Ni prvoaprilska!

Verjetno vsi poznate risanko A je to, v kateri se glavna junaka Pat in Mat lotita vseh nalog na najbolj kompliciran način, sproti se jima vse sfiži, na koncu, ko uničita že čisto vse, pa jima le nekako rata. Te risanke ne maram, ker me preveč spominja name. Res. Volja je, volja, le znanja in orodja ni, vse je bolj ali manj le čista improvizacija. Saj končni rezultat nekako je, a kaj, ko je vse ostalo demolirano. Kot v risanki. Sem mar jaz kriv, da so mi roke zrasle kot krtu, obrnjene navzven?! Veliko raje kot pisatelj in urednik bi bil recimo avtomehanik ali polagalec keramičnih ploščic, ker tam je denar, vam povem, a potem ne bi bilo kruha za družino, sem prepričan. Saj kot pisatelju mi ne gre zelo slabo, nič ne stokam, ko le ne bi vse prepogosto poskusil kaj prišparati (tudi) tako, da namesto strokovnjaka sam kaj postorim. Preljuba mi soproga mi je že tisočkrat prepovedala popravljati stvari, pa me še ni izučilo! Ne morem pomagati, samega sebe vidim kot strokovnjaka za vse, ki se nobene naloge ne ustraši, rezultati pa so, kakršni pač so. Odpadla so nam recimo vrata od pralnega stroja, zaradi starosti sta prerjavela oba vijaka. Nič lažjega, saj vem, a kaj, ko doma ni bilo vijakov in sem (kot začasno rešitev) uporabil dva lesna, ki sta pokukala ven in potem nekaj let trgala oblačila soprogi in vsem, ki so se motovilili okoli stroja. Pralni stroj je sicer delal, a je bila kolateralna škoda večja kot bi stal recimo nov pralni aparat … No, takšnih primerov je še veliko, a do letos sem imel vsaj en pozitiven primer. To je menjava zimskih pnevmatik z letnimi. Ki se opravi dvakrat letno. Kupil sem dodatna štiri kolesa in potem premontiranje vsako leto dvakrat kar sam opravil. Izognil sem se vrstam pri vulkanizerju, saj vsi Slovenčki menjajo gume na zadnji, z zakonom določen dan pa še premontažo nisem rabil plačati. Po mojih izračunih bi se mi nakup dodatnih kolesnih obročev povsem izplačal že leta 2016, a kaj, ko se je letos zgodila nesreča, ki je moj briljatni načrt povsem podrla. Kot vsako leto smo tudi letos s podstrešja prikotalili letne gume in smo že pri tem malce prišparali, saj nam recimo ni bilo potrebno iti v fitnes. Dobro, po drugi strani smo tudi nekaj izgubili, ker smo se zamazali kot prasci in je zaradi tega šlo nekaj več vode, pralnega praška in električne energije, a na tem mestu ne mislim cepidlačiti. Potem smo z dvigalko dvignili avto in zamenjali vsako gumo posebej. Govorim v množini, ker za takšna težaška dela zlorabim tudi svoje sinove. Naj le vidijo, da življenje ni samo vohanje vijolic! In dvignili smo ga večkrat, ker so bili vijaki tako zategnjeni, da jih, ko je bilo kolo v zraku, nisem mogel odvijačiti. No, nekako smo vse gume zamenjali (vmes sem se kar topil, ko so ljudje hodili mimo in so soproge recimo najedale svoje slabše polovice, zakaj tudi oni tako ne delajo in malo prišparajo!) in zimske gume spravili na podstrešje. Spet čisto šparanje, čisti fitnes, brez izgube, ker smo bili umazani že od prej. Dobro, zamazali smo tudi stene, ko smo zadeve rini skozi ozko stropno odprtino, a so bile umazane že od prej in beljenje tukaj ne štejem kot dodaten strošek! Potem smo se seveda odpravili na testno vožnjo. Dobro, saj me je sram vse povedati in priznati, a ker nimam ničesar drugega za to adrenalinsko reportažo, sem pač prisiljen razodeti se. Na testni vožnji je sicer nekaj ropotalo, a sem po svoji znani navadi najprej pomislil, da je novomeški župan spet nevede in nehote privolil v popravilo kakšne ceste in da zato trese in ropota, ker niso dobro zaflikali. Ker je še kar ropotalo in treslo, sem župana kot krivca s težkim srcem črtal. Toliko ceste pa že ne bi mogel obnoviti, če je za 100 metrov potreboval par mesecev! Potem sem pomislil, da sem nehote narobe obrnil pnevmatike. Ker to se lahko zgodi, sem že slišal za takšne primere. OK, bodimo pošteni do konca, pred leti sem jih že jaz narobe obrnil, da se mi vulkanizer še danes smeji, vrag pa je bil v tem, da se nisem spomnil, ali je takrat tudi treslo in ropotalo ali ne … In sem namesto proti domu zavil proti vulkanizerju. Treslo je pa vse bolj in bolj! Če bi strokovnjaku povedal, da med vožnjo nekaj trese in ropota, bi človek zadevo seveda preveril, tako sem mu pa samo zavpil, če lahko pogleda, ali sem gume pravilno obrnil, on je s pogledom na hitro ošvignil zadevo in pokimal, da ga nisem usral. No, če strokovnjak tako pravi, bo že držalo, sem pomislil in bil hkrati celo malo ponosen sam nase. Seveda ne za dolgo, ker mi je na koncu že kar volan trgalo iz rok, a ker sem bil že skoraj pred hišo, sem sklenil nadaljevati še tistih nekaj deset metrov vožnje. Počasi in previdno, kakor se spodobi, če nekaj ni v redu. Zavil sem v zadnjo dolino pred domom, ko je nekaj močno počilo. Še sam ne vem, zakaj sem v kolo, ki se je divje kotalilo v dolino, buljil z nejevero in presenečenjem!? Malce pa tudi s strahom, jasno, ker če te takšna kotaleča masa zadane, je verjetno kar nekaj škode! No, kolo se je po cesti odkotalilo v dolino in mi izginilo spred oči, zato sem si za hip oddahnil. Še kar sem sedel, nejeveren kot nejeverni Tomaž, ko je na avtomobilsko okno nekdo potrkal in mi povedal, da mi je odpadlo kolo. A ne ga srat, sem že hotel vzrojiti, pa ni imelo smisla. Saj človek ni bil nič kriv.

safran-brez-kolesa

Vrat seveda nisem mogel odpreti, tako da sem zlezel ven skozi sopotnikova in si kakor hladnokrvno ogledal škodo. Tiboga, koliko škode lahko naredi takšno nepridipravo kolo! Blatnik je bil povsem uničen, vrata zablokirana, avto je ležal na zavornih kolutih, kaj je bilo noter, nisem uspel videti. Tako tudi nisem mogel izračunati, kdaj bom po novem prišel na nulo s samostojnim menjavanjem koles! Nič, kar je, je, sem si rekel in začel vrteti telefon, da prikličem pomoč. A kaj, ko se je zadeva sfižila ravno na prvi april in mi nihče ni verjel! Res. Kar nekaj jih je prekinilo z besedami, naj najdem drug dan za jebanje v glavo, šele Andrej S. je priskočil na pomoč. Soprogi je, ko ga je vprašala, če bo šel kaj ven, rekel, da ne razen če jaz spet kaj ne ušpičim in ni hotel snesti dane besede. Ko smo vozilo nekako privlekli do hiše, sem se odpravil poiskati kolo. To se je seveda zakotalilo v potok, ki teče pod mojo hišo, saj drugače tudi biti ne more! Za tavhanje je bilo že premalo svetlo (na srečo sem tudi potapljač), pa še potok je bil narasel kot že desetletja ne. Na potop sem nameraval naslednji dan, medtem je pa že kar nekaj ljudi izrazilo pomisleke, če guma sploh potone. Saj veste, zaradi zraka v njej. In sem zjutraj navezal rezervno kolo na štrik in ga vrgel v Krko. Seveda je plavalo. Vmes je pa hudič pripeljal še upokojenca, ki se je razburjal, zakaj kolo mečem v Krko in če nimam nobene kulture. Jaz sem molčal, prijatelj, ki je prisostvoval eksperimentu, pa ne. Bi morali videti upokojenca, kako je šele znorel, ko mu je zaupal, da sva prej noter vrgla še pralni stroj, ki ga pa nisva imela na štriku! Zapisal si je registrsko in že zdaj uživam v misli, kako bom zadevo razložil policistom. Res. No, kolo sem našel na zadnjem jezu Težke vode, zaciklalo se je pod zadnjim jezom pred izlivom v Krko in je že spet na avtomobilu. V vodo nisem padel, sem pa padel v jašek, poln umazane vode, a šele nekaj dni kasneje. Sodeloval sem pri snemanju diplomskega filma Nejca Gazvode in s tem svojim dejanjem igralski ekipi povsem pokvaril koncentracijo, saj so se hihitali tudi pri najbolj resnih prizorih, kar je mlademu režiserju povzročilo nemalo sitnosti. In, verjeli ali ne, zamenjal sem preluknjano gumo dreserki živali, ki je tudi sodelovala pri snemanju! Potem sem seveda še tri dni živčno bral črno kroniko preden sem si povsem oddahnil …

Hišica na drevesu

Pred leti je krožila šala, da vedno veš, kdaj ti Črnogorec v gozdu naredi škodo, ker za njim ostane štor, visok najmanj en meter. Človeku se namreč ne ljubi skloniti … No, ko smo se pred dolgimi leti odločili, da bomo malce preuredili vrt (torej požagali hruške, od katerih plodov so imele koristi le ose, in kutino, od katere koristi ni imel nihče), sem hruške z motorno žago požagal skoraj pri tleh, za kutino pa ni več ostalo moči. Oziroma je moč še bila, le v križu me je nekaj zasekalo. Naj v opravičilo dodam, da so bile hruške tri, da so imele stebla debela za moško roko (in to roko dobro nabildanega možaka, da ne bo pomote), pa še veriga na žagi ni bila najbolj ostra! Kutino sem torej odžagal v višini svojega pasu, potem pa toliko časa okreval po napornem delu, da so iz »štora« pognali novi poganjki. Kutina se je razrasla v očem prav prijeten grm in ko sem jo tu in tam občudoval, se mi je utrnila ideja. Namreč, pri hiši smo dobili prirastek, saj se nama je rodil sin Maks in sem pomislil, kako lepo bi bilo, če bi sinu napravil hišico na drevesu. Se mi je kar oko zarosilo od ganjenosti, še bolj pa potem, ko sem za idejo navdušil še svojega očeta in taščo, ki sta oba arhitekta. Če sem si sam predstavljal prijetno hišico, ki jo mimogrede vržeš skupaj, sta »strokovnjaka« zadevo tako zakomplicirala (z načrti in izračuni in vsem), da bi skoraj moral zaprositi za gradbeno dovoljenje … To je bilo še v časih, ko nisi mogel kar v Merkur in kupiti, kar potrebuješ. Pri mizarju sem naročil vse lesene dele, ki so bili v načrtu lepo izrisani, vsak posebej, tudi z navodili, kako naj bodo zarezani in sploh in oh, ko pa je prišel račun, smo si ga morali razdeliti na tri dele. S tistim denarjem bi skoraj pol vikendice spravil pod streho, vam povem! Pa sploh še ni bilo konec, ker se smrekovih sušic sploh ni dalo kupiti in sem jih moral nabirati po gozdu in sem se ves čas bal, da bom postal žrtev kakšnega besnega kmeta, recimo. Ampak, dobro, ko sem material navlekel na kup in smo se končno lotili dela, smo seveda ugotovili, da ubogo drevesce takšne teže sploh ne bo zmoglo in smo konstrukcijo morali podpreti. Na vseh štirih koncih! Strešnike sem potem po oglasih iskal in kakor kakšen mrhovinar hodil okoli hiš, ki so jih rušili. Saj sem jim želel plačati, a ko sem komur koli omenil, koliko jih potrebujem, so me vsi nagnali kot neresnega kupca …

img_1017

Hišico smo seveda naredili, otroci so jo tudi kmalu vzeli za svojo. Najprej Maks, potem seveda še Gašper in Lenart, ki še nima dveh let.! So se igrali noter, pa jih je minilo, pa so jo spet odkrili … Včasih tudi na silo, ne bom nič tajil. Sem jih lani pozimi, ko sem bil brez soproge, ki se je zadržala v službi, kar izselil iz hiše, ker so delali prevelik kraval. Saj sem njihovo vikendico na drevesu dobro izoliral pred mrazom. Čez deset minut sem sicer začel resno razmišljati, da bi jo moral izolirati tudi zvočno. Res! Ko sem se vrnil v hišo, sedel za mizo in razgrnil časopis, se je začel tak direndaj, da me je kar vrglo. Pogledal sem skozi okno in bilo je kot v risanki. Hišica se je majala, skakala, gugala in nihala, da sem bil prepričan, da bo v naslednjem trenutku razpadla. V strahu sem skočil pokonci in zavpil, kot po čudežu se je hišica umirila in ko sem splezal po lestvi in odprl vratca, so v mene zrli najbolj nedolžni angelčki z zelo zardelimi lički. Opozoril sem jih, naj nikar preveč ne norijo, ker je hišica nad zemljo in se lahko podre in se vrnil k delu. Pravzaprav k Delu, če sem iskren. A da ne bom predolg – zadeva se je ponovila še štirikrat. Vse skupaj je bilo že tako absurdno kot kojotovi poskusi ujeti cestnega dirkača. Res.
Ja, pa je letos spet prišla zima in z njo sneg. Veliko snega. In so se moji trije junaki spet spravili na zrak. Sem jih fotografiral z balkona, ko pa sem prišel v dnevno sobo, je zaropotalo kot pri potresu. Od strahu sem kar otrpnil, ko sem pogledal skozi okno! Človek pošlje otroke na vrt, kjer naj bi bili varni, pa se mimogrede zgodi nesreča. Pravzaprav bi se lahko zgodila. Hišica se je namreč po desetih letih zrušila, a na srečo pod sabo ni nikogar pokopala. Niti pomislil nisem, da bi jo moral vsake toliko malce pregledati! Ker ima seveda tudi hišica na dreveščku rok trajanja kakor vse stvari na tem svetu …

Sam svoj mojster …

Ste kdaj pomislili, kdaj je človek zares odrasel? Mislim, ste pomislili, kdaj otrok postane mož? Seveda obstaja veliko kriterijev za to, a meni najljubši je, da otrok postane mož, ko uspe iz očetovih rok izpuliti orodje. Kakršno koli! Od kar pomnim, je moj oče vedno nekaj brkljal po vsem živem in neživem, celo elektronske aparate je najprej poskusil popraviti sam, zaradi česar je bilo potem »pravo« popravilo vedno nekajkrat dražje, kot bi bilo sicer. Sam sem pri tem sodeloval kot neprostovoljen »kelnar«. V smislu prinašanja orodja, odnašanja odvečnih delov, držanja lestev ali stola … Že menjava pregorjene žarnice je bila podvig. Oče se je spravil na stol, odvijačil senčilo, odvijačil neuporabno žarnico, jaz pa sem moral stvari odlagati na tla, steči po novo žarnico in nato podajati stvari nazaj, da jih je oče lahko vrnil na njihovo mesto. Ja, nekatere stvari so bile prihranjene za nižjo delovno silo, ženske, senčilo je recimo vedno oprala moja sestra. Toliko o emancipirani družbi … Oče si je potem vedno zadovoljno pomel roke, jaz pa sem moral pospraviti orodje, stol, pregorjeno žarnico, pomesti mušice, ki so padle iz senčila … Zasluge za luč, ki je spet svetila, pa so seveda šle glavnemu mojstru! Pa kolikokrat sem stal pod lestvami in tekal po orodje in ga polagal v očetove izkušene roke! Ja, vzorci obnašanja so se prenesli name in po nešteto kratkih stikih, ko sem kaj brkljal po radijskih aparatih, televizorju, maminih gospodinjskih aparatih ipd, je končno prišel dan, ko je oče predal izvijač v moje roke. In od tedaj sem za »popravljanje« stvari pri hiši zadolžen jaz, čeprav se vloge seveda niso zamenjale, oče mi ne prinaša orodja, on samo stoji ob meni in daje »strokovna« navodila, vlogo »kelnarjev« pa so prevzeli moji trije sinovi. Ki mi že pri desetih letih iz rok poskušajo izpuliti komaj pridobljeno ugodnost, a se ne dam, predolgo sem čakal! In seveda pospešeno »popravljajo« stvari, ko mene ni doma, da potem preklinjam, ko plačujem zasoljene račune za strokovna popravila, ker garancija seveda propade, če se popravila lotiš sam …

Ampak to je že druga zgodba. Ko je pred dnevi v kleti iz odtoka udarila smrdljiva voda, seveda niti za hip nisem pomislil, da bi poklical mojstra. No, sem, priznam, a sem misel še isti trenutek zavrgel. Le zakaj bi plačeval, če lahko prihranim!? (Tukaj moram seveda takoj poudariti, da drugače nisem skopuh, drag telefon ali računalnik ali kakšen drug nebodigatreba kupim kar tako, mimogrede, kot bi kihnil …) Nemudoma mi je bilo jasno, da se je zamašila kanalizacijska cev. In ker sem enkrat že videl, kako jo je »očistil« moj oče, sem nemudoma poiskal načrte od hiše in lociral kanalizacijski jašek. Na katerem je seveda stala omara. Ročno sem jo umaknil in začuda celo takoj našel poseben ključ z ročko, ki se ga privijači na sredino pokrova, da se ga lahko dvigne. Ključ sem z lahkoto privijačil, pokrova pa nisem dvignil niti za milimeter. Okvir je bil seveda povsem zarjavel in se je skoraj privaril v ohišje. OK, tudi to sem že videl, kako se reši. Vzel sem kladivo in z njim potolkel po robovih. Pa potem poskusil dvigniti pokrov. Nič. Hm. Potolkel sem malo bolj, pa še močneje in razbil vse ploščice, prilepljene na pokrov. Nisem se kaj dosti razburjal, saj je kanalizacijski pokrov vendar skrit pod omaro! Sem tolkel in tolkel in nič. Da se je snelo kladivo z ročaja in sem potem moral popraviti še to. Sem videl očeta – žebljiček v vrh ročaja, pa nekaj časa drži. Zabiješ ga pa s kladivom za zrezke, če je pri hiši samo eno kladivo! Potem sem skočil v trgovino po WD-40 (z 20% gratis vsebine), ki sploh ni poceni, še posebej, če celo vsebino sprazniš okoli jaška in se nič ne zgodi. Dobro, zgodi se le to, da sveže oprano in sušeče se perilo še enkrat roma v stroj za pranje, a to je že ženina težava. In ker človek enkrat mora priznati poraz, sem ga kot racionalen mojster okoli 20. ure razglasil tudi sam. Odločil sem se, da naslednjega dne pokličem pravega mojstra, otrokom naročil, naj po potrebi ne potegnejo vode in si zobe umijejo brez vode in odšel na kavo. Kjer sem seveda srečal prijatelja Nejca, ki je, ko sem mu razložil težavo z jaškom, nemudoma svetoval rešitev. Dvigalka za avtomobil! In ker ljubi »trde orehe«, sva njegovo rešitev nemudoma odšla preizkusit v praksi. Čeprav je bilo že pozno, sva skozi ključ z ročajem vtaknila metlo in pod vsako stran postavila avtomobilsko dvigalko. In zavrtela. Seveda je ročaj počil, pa še nekaj stvari sva uničila, preden sva našla dovolj močno zadevo, ki ni popustila in je popustil jašek. Ura je bila že pozna in bi otroci morali že biti v postelji, a niso bili, šele ko je pokrov jaška popustil, so prostor zapustili tudi oni, ki so prej pasli firbec in vpijali vzorce obnašanja za kasneje, ko bodo na svojem!

Hm. Jašek je bil do konca poln – saj veste česa! Smrdelo je do neba. Nemudoma sem pomislil na plinsko masko, ki jo ima vsak pravi prvoborec ’91 doma (če ima majhne otroke pa sploh!), a sem misel zavrgel, ker ne bi bilo pošteno do prijatelja. Torej, jašek je bil odprt, kako naprej? Odpeljala sva se do prijatelja, ki ima doma žico za čiščenje odtokov (le zakaj imajo ljudje takšne stvari, če niso profesionalci, se sprašujem!) in čeprav je malo nergal, ker je že skoraj spal, nama jo je vseeno posodil. In sva z Nejcem zabrazdala po jašku in zadevo tako razdražila, da so nama solze (pa ne sreče!) udarile na oči. A nisva odnehala, na pol poti pa res ne. Sva rinila, vrtela, vlekla in spet rinila, dokler iz smrdeče vode niso zabrbotali prvi mehurčki. Kar je pomenilo, da je čep vsaj načet! In sva dobila dodaten elan, čeprav je še bolj smrdelo in sem nekajkrat prav resno pomislil, da bi si vseeno nadel plinsko masko, pa prijatelj gor ali dol. V vojni pač najprej poskrbiš zase! Sva rinila, vrtela, vlekla in spet rinila, dokler nekaj čez polnoč zadeva ni bila prebita. In je odtekla, kamor pač odteče. Potem se je prijatelj (ki mu je bilo vsaj nekajkrat zagotovo žal, da je tako nesebično ponudil pomoč) odpeljal domov pod prho, sam pa sem z žice odvijal zobno nitko (ja, ja, vi ste zagotovo vedeli, da se zobne nitke ne meče v toaletno školjko!) in se potem kakšen teden zelo intenzivno prhal in še danes mi niti na pamet ne pride, da bi si s prstom povrtal po nosu. Evo, vsaka stvar je vsaj za nekaj dobra …

Surfanje po Novem mestu …

Ste se že kdaj vprašali, kam gredo vaše smeti? Za copate je jasno, da jih vzame muca copatarica, za Rdečo kapico tudi, da jo je pospravila gozdna uprava, za smeti, ki jih kot lojalni člani potrošniške družbe veselo produciramo, pa stavim, da ste mislili, da zvečer pridejo škratki in jih počistijo. Ali kaj podobno nadrealističnega. Da gredo v kakšna nebesa za zavržene stvari, recimo. Za smeti se seveda nihče ne briga. Nekaj vržeš v smeti in problem je rešen. Tudi zame je bil, a me je vseeno malce zasrbelo, da bi videl, kam gredo stvari, ko umrejo. Ko jih nihče več noče. Pa smo poklicali na občino, kjer so poklicali na novomeško komunalo in nam po kakšnem slabem letu odgovorili, da ni nobenih težav. Da naj kar pridemo.

In smo prišli: Uroš, Slavc, Bacek in jaz. Na nočni šiht. Najprej zato, ker smo bolj nočni ptiči, malce pa tudi zato, ker nam je bilo (vsaj meni) malo nerodno. Kaj bi tajil. Pobirati smeti podnevi, pa še po centru mesta, kjer te lahko vsakdo vidi … Ob 21. uri nas je pred sedežem Komunale NM počakal Simon, ki skrbi, da se mesto ne utopi v lastnih odpadkih. Obdaril nas je s povsem novimi uniformami. Za Uroša je bila tudi največja številka malo tesna, a se je že pred šihtom odločil, da se ne bo preveč sklanjal in garal, zato ni bilo nevarnosti, da bi počila, ko bi bilo najmanj primerno. Ker so fantje že skoraj eno uro garali po centru mesta (samo v centru smeti odvažajo ponoči, na pet dni), smo se domenili, da se dobimo na Novem trgu. In mimogrede skočili še na kavo. Že samo iz tega obiska bi človek lahko naredil pravcato sociološko študijo, vam povem. V gostilno človek pride neštetokrat in kaj več od zdolgočasenega pogleda vsega naveličane skoraj mladoletne natakarice (ki ima samo dva atributa, zaradi katerih so jo zaposlili) niti ne dobi, če pa v prostor vstopiš v zeleni uniformi komunalnega delavca, na sebi mimogrede začutiš sprašujoče poglede vseh gostov – kaj so pa tile tle zgubil?! Da nam ne bodo sedeže umazal. Ali pa kaj podobnega. Evo, če sem lahko iskren, si predstavljam, da so se tako počutili črnci v južnoafriški republiki še pred slabim desetletjem, domnevam.

Na Novi trg je priropotalo vozilo za odvoz smeti. Ki je, mimogrede, pravcati tehnološki dosežek, temu primerna je tudi njegova cena. Ki dosega okoli 30 milijonov. Smeti iz kontejnerjev sproti stiska, tako da gre vanj, preden je polno, skoraj 30 zabojnikov. Odvisno od velikosti zabojnikov, napolnjenosti in dodatnih smeti v vrečkah, ki se nabirajo okoli njih. Simon nas je predstavil Janezu in Blažu, ki kontejnerje praznita in Ivanu, ki tovornjak vozi. Seveda smo se vsi trije nemudoma zapodili proti zadnjemu delu, kjer se surfa. Deležni smo bili kratkega tečaja o gumbih in ročicah, ostalo naj bi dobili s kilometrino, v našem primeru z »metrino«, ker si tega nismo želeli početi karierno. OK, Slavc bo po naslednjih volitvah morda potreboval novo službo, če njegova stranka izgubi in mu bodo različne delovne izkušnje zelo prav prišle, ampak to so spet detajli. Ki jih bomo pustili ob strani.

Stvar je popolnoma enostavna: šofer vozi od zabojnika do zabojnika, dva pa zadaj te zabojnike praznita. Nič kompliciranega skratka. Smetarji so delovnih obiskov že vajeni, saj jih menda kar naprej oblegajo razni novinarji in televizijci, ki o njihovem delu delajo reportaže, tako da je bila trema bolj na naši strani. Prvi kontejner sta spraznila Janez in Blaž, potem smo se dela lotili mi. To je izgledalo takole: Uroš in Slavc sta se pridružila vozniku v kabini, sam sem zasurfal do naslednje postaje. Šofer je ustavil in kot tiger sem skočil do zabojnika, da me kdo ne bi prehitel, a, glej ga zlomka, zabojnik se niti premaknil ni z mesta. Kot bi bil privijačen v tla. Seveda nismo mogli mimo moje »švoh večerje« in pomanjkljive smetarske izobrazbe. Vsak zabojnik ima namreč zavoro. Ki jo moraš odpustiti, če ga hočeš potegniti do dvigala. Sam sem obrt dokaj hitro osvojil in spraznil že kakšnih pet zabojnikov, ko sta se iz kabine končno primajala moja sodelavca. In sem ju v delo lahko že kar jaz vpeljal. Zabojnik takole obrnjen pripelješ sem, potegneš to ročico in nato pritisneš tale gumb. Enostavno. Malo nas je zajebavala koordinacija gibov, malce pa tudi neizkušenost. In morda prevelika zagnanost za delo. A sem bil predvsem jaz kmalu pohvaljen, da bom lahko hitro njihov, kaj bi tajil. Vedno sem bil bolj odprte glave, še posebno, kadar nosim žlico v usta in imam odprta usta. Pa tudi Urošu in Slavcu, ki so jima roke zrasle kot krtom (sta bolj za šefovanje) smo jih zelo hitro zravnali. Delo niti ni težko, pa tudi smrdi ne premočno, česar sem se najbolj bal. OK, poleti je morda zgodba drugačna, a tokrat ni bilo sile. Res ne. Smo, pisarniški garači, v rekreaciji kar uživali. Da niti ne omenjam surfanja. Kakšni Beachboysi, vas prašam! Če bi imel denar, bi si kupil takšen tovornjak in potem zaračunaval mestnim škricem, da bi namesto da bi hodili na fitnes, surfali na mojem tovornjačku in delali kaj bolj koristnega. Pobirali smeti. Čistili za soobčani. Ki jih prav nič ne briga, kaj se zgodi z odpadki, ko postanejo odpadki. Nekateri smetnjaki so bili tako napolnjeni in okoli njih tako nasmeteno, da sem komaj zadrževal željo, da bi ob polnoči pozvonil na njihovih vratih in jih opozoril na njih. Kar nenadoma sem začel na vse skupaj gledati s povsem drugačnimi očmi. Priporočam vsakemu, ki svinja, da gre enkrat tudi pospravljati. Se mimogrede navadiš reda! Pri najlepših hišah so bili najhujši, kaj bi vam sploh govoril …

367_36 367_17 367_10 367_05367_02 366_16


Obema z Urošem nama je zmanjkalo cigaret in ker jih v smetnjakih ni bilo, sva žicala Slavca. Se bojim, da nama bo, ko bomo prišli na občino naslednjič fehtat za subvencijo za založbo in knjigarno Goga, zabrusil, da sva jo že pokadila. Bemti!

Zavili smo proti Dovičevi hiši. Srfajoč na zadnji stopnički sem ga poklical, naj pride malo na okno, on pa je vpil v telefon, da nič ne sliši, ker da zunaj ropotajo smetarji. In potem padel v nezavest, ko je spoznal, kdo pospravlja za njim. No, tukaj mu moram priznati, da za svoj zabojnik lepo skrbi, da smeti lepo stisne, da ne padajo okoli in da stvari izkoristi do konca, preden jih odvrže. Kar tako naprej, prijatelj, takšnih nam v našem mestu manjka!

Tovornjak se je napolnil in odpeljali smo se proti smetišču. Pred Brusnicami zaviješ levo in malo v hrib in si tam. Pred ograjenim smetiščem stoji nekaj odprtih zabojnikov, kamor lahko kadarkoli brezplačno pripeljemo večje odpadke, mi pa smo zapeljali noter, čez tehtnico in na vrh hriba, ki je sestavljen iz samih odpadkov. Na nekaj mestih iz zemlje kukajo velike naluknjane kanalizacijske cevi, skozi katere se sprošča plin in ki segajo skoraj 50 metrov v globino. Ja, kar pridni smo, dobro svinjamo. Spraznili smo tovornjak in se vrnili v mesto. Odločili smo se, da ostanemo še za eno rundo. Smo se ravno dobro privadili. Dobro, Janez in Blaž ponavadi sama hitreje očistita center, a se družbe nista branila. Malce spremembe v dnevni (nočni) rutini, čeprav si njuno delo nekako ne predstavljam kot another day in the office. Okoli dveh zjutraj smo tovornjak spet napolnili, pa še nismo spraznili centra. Potreben je bil še en krog, ki pa smo se mu extremovci s težkim srcem odpovedali. Roke so namreč kljub vsemu postale težke. Še nočni sprehod do avtomobilov čez uspavan Glavni trg in ponosen pogled na opravljeno delo, potem pa domov. Monika mi ni bila najbolj hvaležna, ko sem jo zbudil, da bi si ogledala svojega uniformiranega junaka, a kaj bi to. Še skok pod tuš (daljši kot običajno!) in pravljica se je končala. Kot se za vsako spodobno pravljico spodobi – v veliko zadovoljstvo.

Za konec pa še parafraza odlične domislice zadnjega ameriškega predsednika, ki je padel pod streli atentatorja: Ne vprašajte, kaj lahko občina stori za vas, temveč kaj vi lahko storite za občino! Za začetek, recimo, manj svinjajte.

Avtor fotografij je Boštjan Pucelj

Bivakiranje za telebane

Pred kratkim sem gledal igrano dokumentarni film Touching the void (režiserja Kevina Macdonalda, 2003). Resnična zgodba o dveh plezalcih, ki sta se leta 1985 odpravila preplezat še ne preplezano zahodno smer Siula Grande v perujskih Andih. Modela sta se skrajno matrala do vrha, med spuščanjem pa je mlajšemu spodrsnilo in si je zlomil nogo. Golenica se je po dolžini razcepila in mimogrede še izbila kolensko pogačico. Po moje ga je bolelo kot tristo vragov. No, nepoškodovani ga je po vrvi spuščal v dolino in ko ga je v noči in snežnem viharju spustil prek prepada, mu po dveh urah ni ostalo drugega, kot da prereže vrv in se zjutraj sam začne vračati v dolino. Poškodovani je padel v kakšnih 25 m globok prepad in potem še kakšnih 25 m v ledeniško razpoko. In se je šest dni potem matral kot tri milijone hudičev, da se je privlekel do šotora, kjer sta prijatelja ravno kurila njegovo obleko. Na takšen način sta se menda poslavljala od njega, kaj pa vem, se mi je kar malo za malo zdelo. Pustil ga je v hribih, potem pa še obleko zažgal?! Ni čudno, da nista več prijatelja …

img_4250 img_4247 img_4238

OK, sem gledal ta film in prišel na idejo. No, jasno, nisem mislil riniti v Ande, kje imam pa čas, pa tudi na kakšne visoke planine ne, dopusta ni ravno na pretek, ampak ko se je model plazil v dolino, je nekajkrat prespal kar v snegu in to mi je dalo misliti. Kaj pa, če bi še jaz prespal na prostem, na snegu? Kar se je lažje odločiti kot storiti. Kje pa imamo v začetku marca v Sloveniji sneg? Ekipo sem mimogrede sestavil (ko omenim, da bomo kurili, je Suki prec noter, Robertiez je kot mladi diplomirani gozdar tudi imel neke svoje prikrite načrte z drevesi, Kaco pa je šel poleg samo zato, ker si ni predstavljal, kako ta reč sploh izgleda!), z lokacijo je bilo težje. A kjer je volja, je tudi pot, je dejal blagopokojni Kardelj in s snegom pokrito hosto smo našli niti dve uri vožnje od Novega mesta. Odpeljali smo se v petek ponoči in parkirali točno opolnoči. Tema kot v rogu, mraz kot v hladilniku. Oprtali smo si nahrbtnike in pogumno zakoračili po snegu. In smo hodili in hodili in se poskušali čim bolj oddaljiti od poti, a nam nikakor ni uspevalo, saj nismo mogli prečiti reke. Da bi pa ob cesti taborili, pa ni bilo niti pomisliti, ker bi mimogrede lahko prišla kakšna cerkvena straža preveriti, kdo dela škodo v njihovi hosti! Načrt je bil, da prvo noč v sneg izkopljemo luknje in prespimo brez ognja, drugo noč, podnevi, pa najdemo primerno (skrito!) lokacijo in naredimo bivak. No, snega je bilo premalo, zato smo se glede na naše šklepetajoče zobe z lahkoto odločili, da zakurimo tudi ogenj. Tukaj moram izrecno pohvaliti Sukija, ki je res dobro nalagal drva, ki smo jih ostali trije z žuljavimi rokami pripravljali. Res, kdor zna, zna. Drevja je bilo zaradi snega podrtega dovolj, da smo lahko celo izbirali les z najvišjo kalorično vrednostjo in je voda v loncu mimogrede zavrela in smo ob treh zjutraj že lahko spili vroč čaj (medtem se je tudi Kaco spomnil, da ima v termovki vroč napitek, prej, ko smo stokali zaradi mraza, mu ni kapnilo!), pa tudi instant juho smo si privoščili. Potem smo si postlali na snegu in se zavlekli v spalke. Kaco je nemudoma začel žagati (ko smo pa prej žagali, je pa fotografiral!) in sem bil malce razdvojen. Nisem se mogel odločiti, ali bo njegovo smrčanje medvede privabilo, ker ga bodo razumeli kot izziv, ali jih bo odgnalo, v smislu, s takšnim smrčačem se pa res ni za zajebavati!? No, junaki so pospali, meni pa ni šlo in ni šlo. Morda je bilo narobe to, da sem si par dni prej ogledal dokumentaren film o medvedih in mi domišljija ni pustila zaspati, ali pa se mi je mraz prehudo zavlekel v kosti. Ne vem. Suki je sicer v spanju nekajkrat spustil odvečen zrak iz črev in bi, če bi bil dovolj blizu, zagotovo globoko zaspal, a je imel srečo, da je oblaček prefiltrirala spalka, ker je bil ravno dovolj blizu ognja, da bi lahko celo eksplodiral, če bi se vžgal metan! Zmanjkalo me je okrog šestih, ko se je že delal dan, ob osmih pa so tako ropotali, da na spanje ni bilo niti pomisliti več. Pa še v daljavi so se zaslišali cerkveni zvonovi in smo po jutranji kavi na hitro pospravili stvari in odšli bolj skriti lokaciji naproti. In smo hodili in hodlili, sneg se nam je vdiral do kolen, da smo bili vsi premočeni. Ko smo končno našli primerno lokacijo, s potočkom in dovolj podrtimi drevesi, smo bili presrečni. Nič ne tajim. Spili smo kavo in potem pljunili v dlani. Če bi vedel, da je gradnja bivaka tako mukotrpen posel, bi s sabo zagotovo prinesel šotor, vam povem! Kot najbolj marljivi gozdarji smo z vseh koncev in krajev vlačili primerno drevje, sekali veje s podrtih smrek in vse skupaj zlagali v nekakšno hiško. Ko je bila vsaj približno končana in je Suki končno tudi zakuril, nam je že krepko krulilo po želodcih, cerkveni zvonovi iz daljave pa so napovedovali poldne, ko bogaboječi garači sedejo k zasluženemu kosilu. Skuhali smo Cvetanove polsuhe klobase, jih začinili z gorčico iz tube in šle so v slast kot že dolgo ne … A ko bi bilo primerno, da se garači po kosilu malce uležemo, smo ugotovili, da kurjava izginja, kot bi jo na ogenj metali. In smo, če smo hoteli, da nam bo toplo, do noči na kup vlekli veje in debla. Garanje je bilo takšno, da sem se najmanj petnajstkrat vprašal, kaj mi je tega treba bilo! Vmes smo še nekajkrat jedli in kofetkali, z nočjo je spet pritisnil mraz, pa še snežiti je začelo.

p1020562 p1020385 p1020444 p1020409 img_4242

In smo kot možje še malo modrovali ob ognju, okrog sedmih pa smo se zavlekli v spalke in prijetno utrujeni zaspali.
V bližini je žuborel potoček, sneg je poltiho naletaval, ogenj je prasketal … Idila, res. Spal sem ko ubit. Ko sem se zbudil, je bilo že relativno svetlo, ogenj je ugasnil. Enega sem si prižgal in s tem zbudil Robertieza. Ki je pogledal na uro in ponorel. Ura je bila namreč devet zvečer! Zbudil sem se zaradi mraza, ki je grizel v hrbet! Vstali smo, oživili ogenj, skuhali kavo in spet legli k počitku. A je kmalu spet ugriznilo v hrbet in smo spet vstali in spet naložili, skuhali kavo, spekli hrenovke. Ura je bila dve zjutraj, ko je zmanjkalo kurjave. In smo do treh zjutraj spet vlekli in žagali in lomili in nalagali. In zaspali do petih, ko smo spet vstali, skuhali kavo, nabirali drva, pekli klobase … Ob pol sedmih sem se spet zavlekel v spalko in do osmih spal kot angelček. Zbudila me je Sukijeva kava in Robertiezov ogenj. OK, zbudilo me je njihovo preklinjanje, ker nisem hotel vstati, kava in ogenj nista bila dovolj velik korenček!
Bilo je tako zanimivo, da bom absolutno spet ponovil čez kakšnih petdeset let, predvsem pa sem vesel, da bodo vse stvari, ki štrlijo od mene, ostale cele, varno pripete na moje telo. Ker če bi se Robertiezu kaj zgodilo, mi je Irena zagrozila z odbitjem ene od mojih ekstremitet … Pri Ani je bilo pa ravno obratno, bo dala za kavo, ker je Suki tri dni svoje oblačke spuščal v naravi in se je doma lahko nadihala svežega zraka …

p1020360 img_4267 img_4262

Iglu januar 2007

Šotorjenje v snegu februar 2006

Iglu

Sem tipična žrtev imperialističnih globalističnih multinacionalk. Ko te nebodijihtreba zveri nekaj vržejo na trg, podprejo z dobro oglaševalsko akcijo in dajo na tri obroke, če pokličeš takoj pa pritaknejo še kakšno malenkost, sem pečen. Tako sem na začetku zime kupil lopato za sneg. Takšno majhno, za v avto. Če kje obtičiš, da se odkoplješ ven. Čeprav ni šlo za velik denar, se mi je preljuba soproga kar nekaj časa posmehovala, ker je bila za kidanje snega pred hišo premajhna (in imamo seveda pravo, snežno lopato), z avtom pa se v civilizaciji le poredko tako zatakšneš, da bi se moral odkopati. In ker ne vidim rad, da (mislijo, da) nimam prav, sem razmišljal in razmišljal in razmišljal in na koncu kot profesor Baltazar prišel na idejo.

img_4552 img_4539 img_4530
Poslal sem nekaj mailov (pravzaprav sem jih veliko, le odziv je bil bolj kilav) in prijatelje in znance povabil na Gorjance, da naredimo iglu. V katerem bi nas nekaj tudi prespalo. Bilo nas je kakšnih dvajset, ker pa smo datum akcije določili prav na dan, ko je Slovenijo zajel polarni mraz, je bilo končno število lopatarjev krepko prepolovljeno; večina jih je ravno pokopavala kakšnega daljnega sorodnika, ker ta mraz jih je očitno kar nekaj pokončal, tisti, ki niso odločno zavrnili udeležbe, pa so bili bolj ko ne neodločni in sem porabil ogromno telefonskih impulzov, da četica ni razpadla …
Kot vedno, ko se dogovoriš kaj za v soboto, smo se zbrali krepko po dogovorjenem času (dan prej je bil namreč petkov večer). S tremi avtomobili smo se odpeljali do vznožja Gorjancev, v vas Gabrje, ki je priljubljena izhodiščna točka za krajši izlet do planinskega doma Gospodična. Parkirišče je bilo zasedeno do konca in lopata je prvič prišla prav, saj smo morali en parking ročno odmetati, da smo lahko sploh parkirali. Snega je bilo občutno več kot v Novem mestu, pa tudi hladno je bilo bolj, a nas je približno dvajsetminutna hoja po globokem snegu in strmo navzgor do prikladne jase kmalu segrela na delovno temperaturo. Kar nekajkrat smo morali tudi počivati, konec koncev je bil prejšnji dan petkov večer, le Ani je šlo bolj lahko spod nog, ker je bil Don spočit in je vlekel kot konj. Don je namreč pes in njemu petkov večer ne pomeni nič …
Na jasi smo najprej odmetali par kvadratov snega za kurišče in si razdelili naloge. Šulc, ki je ravno prišel z operacije kolena, se je takoj določil, da bo skrbel za ogenj, nekaj jih je šlo nabirat drva (Čampi kot najbolj športen model je seveda skočil še do avtomobila po sekiro, ki smo jo pozabili, na pol poti se je obrnil in vrnil po ključ, čeprav se je potem pokazalo, da je bil Šulcev avto itak odklenjen!), ostali smo se prijeli lopat in začeli tja, kjer naj bi stal iglu, metati sneg. Najprej smo ga nameravali narediti iz kock, kakor pravi Eskimi, a sneg ni bil zmrznjen, zato smo se odločili, da naredimo velik kup, ki ga bomo na koncu izvotlili (pri čemer naj bi se izkazala moja majhna snežna lopata). Sneg je bil sipek kot moka, da smo ga morali ves čas še sproti teptati in sem bil prepričan, da iz vsega skupaj ne bo nič, a nam to ni vzelo volje. Če drugega ne, smo bili vsaj na svežem zraku, malce fizkulture pa tudi ne škodi, pravijo …

img_4501 img_4498 img_4495 img_4490 img_4529
Kup snega in pod snegom nabranih drv sta rasla, ognja pa od nikoder. Šulc, ki naj bi skrbel za kres, je bil rdeč v obraz in v oči, ves čas je kašljal in pihal, pa nič. Razen gostega dima (in nekaj novih grdih besed, ki sta jih moja sinova z veseljem pobirala!), ki je iritiral tudi vse ostale, ki smo zadihani lopatali, ni nič kazalo, da kje sploh gori, kar je na laž postavilo tudi lep slovenski pregovor, ki pravi, da kjer je dim, je tudi ogenj! Toplote ni bilo namreč nobene. Nekdo je sicer predlagal, da bi v žerjavico malce popihal M., ki je v petek zvečer najdlje ostal zunaj, a je M. predlog ogorčen zavrnil. Alkoholni hlapi bi sicer verjetno pomagali ognju razplamteti se, a ker nima povratnega ventila, se je bal, da bi mu rdeči petelin morebiti še v grlo skočil …
Ko je kilavo sonce začelo izgubljati na moči, je volja do dela popustila pri vseh. Popadali smo okoli kadečega se kupa, s katerim se je Šulc še kar trudil in bolj dimili kot pekli hrenovke, pa jajca so jedli, ki jih je Sandra kuhala celo noč (za recept je, verjeli ali ne, morala pogledati v kuharico!). Pravim jedli, ker jih Šulc, Čampi in jaz, ki naj bi v igluju tudi prespali, nismo upali, saj enostavno nismo vedeli, kako je z zračenjem v takšni snežni zadevi. In če bi pojedli veliko jajc, bi se zvečer lahko celo podušili …
Pojedel sem eno hrenovko, potem pa svečano vstal, prijel mojo na tri obroke kupljeno lopatico in začel votliti snežni kup. Ni šlo hitro, pravzaprav je šlo celo ekstremno počasi, zato smo se odločili, da začnemo kopati luknjo tudi na zadnji strani. Ko sem toliko odkopal, da sem že skoraj ves ležal v snegu, me je zajela paranoja. Kaj bo, če se kup zruši? Glede na to, kakšni strokovnjaki smo ga nametali in steptali, me to sploh ne bi zelo presenetilo! Zvlekel sem se ven, zaprosil za trenutek pozornosti in vsem naročil, naj opazujejo moje noge. Če bom z njimi močno brcal, bo to pomenilo, da me je zasulo in mi morajo nemudoma pomagati. Izvleči me zaradi teže snega ne bodo mogli, morali bi me odkopati, ker pa z lopatami niso najbolj vešči in bi me lahko poškodovali, sem jim najmanj petkrat zabičal, naj me odkopavajo z rokami! Ne vem sicer, kaj so si mislili, a sem potem z lažjim srcem garal naprej.
Ko smo prebili rov in smo se sprednji in zadnji srečali, smo si podali roke, objemali smo se, morda bi celo s čajem nazdravili, če bi Šulcu po štirih urah že uspelo staliti in zavreti liter snega, a mu seveda ni. Ker je bilo v igluju zdaj dovolj svetlobe in je klavstrofobičen občutek izginil, je k delu pristopilo več ljudi in prostor pod snegom se je vidno večal. Dva sva z notranje strani dolbla sneg, ostali so ga metali ven. Edina težava, zaradi katere smo se morali zelo pogosto menjavati pri delu v »rudniku«, je bil dim, kajti vhod v iglu smo začeli kopati le kakšnega pol metra stran od ognja, Šulc pa je vedno razpihoval žerjavico v smeri odprtine.

img_4444 img_4417 img_4413 img_4401 img_4386 img_4383
Okoli pete ure popoldne je bil iglu narejen, zametali smo tudi zadnji izhod. Sonce je skoraj zašlo, močno se je shladilo. Večina nas je bila mokrih in premraženih, zato smo se na hitro poslovili in vsi razen nas treh so odšli v dolino. Ostali smo sami. V gozdu. Svetloba je obetala izginiti v slabi uri, zato smo se odločili, da krepko poprimemo za delo. Najprej smo morali za po tleh nabrati smrekovih vej. Kar sicer ne bi bilo preveč težko, če ne bi igluarili v listnatem gozdu in sva s Čampijem našla smreko šele po petnajstih minutah. Gazila sva po celem snegu in bila premočena do pasu, ko pa je zasekal v spodnjo vejo in se je na naju vsul ves sneg z vseh vej, sva oblačila premočila še od pasu gor. Ko sva se premražena vrnila v tabor z ogromno smrekovimi vejami, je sonce že zašlo. Nastlali smo tla v igluju in ko smo vsi trije ponosno občudovali narejeno in vdihovali vonj po snegu in smrekovih iglicah, je verjetno malce zapihalo in zaradi dima nenadoma nismo več mogli dihati. Splazili smo se ven in dokler je bilo še vsaj malo svetlobe, mrzlično delali še predprostor, ki naj bi preprečil, da bi se kadilo v spalnico. Projekt, ki je bil najprej videti kot »a je to« projekt, se je na koncu lepo posrečil, le rov smo naredili malce prenizek in nam je vsak vstop v iglu pomenil prave muke, saj smo se morali vanj splaziti po trebuhu. A kaj bi to, varnost je vedno na prvem mestu …
Objela nas je tema, končno pa je malce bolj živahno poprijel tudi ogenj. V skoraj popolni tišini smo občudovali božanski pogled na povsem jasno nebo, polno zvezd, kakršnega v mestu zaradi svetlobnega onesnaženja sploh ne moreš videti, ko je Šulc glasno zaklel.
»Mrzlo bo k svina,« je ugotovil, kaj pomeni jasna zvezdnata noč.
Žašklepetali so nam zobje. Bili smo premraženi. Čaj, ki ga je imel Čampi v termovki, smo spili, nov pa še ni bil skuhan. Iz nahrbtnika sem povlekel baterijsko svetilko, ki pa je na mojo grozo le slabotno brlela! Ko sem jo preskusil doma pri dnevni svetlobi, je še delala … Znosili smo vse stvari v sneženo hišico in raztegnili armaflekse, ko me je v sekundi zanohtalo. Tako zelo me je začelo zebsti v prste na rokah, da me je bolelo in so se mi solzile oči. Vrnil sem se k ognju in roke potisnil skoraj v žerjavico, pa kakšnega olajšanja ni bilo (ogenj je vso toploto porabil za taljenje zmrznjenih drv!), zato sem si jih masiral s snegom in kaj kmalu je bilo bolje, so pa začeli boleti prsti na nogah … Sezul sem se in jih porinil proti ognju. Iz nogavic se je kmalu začelo kaditi. In zgodil se je tudi čudež ¬– zavrela je voda! Čaj smo hladili s snegom in ga takoj spili, kar nas je vsaj malo pogrelo. Kmalu je bila skuhana tudi druga runda, vmes pa smo pekli še hrenovke, ki so nam s palic venomer padale v žerjavico ali kar na tla in še dobro, da nismo videli, kaj jemo. Pa kakšni jemo, saj smo bili črni do komolcev! Skuhal sem še špargljevo juho iz vrečke. Sam še nikoli nisem videl šparglja in sem veselo zagrizel v trsko, ki se je nekako znašla v čorbi in šele ko sem jo skoraj pojedel, sta mi povedala, da šparglji ne hrustajo.
Ura je bila sedem. Kar nismo mogli verjeti. Le kaj bomo počeli?! Televizije ni bilo, radia tudi ne, brati nismo imeli kaj, v gostilno ne moreš … Kar malo nas je zaskrbelo, da bom umrli od dolgčasa ne pa od mraza! A je čas hitro mineval; malce smo pospravljali stvari pa s čajem oziroma taljenjem snega smo imeli veliko posla, okoli osme ure pa smo se končno toliko umirili, da smo skuhali tudi kavo. Pravzaprav smo jo začeli piti, kajti v vodo smo jo vrgli že slabi dve uri prej, pa voda ni hotela zavreti. Ni bila tako slaba, kot sem mislil, da bo. Prelili smo jo v plastenko in jo izmenično srkali, edina težava je bila ta, da je imel naslednji čaj okus tako po špargljih kakor po kavi. Ampak meni je bil vseeno dober, ker je bil vroč …
Že v trdi temi so nas obiskale tri deklice, ki so se vračale z Gospodične. Pokadile so nekaj (naših) cigaret, nas občudovale, kako smo pogumni in oh in sploh, potem je debata nekako zašla na medvede. O katerih prej sploh nisem razmišljal.
»Saj medvedi pozimi spijo,« nisem bil preveč prepričljiv.
»Ja, nekateri se tudi zbudijo,« se ni dala.
»Mater, si predstavljam, da takšen medved, ki se zbudi sredi zime, ni ravno najboljše volje,« je zaskrbelo Šulca, sam pa sem se potiho tolažil, da če bo medved res prilomastil, bo to pravzaprav Šulcev problem; namreč, nogo je imel zaradi operacije še čisto trdo in bi torej kljub mlajšim letom zagotovo tekel počasneje od mene …
Dekleta so se poslovila, mi pa smo zaradi strahu pred medvedom pojedli prav vso hrano, ki nam je še ostala (celo vegetarijanec Šulc se je žrtvoval in pojedel tri hrenovke), jajca in sladkor pa okoli polnoči, ko smo se odpravili v spalnico, krepko zavili, da ne bi oddajali vonja. Vhod v iglu smo zaprli s šotorskim krilom, prižgal sem tudi svečo, malo za toploto, bolj za svetlobo. Bilo je tako svetlo, da bi lahko bral časopis, ki sem ga imel v nahrbtniku za podkurit! Zavlekli smo se v spalne vreče, kar oblečeni. Na sredini je spal Čampi in dogovorili smo se, da bomo spali na hrbtu, ker, kako bi pa izgledalo, da si fantje kažemo hrbet? Pa še mrzlo je bilo in bi se kakšen mimogrede lahko malo stisnil … OK, hec. V vrečki, ki nam jo je pustila Urša, naj bi bilo še nekaj čokoladic, sadja in krema za premrzle roke, a je seveda pustila napačno vrečko, ostale so le tri zmrznjene banane. Šulc jo je poskusil pogreti med nogami, a ko je zapiskal z visokim altom, si je premislil in jo kot jaz pojedel kar zmrznjeno.
V igluju pravzaprav ni bilo zelo mrzlo, zagotovo je bilo nad lediščem, pa tudi smrekove veje so prav lepo dišale. Zaviti kot črvički smo godli od ugodja, ugotavljali, da je hrbtenica prav lepo zvita v dvojni S in podobno. Utrujeni smo bili kot delovni bosanski konjički. S Šulcem sva se odločila še za zadnjo cigareto. Čampi je sicer protestiral, a ker se zavese ne bi navzele smradu po dimu (pa itak smo že smrdeli kot trikrat prekajene klobase), pa tudi po nesreči zažgati nismo imeli kaj, se je vdal. Spomnim se še, da sem razmišljal o medvedih (zato sem pri glavi v sneg zapičil sekirico!), slišal sem tudi, da je Šulc kljub temu, da ni jedel jajc, nekajkrat spustil zrak, potem pa nas je kar na hitro zmanjkalo.
Spanec ni bil zelo slab, bolj hudo je bilo zjutraj, ko smo se zbudili. Pravzaprav je bilo že krepko dopoldne, saj je bilo v igluju svetlo, mrzlo pa ko tristo vragov. Nobeden ni hotel vstati prvi. Buljili smo v sneženi strop nad nami, ki ga je naše dihanje dodobra zaoblilo, nobenega ostrega roba od lopate ni bilo več. Zunaj je nekdo vpil. Najprej smo se ustrašili, da je prišel kakšen logar in smo se potuhnili, ko pa kar ni in ni hotel oditi, se je ojunačil Šulc in pokukal ven. Bil je Baco, ki je prišel narediti par fotk. In zunaj je bilo toplo, topleje kot noter, saj je sonce kar prijetno grelo. Ko sem se splazil ven in se pretegnil, so me zabolele tudi tiste mišice in kosti, za katere sploh nisem vedel, da jih imam. Pospravili smo stvari, medtem so se pri nas zaustavili prvi pohodniki na Gospodično. Občudovali so našo mojstrovino in se je seveda takoj našel duhovitež.
»A daste v najem?«
»Če daš jurja, je tvoj za zmeraj!«
In ker so ga prijatelji seveda provocirali, je moral nejevoljen seči v žep po Prešerna. Tako sem s kupom votlega snega vsaj delno povrnil stroške nakupa lopate in moja soproga se mi ne posmehuje več, ji pa seveda nisem povedal, da sem se že naročil na (nujno potrebno!) masažo. Ker pri mojih letih je za moj hrbet postelja le postelja. A če me kdo vpraša, če je bilo hudo, se mu po resnici zlažem, da je bilo …

Bivakiranje v snegu februarja 2007

Šotorjenje v snegu februarja 2006

In memoriam Pino Mlakar

Pino Mlakar je legenda slovenskega in svetovnega baleta, skupaj s soprogo Pio sta omenjena prav v vseh svetovnih baletnih leksikonih. Do pred nekaj dnevi je živel v idilični hišici, ki sta jo zgradila skupaj s Pio po skoraj sto let starih načrtih slovenske kmečke hiše, krite s slamo, okolico pa sta uredila po baletni koreografiji, ker koreografija je pravzaprav umetnost nekaj v prostoru postaviti tako, da ti prostor nekaj pove, kajti v prostoru je zelo važno, kje je kaj in koliko je česa. Zemljo je kupil že okrog leta 1937. Tam je bil samo travnik, nobenega drevesa ni bilo. Najprej sta postavila leseno hiško (ki še vedno stoji), noter sta imela parkiran avto, s Pio pa sta živela zgoraj. To je bil verjetno eden prvih BMW-jev, ki so prišli v Jugoslavijo.
V Munchnu so rekli, da moram imeti avto, ker sva stanovala daleč. So rekli, naj kupim BMW, jaz se na to nisem čisto nič spoznal. Pa je bil strašno drag. Štiri DKW bi lahko kupil za tisti denar. Šest cilindrov je imel. Ko je ameriška vojska prišla v Nemčijo, so vojaki kar pobirali, kar so hoteli. Veste, vojska je vedno nekaj nasilnega. Sem svoj avto najmanj trikrat moral iztrgati iz njihovih rok. Ni imel radia in televizije, bral pa je knjige in časopise, spremljal dogajanje v Sloveniji in po svetu, pisal knjige o baletu in svojem življenju in se jezil, ker je imel tako malo časa in tako veliko spominov …

Spoznala sva se še v prejšnjem tisočletju, bližal se je devetim križem. O njem nisem vedel veliko, pravzaprav nič, le to, da je bil nekoč baletnik svetovnega slovesa. S težavo sem našel njuno hišo, ležečo nad Krko in zaradi bujnega zelenja skrito očem, čeprav je le kakšen slab kilometer iz centra Novega mesta. Ko sem se prebil na njun vrt, se mi je odprl povsem nov svet, svet, ki že zelo dolgo ne obstaja več. S Pio sta sedela za mizo, vsak s svojo knjigo v rokah in se grela na toplem soncu, na mizi je bil vrč z limonado. Slišalo se je le tiho žuborenje reke, hrup prometa se čez zeleno pregrado ni uspel preriniti. Ko sta me zagledala, sta nemudoma vstala in že zaradi njunih let mi je postalo nerodno. Le kdo danes še vstane, ko dobi obiske? Prinesel sem jima dve knjigi, svoj roman in prijateljevo pesniško zbirko. Mimogrede smo se zapletli v zanimiv pogovor o umetnosti in še bolj mimogrede sem pozabil, s kako starima človekoma se pogovarjam. Saj ne bi rad posploševal ali komu delal krivice, a poznam kar nekaj pol mlajših ljudi, s katerimi se je mnogo težje pogovarjati … No, njune starosti sem se ovedel, ko me je Pino vprašal, ali morda poznam koga, ki bi znal popraviti kovinski vrtni stol, na katerem sem sedel. Stol, ki jima ga je podaril Piin oče tam nekje v tridesetih letih, pred tem pa je bil ne vem koliko desetletij v lasti Piine družine! In vrtna garnitura je bila razen neke malenkosti še kot nova, zelo udobna za sedenje!

Ko sem se čez nekaj dni vrnil s fotoaparatom, da bi stole poslikal in poskusil najti kakšnega mojstra, sta me nemudoma spet povabila, naj se jima pridružim ob limonadi, da se bomo pogovorili o moji knjigi. Ki sta jo medtem že oba prebrala, prav tako prijateljevo pesniško zbirko, Pia je nekaj njej najljubših pesmi celo prevedla v nemščino. Kar tako, da vidi, kako zvenijo v njenem maternem jeziku!Seveda sem bil osupel nad njuno vitalnostjo, a pohvale nekako nista sprejela, predvsem Pino ne. Kakor šepam in se premikam kot ena pokveka … Hvala bogu, v glavi sem pa še bister. Ne da vse vem, kar naprej pozabljam, to kar je danes bilo, zvečer že več ne vem, ampak kombinacije misli, ki življenje vodijo – te pa so še bistre. In vidim, da je važna stvar za človeka, da poskuša peljati življenje po svoji vesti. Če ga od mladosti peljete po vesti, potem, se mi zdi, so na stara leta misli zbrane. To se mi zdi, da je ena nagrada človeku, da je v življenju pošten. Sam sem, hvala bogu, nekako speljal.

Pino se je rodil v Novem mestu, živeli so v stavbi okrajnega sodišča, ki je bila nekdaj kasarna. Mati je bila gospodinja, oče oficijal, sodni uradnik. Na mladost v Novem mestu je imel zelo lepe spomine. Bili smo tradicionalna uradniška družina, brez imetja, pravzaprav proletarci. Oče je imel službo, nas pa je bilo sedem otrok. Od vseh Mlakarjev sem še edini, zgodaj so mi pomrli. Najstarejši brat je bil profesor zgodovine, drugi inženir. Tudi sam sem se odločil za učiteljsko pot, morda je biti profesor še najbolj idealno. Imaš počitnice, razmišljaš o umetnosti … Hudo mi je bilo zaradi mame, ko nisem postal profesor. Iz arhiva Slovenije so me nekoč obvestili, da so našli moje pismo iz Darmstadta, v katerem sem pisal mami, da ne bom postal profesor. Sestra je to pismo našla pod maminim vzglavjem, ko je umrla.
Vojske ni služil, ker si je, hvala bogu, zlomil roko, ko sem s krogov v saltu skočil na tla. To je bila sreča, čeprav od takrat nisem več dobro igral violine. Nikdar v življenju pa nisem imel puške v rokah …
Gimnazijo je začel obiskovati v Novem mestu, nato so se preselili v Maribor. Bili smoprva generacija slovenske gimnazije, do takrat je bilo vse avstrijsko. Imeli smo odličnega profesorja za grščino, ta nas je navdušil za jezik in grško kulturo. Sklenili smo, da bo glavna točka zaključne akademije Sofoklejev Ojdipus v grščini. Tam sem začel malo režirati in napravil sem prvi ples pred javnostjo, ki se je imenoval Na jadrnici beli v daljo. Moja mlajša sestra Mimica je tudi plesala, Ojdipa pa je igral Franček Smerdu, ki je kasneje postal zdravnik. Bili smo dober razred. Z mano je bil Kocbek, za mano pa Trstenjak, Bratko Kreft … No, na koncu je k meni pristopil tudi razrednik dr. Bračun, sijajen človek, sijajen matematik in je rekel, ja, gospod Mlakar, lepo je blo, ampak plesalec pa ne boste … Saj veste – intelektualec in ples … Ko je razlagal o svoji vlogi, je mimogrede preklopil na grščino in zrecitiral nekaj verzov. Kot bi v šolski igri nastopal pred nekaj dnevi … Skoraj devetdesetleten je tudi vstal in mi pokazal nekaj plesnih korakov. Koliko elegance je še bilo v krhkem telesu, dasiravno se je iskreno jezil, da ne zmore bolje! In ko sta mi razlagala in kazala, kako sta uredila svojo domačijo, sta med drevesi in na dvorišču skorajda plesala! Tedaj sem šele razumel, zakaj sta jo poimenovala Pas de deux (korak v dvoje) …
Vpisal se je na fiziko, kemijo in matematiko. Sem kar pridno delal in mi ni žal. Potem me je naenkrat pravzaprav zaneslo, potreboval sem denar, ker sem s prijatelji rad potoval. V Italijo, me je zanimalo slikarstvo. Vandral je predvsem s sošolcem Edvardom Kocbekom. S slikanjem sem tudi prvi denar zaslužil. Profesor risanja v Mariboru (s Kocbekom sva bila edina, ki sva se prijavila k neobveznemu predmetu risanja) me je pripravljal za slikarsko akademijo v Zagrebu in me je nekoč poslal k bogati družini, ki je želela iz majhne fotografije dobiti veliko, reprezentančno sliko v olju. Pri njih sem živel, jedel, dobil sem barve in prvič v življenju sem dobil honorar. Matematike pa nisem doštudiral. Me je premamil ples …
Pio je spoznal v Labanovi šoli. Bila mu je všeč in jo je povabil na jadranje. Vse ostalo pa je zgodovina, me mika zapisati. Opazil ju je agent in ju je spravil v Darmstadt. Še pred odhodom v novo službo pa jo je odpeljal v Jugoslavijo, da bi videla, kam prihaja. Moral sem ji pokazati Kras, pa morje. Župnik na Hvaru naju ni hotel poročiti, ker je mislil, da sem Pio ugrabil. Sem moral v Ljubljano do nadškofa Jegliča, ta pa se je izgovarjal, da nima dovoljenja od škofije na Krku, pa od Piine mame sem moral dobiti pismo, da se strinja … Poročili so naju prav zadnji dan, takoj po poroki sva morala odpotovati. Njuna poročna priča je bil Edvard Kocbek.

Pravzaprav so vsi ljudje, ki jih je Pino omenjal v pogovorih, že zapisani v kakšnih leksikonih. Njegov ravnatelj v Mariboru je bil dr. Tominšek, po katerem se imenuje pot na Triglav, v novomeškem gimnazijskem času je bil prisoten Podbevšek. Podbevšek je po vojni pričel z recitacijskimi literarnimi večeri in je prišel tudi v Maribor in je recitiral ob glasbi klavirja. Smo sicer malo razumeli, njegove prispodobe pa so me navdušile. Z Josipom Vidmarjem sta bila zelo prijatelja. Kasneje je kar nekako umrknil, a ga je Vidmar vzel k sebi na SAZU. Z njim sem potem sodeloval, ko sem ustvaril baletno šolo. Leona Štuklja, ki je bil malo starejši, se ni spomnil, mu je pa njem govoril Božidar Jakac …

S Pio sta bila že zelo znana svetovna umetnika, ko sta eno sezono živela v šotoru na prijateljevem vrtu.Jaz na to nič ne dam, nikdar nisem imel potrebe do stvari, potrebe sem imel do ljudi, ime ali kariera pa se mi je zdelo nepomembno.
Richarda Straussa je spoznal v Zurichu, ker je izrazil željo, da želi dirigirati Josephs legende, ki sta ga plesala s Pio. Ko je bila prva vaja, je rekel, kar prekinite, če ne boste zadovoljni z mano. Orkester običajno vadi pol ure, uro, potem pa hočejo iti, tam pa smo vadili dve uri in nihče se ni dvignil. Strauss je predstavo dirigiral sede, samo malo je nakazoval z rokami. Ko sva s Pio odplesala, je vstal in nama ploskal. Premiera je bila velik uspeh, on pa naju je potem spravil v München, kjer je bila najbolj renomirana opera v Nemčiji. Bil je star osemdeset let in je hotel še nekaj napraviti z nama. Napravila sva mu scenarij, libreto, in povabil naju je v Garmisch, kjer je stanoval v lepi vili z velikim vrtom. Z vlakom sva šla k njemu, na vratih je pisalo dr. Richard Strauss, kapellmaeister. Sedel je za klavir in nama preigral, kako si on predstavlja zadevo, vse smo se dogovorili. Ostala sva tudi na kosilu. Govorili smo o baletu, Richard je vse poznal, in se je tako razvnel, da je, tako star, kar skočil pokonci in pokazal nekaj plesnih korakov.

Pomagal sem mu pisati knjigo o baletu in skupaj sva preždela kar nekaj dni. Vedno znova sem bil navdušen nad njegovimi dosežki, a je venomer le zamahnil z roko. Kaj vse da bi še dosegel, če ne bi bilo vojne … Med vojno je otroka, Pio in njeno mamo spravil na kmete, sam pa je ostal v mestu na prisilnem delu. Hoteli so ga spraviti v Dachau, a ga je rešil intendant in so ga poslali na prisilno delo v nek muzejski arhiv. Urejal je papirje, ki so jih hoteli evakuirati in je bral korespondenco med Wagnerjem in Ludvigom drugim in podobno. V originalu.
Ko sta bila angažirana v Münchnu, Berlinu, Zürichu, sta vsako leto gostovala tudi v Jugoslaviji, zares pa sta se preselila po koncu druge svetovne vojne. To je bila dramatična, težka zadeva, veste. Težko je bilo dobiti dovoljenje za odhod iz Nemčije. Niso pustili. Pri nas pa se je že začela likvidacija Slovencev, Rog, Teharje … So naju strašili, predvsem Pio. Kakšno veliko zaupanje, moram reči, da je zapustila vse svoje.
S Pio sta mislila, da bosta v Novem mestu napravila baletno domačijo, na katero bodo hodili talentirani mladi ljudje. Zgoraj sta pripravila osem ležišč, za njih sta zasadila sadovnjak, mislila sta tudi, da bo spodaj kopališče za vse te mlade ljudi. A so jih razlastili in je vse skupaj padlo v vodo. Ko so na domačijo prišli buldožerji, ja mlad fant, ki ga je vozil, prišel do Pie in ji rekel, da ima nalogo zravnati vse skupaj, a če se postavita pred stroj, dela pač ne bo mogel opraviti. In sta se. Balet, to je težak poklic, zelo težak! V to greš iz nekakšnega notranjega navdušenja. Prav zato sva hotela s Pio napraviti baletno domačijo, ker v gledališčih je vse vedno zasedeno, hrupno, tukaj pa bi imeli prostor in mir. Želela sva imeti svojo baletno družino, ampak takrat privatnih stvari ni bilo dovoljeno imeti.
Ob vrnitvi sta jima pomagala Josip Vidmar in Ferdo Kozak. Dobila sta stanovanje, toda Sergej Kraigher jima je celo leto nagajal, ker je hotel to isto stanovanje. Začetek v Ljubljani je bil sicer negotov, a sta imela Lok, ki sta ga sama plesala in imela sta Vraga na vasi in sta lahko delala. Napravila sta tudi šolo, plesali so predstave. Pia je vodila balet, Pio pa je bil profesor na akademiji. S politiko ni imel težav. V Ljubljani so enkrat prišli na predstavo Kardelj, Kidrič … Ker neke stvari na sceni še niso bile pripravljene, nisem dovolil začetka predstave. In je prinorel nekdo in vpil, da Kidrič hoče predstavo, da kaj delamo! Nisem bil zahteven, ampak kar se umetnosti tiče, se pa nisem dal. Nekoč smo napravili baletno predstavo Ljubljeno mesto in so pisali po časopisih, da je balet zanič, da jazz ne odgovarja in da se Mlakar iz Ljubljane dela norca … Ljubljana je bila za te ljudi herojsko mesto, zame je bilo pa ljubljeno mesto, s kolesarji, sprehajalci …

V Trogirju so mu leta 1936 naredili leseno jadrnico, ki je bila draga, kot bi eno hišo zidal, ampak jadranje je tudi en del te moje želje po svobodi. Pa tudi Pia je imela jadrnico zelo rada … Imela sta jih že čez osemdeset, kosta sama odjadrala v Dubrovnik. Z jadrnico brez motorja. To je svoboda. Denar in te stvari pa človeka zasužnjijo. Zaslužil si z agentom, jaz ga pa nisem maral, ker bi ga moral poslušati. Se spomnim, da me je en intendant vprašal, koliko hočem. In sem mu rekel, da naj mi da, kolikor misli, da lahko, če ne bom zadovoljen, bom pač šel. Denar je hudičeva stvar.

Nekoč sem ga obiskal pozimi, po snegu in trkal na vrata, ker zvonca na leseni hiški ni. Ni se oglasil in ko sem že mislil oditi, ga zagledam, kako od Krke prihaja proti meni. V pižami z zavihanimi hlačnicami in v halji! Ustrašil sem se, prepričan, da ga je starost končno ujela. Pa sem se zmotil. Še pri šestindevetdesetih letih si je na ta način krepil krvni obtok! In se mu je to zdelo nekaj najbolj normalnega na tem svetu. Kot se mu je zdelo normalno, da sem moral priti k njemu, ko je Pia praznovala okroglo obletnico in je bila polna hiša pomembnežev, on pa se je želel pogovoriti o svoji knjigi. In mu je Pia zagrozila, da se bo kar ločila, če ne bo malo izpregel …

Ni izpregel, do konca je ostal mladenič. Vsake toliko, ko sem v kakšnem časopisu objavil kakšno reportažo, intervju ali kaj podobnega, je včasih v moj poštni nabiralnik prišlo pismo. Navadno, ne elektronsko. S pohvalo, včasih s kritiko, nikoli preostro. V pismu, ki mi ga je poslal nekje v začetku septembra, je napisal, da je z zadovoljstvom prebral nek moj umotvor in da soprogo in družinico vabim na kavico in tortico v slaščičarno na Glavnem trgu. Prilagam par bankovcev za to. Starostna nebogljenost mi ne dovoli več zdoma!

Slaščičarne na Glavnem trgu žal ni več, takšnih ljudi, kot je bil Pino Mlakar, pa tudi ne več zelo veliko, če sploh.

No, čeprav Pino Mlakar pravzaprav ostaja …

pinomlakar_01 pinomlakar_02 pinomlakar_03 pinomlakar_04

pinomlakar_05 pinomlakar_06

Avtor fotografij je Boštjan Pucelj

Šotorjenje v snegu

Odločili smo se za taborjenje na Gorjancih. Naloga se mi je zdela tako lahko, da je nisem hotel obesiti na prevelik zvon, da nas ne bi bilo preveč, ampak tudi na tistih nekaj mejlov, ki sem jih poslal, se ni nihče javil! Razen seveda Jocota, ki se ničesar v življenju ne boji in seveda Grdina. Dogovorjeni smo bili v petek ob treh, da bi gor prišli še podnevi. V petek ob devetih je Joco poslal sms: Mrzlu je k svina! A poti nazaj ni bilo! Ob štirih, ko je Joc menda že petič telefoniral, sem sam še vedno iskal nahrbtnik. Monika mi je pripravljala prtljago, ko sem prišel spod prhe, je šele napol končala, pa bi že potreboval osla, da bi vse skupaj nesel gor. S sofisticirano metodo selekcije (eci peci pec) sem vse skupaj zreduciral na boršo in pvc vrečko, spalki sem obesil na hrbet, armaflex pa pod pazduhi. Pobral extremista, ki sta že prav pisano gledala in zapeljal domov, da sem vzel rezervno spalko še za Jocota in nekaj sveč, ki naj bi nas grele. Radio sem privil na ful, ker so eni strički ravno peli, da naj počnemo tisto, kar počnejo na Discovery channelu, potem pa zamenjal postajo, ko sem opazil, da Joco zelo zaneseno prepeva, naj z roko sežem v njegove gate! Kar je preveč, je pač preveč, nekje so tudi moje meje! Vozilo smo parkirali na Portoroški cesti (v Gabrju!), pobasali cule in jo mahnili v gozd. Termometer je kazal kakšnih –13 stopinj Celzija. Ni bilo zelo hudo, ker je Grdin potegnil kakor na tekmi, a ko smo po kakšnih 20 minutah prišli do jase sredi gozda, smo ga kmalu začutili. Kako je ugriznil v kosti. Sonce se je že skrilo, a bilo je še ravno dovolj svetlo, da sta prijatelja postavila šotor, sam pa sem se spravil k ustvarjanju ognja. Trske sem prinesel od doma (pametni se pripravimo!), drva pa vlekel spod snežne odeje. Ko sta mojstra šotor že postavila, še vedno ni gorelo. Pravzaprav je gorelo, ampak kakšne toplote ni bilo. In ko trije pametni brskajo po tlečih vejicah, je rezultat lahko samo eden – temno je bilo že kot v rogu, ko se je toliko razgorelo, da nam je pogrelo vsaj prednjo stran! Na žerjavico sem postavil lonec s snegom, da bi si skuhali čaj. Ko se ga je dovolj natopilo, smo bili že tako lačni (in ZMRZNJENI!), da smo na čaj pozabili in se odločili, da skuhamo špargljevo juho. Ki je bila skuhana, ko je drevje od mraza že krepko pokalo, Grdinov fotoaparat je bil pa tako zmrznjen, da je moral baterijske vložke za vsak posnetek prej pogreti pod pazduho! Mimogrede smo ugotovili, da nimamo pribora in smo juho zajemali kar s kozarci. Sam še nikoli nisem videl šparglja in sem veselo zagrizel v trsko, ki se je nekako znašla v čorbi in šele ko sem jo skoraj pojedel, sta mi povedala, da šparglji ne hrustajo. Vmes se je juha seveda ohladila do ledišča in sem jo vrnil na žerjavico. Ter v drugem lončku topil sneg za kavo. Ko je juha zavrela, je vrli Grdin s flešem ravno kazal, katera frekvenca bliskanja je najbolj moteča za motoriko, pa še telefon mi je zazvonil (Urši je bilo na vlaku iz LJ dolgčas), da sem juho zvrnil v ogenj, mimogrede pa polil še skoraj zavrelo vodo za kavo … Štala, kaj bi tajil. Mrzlo pa, da ni za povedati! Ko sem menda že desetič polnil lonček s snegom, sem spoznal, da smo ves sneg v bližnji okolici zaflakali z ostanki hrane ali pepelom, tako da sem moral po (relativno) čiste kristale hodit že kar daleč stran. In se vedno znova ves zmrznil in zmočil! Kavo smo uspeli spiti, vmes sem na rešetko vrgle še nezačinjene puranove zrezke (začinjene prodajajo samo poleti!!!), ki sva jih z Grdinom pojedla še napol surove, Joco, novopečeni vegi (pa ne zato, ker bi se mu živali smilile in bi jim samo hrano odžiral, konec koncev je imel oblečeno jakno iz čisto solidnega prasca!), pa je jedel doma pripravljene vegi sendviče. Mislil sem, da jih je pripravil s prepečencem, tako so hrustali, a je le kruh zmrznil! Nekako smo se okrepčali, potem pa končno, okoli desetih, mirno posedli ob ognju in malce pomodrovali s kavo v roki (razen Grdina, ki je svojo polil)! Zvezde so sijale svetleje kot v mestu, telefon pa je zvonil bolj pogosto kot v Mobitelovi centrali za brezplačno pomoč! Vse je zanimalo, če smo še živi. Lalič je najmanj petkrat telefoniral, če naj pride gor, a verjetno se je premislil zaradi mojih šklepetajočih zob, čeprav sem se mu lagal, da je pri nas skoraj pomlad! Ni prišel! Ko je bil mraz že skoraj nevzdržen, sem se spomnil, da sem samo v kavbojkah, v borši pa sem imel smučarske dolge gate. Nemudoma sem si jih oblekel, a že tistih nekaj sekund, ko sem v gatah paradiral proč od ognja je bilo dovolj, da do zjutraj nisem šel lulat. Mašinca je enostavno nekam izginila …

gorjanci_02 gorjanci_03 gorjanci_06 sinizima_19
Malo pred polnočjo je Grdin poniknil v šotor, za njim še Joc. Ki naj bi me poklical, ko se bo zavlekel v cunje. In je trajalo najmanj pol ure! Končno sem se tudi jaz lahko umaknil v šotor, v katerem je bilo malo bolj toplo. Samo kakšnih pet minusa! Zavlekel sem se med dve spalki in med dva možaka in je bilo kar v redu. Grdin je že spal, ko sva z Jocom še enega pripalila, le zato, da je bilo malo topleje, čeprav sva hkrati tudi tistega pol kubika zraka, ki je bil v šotoru, povsem zadimila, da ni bilo za dihati, tako da nisva bila povsem prepričana, ali sva storila prav! Odbilo je polnoč, zbudila sva spečo Pepelko, mu zapela za rojstni dan, pa ni bil preveč navdušen. Menda šklepetajoči zobje, ki so ropotali kot kastanjete, niso dajali pravi ritem …
Ingrid Z. je poslala sms, ali nas je kej strah! Ni me bilo, dokler ni vprašala in me spomnila. Bemti, medvedi! Saj pozimi menda spijo?! V popolni tišini sem slišal vsak šum, menda so se vse zverine znašle okoli šotora! Prepoznal sem lajež lisice, skovik sove, ene par zajčkov je tekalo okrog (sem razbral zjutraj iz sledov!), najbolj pa sem se zbal tišine – se mar medved plazi po večerjo!? Tolažil sem se z mislijo, da bo skočil na Jocota, ki je bolj obilen možakar, ne pa name, ki sem zaradi let že bolj žilav in s to mislijo nekako potonil v spanec. Prostora je bilo kot v konzervi sardin, da sem bolj slabo spal. Ob petih zjutraj, ko je najbolj grizel mraz, je šel Grdin odtočit. Ko je noter spustil gozdni zrak, sem mislil, da me bo kap, pa tudi njemu ni bilo preveč lepo, vsaj po zvokih, ki jih je spuščal, mislim, da je tako. Kajti moral je brcati lulanje, ki je sproti zmrzovalo! In ravno smo spet nadihali in so napunkali nekaj toplote, ko je pritisnilo Jocota! Grozljivka. Spet od začetka! Malo smo segreli ozračje (naj smrdi, samo da je toplo!) in menda končno zaspali, ko je zunaj nekdo začel peti. Nadrealistično! Đuro se lahko skrije! Nekaj čez sedem nam je Baco v termovski prinesel čaj! In zunaj Grdinu še zapel za rojstni dan. Grozljivo! Pa ne petje ali čaj, rana ura! Nismo se pustili motiti (čaj smo seveda spili) in nismo hoteli iz spalk na mraz. Baco je zadevo na dolgo in široko pofotkal, potem pa začel stokati, da nima kaj početi, da mu je dolgčas in podobno. In smo morali vstati. V najhujši mraz! Na hitro smo pospravili in odpičili v dolino. Vmes je Baco želel še pofotkati kolonico, pa Joco ni pustil, da se ne bi videlo, da ima pvc vrečko! Jaz pa sem se spomnil, komu sem posodil nahrbtnik pred dvema mesecema za dva dneva: Sukiju! Dej prnes nazaj, jebemutristomedvedovkosmatihnazaj!!!

Galeb

Vsi smo se pri zgodovini seveda učili o francoski revoluciji in vsi seveda vemo, kakšen je bil cilj tedanje rabote: izvedli so jo samo zato, da so testirali novo pripravo za odvzemanje glav, giljotina imenovano. In kljub temu, da nisem živel v tistem času, vem, kaj se je motalo po Robespierrovi glavi. Ne, ni razmišljal o tem, ali je izključil likalnik in ne, ni si zaželel gob za zadnjo večerjo.

Vse se je začelo tistega dne, ko je Joco v moji prisotnosti bral revijo Naša krila in nenadoma začel skakati po stolu, kot bi ga napadle mevlje (minuta za slovenski jezik: mevlja -e ž (e) nav. mn., zastar. ličinka, zlasti konjskega zolja: konj ima mevlje • ekspr. mevlje ga koljejo, nemirno, nestrpno se preseda, prestopa): »Ej, en tip je kupil reaktivca!«

Zastrigel sem z ušesi. In dobil idejo. Včasih dobim idejo. Včasih dobim tudi neumno idejo.Včasih pa dobim zares neumno idejo. Neumno celo zame! »Kaj pa, če bi ga poklical in …«

V brskalnik sem vpisal »letalo galeb« in seveda takoj prišel na slovenjgraško letališče (www.aerodrom-sg.si), kjer sem dobil telefonsko številko Damijana Cehnerja, ki je bil ena zadnjih generacij v bivši JLA šolajočih se za vojaškega rezervnega pilota. Na galebu je »naletel« 80 ur. Ko je zadnjič pristal, preden se je iz vojske poslovil, je stal pri »svojem« letalu in se kar ni mogel odtrgati od njega. Kakor se recimo vodiči službenih psov ne morejo odtrgati od svojih ljubljenčkov, le da ti, ko pridejo domov, s prvo plačo kupijo nemškega ovčarja, ki jim pomaga prebroditi čustveno krizo, Damijan pa je imel malce večji problem. Po vrnitvi je bil nekaj časa policist, ves čas pa je bil zapisan letalstvu, saj je inštruktor za motorna letala in vodja letalstva na letališču Slovenjgradec. Deset let je kakor Martin Luther (ki je tudi imel sanje, kakor vemo) sanjal o tem, da bo z galebom poletel nad Slovenjgradcem. Kljub temu, da je vmes skupna država propadla in kljub temu, da v Sloveniji reaktivnega letala sploh ni.

Lani pa je spoznal Jožeta Lubeja, ki ima v Nemčiji že dolga leta podjetje (a se redno vrača v rodno Lendavo). Ta je prek njega želel kupiti ultralahko letalo. Vse sta se že dogovorila, a še pred podpisom pogodbe je Damijan z letalom (in učencem) strmoglavil in se za kar nekaj časa preselil v bolnišnico. Nekaj učencev je odpovedalo nadaljnje šolanje (čudno, mar ne!?), Jože pa je s pogodbo prišel kar k njegovi bolniški postelji. In letalo kupil. A mu ga je prijatelj, ki sicer ne zna pilotirati, se je pa kakor otrok igral s komandami parkiranega letala, razbil. Zaletel se je v drevo. Spet je prek Damijana kupil drugo letalo, s tem pa je pri vzletu strmoglavil sam. Popeljati je moral namreč vse prijatelje in sorodnike in je po več zaporednih poletih pozabil odpreti pipico za rezervno gorivo. Jožetu je bilo potem menda dovolj in nekje vmes ga je Damijan navdušil nad galebom, zato sta pljunila v roke in letalo v Jugoslaviji tudi kupila. Popolnoma obnovljeno. Ustanovila sta klub Galeb Slovenija, v katerega se lahko včlani vsakdo, članarina pa delno pokrije stroške letenja. Članarina seveda ni majhna, četudi, lepo vas prosim, je letenje z reaktivnim letalom namenjeno človeku, ki nima za kruh?! Tudi letalo je seveda drago, čeprav se po cesti zagotovo vozi kakšen dražji avto, večji problem predstavljajo stroški vzdrževanja, zato bi oba solastnika edinega reaktivnega slovenskega letala v klub lastnikov z veseljem sprejela še kakšnega z ne pretanko denarnico, da se porazdeli tveganje. Če se namreč kaj pokvari, zadeva zagotovo ni poceni. Ja, če pomislim, tu je izredna priložnost za še neoženjene slovenske japije: prispevajo nekaj malega, potem pa v gostilni na mizo nonšalantno vržejo ključe reaktivca. Bejbe zagotovo padejo dol, ostali pa se požrejo od zavisti …

Dogovorili smo se za neko soboto ob dvanajstih na mariborskem letališču, ko se je letalo vrnilo z rednega letnega pregleda v Beogradu. Z veliko zamudo sem sekal ovinke (fotograf se je tako močno držal za ročico, da je iz nje skoraj pritekla voda), ampak ko sem vozilo parkiral, se je ravno oglasila sirena, ki je napovedovala poldne. Ali pa bivše vojaško letalo iz Beograda, kakor hočete. Policist na povsem mrtvem letališču je od mene zahteval potni list. Padel sem na rit. »Ampak, saj nikamor ne grem!« Dobro, tudi policisti so ljudje in zadostovalo je vozniško dovoljenje. Z Backom sva stopila na razbeljeno pisto in tam sem, če se vrnem na uvodno priliko, spoznal Robespierrove občutke. »Moje« letalo se je bobneče začelo počasi spuščati, pri njem se je počasi dvigalo rezilo. In ko sem sam čakal, da se bom vkrcal in potem padel dol, je on čakal, da spustijo rezilo. Prestrašena sva bila verjetno oba enako, čeprav je on vsaj vedel, da bo vsega kmalu konec, jaz sem imel pa telečje noge že najmanj pol ure pred poletom …


galeb02_08 galeb01_21 galeb02_26 galeb03_20


Ogledal sem si letalo, narejeno že daljnega leta 69, torej v času, ko sem sam komaj dobro shodil, in prevzeli so me mešani občutki. (Ja, to so tisti občutki, ki te prevzamejo, če se tašča preseli v večna lovišča v tvojem novem mercedesu.) Galeb se je prvič pojavil na letalski izložbi v Parizu leta 1961 in menda strokovnjaki sploh niso mogli verjeti, da s(m)o Jugoslovani sposobni narediti tako dobro letalo. Motor je angleški Rolls Royce, vse ostalo je plod domače pameti (skonstruirali so ga v letalskem inštitutu v Žarkovu, delali pa so jih v Mostarju, v tovarni Soko). Jugoslovansko bojno letalstvo še vedno uporablja orle in galebe 4, ki so jih prenehali izdelovati šele, ko je razpadla skupna država. Letalo ima življenjsko dobo med 20 in 25 leti, lahko pa se mu jo seveda tudi podaljša. Galeb G-2 je dvosedežno šolsko letalo (enosedežna borbena varianta galeba je lovec bombarder za cilje na zemlji ali morju in se imenuje jastreb). Vzleti s hitrostjo 180 km/h, nosi 751 kg goriva v trupu in še dodatnih 300 kg v rezervoarjih na koncu kril, povprečna poraba goriva na 3000 metrih s hitrostjo 460 km/h (85% moči) je 600 kg na uro ali 10 kg na minuto, lahko leti do dve uri in pristane tudi na travnati površini. Najvišja hitrost galeba 2 je 800 km/h ali 0.8 Macha. Marjan Jelen, ki je izstopil iz letala, je prvi v Jugoslaviji prebil zvočni zid (ko je testiral orla), z višine 12500 m je med pikiranjem dosegel hitrost 1,16 Macha. Marjan je bil dolga leta poskusni pilot. To je resno delo, ki zahteva ogromno teoretičnega znanja, kajti letalo se mora testirati v vseh pogojih, tudi tistih, za katere ni narejeno, da se potem lahko naredi navodilo za operativno uporabo plovila, varno za povprečnega pilota. Letalo mora popeljati na rob njegovih zmogljivosti in preko. V svoji karieri je letel na petinštiridesetih tipih letal, od jadralnih do supersonikov, in za vse opravil teste. Ampak vse to mi ni kaj dosti pomagalo, ko me je privezoval v sedež in zaprl pokrov. Poskušal sem se nekaj delati hrabrega in sem bil kakor hladnokrvno navdušen, želel pa sem si le, da bi bil kje kakšen gumb za izstop v sili. Letalo je staro, let ne skriva in naj so me še tako prepričevali, da je varno, sem reklamo za Old spice, ki pravi, da drži 24 ur, postavil na laž. Prešinilo me je, da bi si morda kakor kamikaza postrigel nohte, pa me je Bacek od trenutka, ko sem ga v momentu čustvene slabosti v slovo poskušal objeti in poljubiti, da me je ogorčen skoraj s teleobjektivom po glavi, gledal nekam mrko in z nezaupanjem. Kratek pogovor s kontrolnim stolpom in že sva bila na stezi. Slušalke sem si snel, da bi bolje slišal hrup, ki ga tako od blizu skoraj zagotovo več ne bom, a sem si jih kmalu nataknil nazaj. Marjan je nekaj tolkel po svojem pokrovu. Preverjal je, če je dobro zaprto. Vsakič, ko je on udaril po steklu (ali iz česa pač je pokrov kabine), sem sam po svojem udaril trikrat, da so me prav roke bolele. Človek pač nikoli ne more biti dovolj previden, se strinjate? Kontrola nama je dala zeleno luč, motor je zapiskal, da so me zabolela ušesa prek slušalk in že sva se znašla v zraku. Že prej sem si naročal, da moram pozorno spremljati vse skupaj, da bom znal povedati prijateljem, a še sam ne vem, kako sva se v trenutku znašla na 1000 m višine in se s približno 500 km/h izogibala naseljem spodaj. Da ne bi vznemirjala ljudi po nepotrebnem, ki nevajeni »vojaškega« lovca mimogrede pokličejo policijo, ti pokličejo republiškega inšpektorja za letalstvo, ta pa ima v hitrem spominu svojega mobilnika že shranjeno številko lastnika edinega reaktivca v Sloveniji …

Galeb je letel mirno, hitrosti niti občutil nisem, želodec so malce žgečkali zračni žepi, pogled na že zelo veliko število bazenov pred mariborskimi hišami pa so motili le vijaki na krilih, ki sem jih sumnjičavo opazoval vsakič, ko sva malo bolj ostro zavila. Bodo zdržali? Ko jaz kaj privijačim v zid, kmalu popusti tudi brez obremenitev! Marjan je nekajkrat vljudno začel pogovor, a beseda nekako ni stekla. Zagotovo je mislil, da za njim sedi butec, ki se zna pogovarjati le v enozložnicah. Sam pa sem, namesto da bi užival (čeprav v bistvu sem, ko zdaj gledam nazaj), opazoval inštrumente in razmišljal, zakaj sem si oblekel sveže spodnje hlače. Stara navada, kaj naj rečem, da me čistega pripeljejo v bolnišnico, če bo šlo kaj pozlu. Čeprav, ko sem se še v gimnaziji čelno pritisnil v stoenko, so bile spodnjice tako krvave, da bi bilo vseeno, če bi bile sveže ali ne. Pri višini, na kateri sva letela, so bili moji previdnostni ukrepi videti kaj smešni. A se nisem smejal. Počasi sva se približala letališču in v možganih se mi je cmarilo, da bova zdaj zdaj naredila »pozdrav« domačemu hangarju. Marjan je preveril, če je zrak čist in se skoraj takoj nato z višine 1000 metrov spustil na meter in pol nad pristajalno pisto, ki sva jo preletela skoraj v trenutku, čeprav sem imel še priložnost pomahati firbcem spodaj. Pravzaprav firbcem ob boku! Hitrost je narasla na 750 km/h, ko je krmilno palico potegnil k sebi in naju poslal navpično v nebo. V luping. Na moje telo je pritisnila sila 4,5 G, kar pomeni, da sem se zredil za 4,5 krat. Prilepilo me je ob sedež, čutil sem, kako mi pači obraz. A ni bilo neprijetno. Vsaj ne preveč. Želel sem si vriskati, pa mi je bilo nerodno. Ko sva dosegla višino enega kilometra in že letela z glavami navzdol, sem nenadoma začutil, kako mi iz obraza dobesedno špricajo potne kaplje. Niso polzele po obrazu, letele so od mene, kakor od perila v centrifugi pralnega stroja. Manever sem spremljal do trenutka, ko bi morala zaključiti krog, a je Marjan izvedel Kubansko osmico, da sva pristala v nasprotni smeri tisti, od koder sva prišla. Pravzaprav niti ne vem, kaj sva počela, ampak ko sva pristala, sem kar malo zrasel ob občudujočih pogledih naključnežev na letališču. Zagotovo je od spodaj izgledalo še bolj kul! Kot star maček sem skočil na trda tla, noge niso bile prav nič mehke. »Hočem še!« mi je vpilo v možganih, da sem se komaj spomnil zahvaliti pilotu.

Galeba je prevzel mehanik, dotočil gorivo, potem je v njem že sedel Perc Andrej, ki je dolga leta letel v Letečih zvezdah, akrobatski letalski skupini, v katero pridejo le najboljši od najboljših. To pomeni, da letiš 600 km/h pol metra od drugega letala. Kakor v filmu Top Gun, ki je po njegovem mnenju dokaj realen, je pa tudi nekaj Hollywoodske pesniške svobode. Perc je odletel v Avstrijo na letalski miting, kjer je imel pet minutni program in se vrnil. To se mu ni zdelo nič posebnega. »Tako kot na ohceti naročiš muzikanta, tako na mitingu pač naročiš galeba.« Spil je liter vode, pretegnil noge, zapeljal člana kluba (ki ga je na vikendu nad letališčem občudovalo menda več sorodnikov kakor je bilo gledalcev na mitingu v Avstriji), spet spil liter vode in napravil še eno tlako v avstrijskem zračnem prostoru.

Potem smo sedeli in blebetali do noči, od vseh teh zanimivih ljudi se sploh nisem mogel ločiti. Kakor se nisem mogel ločiti od lepotca iz (tudi naše) zgodovine. Pa z njim nisem letel niti ene cele ure. Zdaj povsem razumem Damijana Cehnerja in njegove sanje. Res!


galeb04_17 galeb04_11 galeb05_19cr

Avtor fotografij je Boštjan Pucelj