Kategorija: Razno

Klemi, Jure in Yuri naj bi čez vikend obiskali Skalarja, ker je gor še vedno taprava zima z novozapadlim snegom in je vhod v brezno zasut, so spremenili načrte. Si izbrali nekaj lažjega.

Na voljo so imeli Čaganko z mano ali …

In so vsi trije kot nori pritiskali tipko B, še preden se je vedelo, kaj je druga izbira.

Klemi je predlagal Štirnico, nekaj čez 200 m globoko jamo dokaj blizu Čaganke. Saj logika je bila razumljiva in sem tudi jaz z veseljem pograbil alternativno jamo. O Štirnici smo sanjali, še ko je bila Čaganka globoka “samo” 250 m in smo se je, kljub temu, da smo bili samo jamarji začetniki, že malo preobjedli. Predvsem Možato brezno, ki ga je še analogno ovekovečil Pršina (najbolj zgornja lučka na fotki je Anži, ki je še mladoleten prišel v klub in je nama s Klemijem ta podvig dolgo časa na kruh mazal) je burilo duhove, nič ne tajim!

A ni bilo opreme in, predvsem, ni bilo znanja opremiti tako mogočno jamo. Mislim, z najinim takratnim znanjem …

Tokrat smo v soboto zvečer pred bivakom pri Čaganki zakurili, vrgli mesnine na vročino in bili kar sami nase ponosni, kako dobri jamarji smo postali v teh letih, da se takšnega mogočnega brezna lotimo kar mimogrede! V nedeljo opremimo do dna, v ponedeljek razširimo tisto potencionalno nadaljevanje, ki je bilo kakšnih dvajset let nazaj pretrd oreh za tedanje znanje, nato pa pijemo in nazdravljamo novemu uspehu …

No, saj malo smo nazdravili že v soboto, kljub temu, da naj bi nas naslednji dan čakal naporen dan, pa ker se je še ura premaknila (naprej), smo šli spat kar pozno. Vstali pa, kakopak, kar po stari uri, kakor so jim notranje ure narekovale!

Klemi je car, kavica je bila že skuhana (ura je imela pa šele enomestno številko!), pa jajčka so se pekla (konec koncev je bila velika noč), ko sem pa jaz ves zmečkan prišel mimo ponve in hotel tudi malo pomagati, da me ne bodo imeli za povsem brezkoristnega, sem pa v tista jajca narezano čebulo, ki je na krožniku ostala od prejšnje noči, v ponev zabrisal. In še sreča, da sem to storil med hojo in sem se že umaknil, ko se je vse skupaj vžgalo, ker ob tako zgodnji uri nimam refleksov za odskočiti od ognjene krogle!

Kako naj pa jaz vem, da če v vrelo olje streseš tudi malo vode, da vse skupaj eksplodira?!

Kakor koli, mudilo se nam ni, je bil čas za dve kavi, potem sta pa prva odšla Klemi in Jure, da opremita prvi del, kakšni dve uri za njima pa z Yurijem prineseva dodatne vrvi in opremiva, kar ostane.

Yuri se je v posteljo spravil, jaz sem malo bral, potem sva pa odpeketala za prijateljema, ko so tapridni že drugič klečali v cerkvah. Pa ker tam ni bilo najboljšega signala, sva vhod v jamo iskala ko zmešana in ga seveda nisva našla, kajti moj spomin že za tri dni nazaj ni najboljši, kaj šele za petnajst let nazaj!

Sem skoraj obupal in od vandranja po strminah tudi že malo omagal, ko sem končno zagledal vrv, privezano na drevo in prav neugleden vhod v nekoč najmogočnejše brezno Dolenjske. Ki to že dolgo ni več, kajti tudi naključni drvarji, ki smo jih spraševala o Štirnici, če morda vedo, kje je vhod, so odkimavali z glavami in naju proti Čaganki pošiljali!

V lepem, sončnem in vročem zelo zgodnjem popoldnevu sva se podala v temo.

Zahteven in razvejan jamski poligon Štirnice sestavlja niz notranjih brezen, je zapisal Hribar v Dolenjskem krasu ob odkritju jame. Najbolj impresivna je vertikala brezna Devetdesetmeterca in gladke stene 48 m globokega Možatega brezna. Brezna so med sabo povezana z ozkimi meandri in visokimi kamini, ki jih je treba premagati s plezanjem ali prečenjem. Spodnji del Štirnice je dinamično zgrajen. Izoblikoval se je v zelo pretrti in korodirani coni, vzdolž razpotegnjene Velike podorne dvorane, ki jo sestavljajo tri med sabo povezana brezna. Ob prelomu se odpira več stropnih kaminov, med podornimi gmotami kamenja pa so prehodi v končna brezna in možna nadaljevanja.

Moram priznati, da sem komaj čakal, da pridem do Možatega brezna, potem sem bil pa seveda razočaran. Sedemdesetmetrca v Čaganki ga enostavno pelje scat! Kaj naredi ena dobra fotografija …

Nekje na sredini sva ujela prijatelja, ko sta se pri opremljanju ravno zamenjala, naprej v globino naj bi opremljal Jure, do tam je pa Klemi. Smo malo posedeli in pokramljali, potem sem se pa jaz za Juretom podal, da mu pomagam in predvsem družbo delam, ker mi je malo dolgčas postalo. In ko sem se spustil do njega, sem začuden spoznal, da sem usran ko prasec in da z mojih škornjem na prijatelja v globini pada blato!

Štirnico so nam prodajali kot čudovito jamo, ki pa potem na dnu malo blatna postane, ampak če ljudje mislijo, da je Čaganka blatna, potem to samo pomeni, da še niso bili v Štirnici!

Takšnega dreka že dolgo nisem videl! Za prijateljem sem se spuščal previdno ko po jajcih, da ga padajoč drek ne bi poškodoval, čeprav je smer spuščanja odmikal iz vertikale, kolikor je mogel. Ne bom vam opisoval, kakšne zvoke je spuščal pri zabijanju sider, naj le namignem, da jih verjetno najpogosteje sliši le njegova Karin, ko enkrat ni dosegel stene in je prosil, naj ga malo zaniham na vrvi, je pa od mene toliko blata odpadlo, da sem ga skoraj ubil!

Potem sem bil še bolj previden, se sploh nisem upal dotakniti nobene stene in so me noge bolele, ko da mi hočejo odpasti in sva oba stokala ko pri najhujšem seksu, ko sva pa končno pristala na polici, malo nad dnom, da sva poklicala prijatelja, naj se nama pridružita in si malo odpočijeva noge, je pa Klemi le do vrha brezna pokukal in sporočil, da je spust (za naju dol) preveč nevaren in predlagal, da gremo vem.

S čimer sva se takoj strinjala! Ker res ni bilo ničemur podobno! Gor sem se odpravil prvi (pa še vrtalnik je name obesil, ker on ga je imel pa par ur za dol!), Jure mi je, preden sem začel plezati, predlagal, da mi očisti škornje.

Sem bil malo presenečen, nič ne tajim, potem sem pa na škorenj pogledal in bi me kmalu kap!

Namesto škornja sem imel na nogi blatno kepo (v velikosti košarkaške žoge!), nekje globoko v njej pa je bil skrit pantin, ki naj bi ga vpel na vrv! Enako je bilo z žimarjema! Plezanje v takšnih pogojih je bilo ubijajoče in počasno, Jure pod mano je pa vpil, ko je dol letelo. A je bil skrit pod polico, naj sem se še tako trudil zadeti ga, mi ni uspelo …

Plezala sva raztežaj za raztežajem in se čakala, da če je že kaj dol padlo, da ni preveč bolelo …

Na sredini je čakal Klemi, ki sem mu podal blatno torbo z vrtalnikom in ostalo opremo in smo počasi ven pičili. Mislim, Klemi je šel hitro, midva z Juretom sva šla počasi, ker nič ni prijemalo. Ko si po desetih minutah končno uspel odpreti tisto kepo blata z žimarjem in jo pripeti na vrv, je drsela dol, ko si ga na pritrdišču hotel pa odpeti, da ga pripneš na naslednjo vrv, ga pa nisi mogel, ker je blato tako močno držalo …

Možato brezno sem kar malo zasovražil, nič ne tajim, si ga gor grede, ko sem imel čas, zanalašč nisem hotel podrobneje ogledati, malo preden sva ven prišla, me je pa Jure poklical, naj ga pred izhodom počakam. Sem mislil, da hoče iti naprej, da plezam prepočasi, a je povedal, da ga malo skrbi zadnja ožina.

Mene ni, ker sem bil preveč togoten zaradi blata, ampak potem me pa malo vseeno je, a ni bilo hudega …

Smo se odpeljali proti bivaku in sem se, saj vem, da ne boste verjeli, izgubil! Sva z Yurijem tja prišla vsaj deset minut za Klemijem in Juretom, čeprav sva se odpeljala pred njima!

Tam je bil pa že Potrpin, ki je dan prej praznoval rojstni dan in je bil tako ranjen, da še enega praznovanja ne bi zdržal in se je raje kar k nam pripeljal, ker je vedel, da bo bolj kulturno in nam je bogovsko večerjo pripravil.

Smo se v postelje spet spravili bolj pozno in iz njih bolj zgodaj, a na srečo smo načrte spremenili in ni bili treba še enkrat iti v Štirnico. Da bi opremili po drugem breznu in potem širili nadaljevanje … Ker je bil ravno 1. april, je Klemi priznal, da zato ne, ker smo imeli preveč umazano opremo …

Bo Štirnica počakala na prvomajski tabor (ampak ne mene, grem raje na uro pogledat na dno Čaganke!), jaz sem potem pa kar v ponedeljek v potoku že opremo opral, ker če bi se tisto blato na jamarski opremi zasušilo …

In moram priznati, da če mi Štirnica ni uspela hrbta zlomit, mi ga je pa krtačenje blatne jamarske opreme!

Ne pravijo zaman, da pazi, kaj si želiš. Jaz sem bil tokrat v Štirnici trikrat – prvič, zadnjič in nikoli več …

Že zvečer sem bil razburjen, ker sem vedel, da bom moral zgodaj vstati, če bom hotel na sestanek na drugo stran Slovenije priti dovolj zgodaj. Ljudje naj kar govorijo, da je Slovenija majhna …

Sem povedal predragemu predsedniku, da se čisto z lahkoto lahko zgodi, da bo na sestanku brez svojega podpredsednika in da bomo to vedeli šele dopoldne, če me k njemu pač ne bo. A sem zjutraj začuda slišal telefonsko budilko, vstal (vedno žal ne, se samo obrnem in v sekundi spet zaspim), skočil pod tuš, pritisnil kofe in malo časopise preletel, ko sem si pritisnil drugi kofe in bi se že skoraj moral odpraviti, sem pa na telefon pogledal, kjer me je čakalo predsednikovo sporočilo od zgodaj zjutraj, da se sestanek premakne za 3 ure …

Torej sem lahko spil še par kofetov, pa še za na pot sem si ga pritisnil, pa pri predragem predsedniku sem ga spil in ko sva čakala, da bo ura za sestanek, sva si tudi dva kofeta prej privoščila, pa na sestanku sva ga tudi dobila …

Zakaj nabijam o teh kofetih?

Pravijo, da je kava diuretik. To je sredstvo, ki pospešuje izločanje seča, če slučajno ne veste.

Saj jaz tega ne vem, mi pa to pogosto povedo, ko jamarimo, da premalo vode pijem in preveč kofetov in premalo lulam in da bom dehidriran …

Kakor koli, malo preden sem predsednika odložil, sem se pa spomnil, da je kava diuretik in da sem jih požrl čisto preveč, ker me je mehur kar nenadoma opomnil, da bo potrebno odtočiti. Saj ob prvem znaku me panika ne zagrabi, ampak ker na avtocesti ne moreš kar zaustaviti in odtočiti, sem vedel, da moram razmišljati o možnostih, kako odtočiti, preden prideva do predsednikove hiše.

Ko si človek načrt naredi, se malo pomiri.

Mehur pa ne …

Ko sva končno z avtoceste zavila, je že krepko pritiskalo. Ampak panike še ni bilo, ker sva bila že kar blizu hiše. Blizu že, če ne računaš prometa. Ki se je premikal po polževo …

Ej, tastar, je še daleč do tvoje hiše, sem vprašal, ker sva vozila po bližnjici, ki je nisem poznal. Scat me mudi …

Jebemti, se je odzval predsednik, mene tudi. Ampak ni več daleč.

Saj nisem vedel, ali naj bi se smejal ali ne, ko dva otroka, ki se zaigrata in pozabita, da je mehur tu in tam potrebno sprazniti in se na koncu polulata v hlače!

Ampak panike še ni bilo, čeprav je bil mehur blizu eksplozije. Ker hiša je blizu …

Promet je bil počasen in ko sem že krepko stiskal sfingerje, sem končno ugotovil, kje sva in zgrožen spoznal, da do njegove hiše ne bom zdržal. Četudi bi imel dva sekreta v pritličju, o čemer sem najbolj razmišljal zadnjih sedem minut!

Tastar, ne bom zdržal do hiše, uscal se bom, sem ne preveč paničen povedal dokaj mirno, čeprav se me je že malo panika lotevala. Ker če bi bila res eksplozija, bi zaustavil, skočil iz avta in odtočil, a tega v centru mesta pač ne moreš narediti …

Materboga, jaz tudi ne, je bil predsednik naenkrat paničen, tukaj zaustavi, greva v to oštarijo.

Pred oštarijo seveda noben parking ni bil prost, zato sem zapeljal še čez križišče in zaustavil kar na malo širšem pasu ob pločniku in oba sva ven skočila, ko da imava dvajset let manj kot jih imava!

Pa direkt proti oštariji, ko najhujša pijanca, ki bi kačo posesala zaradi žeje, pri rdeči luči pri prehodu za pešce tudi zaradi lepšega nisva niti pomislila, da bi se zaustavila.

V gostilno sva planila ko najbolj opasna kavbojca, vrata so kar butnila. Ker sva se oba prerivala med vrati, kdo bo prvi vstopil, kakopak.

Proti sekretu je prvi zavil predsednik, ker je bil njegov teren, domač, je vedel, kje je.

Dober dan zmedeni kelnarci se mi zdi da sva rekla …

V moškem sekretu, majhnem kot telefonska govorilnica, je bil samo en pisoar. Ob katerem je že zakampiral predsednik. Itak.

Panika je malo popustila, bil sem že blizu odrešitve, a kar strici odtakajo počasi, še posebej, če imajo v riti dvajset kav in nobene odtočitve vmes, je trajalo. Pa še stokal je od ugodja vmes …

Tam je bil še kakalnik in sem hotel tja, a je bil zaklenjen, ključ pa pri točilnem pultu. Do katerega (in potem še nazaj) ne bi več prišel, sem vedel! Poleg je bil ženski sekret. Zaklenjen, Ključ pri natakarici …

Poleg je bil še majhen umivalnik. Zelo blizu sem bil, da odtočim tja, boljše ko v hlače.

A par sekund sem še lahko držal in sem priganjal predsednika, naj pohiti. Je menda hitel, a po zvoku ni nič obetalo, da bo kmalu končal. Je celo predlagal, naj poleg stopim in odtočim, kar sem pa odklonil, bi se raje v hlače, kaj pa vem, sabljanje z moškimi ni ravno moj šport …

Da suspenz ne bo prehud, naj kar povem, da na koncu se je vse srečno izšlo, predsednik je samo enkrat otresel, jaz sem pa zadevo že prej pripravil in sva zamenjavo naredila še zadnji hip, da ni bilo bruke!

Pritisk je bil tako močan, da sem se moral od pisuarja umakniti skoraj do umivalnika, da ne bi razbil porcelana, kar je mojega prijatelja krepko presenetilo, ker strici po navadi s takšnimi pritiski ne operiramo več in se scanja v daljavo tam nekje po petdesetem letu začnemo izogibati.

Kakor koli, sva se vrnila v oštarijo, tam pa so, kakopak, vsi v tla gledali. Niso hoteli vedeti, kaj se je v tistem majhnem sekretu dogajalo, ker ven so slišali samo prepir, prej so pa naju videli le za dober dan med tekom na sekret!

Še kofe, kakopak, ko sva ravno prostor v mehurjih naredila, potem pa klasičen predsednikov trik, ko je ven potegnil debel bankovec, da je kelnarca zastokala, jaz pa potem odrešilno plačilno kartico, česar pa pri njih niso sprejemali. In se je bankovec v bližnji trgovini pač po dolgem času razdrobil na manjše enote …

Tokrat je bilo blizu, nič ne tajim, bi bilo kar hecno, če bi se predsednik in popredsednik pojavila v mokrih hlačah …

 

V soboto smo imeli vajo. Da ne bi bilo preveč enostavno, jo je Tanja razpisala že za pol osmih zjutraj. Kar je recimo pomenilo, da se je Bor odpravil od doma že ob petih zjutraj! Zame in za Remiha sicer ne bi bilo tako zgodaj, ker do Čaganke imamo samo eno uro, a sva vseeno izkoristila priložnost in se gor odpravila že v petek zvečer. Saj veste, da zjutraj ne bo potrebno prezgodaj vstati in da bo vsaj nekaj spanca pred vajo …

Pa itak nikoli ni tako, kot si človek zamisli. No, saj sem si malo zamislil, da kakšno pivo bo prijatelj v rito vrgel, petek zvečer pa to, in sem mu celo prve tri piksne jaz prinesel (on pa meni sveže sirovke, ker sem bil bolj lačen ko žejen). Smo sedeli ob ognju zunaj, vreme je bilo kar prijetno, a ko smo bili že krepko v naslednjem dnevu in mu naslednje piksne nisem več prinesel, si jo je pa sam.

Urbi, ki je prišel že prej in je bil posledično bolj utrujen, se je v bivak odpravil, midva sva pa še malo posedela in kramljala, ampak potem me je kar malo strah postalo, nič ne tajim, ko sem slišal načrte, kaj vse bova počela v bivaku. Več je bilo praznih piksen, smelejši so bili načrti!

Potem tisto na srečo nisva počela, sva nemudoma spremenila načrte, ko sva Urbija v mrežasti spodnji majici in mrežastih spodnjih dolgih gatah zagledala in sva se kar takojci v postelje zavalila ter čisto mirovala, da se Urbi ne bi vžgal!

Pa itak še dobro zaspali nismo, ko je že Tanja eksplodirala v bivak in nas pokonci vrgla, ampak v njeno obrambo moram povedati, da je za kavo pristavila. Potem so še drugi prišli in smo trenirali, zato smo bili tam, po treningu pa še dober golaž, smo jedli, ko da že deset dni nismo.

Potem smo nekateri domov odšli, nekateri so pa gor ostali, da so se v nedeljo v Čaganko na kofe malo za mišice raztegnit spustili. Sem vprašal Anžija, če se nič za predrago ne boji, ker za Remiha je še par piksen ostalo, pa je zelo suvereno priznal, da niti malo ne, ker da Urbi tiste mrežaste spodnje majice in mrežastih spodnjih dolgih gat ni nič preoblekel in je bil absolutno prepričan, da bo v bivaku zagotovo mir …

V eni manj znanih slovenskih turističnih jam smo imeli reševalno vajo. Z bolj kompliciranim scenarijem, ki je zahteval angažiranje skoraj 160 reševalcev!

Stavim, da sploh niste vedeli, da jih Slovenija premore toliko!

Jamarskih reševalcev ni bilo zelo veliko, nekaj čez 25 se nas je nabralo, ko smo pridrveli pred jamo, je bilo tam že vse rumeno in rdeče in modro. Še celo občinski redarji so sodelovali, še dobro, da smo pravilno parkirali, ker čeprav po navadi ob tako pozni uri ne pišejo kazni,  nikoli ne veš …

V jami so bile že ekipe nujne medicinske pomoči in gasilci, ogromno paničnih, en mrtev in ene sedem resno poškodovanih, ki jih je bilo potrebno ven prinesti, požar pogašen, dim razkajen, knapi so nam dali zeleno luč. Štab pa sendviče, jabolka in vodo.

In smo v jamo poslali našo telefonsko ekipo, ki je začela vleči kabel za jamski telefon (jap, to je v jami še vedno najbolj zanesljiva oblika komunikacije!), kmalu za njo pa smo se z nosili v temo podali še nosači. Saj kaj zelo komplicirano ni bilo, kaj pa je tri in pol kilometre hoditi po ozkotirni železnici. Edini, ki čisto zares ni imel težav, je bil Potrpin, ker moj prijatelj ima bolj kratke noge in je edini padel v pravilni ritem preskakovanja pragov. Da nas bo vlak povozil, se nismo bali, ker so nam zagotovili, da ne vozijo tako pozno ponoči, enako pa so menda zagotovili tudi našim telefonistom, ki so žico vlekli in so jo parkrat kar čez železniške tire potegnili.

Zato smo bili kar malo presenečeni, ko smo po dobre pol ure vandranja po podzemlju zavili v ovinek in je proti nam vlak pridrvel!

No, saj ni bil vlak, smo hitro ugotovili, le knapi so v nekakšen tovorni voziček tri poškodovance zapakirali in porinili proti izhodu, ko da so na dirki po Franciji!

Smo prišli do mesta, kjer so reševalne službe že razporedile poškodovance in jim nudile prvo pomoč, tam je pa moj prijateljček Remih dobil blago erekcijo, se prelevil v dohtarja in dva nam dodeljena poškodovanca tako strokovno bolničarsko obdelal, da sta bogeca statista na koncu še sama verjela, da sta res skoraj na koncu in se življenja oklepata le še stanko tanko nitko!

Smo ju nameravali zapakirati v nosila in odnesti ven, da dobimo časovnico, koliko je potrebno, da na žgance poškodovanca ven prinesemo, pa so gasilci na tire že porinili drug tovorni voziček, da kaj bi se matrali in dobro peš hodili, ko se lahko slabo peljemo. In smo, nič ne tajim, sklonili glave ter potem kar tri poškodovance naložili, pa še tri nepoškodovane smo za vagonček privezali (saj veste, da nam splašeni kam ne odtavajo!), pa še gorsko reševalko bolničarko smo dobili za spremstvo in vodičko s pšeničnimi lasmi. To omenjam samo zato, blondno vodičko, ker so jo nam knapi, s katerimi smo se na pol poti srečali, ko so se s praznim vozičkom v šprintu vračali po nove žrtve, speljali, ko smo naše poškodovance preložili v njihov prazen voziček, da smo lahko nadaljevali pot proti izhodu, oni pa z našim praznim nazaj v jamo. Sem šele čez par minut ugotovil, da nas je od srečanja naprej kar nenadoma spremljal vodič in ne več blondna vodička, so knapi mimogrede naredili zamenjavo!

Poškodovance smo oddali v zunanjo oskrbo, potem smo se pa nazaj v jamo podali, ker poškodovancev je bilo noter še nekaj, a smo na poti proti not spet srečali knape s štirimi pokodovanci v vozičku proti ven, tako da za nas kaj dosti več ni ostalo kot pobrati kabel za telefon, vmes se je pa še vlakec pripeljal in smo pametni gor skočili ter se ko gospodje odpeljali proti izhodu. Je bilo na vagončkih že polno gasilcev, so pametni, pa ne preveč požrešni, za vožnjo so nam zaračunali le 3 evre 40 po glavi …

Še pred polnočjo smo vse rešili in jamo spraznili, vaja je totalno uspela! Gasilci so zahtevali še gasilsko fotko, pa civilni zaščitnik je med razporejanjem na bolj primeren prostor za gasilsko fotko vse opozoril, da ne bo kdo domov odšel, ker imajo pripravljene toliko hrane za na prste, da do treh zjutraj ne bomo pojedli.

Kar me je razveselilo, malo manj pa potem zahteva, naj jamarske reševalce poiščem, da bodo tudi oni na fotki. Ker naše je težko iskati, ko ne želijo biti najdeni. Sem se napotil proti našim kombijem, da jih steram pred fotografski objektiv, a nisem prišel do naših kombijev, ker so bili vsi za velikim gasilskim kombijem.

Na krmišču!

So odkrili narezek, pršut pa siri pa šalotka in kisle kumarice in podobne dobrote, ki ga 160 reševalcev do treh zjutraj ne bi sfrezalo, pa še dobro, da sem jih našel, ker so se že v tretji pladenj od štirih zažrli! Pri kruhu kaj dosti škode niso delali, ker pri tako veliki izbiri moraš biti selektiven.

Sem jih s polnimi usti in še bolj polnimi žepi poteral na gasilsko fotko in ko je četrtič škljocnilo in se gasilci in ostali še niti dobro niso zavedli, da so pofotkani, so se na peti fotki zagotovo videli samo še zablurani jamarski reševalci, ker smo seveda kot prvi pohiteli nazaj na krmišče!

Ker mi jamarji smo pri jelu kot pri delu, vedno pridni!

Kakor koli, smo bili prepričani, da bo bolj naporno, a če se znajdeš (in včasih tudi nas prisilijo, da se), je lažje …

Ne bom trdil, da sem neustrašen človek, razen medvedov mi zelo veliko stvari ne požene krvi hitreje po žilah, a sinoči sem bil kar blizu temu.

Tam okoli polnoči sem si šel pritisnit še eno kavo, a preden sem v kuhinjo zavil, sem še v kopalnico stopil. Odtočit. Ponavadi me ne zanima, kaj izločim, a ko sem pritisnil gumb na kotličku, se mi je zazdelo, da je bila voda v školjki temna. Ampak preveriti čisto zares nisem mogel, ker je zadevo že odplaknilo. Sem malo razmislil, včasih to tudi počnem, a mi srce ni podivjalo. Prvič, lahko je predraga soproga kaj v stranišče zlila pa nisem opazil, ker kot rečeno, ponavadi ne buljim v školjko, lahko pa da je bilo odtočeno res temnejše kot bi moralo biti, kar bi pa pomenilo, da sem dehidriran.

Ja, ne, nisem zdravnik, ampak sem kot jamarski reševalec napravil tečaj za bolničarja in čeprav bolničar samega sebe naj ne bi zdravil, še posebej pa jaz ne in zelo verjetno tudi drugih ne, če je le kakšen pameten v bližini, sem bi skoraj prepričan, da je znamenje za dehidracijo temnejši urin. Ker v jami pri naporih lahko pride do dehidracije, če premalo piješ …

Če tole bere kakšen (od pametnih) bolničarjev in ta trditev ne drži, me ne rabite popravljati, ker mi bo to zbilo še tisto malo dohtarske samozavesti kar jo imam, pa četudi ni res, kar si mislim, da je res, zdravilo za dehidracijo nobenemu ne more škoditi. Mislim, ponuditi dehidriranemu človeku topel čaj …

Okej, zdajle sem pomislil, da mogoče bi pa ta simptom vseeno moral za prmej poznati, ker če temen urin ni sindrom za dehidracijo temveč za kaj bolj resnega, jaz bi pa človeka s čajem zdravil …

Pa na srečo na to nisem pomislil, ko sem se s kavo (in kozarcem vode proti dehidraciji!) vračal v kabinet, sem lahko vsaj v miru pogledal film ali dva. Brez skrbi ali strahov …

Ko sem okoli pol petih zjutraj spet stopil v kopalnico, da si oščetkam zobe in pred spanjem še enkrat odtočim, temen urin ni bil več niti bled spomin. Saj veste, leta pa to. In spet nisem opazoval, kaj dogaja, pa četudi nisem, popolnoma rdečega urina v beli školjki seveda nisem mogel spregledati!

In, priznam, sem se ustrašil! Bolj kot medvedov!

Saj sem res že nekaj star, a če me kaj boli, vedno vem, od katere jame me boli, kaj drugega pa nikoli še ni bilo narobe.

Okej, moram biti pošten, par let nazaj, ko sem na terasi knjigo bral, sem mislil, da se me loteva srčni infarkt, ker kar nenadoma nisem mogel več dihati oziroma sem dihal s težavo, pa v prsnem košu me je tiščalo. Takrat še nisem bil bolničar, a sem vedel, da nekaj je hudo narobe in me je malo strah, nič ne tajim, sem razmišljal, ali bi se moral kar v bolnišnico odpeljat ali kaj, potem sem si pa rekel, ah, še en kofe spijem, potem bomo pa videli, kako in kaj. In ko sem šel s prazno kavno skodelico proti kuhinji, me je s kavča v dnevni sobi, kjer je pa moja predraga knjigo brala, zadelo: Če še eno kavo spiješ, te bo zahotovo infarkt!

Smo po skoraj mesecu dni s popravila dobili kofeavtomat in sploh nisem opazil, da sem šel zgodaj popoldne že osemkrat v kuhinjo do njega. In so bili simptomi infarkta hitro pojasnjeni …

No, tokrat me je bilo pa spet kar strah, nisem vedel, kaj naj naredim, celo malo sem se razjezil na vse skupaj. Ker sem se že videl, kako bom trapljal po bolnišnični sobi in se smilil sam sebi …

Sem stopil iz kopalnice in se na stopnicah skoraj zaletel v predrago soprogo, ki jo je pa njen mehur prezgodaj iz postelje dvignil. Saj načeloma je nisem hotel moriti z mojimi težavami, potencialno neozdravljivo boleznijo želodca ali mehurja, ampak je verjetno na moji faci videla, da nekaj ni prav. In sem ji pač priznal, da nekaj res ni prav, da sem čisto rdeče odtočil.

Saj je ne bi moril sredi noči s takšnimi zadevami, a ko je že ravno vprašala …

To je še vedno boljše kot moj prijatelj, ki je tolkel ostanke nekega betona pred hišo in ko se je sklonil, se je direktno med noge napičil v armirno palico. Itak je takoj stekel v kopalnico, da preveri, če je vse na mestu in je na srečo bilo, nobene dodatne luknje, ko je bil že na stranišču, se je odločil pa še odtočiti, a iz pipice ni urin pritekel temveč kri in se je od šoka (in bolečine) seveda malo onesvestil, kar je slišala njegova predraga in prišla pogledat, kaj dogaja, potem se je pa še ona malo onesvestila, ko je videla moža na tleh, belo kopalnico pa vso od krvi pošpricano …

No, jaz sem bil bolj obziren, sem samo povedal, da sem rdeče lulal, videlo se nikjer ni.

Se ni kaj dosti sekirala, je nadaljevala mimo mene v kopalnico in kakor mimogrede navrgla samo: rdeča pesa.

Ja, rdeče ko rdeča pesa, sem se malo zmedel. Saj rdeče ko rdeča pesa je rdeče kot kri, nisem vedel, kaj me sprašuje.

Cel kozarec rdeče pese si pojedel, je pojasnila izza že zaprtih vrat.

No, potem mi je potegnilo. Itak, saj to se verjetno mora poznati na barvi!

Sem še v posteljo pomirjen, zjutraj sem pa enkrat za spremembo vseeno pogledal, kaj odtakam. Je bilo rdeče, ampak manj.

Sem torej na poti ozdravljenja.

Pa ni me bilo čisto zares strah, saj veste, pesniška svoboda in pisateljsko pretiravanje pa to …

Končno smo spet imeli vajo, ne intervencijo. Okej, to je sicer pomenilo, da sem vstal sredi noči, a sem se vso pot proti Primorski tolažil, da grem proti toplim krajem, ne proti Menini planini, kjer je ponoči nametalo novih 30 cm snega in kjer so imeli vajo Kranjčani in Velenjčani.

Dobro, že po poti je scalo, kot da je nekdo tam gor plačan, da zliva vodo po nas in posledično je tudi temperatura padla, a da le ni sneg …

Ma, kaj bi tajil, tudi po dežju vaditi ni najlepše, se je videlo po zagnanosti, ker smo vsi bolj ko ne v spodmol rinili, čeprav je bila dobra volja, to pa, da se spet srečamo in vsaj malo premikamo pa to.

Pa res smo se ves čas tolažili, okej, ščije, ampak vsaj na snegu nismo, dokler prvih fotk od kolegov iz zgornjih koncev Slovenije nismo dobili, potem je pa malo fovšija udarila, ker pokrajina frišno zasnežena je bila res bogovska. Pa ne za dolgo, smo se potem tolažili, da lepo sicer je, ampak jih zebe bolj ko nas, pa ko iz jame bridejo vsi usrani, bodo pa tudi sneg usrali in ne bo več tako lepo!

Ja, človek mora najti majhna zadovoljstva, da ga fovšija ne požre …

Potem smo šli pa na kosilo, kar je po navadi najlepši del vaje. Pa še eno bolj nobel gostilno so izbrali, se mi zdi, da šefi ne bodo najbolj veseli, ko bo račun prišel, a takrat se nismo ravno s tem ukvarjali. Smo navalili na ocvrte kalamare (frišno nalovljene, verjetno, saj morje je dokaj blizu), ko da že štiri dni nismo nič jedli in ko da smo res kaj delali, a zmagovalec je bil spet naš mladi Žan. Je pojedel svojo porcijo morskih beštij, potem švoh polovico moje, ker sem mislil, da bom počil, s čimer se je očitno šele dobro ogrel, ker je pojedel še pol Pintarjeve, ki je tudi bolj droben možak in ne more pojesti kalamarov svoje teže, na koncu se ga je pa še malo Jokl usmilil in mu nekaj mesnin s svoje plošče mešanih mesnin na žaru odstopil.

Mi smo bili vsi začudeni, kako lahko tako mlad in suh človek toliko pofreza, Joklu je bilo pa vse jasno – divja masturbacija pač pobere energijo …

Tudi Žan se je smejal, kaj pa on ve, kaj pomeni ta beseda …

Ker se je sladko nasmejal, so se verjetno tiste ogromne količine hrane v njegovem želodcu malo posedle in je naročil še sladico, ki je bila videti res bogovska in smo tudi vsi ostali, s trebuhi pred eksplozijo in lačnih oči začeli razmišljati v tisto smer, pa nas je rešil Potrpin, ki je stekel do natakarja in pod nujno zahteval račun …

Na poti domov se je dež malo unesel in ko smo odložili Erkija pred njegovo novo hišo, nas je povabil na hiter ogled. Kaj vse je že postoril pa to, ker nazadnje smo jo videli še v bolj grobi fazi. Seveda smo po hiši hodili s široko odprtimi očmi in občudovali zadeve, ki jih je povečini Erki sam inštaliral in vgradil ter ga hvalili do nezavesti, dokler seveda Remih ni povsem pokvaril razpoloženja.

Ne našega, Erkijevega.

Je na hodniku stopil na eno deščico laminata, ki je pod njegovo težo zaškripala in tega seveda nihče razen Erkija ni opazil (no, slišal) in ker nihče drug tega ni opazil, je stopil korak nazaj in še ene štirikrat stopil na isto ploščico. Erki nam je takrat ravno nekaj razlagal in tistega škripanja nihče od nas ni slišal, razen seveda njega in je enkrat pač nehal razlagati, kar je razlagal in priznal, da pri tisti deščici je pa res nekaj zafrknil in da škriplje. In da bo moral enkrat to popraviti …

Remiha je to pojasnilo zadovoljilo in je nehal skakati po točno določenem kvadratnem centimetru, ki je pod težo žaskripal, ker pa mi nismo slišali tega, smo seveda potem tam okoli skakali ko otroci in iskali tisti majhen prostor, ki je zaškripal.

Bogemu Erkiju je pa vsak škrip verjetno zvenel ko eksplozija, prepričan sem, kolikor ga poznam, da je tudi v najtrši temi, ko ga je mehur nepredvideno iz postelje pregnal na stranišče, točno vedel, kam ne sme stopiti …

Je obljubil, da bo popravil, čeprav nihče od nas tega ni zahteval.

Ampak, ja, verjetno je lepo imeti takšne prijatelje, ki te opozorijo na tvojo napako.