Danes smo imeli v Krški jami dve premierni projekciji. Zadnje dneve sva s Tomijem po cele noči čepela pri njem v studiju in pimpala filma. No, bolj ju je on pimpal, jaz sem tam sedel zato, ker res ni bilo več veliko časa in sem ga samo po hrbtu tepel, da ne bi zaspal, ker potem pa res ne bi končala do premiere. Tam nekje v jutranjih urah, ko začnejo poštarji že po mestu strašit, sva pa končevala in domov odhajala. Je pa bila potem majhna razlikica – jaz sem nato lahko spal do desetih ali še dlje, Tomi je moral pa ponavadi zelo zgodaj že vstati in se na posel vreči. Zvečer je bil nato pa posledično spet zmatran in sem bil jaz spočit za njim, da sem ga budnega ohranjal …

In se je na tej današnji prvi projekciji pred vsemi zbranimi seveda zahvalil predvsem svoji boljši polovici, ki je najbolj trpela. Kar verjetno ni res, jaz ki sem bil z njim, sem verjetno bolj, a to so že detajli. Enkrat sem recimo najslabšo kavo pri njem spil in sem res trpel, ko sem jo žulil, celo tako zelo, da sploh nobene konstruktivne pripombe nisem imel, kar se mu je zdelo čudno in sem potem moral priznati, da ima čist zanič kofe, pa je takoj ugotovil, da sem si sam kriv, ker sem pozabil kavo dati v dozo in sem pil samo mleko in sladkano vodo! A, kot rečeno, to so že detajli, mi je pa s svojo zahvalo vzbudil slabo vest. Se je zahvalil svoji boljši polovici, jaz sem pa pred njim gofljal ko navit, na to sem pa pozabil. Mislim, svoji boljši polovici se zahvaliti! Samo sem se potem pomiril in samega sebe prepričal, da to pač ni takšna tragedija, da sem čisto OK. Me je zadnjič recimo prosila, preden sem do Tomija na tlako odpeketal, če lahko da še en pralni stroj prat. In itak sem ji dovolil, samo je potem pojasnila, da to pomeni, da ko bo zadeva oprana, bo ona že spala. Sem ji vseeno dovolil, šele ko je zadevo zakurblala, je pa še pojasnila, da bom moral cujne jaz obesiti, ker če jih bom pustil v vodi, bo začelo smrdeti. Ali tako nekako. Mi ni preveč dišalo (ne cujne, tiste so se šele prale), a ker sem obljubil, besede nisem mogel snesti. A itak sem bil potem pri Tomiju do pol petih zjutraj in sem potem doma še nekaj pomalical in časopise preletel, preden sem se pa pod tuš odpravil, pa tisti frdamani pralni stroj opazil. Na kateren je lučka end utripala. In sem jo že mislil ignorirati, a sem potem zavzdihnil in perilo vseeno obesil, vmes pa ljudi v dolini opazoval, ki so že zjutraj nekam hiteli. Potem sem šel pa spat, ko sem vstal, me je pa sms od preljube mi soproge pričakal, v katerem me je pohvalila, ker nisem pozabil …

Ampak kriza je, ker danes pa s Tomijem nimava več nobenega razloga, da bi celo noč za računalnikom skupaj čepela in sem doma in kar malo pogrešam akcijo. Sicer je bilo na projekciji potem kar nekaj navdušenja, da smo dobro naredili in da moramo še drugi del posneti, a ko je recimo Obra to slišal, da bo moral spet v jamo, jo je samo hitro proč ucvrl. Brez odvečnih besed. Tako da mislim, da se bo treba kaj tretjega spomniti …

Projekt RockUnderground smo končno zaključili. Vabljeni na ogled rezultatov, projekcija bo ob 19h v jamskem okolju, v Krški jami, kjer izvira reka Krka …

Danes sem bil na letnem remontu pri zobarju, da mi malo kadilski in kofetarski kamen potolče in kakšno zalivko preveri in ni bilo nič drastičnega. Prav užival sem tam na tistem stolu, ordinacija je bila prijetno ohlajena, iz radia je prihajala pomirjujoča muzika, zdravnik in sestra prijazna in duhovita (plus zdravnik ravno mojo knjigo bere in je bilo ozračje morda tudi zategadelj še bolj prijetno) in bi morda celo lahko zaspal, kaj pa vem, a itak se je potem vse pokvarilo. Ne vem, ali se je klima pokvarila ali kaj, ker kar nenadoma mi je postalo ful vroče in je sestra morala sesati ne samo slino iz ust temveč tudi švic z glave pivnati, da mi ni v oči tekel. Tistega pod pazduho sem na srečo sam krotil kar z majico, jo bo že predraga mi soproga kasneje oprala, če je nisem preveč uničil. Pa da bo zgodba še bolj grozna, mi je zdravnik par sekund preden je klima crknila, mirno povedal, da modrostni zob imam pa čisto brez zveze v ustih in da predlaga, da bi ga kr ven fliknili. Saj puljenja se nič ne bojim, majkemi, sem taprav možak, a ker je glih klima crknila in je bilo vroče za znoret plus že v nedeljo se je na Bavarskem v jami Riesending blizu avstrijske meje grdo ponesrečil nemški jamar in obtičal na globini skoraj 1000 metrov. Jama je dolga več kot 20 kilometrov, globoka pa 1100 metrov in bo za rešitev ponesrečenca potrebno ogromno število jamarskih reševalcev, saj je potrebnih 12 ur samo da se pride do njega! Pomoč je ponudila tudi slovenska jamarska reševalna služba in smo zdaj v pripravljenosti, čakamo, da nas pokličejo. In ker sem kar odgovoren in zaveden reševalec, sem zobozdravniku z obžalovanjem povedal, da danes ne bomo nič pulili, ker sem v pripravljenosti in me lahko vsak čas pokličejo in ne bi šel rad z rano v jamo, če bo treba. Je razumel, nismo nič pulili, sem še vedno moder z modrostnim zobom, pa tudi klima v ordinaciji je potem čudežno spet začela delati!
Novico o poškodovanem jamarju so danes začeli objavljati tudi slovenski mediji in sociološko gledano so najbolj zanimivi komentarji pridnih in dobrih slovenčkov spodaj. Da naj kurac kar crkne, da kaj je pa rinil ke not. In sem se spomnil na tistega jadralnega padalca, ki je v Bosni pristal na minskem polju in mu je odtrgalo obe nogi. Slovenski komentatorji so kar tekmovali med sabo, kdo bo bolj spljuval in tožil, da z njegovim denarjem že ne bodo proteze za padalca kupovali, pod bosansko novico o istem dogodku so pa Bosanci uprizorili drugačno tekmovanje – kdo bo daroval več krvi za ponesrečenca …

Sem Urošu razlagal, kako je bilo slišati moje dogovarjanje z Daretom o akciji v Kostanjeviški jami in mi je mirno pokazal svoj telefon, kjer je imel Dareta shranjenega pod sedmimi različnimi imeni – Dare1, Dare 2, Dare3 … Me je Dare namreč poklical, da se dogovorimo kaj in kako ene petnajstkrat, pa sem vedno samo pol stavka slišal, ponavadi je bil to stavek, da ga nekaj telefon zajeb… Enkrat vmes je celo do polnilca prišel, ker sva lahko spregovorila celo par stavkov, polovica od teh je bilo njegovo pojasnjevanje, da je do polnilca prišel in da zdej pa menda bo, potem je pa spet crknilo.  In sva na SMSje prešaltala in je bila potem komunikacija bolj tekoča in razumljiva. Da nima dovolj jamarjev za soboto in nedeljo, ki bi znosili vso potrebno opremo za tri potapljače v Kostanjeviško in nato tudi ven in da bodo že kar v petek ponoči prvo rundo odnesli not. Sem se za petkovo nočno tudi jaz javil, ker je noč moj dan, plus soproga je s prijateljico odšla na vikend morje (čeprav je potem pošiljala fotke iz hribov, je pa res, da je čisto možno, da sem kaj narobe razumel, ko je razlagala, kam odhaja). Da ob osmih gremo v jamo in naj kar pridem. Sem prišel in Dare je bil res že tam, samo v jamo smo pa šli šele okoli desetih zvečer. Poleg Dareta še Uroš, Anžič, Teo, Jure, Urbi in jaz. Ti potapljači so čudni ljudje, so kar hiteli, da mi je v ozkih rovih spod čelade ne kapljalo, temveč dobesedno teklo, ko smo si tiste težke prasice podajali. No, saj v jamo nas je šlo sicer več, a so trije odnehali že skoraj v štartu – ena deklica je imela od dr. Krevsa sposojen kombinezon, ki ji je bil očitno premajhen, saj jo je tako vezal, da niti noge ni mogla dovolj dvigniti in je pri prvih resnih ovirah odstopila, posledično tudi njen fant, tretji jamar je pa pod težo potapljaške jeklenke zakuhal že pred ožinami in smo mu odsvetovali nadaljno pot. Mi smo potem odšvicali do jezera in se vrnili še hitreje, da mi je pot še bolj lil spod čelade. Je Uroš menda pivo vohal, ki ga je zunaj čakalo in je pospešil, na srečo pa vmes dvakrat ni takoj našel pravega rova proti izhodu, da sem lahko vsaj za par minut malo sape ujel, preden sem pokazal na pravo luknjo. Smo bili malo čez polnoč že na malici pri jamarskem domu, kjer se je Anžič izkazal kot povsem netipičen Gorenjec. Saj veste, na Gorenjskem ti dajo pit iz krožnička za kavo in ne iz kozarca, ker če bi kozarec nagnil, bi posledično proti stropu pogledal in opazil, da se gor klobase sušijo! Je k narezku prostovoljno prinesel domače klobase, ki so bile čudovite. Malici  so potem sledile kavice in pivičke (kakor za koga) ter seveda obvezno jamrarsko obujanje spominov. Kar se je zavleklo do 4h zjutraj, ko nas je Dare končno nagnal spat in so vsi odpeketali proti svojim ležiščem, jaz sem pa malce zmeden in ves usran od jame ugotovil, da bi mi bilo morda lažje postaviti šotor pred odhodom v jamo, ko je bilo še svetlo in nisem bil tako usran, kakor je to storil recimo pametni Uroš. Sem šotor potem kar hitro postavil, samo ga nisem postavil ob Uroševem. Ki ga je postavil čisto na robu jase, ful daleč stran od koče, kar se mi je sicer malo čudno zdelo, da se je tako izoliral, ampak sem si potem mislil, da so jamarski potapljači itak malo čudni in se s tem nisem preveč ubadal. Sem svoj šotor zabrisal ob potok, da me bo šumljanje vode uspavalo, pa vseeno malo stran od koče, da me jutranji prihajalci na tlako ne bodo preveč motili. In sem se kar pohvalil, kako premeten sem in kako vnaprej mislim in predvidevam, čeprav je imel moj načrt vseeno kar nekaj napak. Prva je bila recimo ta, da je bil Anžičev tovornjaček, v katerem si je možakarski potapljač mehko postlal, malce preblizu. Zračne razdalje je bilo samo kakšnih 30 metrov. Da je to dovolj, menite? Potem Anžiča seveda ne poznate! Sem kar nekaj časa mislil, da je model tovornjačka zakurbljal in da spi s prižganim motorjem, da mu gretje dela, čeprav se mi je čudno zdelo, ker ni bilo tako mrzlo. Sem šele čez čas ugotovil, da smrči. Je sicer potem trdil, da je to gnusna laž, da on je čisto lepo spal in da sploh ni slišal, da bi smrčal, a dejstva so dejstva! Sem potem vseeno zaspal, jama je naredila svoje, a nisem spal dolgo, ko sem se spet zbudil. Sem pogledal na uro, ki je kazala pol osmih zjutraj in čeprav se je nekaj ljudi pri domu že zbralo, so bili kulturni in tihi. In sploh nisem vedel, zakaj ne morem spati, dokler se po glavi nisem počohal in zgrožen ugotovil, da sem povsem prepoten! Je jutranje sonce nenormalno nabijalo v moj alpinistični šotorček, da sem zbežal iz njega kakor iz pečice, ko sem si ob potoku zobe pral, pa ugotovil, zakaj je Uroš svoj šotor postavil tako daleč na rob. Ker je imel še eno uro debelo senco! Ja, izkušnje in leta, kaj čmo, meni predvsem prvega manjka …

Je okoli desetih potem vse tri potapljače dolga kolona jamarskih šerp pospremila do sifona, kakšnih deset se nas je pa še po preostale prasice odpravilo. Potapljači so potem končno zagnjurili, mi smo se pa ven odpravili. Na sonček in pivo in kavo in golaž. V potočku sva potem z Urbijem, ki sva kar trikrat nosila, potem vso opremo u nulo oprala, vključno s podkombinezoni in gatami in nogavicami in se potem grela na mehki travici. A naju je vse bolj hladilo, ker sta do petih popoldne, ko naj bi nova runda šerp prišla, priskakljala le Tico in Jasna! Zato smo na hitro še našo Tjašo, ki je taprava jamarka (vodička po osvetljenem delu), prepričali, da gre z nami, pa njenega fanta Dejana tudi, pa Brane se nam je pridružil in še en mladenič, ki je tudi že zjutraj šerparil, vmes sta pa še naš Anži in Miha priskakljala. Z Urbijem sva si čisto in malo vlažno opremo nataknila in smo pičili do sifona. Kjer so naši vrli gnjurci ravno ven pokukali, da se jama nadaljuje z ogromnimi dvoranami in dolgimi rovi in da garanja ne bo konec še tako kmalu. Vmes je Anžič še povedal, kako je eneparkrat potegnil smer iz vode, po kateri so ven lezli, Uroš, ki je po tistem tudi plezal, je pa bled postajal, ker ni vedel in skorajda ne verjel. Meni je bilo pa logično, saj se je zadnjič Anžič očitno povsem lepo vživel v vlogo žrtve in mu je na nosilih očitno povsem pasalo …

Smo se kar matrali, nas za vso opremo ni bilo dovolj in smo se morali po parkrat vrniti k sifonu, da smo vse znosili vsaj do jezera, od koder naj bi bil potem transport v nedeljo bolj human. Ven smo z večino opreme prilezli okoli polnoči, tokrat sem opremo opral bolj površno, potem smo pa kar k hrani in pijači spet sedli in o novih delih poslušali. Sem sicer na trenutke posumil, da so potapljači preveč dobro uskladili zgodbe in da so morda le tam na drugi strani sifona čepeli, jedli in kartali, a so moje sume nato ovrgle fotografije. In bo potem zgodovina povedala, da je bila v novih delih prva noga moja. No, noga morda ne, a na čeladi nad tisto nogo se lepo vidi napis Šini, obraza pa ne. Sem namreč Anžiču posodil svojo čelado (šele kasneje sem ugotovil, da se je bal, da bo voda njegovo svetilko zalila in si je raje modro po gorenjsko mojo sposodil!), kar se bo z leti, vsaj upam, pozabilo …

No, okoli treh zjutraj sem pa kar domov odpeketal, da v nedeljo ne bi moral še enkrat v jamo. Ko sem potem dopoldne Urošu poslal sms, če je prišlo kaj novih šerp, da znosijo še opremo, ki je ostala v jami, me je pomiril, da so prišli. Sicer za jamarski klub Qrac še nisem šlišal, a glavno da so prišli …

Aja, pa Kostanjevčani imajo zdej velik problem. So pred časom dali delat en tak lep plastificiran zemljevid, a če jama zavije v napačno smer, novih delov ne bo prostora narisati! Sem predlagal, da bi kar stiropor na kakšen prehod postavili in ga zamazali z blatom, pa ne bo treba novega zemljevida plus mater nam bo v bodoče  prihranjen, pa celo kakšnemu mednarodnemu incidentu se lahko izognemo, saj napredujemo že tako sumljivo globoko pod Hrvaško, da bomo morali imeti v prasicah tudi kakšne majhne slovenske zastavice …

Tomi je za jamarski film potreboval še zvok jame. Dobro, če se mene vpraša, vržeš deko čez mikrofon, v kopalnici malo odpreš pipo, da kaplja in to je to. A kaj, ko se mene ne vpraša. In sva danes pičila v Kotarjevo prepadno, da posnameva tiste kapljice, ko sva bila pa že tam, sva se odločila pa še uvod v film malo spremenit in na hitro posnet par kadrov guzenja čez ožine. Sem predragi moji soprogi rekel, da bom v dobri uri doma, ker da Kotarjeva je itak blizu in ne preveč globoka in da bo to res ajncvajdraj. Pa saj je bilo, sva bila zunaj še pred polnočjo! Tistih par kadrov je bilo v bistvu res samo par kadrov, a kaj, ko so se malce zavlekli. Dej se tle zguzi, pa bova dala backlight zdej tja, dej se spet zguzi, samo tokrat osvetljuj na desno, ne na tvojo desno, mojo desno, pejt zdej z nogam naprej, zdej z ritjo, zdej z glavo, dej zdej noge osvetljuj, ko se guziš … Trd je igralski kruh, res. Dobro, tudi režiserski ni glih frišen, je Tomija nekaj hrbet bolel in se mi je smilil do nezavesti, ko je rinil za mano za dobre posnetke in pri vsakem premiku ne stokal temveč renčal. Če bi zunaj nad jamo kdo poslušal, bi sigurno mislil, da noter snemamo scene za kavbojko Zlomljen hrbet bivak in da star striček (torej jaz) lomi hrbet mlademu pobu (torej Tomiju)! Sva scene posnela, potem je pa Tomi še kader za čisto prvi kader v filmu postavil, je osvetlil par kapnikov in posnel padajoče kapljice, po enem čiku, torej kakšnih desetih minutah je pa še tahud mikrofon postavil in posnel še zvoke jame. Vmes je seveda prišlo še najboljše vprašanje akcije – če imam mogoče šravfenciger s sabo. Sem ga seveda debelo pogledal, ker jamarji takšnega orodja pri vsej krami pa res ne trogamo s sabo, debelo sem ga gledal pa zato, ker sva pa njegove fotografske in snemalne opreme dol zvlekla pa ene štiri kufre! Resno! Sva nekaj zimprovizirala z nožem, ki ga pa jamarji imamo s sabo, potem pa pospravila vse skupaj in se k vhodnemu breznu odpravila. Jaz ves vesel, ker je končno konec, Tomi pa ves zlomljen, ker ga je hrbet pa že skoraj povsem uničil. In sem zatorej vse skupaj jaz trogal ven in sem se Tomiju prav smilil, čeprav sem mu dopovedoval, da je lažje njegovo tridesetkilsko opremo dvajset metrov gor iz Kotarjeve spravit kakor desetkilsko iz Čaganke, kar zelo pogosto počnemo. Sem malo razmišljal, ali bi ven potegnil tudi njega, a je rekel, da bo raztezanje na štriku morda pomagalo in mu je pomagalo toliko, da sva lahko še k njemu v studio skočila pretočit posnetke v kompjuter  in potem seveda pofirbcat. In me je vmes začela bolet glava, ker sem si lahko ogledal tipičen slovenski film. Ne veste, kakšen je tipičen slovenski film?! Začne se počasi, potem se pa nekje proti sredini povsem ustavi … Sva namreč buljila v statičen posnetek kapnikov, na katere so padale kapljice. Dolg je bil deset minut, Tomi ga je pa še upočasnil za 50% in sva torej dvajset minut zbrano in pozorno buljila v monitor in oprezala za najlepše razpršenimi kapljicami, da jih je lahko zaznačil in potem vse štiri najlepše v dolžini štirih sekund uporabil za začetek filma! Potem je pa mene še bolj bolela glava kakor njega spet hrbet in sva počasi kar zaključila …

Aja, pa jutri (no, danes) zjutraj mora že navsezgodaj posneti par fotk za eno hudo firmo in bo jutranjo svetlobo lovil, a se bojim, da ga ne bodo spustili v podjetje, ko se bo prikazal s svojo blatno opremo, ker časa oprati je zagotovo ne bo imel!

Včasih je dobro kakšnega Cinka splezati kar tako, med tednom, za kondicijo. In sta danes po službi prišibala do mene Tico in Jasna in smo potem na vrtu kofetkali, kakor da je vikend. No, saj meni je vseeno, nisem jaz tisti, ki mora zjutraj za službo vstati, pokonci smo skočili šele, ko je moja predraga Ticota vprašala, če ima jutri dopust. Opremo sem že prej pripravil, ker če jo pripravljam, ko za mano stoji Tico, vedno kaj pozabim, in sem jo samo v avto premaknil, Tico se je pa v drva zapodil. Ker sem jima klobase obljubil in se je zaradi dežja bal, da ne bom zmogel zakuriti ognja, če bi morda kakšno suho poleno s sabo vzeli. In me je zadel v samoljubje, kakopak! So minili časi, ko je bilo potrebno drva v hosto vozit in ženo na dopust jemat (al tako nekako)! Sem v najhujšem dežju zakuril, če ni šlo drugače, sem pa košček štrika odrezal in ga v rezervoar za gorivo porinil! Smo kar nekaj časa pri tem cukanju, ali naj vzamemo par polen ali ne, porabili, kakor da bi šlo za najbolj nujno potrebno jamarsko opremo, brez katere ne moremo v jamo, na koncu je obveljala moja. Itak sem bil jaz določen za kurjača. Smo se v Cinkija še podnevi zapodili in ker sem ljukav ko ljisica in ker smo zadnjič, ko smo se v jamo spuščali po mojem ko drat trdem štriku, trpeli ko stomater, sem tokrat vrv prej namočil v vodo. Tico si je sumnjičavo ogledoval mokro vrv in odkimaval z glavo, da to ne bo nič pomagalo in da bo kar znucano zavoro iz Čaganke vzel, da bo sploh kam šlo, a sem ga že po nekaj metrih spusta po mokri vrvi prepričal, da naj kar novo vzame, da leti ko stomater. Je bil dober trening, ker že nekaj časa nisem bil v Cinku in sem najprej eno pritrdišče falil, nato sem pa moral kar v zraku vrv poštukati, ker s prvo stotko ne bi prišli do dna. In sta tako lahko še prehod prek vozla potrenirala. Tico, ki je par kil nabacil kar ne kadi, se je odločil, da bo razopremljal, jaz naj pa kar ven špricnem, da bom zakuril. Gor grede sem še tisto manjkajoče pritrdišče pricmaril, potem pa res kar potegnil, kakor se za trening spodobi. V jami mi je še kar šlo, ko so pa proti površju zunanji vplivi začeli delovati, pa malo manj. Je vroče postalo! Pri kurjenju sem se samo malo zatresel, za hip, da kaj bo, če ne rata, a je potem samozavest udarila in je uspelo. Ko je ven pokukal Tico, je bil kres že prav spodoben in žerjavica tudi taprava za klobase. Saj so kar pasale, nič ne rečem, a včasih, ko je bil Cinki še bolj zahteven in smo se bolj matrali, so pasale bolj …

Smo pri meni nato še en kofe udarili in smo morali biti bolj tiho, ker je bila ura že pozna in je moja preljuba soproga že spala. Sem najprej pomislil, da bi se mi morda moralo celo malo fržmagati, da grem jaz v jamo, ona pa gre brez skrbi spat, ne da bi vedela, ali bom prišel ven ali ne, pa sem se potem spomnil, da sem ji itak sam naročil, naj se nikoli ne sekira in naj gre kar spat, ker drugače bi morala biti bogica velikokrat brez spanca! Pa še bolje je tako, ker drugače bi bil non stop kakšen alarm. Zadnjič recimo je Bole peljal eno pripravnico v Bužo in je ta doma povedala, da bo zunaj ob osmih, ob eno minuto čez osem pa je mama že polizijo klicala. In ko so ob desetih zvečer potem končno pokukali iz jame, so najprej mislili, da se kakšna mladina z lučkami disko igra, pa so le prijazni možje v modrem prišli pogledati, če je vse OK. Prijazni in bolj modri reševalci smo pa itak vedeli, da še nihče ni iz Buže prišel ob uri, ob kateri je rekel, da bo prišel, in smo doma mirno gledali TV …