Možnost nesreče

Vitomil Zupan nekje pravi, da do nezavesti previden se ne splača biti, saj če se še tako trudiš, ne boš ubežal, če ti je sojeno. Boš pa prdnil in ti bo čreva razneslo … No, na prvomajskem Čagankarjenju se je Katja K. nekaj slabo počutila in zategadelj odločila, da bo kar na površju ostala. Da kaj bi po nepotrebnem izzivala usodo. Ker jame so naporne, zahtevne, nevarne, se mimogrede nesreča zgodi, če nisi povsem pri stvari. In sta z Bojanom na njeno iniciativo ene kocke udarila in ženska ko ženska, vedno mora zmagati, je malce menda lisičiti začela, kocke drugače obračala ali pike nepravilno štela, kaj pa vem in je kazen prišla. Jo je Bojan z vso močjo z eno desko po glavi lopnil, da je sredi dneva vse zvezde videla (žal jamarji izven jame nimamo ves čas čelade na glavi, kar bi bilo verjetno  pametno, če veš, da boš pri družabni igri goljufal) in se ji je kar malo zamalo zdelo. Mislim, da jo je tako močno lopnil, pa sploh nista za denar igrala! Je menda kar blagi pretres možganov dobila, kar je odločno prehuda kazen. No, se je izkazalo, da je Bojan ni lopnil, da je deska, ki je podpirala cerado, kar sama padla na njeno glavo, a že to, da je sploh pomislila, da jo je sojamar lopnil po kepi, veliko pove o medklubskih odnosih na Štajerskem. Ali Saleškem. Ali … No, na tistih koncih …

Sem se spomnil tistega vica, ko je sodnik vprašal obtoženega, če je res ženo tepel po glavi in je ta mirno priznal, v pojasnilo pa še dodal, da takšen obraz je imela pa že prej! Seveda to nima nobene zveze z zgoraj opisano nezgodo, hotel sem samo poudariti, da v jamah ni vedno najbolj nevarno!

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Merilci

Danes zjutraj se je štiričlanska merilna ekipa v sestavi Anži, Andrej, Srečko in Miha, odpravila v Čaganko, da končno uradno izmeri vse tiste z nešteto žulji in kletvic pridobljene nove stopnje. Ker po občutku smo imeli v mislih že skoraj globino 500 m, pa smo hoteli še dvome ovreč. Jaz sem ne tako zelo zjutraj prepričal družino in sestro, da bi bilo super, če bi šli k Čaganki na piknik, pa da še garače potem pogostimo in smo res odskakljali in smo se prav zabavali, a okoli petih popoldne so pa domov začeli siliti. Sem malo zavlačeval in končno dočakal, da so se okoli šestih z globine 400 m, do koder smo imeli kabla zadnjič,  oglasili prek jamskega telefona. In ker iz takšne kar zahtevne globine (samo v Čaganki, ki je bolj ozka tam v globini) rineš ven tudi 4 ure, so moji vsi obupali in me zapustili. Da nekateri imajo službo naslednji dan in šolske obveznosti. So torej odšli, poritoprasniki, torej jaz, smo pa ostali. In ko je dolgčas in ko veš, da nezaposlene roke so hudičevo orodje, sem zagrabil za čopič in barvo, in do konca prebarval bivak, zbil vrata na kakalniku in jih tudi pobarval, plus pult pred bivakom sem tako posvinjal, da sem moral potem prebarvati še tega, ko sem pa že vse nasvinjal, sem pa res moral počakati, da ven pridejo, čeprav sem najprej nameraval ostati le toliko časa, da se mi oglasijo iz spodnjega bivaka na 200 metrih. Sem moral počakati, da se ne bi z barvo namazali namreč! Sem bil torej tako priden in je čas mineval, sonce pa zahajalo, da sem še par debelih polen vrgel na ogenj, da bodo še naprej uspešno odganjali medvede (plus da jim šnicle pogrejem, ko ven pridejo), potem pa, ko sem vse naredil, kar je bilo za narediti, sem si še en kofe scmaril. Malo večjega, ker itak nisem imel kaj početi in sem ga počasi žulil, pa enega prižgal vmes, pa še drugega in tretjega, ker kofeta je bilo res malo več, potem se je pa katastrofa zgodila! Nisem računal, da bodo imeli zavirača Mihata poleg in da bo vse skupaj trajalo tako dolgo, zato mi je zmanjkalo cigaretov. Saj sem se pretvarjal, da to ni nič in da bodo itak kmalu ven pokukali, a ko sem v sedmih minutah sedemintridesetkrat pogledal na uro, koliko je že minilo časa od zadnjega čika, sem spoznal, da tako ne bo šlo. In sem sedel v avto ter v najboljšo bistriško gostilno odbrzel. Lenka me je bila sicer vesela, čeprav je bila na nogah že od štirih zjutraj in mi je celo dva špricerja natočila, čikov pa ni imela. Me je rešil sin, ki sicer ne kadi, a je imel menda tri čike od prijatla, da je blo za prvo silo, potem sem pa nazaj na postojanko bojno odhitel in ravno še pravi čas pogrel mesnine za mesojedce in sirnine za rastlinojedca. Pa en deček smo si vsi natočili, da smo nazdravili uradnim 450 metrom globine (kar Čaganko trenutno postavlja na 36. mesto najglobljih slovenskih jam!) in obetajočemu nadaljevanju, ki jo bo na lestvici kmalu potisnilo še za par mest višje. Potem je pa mene želja po nikotinu proti novomeški vso noč odprti trgovini za prave moške pognala, ostali se pa tudi niso kaj dosti obirali, so sanjali o tušu in postelji. Ja, vsak ima svoje želje, celo Petrolar, ki je vpil name, ko sem si enega prižgal že med hojo proti avtu …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Kot ati

V petek sva s Klemijem k Alešu odpeketala v Domžale, pomagat pripravit poligon za sobotne jamarske izpite. Ker če hočeš biti jamarski inštruktor, moraš znat druge, ki še niso jamarji, zafrkavat. Sva imela tremo, itak, ker je tudi pripravljanje del inštruktorskega izpita, a ni bilo sile, itak se že kar nekaj časa z večino skupaj po jamah preganjamo in itak vedo, kaj znamo in česa ne. Marko Z. je s sabo pripeljal najboljšega prijatelja Srečka, ki je tudi že pravi jamar, čeprav ne vem, če ima tri kilograme. Je namreč terierček, hudokurčen pa ko gazda, kar je Marko Z. non stop poudarjal s kar nekakšnim ponosom, najraje pa je z globokim in poltihim glasom to na uho šepetal bodočim jamarkam, predvsem ko se je Srečko za mačkami ali srnami podil. Evo, isti ata, je zatrjeval, ponosen kot le kaj, ko je Srečko začel pa še za tiči skakati, ker smo bili namreč v gozdu, se je pa odločno in brez slabe vesti distanciral od njegovega početja! Kar je skorajda malček podlo, če mene prašate. Mislim, ne da se je od prijateljevega lovljenja tičev distanciral, temveč da laže, ker Srečko je pač slika atita …

A pustimo družinske prigode ob strani, danes smo se morali bodoči inštruktorji dokazati v praksi. Nadzorovati bodoče jamarje pripravnike in jamarje pri njihovem dokazovanju znanja. Pa jamarke tudi, seveda, čeprav tega pa nismo kot tlako doživljali. Mene so verjetno zaradi let porinili k lestvam, ki jih živ bog več ne uporablja in so domnevali, da se jih jaz pa verjetno še spomnim in itak da me bodoči podzemniki niti niso kaj preveč resno jemali. Klemna, ki je bil pri prvi pomoči, so bolj upoštevali, ker tam je znanje manjše in se prej pogrne! Za dobro vago so mi v pomoč porinili še Maksa, tako da je bilo delo še težje! Med pavzo za kosilo se je od nekod privlekel povsem moker Dejan, ki je delal izpit za jamarja in namesto nasmeha začel bruhati grde besede. Da naj se slikam, da sem mu rekel, da bo lahko in u izi ter da vse itak zna in da naj samo kima, ko ga bodo kaj vprašali, a kaj, ko je k vsem priskakljal ravno takrat, ko tam ni bilo nobene skupine in so inštruktorji vso pozornost namenili le njemu. Še pri varstvu podzemlja se ga je naš Andrej izrecno razveselil in od njega kot domačega menda zahteval še dodatno znanje, zato se mi je preljubi Dejan vmes tudi maščeval. Pri zahtevi, naj našteje slabe jamarske prakse, je omenil mene, da kadim v jamah, Jerneja da kaka pa ša par drugih je namočil, v opravičilo sem mu pa pri tovariški pomoči zrihtal najlažjo in najmanjšo jamarko, ki bi jo z vrvi moral sneti z enim prstom. Se mi je, ko je plezal proti njej, z nasmehom celo zahvalil, potem sem pa zelo kmalu prizorišče nepopisnega matra kar zapustil. Ker deklica je bila res majhna in lahka, a je zato imela tudi opremo, ki jo mora reševalec uporabiti, mnogo manjšo in krajšo in je Dejan nepopisno crkoval in švical. Vmes je pa Jerca z dvema deklicama iskala Klemna in čeprav smo jo prepričevali, da lahko kateri koli inštruktor izpraša tudi prvo pomoč in podpis prispeva ter se nesebično ponujali, so hotele Klemija. Kar se je izkazalo za napako, ker Klemi jim podpisa ni hotel kar dati na lepe oči in jih je potem temeljito izprašal. In sem v tistih trpečih obrazih nenadoma zagledal sebe, ko nekdo na vsak način od tebe želi, da pokažeš znanje, ki ga iščeš celo globoko dol v riti, čeprav veš, da ga niti tam ni, ne glede na to, kako se trudiš!

Kakor koli, skoraj trideset kandidatov in kandidatk je izpit uspešno opravilo, pa tudi inštruktorji menda nismo bili med najslabšimi. Kar je bil dovolj velik razlog za en zmagoslavni radler s kofetom na sončni terasi domžalskega jamarskega doma, kamor me je odpeljal Klemi, držeč me za rokico. Ne, nisva se raznežila, le enega ogromnega medveda so imeli tam in čeprav so zatrjevali, da ni živ, človek pač nikoli ne ve …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Vesoljci

Pred stoletji sem zašel v diskoteko in prisedel k znancu. Je bilo že bolj pozno, prostor že skoraj prazen, a opica za pultom je glasbo še vedno vrtela glasno, kakor da se stvar šele začenja, prav tako so svetlobni efekti garali na vso moč. Kaj dosti se zatorej nisva pogovarjala, molče sva žulila vsak svojo pijačo in se predajala vsak svojim mislim. Kaj posebno globoke verjetno niso bile, glede na pozno uro, da je bila pa pozna domnevam po tem, da ni bilo v discu nobene dekline več, tudi tiste najbolj nezaželene so ujagale zadnje šanse in odskakljale po dozo akcije.  Pa če bi bile moje še morda lahko globoke kljub pozni uri in alkoholu, prijateljeve zagotovo niso mogle biti, ker si je k razpoloženju pomagal še s kemijo. Sem opazil po njegovih razširjenih zenicah, pa ne da sem kakšen detektiv. Itak smo vsi vedeli, da alko ni njegova primarna droga … Sva torej čmurila na zadnji pijači preden nas zabrišejo ven, muzika je svirala do nezavesti, da je kri tekla iz ušes, efekti pa so garali, kakor da je plesišče še polno. Itak nisem imel kaj drugega pametnega početi in sem opazoval svetlobno kroglo, kako se je med vrtenjem in pobliskavanjem z neštetimi raznobarvnimi lučkami vrtela čedalje hitreje in se od stropa počasi spuščala proti tlom. Saj ni bilo tako zanimivo, lahko bi si tudi vrtal po nosu, kaj pa vem, me je pa vse bolj začelo zanimati znančevo obnašanje. Kot hipnotiziran je buljil v tisto kroglo in poleg zenic so se mu čedalje bolj širile tudi oči. Bogve, kaj mu je švasalo po zadetih možganih, a pogleda kar ni mogrel odvrniti od vrteče in svetleče krogle, ki se je počasi spuščala. Z rokami se je krepko upiral ob rob mize, da so mu pobelili členki na prstih, oči so se mu čedalje bolj razširjale, ko pa se je krogla sustila skoraj do tal in se nehala vrteti, so lučke za trenutek popizdile in znančevi členki postali še bolj beli, potem se je pa krogla povsem ustavila in iz nekaj odprtin je siknila umetna megla. Po moje je bil to znak za fajront, kaj pa vem, saj je znanec nenadoma grozljivo zavpil in zbežal iz lokala, kar so ga noge nesle. Sem moral jaz plačati zadnjo pijačo tudi zanj, a nisem bil jezen. Je bila tista groza v njegovih očeh vredna denarja. Sem prepričan, da je videl vesoljce, ki so se spustili na Zemljo, ni druge razlage!

Zakaj razpredam o tem? Sem skočil že po temi do dr. Krevsa pokukati, da vidim, kako bazen napreduje in bi me skoraj kap. Sem prepričan, da so izza vsek okoliških oken sosedje prestrašeno kukali izza zaves, s spakiranimi kufri pri vratih. Ker dr. Krevs naredi ali na ajncvajdraj ali pa zakomplicira, kakor da gradi jedrsko elektrarno! Preferira seveda drugi način, tle nimam kaj tajiti! Bi moral za svoj ogromni bazen zravnati zemljišče, kar se mu ni ljubilo in je hotel, da zadevo kar na obstoječo podlago postavimo, ko pa sem ga prepričal, da se s petindvajsetimi tonami vode nima kaj hecati, je skočil v drugo skrajnost. Je od nekod privlekel profesionalno lasersko aparaturo, vredno več kot oba najina avtomobila skupaj in zadevo postavil v ravnino, na kateri bi lahko pristal raketoplan, ki zahteva povsem vodoravno podlago! Je na škarpo postavil glavno enoto, ki se je vrtela in piskala in po zraku risala rdečo lasersko črto okrog in okrog, v roki pa je držal nekakšen sprejemnik, ki je migotljal z miljon rdečimi lučkami in zapiskal, ko je dosegel pravilno, u vaservago do tisočinke milimetra ravnino! Če delamo, delajmo pravilno, je njegov moto. Ne, delajmo super pravilno, kaj bi delali samo nekaj napol, na milimeter!

Sem se potem spomnil tudi gimnazijskih časov, ko še ni bilo videorekorderjev in smo bogeci porniče morali gledati s pomočjo 8mm filmskega traku in projektorja in sem enkrat proti jutru, ko je žurka že počasi pojenjavala, zadevo projiciral na blok nasproti mojega okna za minuto ali dve. Da vidimo, kako ene dvajsetmetrski črnc nabija ene šestnajstmetrsko bejbo! Je blo kar fascinantno, a sem na to kaj kmalu pozabil. Po dolgih letih je pa nekdo v gostrilni začel obujti spomine in smo debatirali o tem in onem in je tudi to prišlo na vrsto. In je Peter, že rahlo okajen, skočil pokonci ter povsem znorel name. Itak da nisem vedel zakaj, a je potem, ko se je malo pomiril, pojasnil. Je bil nekje v petem razredu osnovne šole in ga je na pipico pritisnilo in je na stranišče skočil, nazaj grede proti postelji pa povsem naključno skozi okno pogledal. In videl tistega dvajsetmetrskega črnca u akciji in itak mu ni blo nič jasno! Plus še Juga je bila to, z enim programom na televiziji, povečini so predvajali kakšne posnetke s komunističnih kongresov ali kaj podobno adrenalinskega, o goli sisi si lahko le sanjal! In itak je bogo dete menda še dve leti vsak večer ponoči skozi okno gledalo in itak si je bogo dete kasneje mislilo, da se mu je za hip zmešalo. Plus še v demokraciji, ko so porniči vsepovsod in pornografija v vsakem časopisu, menda ponoči nikoli ni šel scat, ne da bi pogledal skozi okno!

Bogve, kaj si bodo mislili dr. Krevsa sosedje?! Po moje bo ene par psihiatrov z njimi kar dobro služilo še nekaj let, pa ne samo zaradi zadnjega laserja …

20140512_210658_S.pg

Izumrl poklic

Poklici niso večni, spreminjajo se, umirajo, nastajajo novi. Dobro, gospod Grah, javni uslužbenec, se nima kaj bat, to ne bo nikol crknlo ali se spremenilo, poklic perice recimo pa je v bistvu crknil s prihodom pralnega stroja. Vsaj mislil sem tako, dokler nisem jamar postal in opremo prvič opral v pralnem stroju in je preljuba mi soproga upravičeno znorela. Sem potem pral pred hišo s cevjo, a kaj, ko je ves drek odneslo k sosedu in je moral prati potem še on, ker drugače je vse v hišo znosil, pa sploh ni jamar. In sem se vrnil h koreninam, na potok. A poklic perice je težak ko sto mater, raje iz Čaganke z dna prilezem kakor se dve uri sklanjam nad vodo in ribam in mi hoče hrbet zlomit! Pa še dokaj osamljen poklic je to, nehvaležni otroci se mimogrede poskrijejo, ko začnem v vozilo nositi usrano opremo, ker dobro vedo, kaj bo sledilo. In jih potem lovim ko kokoši po hiši in silim v delo, ki ga ne marajo. Dobro, včasih se s kom spajdašim, a to je bolj poredko, tisti, ki živijo v bloku, recimo Klemi, nimajo nobenih težav opreme zabrisati v kopalno kad. Če se zamašijo cevi, se itak tistim spodnjim, iz nižjih nadstropij, kar naj se oni drkajo s tem, če se zamašijo meni, moram jaz zavihati rokave …

Je pa pranje opreme dobro v meditativnem smislu, lahko malce podoživiš dogodke, se spomniš stvari, ki si jih pozabil, recimo. In se spomnim zgodbe Marka Z. o tem, kako so trije iskali nove jame v gorenjskih hostah, po nekaj urah so se pa poklicali po telefonih in dogovorili, da se dobijo pri drvarju, ki so ga slišali žagati z motorno žago. Končno pridejo do drvarja, se pokličejo ter ugotovijo, da so vsak pri svojem …

Zadnjič, ko sva s Klemijem v Klevevžu prala, sva se v bližnji gostilni potem za likof ustavila na kavici. Ko sva potem proti njegovemu kinderjajček avtomobilčku hodila, sem pa zagledal svojo najboljšo še ne posneto fotografijo. Marko P. sicer pravi, da je najboljši fotoaparat tisti, ki ga imaš s sabo in da je tudi tisti na telefonu dovolj dober za svetovno uspešno fotografijo, če nimaš boljšega, a sem takrat, ko je Klemi odklepal svoj kinderjajček avtomobilček, ugotovil, da je za dobro fotko potrebno imeti tudi malince. Fotoaparat sem imel, malinc pa ne in posledično zdaj nimam carske fotografije. Namreč, na parkingu so bili parkirani trije avtomobili in ob vseh treh je pri odprtih vratih stal voznik. Ob Klemijevem kinderjajček belem avtomobilčku je stal bel Klemi, ob njem pa dva ogromna črna terenca z zatemnenimi šipami, v katerega bi Klemijev avtomobilček z lahkoto spravila, četudi bi imel bicikl na strehi namontiran, ob odprtih vratih pa dva črna možaka. In je blo smešno za popizdit, a nisem imel malin narediti posnetka in potem tistima modeloma razlagati, zakaj sem ju fotkal. Sem malce razočaran sam nad sabo sedel na sovozniški sedež in potem s kotičkom očesa opazil, da temnopolti možakar le s težavo zadržuje smeh. Mu verjetno ni bilo jasno, kako sva se sploh noter v kinderjajčka spravila, a ni imel malinc glasno se smejati, ker sem bil za eno glavo višji od njega. Plus rdečo kožo na rokah sem imel, ko sem pa dve uri jamarsko usrano opremo ribal …

20140511_164133_S

Gre

Ko Čaganka gre, za garače ni problem, kljub blatu. S Ticotom sva se v bivak odpravila že v petek ponoči, da bova lahko zjutraj dlje spala, kar je bila v bistvu napaka. Mislim, da se takšna dva junaka spet na kup spraviva. Je bilo vse v redu, dokler ni moral ustaviti, ker je bilo na cesti šest mladih divjih prašičev. Sva jih občudovala, ko so trapljali po cesti gor in dol, ne kaj preveč prestrašeni, dokler seveda fotkiča nisem vzel, vtem so pa izginili. In ko sva par minut kasneje parkirala ob cesti, od koder sva morala par sto metrov peš do bivaka, je Tico zadevo seveda moral uročiti. Je vprašal, če me ne bo nič strah, ko bova po gozdu capljala do bajte. In itak da sem to misel nekam globoko v podzavest rinil, dokler je glasno ni izrekel, potem sva pa ko dva specialca tiste metre premagovala in v blatu z lučkami iskala sledi medvedov in prašičev in na ves glas krulila, da beštije preženeva. Za tankimi lesenimi zidovi je bilo potem bolj pogumno pa z ognjem zunaj, a od spanca ni bilo kaj dosti, ker sva se predolgo pogovarjala in so čez nekaj švoh uric že Ljubljančani prišli s Klemijem in nekim Švedom. Ki se je kasneje izkazal za Rusa, ki dela na Švedskem, a ne bomo cepidlačili. Se je ekipa za na dno kar kmalu v jamo odpravila, Teu sem pa iz čiste fovašrije še kabel za vox porinil, da ga dol nese, ker smo ga zadnjič premalo vzeli. Zakaj iz fovšarije? Ker model pride na akcijo z asistentko, da bosta skupaj lovila jamske beštije! Čudovit job imajo nekateri, majkemi! A sem mu v bistvu naredil uslugo s kablom za jamarski telefon, ker je v očeh spodnjih garačev izpadel kot totalni car, saj so ju dve uri poslušali, kako sta se nad njimi kakor s kablom matrala, asistentka ga je pa vsake tri minute spraševala, če mu ga še malo potegne …

Dejan, Jasna, Tico in jaz smo se pa v novoodkrito dvorano na koncu Južnega rova odpravili, pogledat, kaj so Gorenjci zadnjič naredili. V Akustični smo enega pricinili, Tico je pa medtem začel slačiti pas, ker več ne kadi. In je imel in čas in malo preveč kilogramov tudi. Sem ga nemudoma še jaz posnemal, Dejanu se pa takšne telovadbe absolutno ni ljubilo izvajati, da če je ozko al kaj? In itak da ni, sva mu odgovorila, le enkrat da je treba na trebuh in zaradi enkrat na trebuh se pa on že ne bo matral s snemanjem pasu in potem z oblačenjem. A ko smo prišli v Gorenjsko dvorano skozi ozek prehod, ki so ga razširili Gorenjci, se je vmes zelo hitro izkazalo, da Gorenjci so šparovni ljudje tudi pri širjenju in niso čisto nič preveč razširili in smo našega Dejkota kar nekaj časa čakali, da je prišvical v nove dele, vmes je pa klel tiste, ki so širili in tiste, ki so mu rekli, da to ni ožina. Sem prižgal tamočno luč in zadrževal dih, ker mi je Marko Z. povedal, da so novi deli ful lepo zasigani in da je celo nekaj povsem belih kapnikov. Smo se že prej menili, da bomo morali torej v novih, zelo lepo zasiganih delih pazljivo hoditi, da vsega ne zaserjemo, a smo bili seveda žrtev gorenjskega humorja. Je bilo le par kapnikov, eden resda bel tudi, blata pa več ko v vsej jami skupaj! Smo vse prešnjofali, potem sem se pa na koncu dvorane kar v ožino zarinil in še za ene deset metrov zadevo podaljšal, dokler res ozko ni ratalo, a zadeva gre, le macolo bomo potrebovali. In iz tiste ožine je spet prifrfotal netopir, kar pomeni, da bomo še delali. Po kakšnih treh urah smo odšli do pasov, prijetno spočiti enkrat za spremembo, je bilo lažje ko na dno riniti, a je seveda potem moral Tico zakomplicirati. Da tako spočiti ven ne moremo priti, da to ni nič, da bomo sprobali reševalno tehniko, ki nam bo znala kdaj priti prav v novih delih, kamor nosila niti pod razno ne morejo. In je Jasno s tehniko protiteže vlekel po blatni Akustični gor in je kar šlo, mene je pa zadolžil, da jo potegnem na stropni kakšnih trideset metrov v luft. In sem jo, jaz imam sestro rad in je uživala, jaz pa malo švical, potem je pa Tico zavpil, da naj manever kar pustim, da bo še on Dejana potegnil, da Dejan bi tudi rad videl, kako to zgleda. Smo se sicer prej menili, da Dejkotu ne bomo nič pomagali, da se ne bo klinac razvadil, a je potem milo gledal, da si je Tico premislil in potem posledično crknil. Jaz sem pa kar ven potegnil in najprej za kofe pristavil in nato ogenj zakuril, da smo čevape na žar vrgli, enkrat še po dnevu sta pa Teo in asistentka ven priskakljala. Umazana kot le kaj, vesela in kave in čevapov. Špela samo napol vesela, je samo pivo vzela, mesa pa ne, je potem raje eno zelenjavo matrala nad žerjavico. Okoli desetih zvečer je Diba prisvinjal in bentil nad Teom, ki je v jamo pasti postavil, da cela jama smrdi po mrhovini in da je komaj dihal, ko že tako primanjkuje zraka, da edino parkrat mu je prav prišlo, ko je bil še Klemi za njim, da je vseeno lahko prdnil in se potem na Tea in pasti izgovarjal …

Kakšno uro za njim sta pa Rus in Klemi pokukala v toplo noč z novico, da sta jamo še za debele dodatne metre poglobila in za najmanj dvesto metrov tudi podaljšala, saj jih je spodaj  prečni rov z dvorano razveselil, so se lahko vsaj malo zravnali in sprehodili ko ljudje. In da gre še dol in da še ne bomo nehali, da pa tako na oko je jama vsaj 450 metrov že pod površjem. In smo še vse čevape spekli, ker žerjavica je bila še dobra, hkrati pa še Špelin podkombinezon v dimu posušili, da bo jutri lahko novince v neko drugo jamo peljala. A se mi dozdeva, da je z dimom predvsem vonj po matru in vonj po blatu zakrila, da bodo tečajniki za njo lahko pri matranju bolj na prekajeno šunko mislili kot na kaj drugega …

S Klemijem sva okoli pol dveh zjutraj vrtalnik še Urošu odpeljala, ker gre zgodaj zgodaj zjutraj v jamo delat, a sva ga morala počakati, da se je iz gostilne pripeljal na primopredajo, po primopredaji se je pa spet odpeljal, je še nekaj v gostilni pozabil se mi zdi …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA