo v škornje, ki so bili že od prej polni! Kaj dosti se pri jedi nismo smeli obirati, so nas kar nazaj na poligon nagnali, zaključili smo pa šele okoli osmih zvečer! Pri gospodarjevem kombiju z opremo me je pa nekaj taglavnih čakalo, so bili sladki ko med, kar se mi je kar malo čudno zdelo, dokler mi niso v roke potisnili neke škatle, v kateri je bilo polno kremšnit. Se je Katja spomnila in res izpolnila obljubo, da mi jih bo prinesla na izpit, le da jih ni osebno prinesla, temveč poslala po prijateljici kurirki! In sem potem v upanju na dodatne pluse tistih nekaj taglavnih, ki so v škatlo že pokukali, povabil k sladkanju (pa saj kaj drugega mi niti ni preostalo, ker so me itak počakali že z žlicami v rokah), šele ko smo že vse zmazali, sem se pa spomnil, da bi mogoče pa vsaj polovičko ene kremšnite lahko Denu ponudil. V zahvalo. Je fant cel dan stoično prenašal kandidate za reševalce, ki so na njemu morali pokazati, kako se ponesrečenca pravilno spakira v nosila in ko sva ga s Ticotom po mojem mnenju ne najbolj strokovno zavezala ko salamo, nama je parkrat celo namignil, katero gurtno sva pozabila zategniti, pa tudi ko sva ga v nosilih postavila v pokončen položaj, s čimer preverimo, če je vse, kot mora biti, se je inštruktorju po pravici zlagal, da sva bila najboljša zavijalca do tedaj, čeprav se je kar videlo, da ga nekaj močno žuli! Ampak, kremšnite smo pojedli ajncvajdraj, sem celo za hip pomislil, da bi mu odnesel vsaj kar škatlo za polizat, saj je veliko sladice ostalo še po stranicah in po dnu, ampak smo tudi tisto potem kar sami polizali …
Po večerji so nas zaprli v kočo, da smo še teoretični del izpita naredili (prek 40 vprašanj!), da nismo plonkali, je pa skrbel sam Marko Z., s katerim češenj zobati ni najbolj pametno. Dobro, res je, da je tu in tam poškili v svoj ajfon in verjetno na hitrico posodobil svoj status na FB ali zamenjal profilno sliko, ampak da smo kandidati sinhronizirano obračali strani testa, je bila pa verjetno res slučajnost in vsakršno drugačno mnenje je lahko zgolj zlonamerno natolcevanje!
Po testih, okrog desetih zvečer, je komandant Walter odobril vsakemu po eno pivo (ker nas je čakala še vaja v jami naslednji dan), tiste, ki piva nismo pili in smo žulili kavo, je pa samo pomilovalno pogledal. In smo sedeli tam in premlevali izpite, le Uroš je tiho sedel malo stran in zamišljeno z užitkom žulil edino dovoljeno pivo, da bi dlje trajalo. Malo stran je pa sedel zato, ker sem mu v skoraj polno pločevinko piva ponesreči vrgel čik in je dobil izrecno dovoljenje, da lahko odpre novo. In potem ni hotel reskirati in se je malo umaknil. A ni bil dolgo tiho, ker je nenadoma začel vpiti in kričati nekam proti travniku. Nam najprej ni bilo nič jasno, ker tam v Hudi luknji ni medvedov, vpitje je bilo lahko namenjeno le Maksu, ki je svoj šotor postavljal med mojim in Uroševim. In sta se malo vlekla in malo pulila, a je Maks hišo kljub vsemu dvignil, kjer se je namenil, jaz sem pa šele takrat izvedel, da naš Maksi spi še glasneje od našega Anžiča. Sem pri njem preveril, če je to res, in je ponosen ko omladinac, ki zmaga v ping pong turnirju Mirne peči, potrdil, da je to res. Da on žaga in noter in ven, da navadni amaterji ko Anžič zakrulijo pa samo, ko zrak vlečejo noter! Sem razmišljal, da bi svojo hišico odvlekel kam drugam, a se mi ni ljubilo, sem bil preveč utrujen, pa tudi njegovo glasno spanje ni motilo verjetno iz istega razloga …
V nedeljo smo vstali še bolj zgodaj in sploh ne vem, kdo me je zbudil in v katerem jeziku je vpil, šele po veliki kavi sem prišel toliko k sebi, da sem sedel v kombi. Tam pa izvedel, da je recimo Urbi še bolj neprespan ko jaz. Mu nisem verjel, ker se je prvi spravil v posteljo in to pravo posteljo v jamarskem domu! Je priznal, da to je sicer res, a da ni dolgo spal spanje pravičnega, ker je nekdo ob njegovo posteljo privlekel poljsko posteljo in začel žagati, ko da je plačan od nažaganih metrov. Je razmišljal, da bi ga zbudil in mu ukazal, naj cirkularko prestavi kam drugam, proč od njega, recimo v Spodnji Duplek, a si je potem premislil. Zakaj? Ker je na roki, ki je kukala iz spalne vreče, zagledal ročno uro in jo spoznal kot komandantovo. In kaj si potem storil? je vse zanimalo. Jah, nič, pol sem pa poslušal, je stoično priznal …
V jamo v gozdu smo prišli se mi zdi še pred sedmo zjutraj, vsekakor pa ne dosti kasneje in srečneži so se podali v hlad in temo, jaz sem pa ostal zunaj, ker mi je pripadel zadnji manever, izvlek nosil iz jame. Pa ni bilo idilično, kot si morda mislite. Kakor so v srednjem veku hkrati z lakoto in kugo zelo radi priskakljali tudi grdogledi Turki s krivimi meči, tako so mene tam v hosti grizli neznosna vročina, vlaga, povsem podivjani komarji, za dobro vago so mi za nadzornega postavili pa še Aleša. Ki je absolutno neškodljivo človeško bitje, polno znanja in volje pomagati, ima pa to napako, da ne more videti, da človek sedi brez dela. In ko sem deset metrov visoko na drevesu dve uri postavljal manevre in dobesedno crkoval zaradi vročega sonca in krvosesnih malih žuželk, je on mirno le tu in tam ošinil s pogledom, da ne počnem kaj neumnega ter se posvečal FB-ju (ko še manevra nisem do konca postavil, mi je on kot mimogrede že poročal, kdo vse je lajkal mojo fotko na drevesu!), ko sem pa končno za sekundo sedel, da v miru crknem od vsega hudega in požrem en čik (ker vode itak nisem imel!), je pa takoj zapustil FB (saj verjetno je prej napisal, da pride takoj nazaj, da mora samo nekaj na hitro urihtat!) in mi našel novo delo ali pa povedal, kako moram popraviti kaj za sabo …
Enkrat vmes sem lahko celo v jamo skočil malo pofirbcat in se pohladit, tam nekam do 60 m globine, a so ravno tedaj nosila prišla in sem moral pospešeno popumpati ven in se posvetiti svoji nalogi! Smo Murčka v nosilih nepoškodovanega potegnili ven relativno hitro in ko je okoli dveh popoldne iz jame prisvinjal še zadnji jamar, je bil izpit zaključen.
V Hudi luknji je sledilo še bogovsko Dragotovo kosilo (ki je itak vedno bogovsko!) in pivo za nešoferje, analiza, diplome ter nekaj govorov, pod razno je pa potem še nekaj piv za nešoferje prišlo in nove JRS švic majčke. Ki se jo je najbolj Matic razveselil, ki je tri dni zelo garal (je pomagal poligon opremiti, pa za nosila smo ga neštetokrat porabili in za protitežo, non stop je neki s štrikov bingljal, pa telefonski kabel je v jamo potegnil!), saj ne ve, da je majica zahvala, on misli, da si je z garanjem nekaj plusov za izpit pridelal, ki ga bo imel drugo leto …
Domov sem se pripeljal okoli desetih zvečer in družina je ob snidenju dobila solzne oči, ko sem jih po treh dnevih objel. In sem razumel. Sem šel takoj pod dolgo prho …
Fotke nisem pa tokrat niti ene napravil, ni bilo ne časa ne volje, sem kar tri najbolj všečkane z Aleševega FB potegnil …

Z Markom Z. sva postavljala manever na reševalni vaji v Bosni in nama je prav dobro šlo od rok, dokler nesreča mimo ni prinesla Uroša. No, saj ga ni prinesla slučajno, se je moral pomatrati čez pol jame, da naju je prišel malo v glavo nabijat. Ker je svoje napravil, je imel lahek manever (čeprav se morda s tem ne bo strinjal) in mu je dolgčas postalo. Si je vse skupaj ogledal, kaj sva scumprala in naju je že skoraj pohvalil, ker nič drastičnega ni našel napačnega, potem se mu je pa v nekem hipu izraz na obrazu spremenil v nasmešek. Vodja ekipe, me je počasi poklical in poudaril mojo novo začasno funkcijo, a odmik za protitežo si tudi napravil?! Itak mi je bilo v hipu vse jasno, ampak res v hipu, ker seveda ga nisem in kar je še huje, niti spomnil se nisem, da bi ga moral napraviti! Sem zalajal, da naj me neha spraševat kr neki, da trenutno nimam časa, ker se moram skoncentrirati na nek drug problem in sem stal tam nad breznom in se praskal v zadregi po riti, kaj naj pa zdaj naredim, ko sem videl, da je moj zlati prijatelj Marko Z., ki se tudi ni spomnil na odmik za protitežo (ampak on seveda ni bil na začasni funkciji vodje ekipe in je samo delal, kar mu je vodja ekipe, torej jaz, naročil), kakor mimogrede skrivoma segel po še en škripček in se mirno zlagal, da imava zadevo pod kontrolo. Da bo on odmik napravil nase. Se mi je kar milo storilo, kako naju je človek mirno in hladnokrvno iz kaše izvlekel, Urošu se je pa nasmešek malce skisal, a ne za dolgo. Je izvlekel fotoaparat in poskušal narediti fotografijo, kar pa mu očitno ni uspevalo, saj mi je kar parkrat naročil, naj bom pri miru. In seveda nisem bil, me je firbec matral, da bi videl, kaj fotografira, a bolj sem se jaz premikal, bolj je Uroš skakal okoli. Ker je namreč fotografiral Marka Z. s senco, ki jo je ustvarjala moja luč, in če sem se jaz premaknil v levo, je senca skočila v desno in obratno, Uroš je pa nergal. Dokler nisem obstal pri miru, da jo je dobil, potem so pa itak že nosila prišla do nas in smo vsi, vključno z Urošem, delali ko indijanski konji z milijon kavbojci za ritjo!

Danes sem pa fotko prvič videl in mi je všeč. Nekdo je komentiral, naj zlati Marko Z. pazi, da je za njim hudič, a ni sile, to je samo njegov pravi jaz začasno ven skočil …

Bližajo se izpiti za jamarske reševalce in živčnost je vse večja. Čeprav stari kozli zatrjujejo, da je danes vse izi bizi in da so včasih reševalci pripravniki celo bruhali pred izpiti zaradi živčnosti, se mi zdi, da danes ni zelo drugače. Mislim, se mi zdi, da me v šoli pred nobeno kontrolko ni bilo tako strah, kakor me je zdaj, je pa tudi res, da v šoli nobena kontrolka ne traja dva polna dneva na polno! Pripravniki, ki se že dlje ko dve leti učimo na vso moč in se trudimo, se pred izpitom, ki ga bomo imeli ta vikend, bodrimo na različne načine. A na koncu je vedno prišlo do tega, da morda pa letos ne bi šli na izpit, da nič ne znamo! Kar je zelo vzpodbudno, če ljudje, ki trapljamo pol kilometra pod zemljo, cvilimo kot majhne punčke! V sredo je zadevo v roke vzel Tico in naju z Urbijem odpeljal na bivak pri Čaganki, da potreniramo. Gor v senci in gozdu je bilo prijetno hladno v primerjavi s končno prišlim poletjem v mestu, a smo vseeno zelo kmalu švicnili. Postavili smo osnovne manevre, čez par minut smo se pa že prepirali, kaj in kako, če ni morda tako ali drugače, gledali v priročnik, poskušali na različne načine … Urbi je že po petih minutah izjavil, da se tega ne gre in da ne bo šel na izpite, da si niti kosila tam gor ne zasluži, tako zelo da ne zna, a bolj ko je čas mineval, lepše nam je šlo. Saj znamo, le skoncentrirati se je potrebno in paniko iz glave izbiti! Niti opazili nismo, da je že skoraj mrak padel in čeprav še nič nismo jedli, se lakota sploh ni oglašala. Šele Grdin nas je malce od dela odtrgal. Nas je malo občudoval, potem pa odrinil v Čaganko, da se malce pretegne. Namen je imel dvakrat splezati prvi dve stopnji, a je kar kmalu nazaj priskakljal. Ko sem videl izraz na njegovem obrazu, me je kar malo zaskrbelo. Pa še z dramatičnim glasom je jel pripovedovati, da se je na dnu druge stopnje prav dobro počutil in je bil odločen, da se bo še enkrat spustil, celo malce pohitel je s plezanjem, da bo trening bolj zalegel, ko je malo pred koncem stopnje zaslišal grozljive zvoke. Jih je glasovno obnovil še za nas, a jih pravzaprav kljub temu, da sem pisatelj, tukajle ne znam opisati, še najbolj so se mi zdeli podobni rjovenju zelo zelo razpizdenega medveda! In me je kar srh spreletel! Teh kosmatincev, dasiravno še nobenega nisem srečal, se kar ne morem in ne morem losati! Potem je Tomi s še bolj dramatičnim glasom opisal, kako ga je začelo črvičiti v trebuhu in sem ga popolnoma razumel, saj je tudi mene, ki tistega razpizdenega medveda nisem slišal na lastna ušesa, začelo malo v trebuhu zvijati in sem silil v njega, naj čim prej pove, če je bil medved in kako ga je odgnal in ali ga je gor čakal ali kaj, pa malo sem že lestve gledal, kam se bom umaknil. Je Grdin naredil dramatični premolk za večji suspenz, da smo se vsi kar malo k njemu nagnili, potem pa glasno prdnil. Prdnil sem, je rekel. Ja, ja, smo slišali, sem bil nestrpen, kaj je bilo na štriku?! Nič, prdnil sem, je spet ponovil Tomi. A na štriku si prdnil ali zdajle si prdnil, sem bil zmeden. Obakrat, je mirno povedal. Kaj so bili pa tisti zvoki??? Moj trebuh, me je povsem zvilo, je mirno pojasnil. Ni mi bilo nič jasno. Dokler ni pojasnil, da je že par dni zaprt in da ga vse boli, da se je pa vse skupaj pa premaknilo šele na štriku. Z grozljivimi zvoki nekje v trebuhu, bolečo napetostjo in končno z glasnim vetrovnim olajšanjem, ki mu je med plezanjem iz jame vse bolj pogosto pomagal. A pa si v jami odmetal, sem bil kar malo nejevoljen, še preden je pa odgovoril je že pa spet zakrulilo, da smo tokrat še mi slišali tisti grozljivi zvok, ki ga pravzaprav niti ne znam opisati. In je prijatelj vstal ter z glasnimi vetrovi v hrbet pospešeno stekel proti našemu poljskemu sekretu. Ga kar nekaj časa ni bilo, ko se je pa vrnil, se nam je pa pri uničevanju mesnih dobrot z žara pridružil, ko smo si že v temni noči privoščili prvo jelo. Tomi je olajšan in lažji odpeketal domov, mi smo se pa k treningu vrnili in se zafrkavali skoraj do treh zjutraj, ko smo se končno spravili v postelje. Z opravičilom, da bomo še zjutraj malo potrenirali. A ko sem nekaj čez deset odprl oči in si na ognju skuhal kavo, ker je Tico dobro urico prej porabil plin v bombici in vso kavo tudi sam požrl, se nobenemu od nas ni ljubilo več skakati po vrveh in smo vse skupaj pospravili in se odpeljali domov. Ker znamo, le da tega morda ne vemo, dokler uradno ne dobimo naziva jamarski reševalec …